Gneča v spletnih predavalnicah

Milka Bizovičar
Foto Pixabay

Industrija digitalnega izobraževanja nezadržno raste.

Vsak teden se na trgu pojavljajo nove aplikacije z rešitvami, s katerimi odgovarjajo na izzive diverzificirane in večgeneracijske delovne sile, ki ji enoten način izobraževanja ne ustreza več. Kakšne so prednosti in kakšne slabosti, koliko e-izobraževanje cenijo delodajalci?

50 milijonov študentov, 150.000 tečajev, 295 milijonov vpisov v tečaje – to je Udemy, vodilna globalna tržnica znanja, ki povezuje študente z najboljšimi predavatelji na svetu, piše na spletni strani podjetja, ustanov­ljenega leta 2009 v ZDA. »Izbirate lahko med več kot 3600 online izobraževalnimi programi, ki jih ponuja 190 naših partnerjev, vodilnih univerz na svetu. Z nami je znanje nabiralo že več kot 40 milijonov ljudi,« beremo na spletni strani družbe Coursera, ki sta jo leta 2012 ustanovila profesorja stanfordske univerze in zdaj zaposluje 450 ljudi.

Istega leta je platformo Udacity zagnal še en nekdanji stanfordski profesor, Sebastian Thrun, ki je v resnici zaslužen za preporod online izobraževalnih programov. Znanje s področja IT je na njegovem portalu v teh letih nabiralo 11,5 milijona ljudi. Pod platformo e-izobraževanja EdX se je leta 2012 podpisala univerza Harvard in do zdaj se lahko pohvali z 20 milijoni uporabnikov. LinkedIn Learning ponuja več kot 15.000 izobraževanj v sedmih jezikih, vsak teden doda najmanj 60 novih …

Še in še bi lahko naštevali portale in izobraževalne ustanove, ki uporabnikom ponujajo dostop do znanja, ki ga lahko usvajajo z domačega kavča ali med vožnjo z javnim prometom na delovno mesto. Naj bodo to kratkotrajna, tudi nekajminutna (video) izobraževanja v slogu »how to« – na primer hitri tečaj obdelovanja fotografij, uporabe excela – ali čisto pravi, večletni študijski program, po katerem udeleženec pridobi določen izobrazbeni naziv.

Učitelji ne spoznajo svojih študentov tako dobro kot pri tradicionalnem študiju, kar pomeni, da jim ne morajo napisati tako dobrih priporočil. Manj možnosti je tudi za neformalne pogovore ali nasvete ...


Industrija digitalnih izobraževanj nezadržno raste. Vsak teden se na trgu pojavljajo nove aplikacije z rešitvami, s katerimi odgovarjajo na izzive diverzificirane in večgeneracijske delovne sile, ki ji enoten način izobraževanja ne ustreza več, kaže raziskava LinkedIna o izobraževanjih na delovnem mestu za leto 2018.

Skoraj 60 odstotkov anketiranih je povedalo, da se raje usposabljajo »v svojem miru« kot v skupini s sodelavci. Ameriška poslovna revija Inc. povzema poročilo Global Market Insights za leto 2019, v katerem ocenjujejo, da bo vrednost te industrije do leta 2025 dosegla 300 milijard ameriških dolarjev, potem ko je bila leta 2018 vredna 190 milijard dolarjev, 40 odstotkov tega odpade na Severno Ameriko.
 

Večje zanimanje za krajše programe


Ena večjih platform s ponudbo e-izobraževanj v Evropi je Studyportals, leta 2007 ustanovljena kot odcepljeno podjetje (spin-off) iz več mednarodnih izobraževalnih združenj. Ideja je nastala zaradi pomanjkanja informacij in pregleda nad hitro rastočim številom magistrskih študijskih programov v Evropi, pojasnjujejo.

Lani so »pomagali več kot 36 milijonom študentov po svetu pri informiranju o možnostih e-študija v več kot 200.000 e-programih, ki jih je ponujalo 3750 izobraževalnih ustanov po svetu (tudi tri slovenske),« poročajo iz podjetja s sedežem v nizozemskem Eindhovnu, ki zaposluje blizu 200 ljudi, podpirata pa ga med drugim evropska komisija in British Council.

image
Joran van Aart FOTO: Studyportals
Izvršni direktor platforme Joran van Aart je najprej poudaril, da je bolj smiselno govoriti o e-poučevanju kot e-učenju. »Študenti lahko veliko študija opravijo online, z uporabo digitalnih gradiv, pišejo online teste, ampak to je nekaj drugega. Vprašanje je, kako se izvaja neki študijski program oziroma tečaj – je to v predavalnici, izključno prek spleta in brez neposrednega stika med profesorjem in študentom ('fully digital') ali gre za kombinacijo obojega ('blended'),« je pojasnil.

