»Working smarter« je recept za dodano vrednost in preboj

Kako povečati produktivnost delavcev, je največji izziv, s katerim se soočajo vsi menedžerji v razvitih državah sveta. V preteklosti so številni teoretiki menedž­menta skovali izraze in koncepte, ki nasprotujejo sodobnim slogom upravljanja. Toda Peter Drucker, znan kot oče modernega menedžmenta, je zasnoval teorijo, ki se uporablja še danes.

Verjetno ste že slišali za izraz »working smarter«. V bistvu pomeni delati pametneje, ne nujno več, saj vam nihče ne bo postavil spomenika, če ste v pisarni prvi in zadnji odidete, medtem ko vmes zapravljate čas. Bolje je namreč, da človek, ki pride opoldne in odide ob petih, vmesne ure izkoristi bolj produktivno.

»Ta izziv, ki bo v prihodnjih desetletjih prevladoval pri upravljanju, bo na koncu določil konkurenčno uspešnost podjetij. Še pomembnejše pa bo, da bo določil kakovost življenja vsakega industrializiranega naroda,« je že pred leti v svojih knjigah napovedoval ta avstrijski svetovalec na področju vodenja, mentor in avtor, ki je prispeval k filozofskim in praktičnim temeljem sodobnega poslovanja.

Njegove knjige ter znanstveni in poljudni članki so raziskovali, kako so ljudje organizirani v poslovnem, vladnem in neprofitnem sektorju družbe. Drucker je verjel, da morajo biti menedžerji trenerji. Namesto da bi določil omejeno število delovnih ur, se je odločil za bolj prilagodljiv, sodelovalni pristop.

Kakšna je produktivnost v Sloveniji?

Pri nas smo imeli do nedavnega sorazmerno nizko stopnjo brezposelnosti, toda – paradoksalno – tudi slabo razmerje med aktivnimi in neaktivnimi delavci. To je predvsem posledica demografskih trendov, prezgodnjega prenehanja delovne aktivnosti prebivalstva (upokojevanja in čakanja na upokojevanje), tudi odhajanja mladih v tujino. Ker je v Sloveniji zaposlenih premalo ljudi, da bi bila njihova produktivnost odločilna, bi se bilo smiselno zateči h konceptu, kot je »working smarter«.

Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) si do leta 2025 prizadeva za dvig dodane vrednosti na zaposlenega na 60.000 evrov, ki je, kakor pravijo, zgodovinsko gledano, glede na preteklo rast dovolj ambiciozen. V letu 2018 so po podatkih SBC, Kluba slovenskih podjetnikov, boljša podjetja v državi v povprečju dosegala 52.480 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, druga 43.938 evrov, medtem ko se v sosednji Avstriji številka giblje okoli 80.000 evrov. V Sloveniji danes višjo dodano vrednost na zaposlenega (več kot 80.000 evrov) dosega 3360 oziroma pet odstotkov vseh podjetij, ki skupaj zaposlujejo 46 tisoč ljudi.

»Produktivnost dela pri nas narašča hitreje kot v EU«, pravi Bojan Ivanc, glavni ekonomist pri Analitiki GZS. V zadnjih štirih letih se je resda povečala za 9,3 odstotka realno, v območju EU pa za 2,4 odstotka (Eurostat, merjeno po delovnih urah), a jo lahko merimo na različne načine, in sicer z vidika nacionalnega gospodarstva (BDP na zaposlenega) ali z vidika gospodarskih družb, torej zasebnega sektorja (dodana vrednost na zaposlenega). Zaradi avtomatizacije, ki v storitveni dejavnosti ni toliko razširjena, glavnina rasti produktivnosti nastaja v industriji.

Produktivnost dela, torej razmerje med ustvarjenim in za to uporabljenimi viri, je po zadnjih podatkih iz Umarjevega poročila o produktivnosti leta 2017 za povprečno v EU zaostajala za 18 odstotkov, leta 2018 pa za 17 odstotkov, kar v celoti pojasnjuje vrzel med Slovenijo in povprečjem EU v gospodarski razvitosti, merjeni z BDP na prebivalca. Približevanje povprečju EU pa je razmeroma počasno. V obdobju 2000–2018 se je zaostanek za povprečno produktivnostjo v EU zmanjšal le za šest odstotnih točk.

