Ko pride prava stvar, ne potrebuješ časa za premislek

Pravzaprav so one našle njo, pravi. Vse skupaj se je začelo z željo po spremembi: po novih izkušnjah, znanjih, novem področju dela, ki bi od nje zahtevalo, da se ponovno poglobi v neko temo. »Nisem bila več tako motivirana, vsa področja, ki sem jih pokrivala, sem že toliko obvladala, da ni bilo več ničesar novega zame, s tem pa tudi zavzetost upade. Odločila sem se, da moram nekaj spremeniti in spet postati igriva,« je povedala in pojasnila, da jo privlačijo vedno nove stvari, naveliča se ustaljenih poti. Tako je še kot najstnica trenirala smučanje, potem jo je začelo zanimati taborništvo.
 

To je nekaj zate …

»Dolgo je v meni zorela želja po spremembi, na koncu pa sem se odločila čez noč. Ko sem na enem od službenih team buildingov ugotavljala, kako dobro smo se imeli kot ekipa, kako pozitivna energija je vladala, sem si rekla, da bi sama rada ljudem ponudila nekaj takšnega.«

Mož jo je podprl pri njeni odločitvi in ni minilo dolgo, ko ji je prav on posredoval elektronsko pošto s pripisom: To je nekaj zate. In res je bilo, pravi sogovornica. Oglas je vabil na treninge za organizacijo delavnic v podjetjih s pomočjo Lego kock. Takoj naslednji dan je poravnala kotizacijo, »nisem se vprašala, kaj pa če … Takoj sem vedela, da je to prava odločitev,« je pojasnila sogovornica in dodala, da je velika ljubiteljica teh kock. »Doma v dnevni sobi jih imamo celo škatlo, otrok je vsak prosti trenutek med njimi,« je poudarila.
Na treningu se je popolnoma navdušila nad metodo, ki je namenjena iskanju konkretnih poslovnih rešitev in izboljšav v podjetjih oziroma njihovih ekipah ter pridobila ustrezen certifikat, ki ji omogoča izvajanje delavnic. Kocke so postale njena poslovna priložnost. Priznava, da njeno odločitev, da zapusti dobro delovno mesto in uspešno karierno pot v zameno za negotovo, a sanjsko službo, lahko označimo za tvegano. Za ta korak potrebuješ veliko poguma, zaupanja vase in v svojo poslovno idejo in ne nazadnje neko finančno zaledje, da morebiten neuspeh ne bi ogrozil eksistence.

Kljub vsemu se Nataša Boncelj Ažman ni podala v popolnoma neznano. Izkušnje, ki jih je nabrala v 16-letni karieri, od vodenja skupin, integracije zaposlenih, sodelovanja v različnih, tudi mednarodnih timih, do optimizacije različnih delovnih procesov, dela pri projektih, vzpostavljanja novih procesov, produktov in trgov, ne nazadnje tudi z zapiranjem delovnih mest, prenaša v svoj novi posel. In jih nadgrajuje z znanji in pretnostmi, ki jih potrebuje v novem poklicu. »Vse to mi pride prav, ko se pogovarjam s podjetji, ki se odločijo za mojo delavnico. Ko pojasnjujejo cilje, ki jih želijo doseči, in na podlagi tega pripravljam izvedbo, si seveda pomagam z literaturo, ampak predvsem izhajam iz sebe in svojih izkušenj,« je poudarila.

 

Ali se bomo igrali?

To je najpogosteje vprašanje zaposlenih, ko pridejo na delavnico in zagledajo kocke. Z izzivom se Nataša Boncelj Ažman sreča že prej, ko delavnice predstavi vodjem, ki metode Lego Serious Play še ne poznajo. »Ko pomislimo na kocke, pomislimo na igranje in igra nima veliko skupnega s poslovnim svetom, resnostjo,« razume pomisleke podjetnica in pojasni, da gre še za dokaj mlado alternativno metodo postavljanja strategije: certificirati se je mogoče od leta 2010, v Sloveniji je metoda poznana dve leti.

Za interno uporabo v Legu so jo sicer v podjetju razvili skupaj z znamenito švicarsko poslovno šolo IMD že 15 let prej.
Mlajši zaposleni se kock ponavadi razveselijo, starejši so na začetku bolj zadržani, a na koncu sodelujejo vsi. Pri tem delu je zelo pomembna psihologija, pravi sogovornica in se spomni vpisa na fakulteto: »Čeprav sem vedno hotela študirati psihologijo, sem jo pri vpisu na fakulteto navedla kot drugo izbiro, za ekonomijo. Tam sem bila sprejeta ampak po toliko letih je ta veda ponovno pomembneje vstopila v moje življenje.«

Na delavnicah s pomočjo Lego kock udeleženci iščejo odgovore na zapletena vprašanja. Recimo, kako izboljšati komunikacijo na internih sestankih; kako naj vzgojiteljica staršem preda občutljive vsebine; poskušali so definirati nov produkt v podjetju; ugotavljali, kako bo najbolje deloval tim, katera naj bodo njegova notranja pravila …



Kot pojasnjuje Nataša Boncelj Ažman, je prednost kock med drugim, da prav vsi povedo svoje mnenje, ne glede na položaj v ekipi, in ker se izražajo z metaforami, jim gre to lažje od rok. »Ko udeleženci zgradijo nek model, vanj vključijo del sebe tako, da mu dodajo kocko, ki na primer predstavlja, kako si (vzgojiteljice) predstavljajo komunikacijo s starši. Ker vsakdo dela in razmišlja zase, kaj je njemu najpomembneje, je nabor odgovorov veliko bolj pester, kot bi bil, če bi se pogovarjali. Potem udeleženci zgradijo skupen model, ki predstavlja rešitev, vanj pa morajo vključiti tudi dele modelov, ki so jih gradili vsak zase,« je potek delavnic opisala sogovornica.

Kakšna pa je njena vloga? Ni predavateljica, pravi. Delavnico mora pripraviti tako, da se udeleženci odprejo, da se počutijo varne in tako sodelujejo. Najpomembnejše je, da zastavljam prava vprašanja, da ekipe same najdejo rešitve, ki jih iščejo.