Na platformi objavljajo samo e-tečaje in e-programe, ki jih ponujajo akreditirane institucije in so dostopni v angleščini. Zato tudi ni presenetljivo, da skoraj 60 odstotkov online programov, objavljenih na njihovi platformi, ponujajo v ZDA in petino v Veliki Britaniji. »Največje je zanimanje za magistrske študije (57 odstotkov), 28 odstotkov povpraševanja je za kratke tečaje in desetina za diplomski študij, bistveno manj pa za doktorate. Glede na to lahko sklepamo, da so programi, ki trajajo od nekaj mesecev do dve leti, primernejši za oddaljeni študij, medtem ko pri daljših študijih posamezniki raje izberejo način, ki omogoča tudi osebni stik s profesorji,« je povzel Joran van Aart.



Na trgu je še vedno največje zanimanje za programe menedž­menta in poslovnih ved, še zlasti MBA, javna uprava, podjet­ništvo, inovativni menedžment ter upravljanje dobavnih verig in logistika. Sledijo inženirski programi in tehnologija, na primer gradbeništvo in obnovljivi viri energije, v zadnjem obdobju se krepi zanimanje za izobraževanja družbenih ved, na primer mednarodni odnosi, javne politike, politologija, mednarodni razvoj.

Na področju računalništva in IT je bilo lani veliko povpraševanje po programih podatkovnih ved in velikih podatkov. »Pri izbiri ponudnika je smiselno preveriti, ali je program, ki ga želimo opraviti, širše priznan, kakšen ugled uživa institucija in ali nam bo ustrezala dinamika dela, kako fleksibilen je,« je spomnil izvršni direktor Studyportals.
 

Preporod s Stanforda


»Žarišče« e-izobraževanja je v ZDA. Tam je področje najbolj razvito in tudi študenti so zanj najbolj dovzetni, so v Dobi, prvi slovenski šoli, ki je ponudila online izobraževanja, spomnili na sicer že nekaj let staro raziskavo Združenja evropskih univerz EUA. Kakor nam je iz prve roke pojasnil dr. Jure Leskovec, izredni profesor na Stanfordu, so spletni izobraževalni programi doživeli preporod leta 2012, so pa (vsaj na tej univerzi) nastali že 40 let prej. Takrat je njegov kolega prof. Sebastian Thrun oznanil, da bo na internetu mogoče brezplačno poslušati njegov predmet Umetna inteligenca.

»Tako so se rodili MOOC-i (online izobraževanja, odprta za širšo javnost, massive open online course). Na njegov predmet se je vpisalo 150.000 študentov z vsega sveta. Sledila je revolucija in veliko profesorjev, med njimi tudi jaz, smo širnemu svetu ponudili MOOC-e,« je opisal Leskovec in zagotovil, da so vsebine in gradiva, ki jih ponujajo na ta način, zelo kakovostni. Programi, ki jih pripravljajo na fakulteti za računalništvo na Stanfordu, vsebujejo enake vsebine in gradiva, kot jih dobijo redni študenti in za katere jim univerza računa nekaj manj kot 53.000 dolarjev letne šolnine.

image
Jure Leskovec FOTO: Jure Eržen/Delo

Dr. Jure Leskovec: Težko je študirati sam, brez skupnosti in sošolcev. Osip je kar velik, razlog za to pa je tudi, da je študij brezplačen, zato študenti niso tako predani in zavzeti in potem hitro obupajo.