Proces dohitevanja se je upočasnil po letu 2008, ko se je sprva z izbruhom krize vrzel v produktivnosti v vseh sektorjih poglobila, v času konjunkture pa njena rast ni zadoščala za bistveno zmanjšanje zaostanka za EU. Najvišjo rast so v razmerah relativno hitre rasti tujega povpraševanja v tem obdobju dosegli v tehnološko zahtevnejših izvozno usmerjenih predelovalnih dejavnostih in prometu. Glede na predkrizno obdobje so bila gibanja najmanj ugodna v IKT-dejavnostih, zlasti v telekomunikacijah, in gradbeništvu, ki je bilo po letu 2009 soočeno z manjšim obsegom in spremenjeno strukturo povpraševanja. Obe dejavnosti negativno izstopata tudi v mednarodnih primerjavah.

Kakšni so izzivi za doseganje večje produktivnosti?

Razmisleki v razvitih državah gredo v smeri krajšega delavnika, večjega vlaganja v izobraževanja in usposabljanje starejše delovne sile, povezovanja med sektorji, še posebno industrije s storitvami. Povečuje se pomen zadostnih investicij v R&R in povezav z institucijami znanja. Podjetja ustanavljajo spin-offe, odcepljena podjetja, da negujejo produktne inovacije. Produktivnost je precej več kot »narediti čim več fizične proizvodnje v čim krajšem času«. Pomeni tudi spremembo v tipu proizvoda, njegovi obliki ali funkcionalnosti.

»Pri preprosti proizvodnji ne moremo tekmovati z Azijo ali Turčijo. Lahko tekmujemo le z diferenciacijo pri proizvodih, na katere vežemo storitveno komponento, ki so kompleksni in zahtevajo lokalno prisotnost,« meni Bojan Ivanc in dodaja, da moramo poskrbeti, da ne bodo stroški dela ušli izpod nadzora, saj lahko to vodi v selitev proizvodnje v tujino. Tudi pri cenah energentov, še posebno elektrike, si moramo prizadevati, da bodo ostale ugodnejše kot v regiji, saj to pomeni določeno konkurenčno prednost za našo industrijo.

Izziv za rast produktivnosti so tudi demografski trendi. Delovno sposobnega prebivalstva je namreč vedno manj, kar bi lahko v prihodnosti oviralo gospodarsko rast. Prav tako so negativni demografski kazalniki izziv za vzdržnost in ustreznost pokojninskega sistema, zdravstvenega sistema in sistema dolgotrajne oskrbe, katerih spremembe so zaradi političnih razmer znova odmaknjene v prihodnost, čeprav so Slovenijo o njihovi nujnosti že večkrat opozorile tudi evropske inštitucije. Poleg tega udeležba na trgu dela ostaja nizka pri starejših delavcih, zlasti tistih z nižjimi stopnjami izobrazbe. Razmere na trgu dela, ki jih zaznamujeta veliko povpraševanje po delu na eni strani in nizka stopnja brezposelnosti na drugi, povzročajo določen pritisk na plače, čeprav rast plač ostaja nižja od pričakovanj.

V prihodnje, ko se zaradi demografskih sprememb pričakuje upadanje števila delovno sposobnega prebivalstva, bo za ohra­nitev visokih stopenj gospodarske rasti, tako kot dohodkov prebivalstva, ključna pospešitev rasti produktivnosti. Zato si moramo prizadevati tudi za podporo manjšim, bolj modernim domačim podjetjem, ki so lahko dober zgled za reorganizacijo nekaterih velikih organizacij.

Ker je naše gospodarsko relativno industrializirano, podobno kot nemško ali češko, bi morala Slovenija dosegati nadpovprečno visoko rast produktivnosti. Za to pa je nujno potrebna večja inovativnost, torej vlaganje v R&R. Večina kazalcev kaže, da smo prav na tem področju nizko pod evropskim povprečjem. V globaliziranem svetu so naj­uspešnejše tiste države, ki imajo dobro izdelano razvojno strategijo in veliko vlagajo v razvoj. To vodi v ustvarjanje novih izdelkov in storitev z visoko dodano vrednostjo, kar nato pripomore h gospodarskemu razvoju in višjemu standardu državljanov.

V primerjavi z državnim sektorjem se še več sredstev za R&R obrne v poslovnem svetu, kjer je glavni cilj razvoja in raziskav izboljšanje konkurenčnosti gospodarstva z uvajanjem inovacij v proizvode in tehnologije. To naj bi vodilo k večji rasti BDP v primerjavi z drugimi državami, kar je eden osrednjih ciljev slovenske strategije razvoja do leta 2030. Slovenija mora čim prej dojeti, da inovativni mladi ne bodo opozarjali na ulici, pred parlamentom, ampak bodo odšli po boljšo izkušnjo v tujino.

________________

Avtor članka: Mark Vidrih

Komentarji je lahko pošljete na: svetkapitala@delo.si