Slovenec pri 22 letih že v visoki politiki v Bruslju

Za to moraš kaj narediti, imeti pa tudi toliko sreče, da si ob pravem času na pravem mestu. Odprt moraš biti za priložnosti, ki se ti ponudijo, je poudaril Lavtar, ki je že pred koncem gimnazije imel jasno začrtan cilj: študij v tujini, kjer bi se potem tudi zaposlil.

Prvi del je uresničil, na londonski šoli za ekonomijo in politične vede je študiral okoljsko politiko in dokončal ravno v času, ko se je začela gospodarska kriza. Zaposlitve v Londonu zato ni niti iskal, pač pa se je vrnil domov, a ne za dolgo. »To je bil tudi čas takoj po evropskih volitvah in nekega dne so me poklicali iz stranke, na listi katere je bil izvoljen Jelko Kacin. Povedali so mi, da išče asistenta in da so se spomnili name,« je dejal Lavtar in pojasnil, da je že med študijem opravil prakso pri prejšnji evropski poslanki iz te stranke, ki se je ukvarjala z okoljsko tematiko.

Poslanci sami izbirajo asistente. Tudi o tem, koliko jih potrebujejo in katerega profila naj bi bili, se odločijo sami, plačati pa jih morajo iz posebnega proračuna za podporo poslanskemu delu, ki ga upravlja parlament. Glavni asistent je v Bruslju, kjer je sicer prostora za največ tri, imajo pa jih tudi v matičnih državah. Zgodbe, kako se srečajo, so zelo različne. »Praksa ali pomoč pri kampanji je pogosto odskočna deska, kandidate pa ponavadi najprej iščejo v podmladkih svojih strank. Poznamo tudi primere, ko sta se dva srečala na vlaku in se ujela. Prav to, vključno z zaupanjem, je odločilnega pomena, da poslanec nekoga zaposli kot asistenta,« je pojasnil Andrej Lavtar in dodal, da brez znanja tudi ne gre. Pogosto ta mesta zasedajo družboslovci, pravniki, tudi jezikoslovci.

Široka razgledanost je nujen pogoj

Poleg tujih jezikov je treba imeti široko splošno znanje, predvsem pa sposobnost in pripravljenost hitro osvojiti način delovanja evropskih institucij, njihov ustroj, zakonodajni postopek in podobno. »Specializiraš se sproti, odvisno od področja, na katerem je 'tvoj' poslanec bolj aktiven. V splošnem bi delo asistenta opisal kot raznoliko in dinamično. So obdobja, ko se dela od jutra do polnoči, in to 'na visokih obratih'. Poslancu moraš biti v strokovno oporo, ni časa za birokracijo, hitro se moraš odzivati, biti večfunkcionalen, pripravljen na različne situacije. Ko se na poslanca obračajo predstavniki lobijev, različnih organizacij, moraš znati presoditi, koga sploh pustiti do poslanca in koga ne.« Skrbeti je treba za obveščenost javnosti in to, pravi Lavtar, je bila njegova največja frustracija.
 

Na Jesenice in spet nazaj

»Razočaran si, ko javnost velikokrat niti ne opazi stvari, ki jih Evropski parlament oziroma posamezen poslanec naredi dobro, in na drugi strani, ko neupravičeno, morda zaradi slabe obveščenosti, napačne interpretacije nekega predloga Evropske komisije, celoten parlament postane tarča napadov, tudi groženj,« je opisal Andrej Lavtar in kot primer navedel, kako so večkrat najrazličnejše spletne iniciative prek družbenega omrežja mobilizirale ljudi in čez noč se je v elektronskem predalu nabralo več kot 2000 sporočil s popolnoma enako vsebino. »Gre za odgovorno in izpostavljeno funkcijo. Če pomislim, da sem jo začel opravljati pri 22 letih, sem kar ponosen in hvaležen za to izkušnjo,« je povzel in priznal, da so mu takrat tudi malce zrasla krila.

Vseeno pravi, da je zanj en petletni mandat dovolj in si ne predstavlja, da bi delal še enega. Ker je delo tako intenzivno, ga zelo hitro obvladaš in potem se začne ponavljati, ni možnosti napredovanja. Opravljanje tega dela Lavtar opisuje kot dvorezen meč. »To je eden od lažjih načinov vstopa v sistem. Potrebuješ zaupanje poslanca. Ampak po petih letih se vprašaš: kaj zdaj? Nadaljevanje kariere v drugih institucijah ni samoumevno, preizkusi in selekcije pa so zelo kompetitivni. Zasebni sektor sicer ceni tvoj profil, znanje in omrežje, a pogoji še zdaleč niso tako ugodni in udobni. Zato se nekateri asistenti kar oklepajo te funkcije, vztrajajo več mandatov,« ugotavlja sogovornik, ki se je po koncu mandata skupaj s poslancem vrnil domov.

»V Bruselj sem prišel po spletu okoliščin in nikakor nisem želel za vsako ceno ostati tam,« povzame. Sledila je neke vrste prizemljitev, v Sloveniji namreč teh izkušenj in izkušenj iz tujine ne cenimo dovolj, pri zaposlovanju pa se, denimo, naša ministrstva opirajo zgolj na formalistične kriterije.

Njegove izkušnje pa so prepričale britansko ambasado v Sloveniji, kjer je postal svetovalec za evropsko politiko, na Jesenicah pa se je kot svetnik vključil v lokalno politiko, kjer je, kot pravi sam, spoznal resnične skrbi in težave ljudi, ki so daleč od Bruslja. In prav to, v kombinaciji z izkušnjami iz Evropskega parlamenta, je botrovalo odločitvi, da se je lani ponovno vrnil v evropsko prestolnico. Postal je politični svetovalec v enem od dveh posvetovalnih teles EU. To je Evropski odbor regij, ki v EU zastopa regionalne in lokalne oblasti in v katerem so predstavniki lokalnih oblasti, torej župani, regionalni poslanci in ministri, občinski svetniki, sprejemajo pa mnenja na evropsko zakonodajo.

Odbor se sestaja šestkrat na leto, ima tudi tematska delovna telesa. »Ko pridejo člani naše politične skupine iz Slovenije na srečanja, s strokovno podporo, poročili, predlogi in podobnim pomagam, da se ustrezno pripravijo. Namen Odbora regij je, da poda svoja mnenja, amandmaje, priporočila Evropskemu parlamentu in Evropskemu svetu o zakonodaji, ki jo pripravljata,« je svoje zdajšnje delo predstavil Andrej Lavtar. Pravi, da v tem, sicer bolj umirjenem delu, kot ga je bil vajen doslej, vidi še veliko izzivov, a da to zagotovo ni njegova zadnja zaposlitev.