»MOOC-i so s tega vidika res super, saj ima študent kjerkoli na svetu dostop do istih vsebin, kot jih predavamo profesorji na najboljših svetovnih univerzah. Torej, če se nekdo hoče nekaj naučiti, se lahko nauči tako rekoč brezplačno, in to od najboljših. Kar je odlično za družbo in izobraževanje.«

Po drugi strani Jure Leskovec priznava, da ima takšno izobraževanje svoje slabosti. Težko je študirati sam, brez skupnosti in sošolcev. Osip je kar velik, je pa po sogovornikovem mnenju razlog tudi to, da je študij brezplačen, zato študenti niso tako predani in zavzeti in potem hitro obupajo. Omeni tudi, da se profesorji na univerzah študentom veliko bolj posvetijo, imajo govorilne ure, »študenti so del skupnosti, tako da je učenje bolj družabna in socialna izkušnja«. Prav tako je preverjanje znanja v okviru odprtih online študijskih programov zelo sproščeno. »Brez diplome oz. ocene pa znanje ne velja veliko, saj je namen univerz oz. izobraževalnih ustanov, da poučujejo in hkrati certificirajo znanje,« je opozoril.

Kakor je še pojasnil, se je program MOOC v zadnjih letih razdelil na dva dela. Na eni strani so predavanja, ki so jih na univerzah predelali in so prosto dostopna vsem, ki se želijo česa naučiti. »Že več ljudi mi je povedalo, da so se naučili neke teme iz mojih predavanj, ki so posneta in dostopna na youtubu,« je ponazoril. Drugi del programa je namenjen kot pomoč pri vseživljenjskem učenju.

»Veliko univerz ima online magistrske programe, v katerih se lahko starejši in zaposleni naučijo novih tematik in veščin. Ti programi so bolj praktični, a so tudi zelo pomembni, saj se narava dela spreminja in zaposleni morajo biti danes veliko bolj agilni in se ves čas učijo nove stvari,« je poudaril Jure Leskovec. Univerza to znanje ponuja na platformi EdX, medtem ko v okviru svojega univerzitetnega središča za karierni razvoj omogoča zaposlenim iz industrije, da lahko poslušajo zanje relevantne predmete.

»Vsako predavanje je posneto, govorilne ure potekajo po videokonferenci. Na računalništvu imamo v vsakem trenutku od deset od dvajset odstotkov študentov, ki opravljajo naše programe in pridobivajo certifikate ob delu,« je povzel sogovornik.
 

Globalni študentski projektni timi


Z univerzo Stanford sodeluje ljubljanska fakulteta za gradbeništvo in geodezijo (FGG). Kakor je pojasnil nosilec programa dr. Tomo Cerovšek, podiplomski študenti projektnega študijskega programa PBL (Problem, Project, Product, Process, People Based Learning) že od leta 1998 uporabljajo videokonference za ogled predavanj s Stanforda v živo in predvsem za projektno delo na daljavo.

image
Foto Pixabay Foto Pixabay


»PBL je proces poučevanja in učenja, ki se osredotoča na problemske, projektno orientirane učne dejavnosti, katerih rezultat je skupni projekt. Študenti z vodilnih svetovnih univerz od ZDA, Danske, Švedske do Kitajske in Slovenije tvorijo projektne skupine in skupaj projektirajo stavbe univerz. Pristop PBL temelji na predpostavki, da se lahko največ naučimo pri reševanju dejanskih problemov, ki se pojavijo pri projektiranju v praksi. Razen osebnega srečanja študentov na začetku in na koncu projektnega dela učenje poteka prek interneta. Skupini so na voljo programi, strežnik in internetne strani, videokonference,« je projekt predstavil Tomo Cerovšek.
 

Slovenija zaostaja, a možnosti za e-učenje so


V Sloveniji klasično e-izobraževanje ni zelo razvito. Kakor so z raziskavo pred nekaj leti ugotovili na Fakulteti Doba, ki je prva pri nas pred 21 leti ponudila način poučevanja brez fizičnega stika študenta in profesorja, Evropa na tem področju precej zaostaja za najnaprednejšimi državami, Slovenija pa za Evropo. Po njihovih navedbah so še danes edina ustanova tudi širše v regiji, ki omogoča e-študij v pravem pomenu besede, se je pa v zadnjem obdobju pojavilo več organizacij, ki ponujajo kombinirano izobraževanje (»blended«).

»Zanimanja za online izobraževanja je čedalje več, govorimo lahko o petodstotni letni rasti števila vključenih študentov. Zdaj pri nas tako študira približno 1500 študentov na leto, prihajajo pa iz 46 držav. Leta 1999 smo v prvi online višješolski program poslovni sekretar vpisali 36 študentov, danes izvajamo 13 programov, v tem času je diplomiralo 7100 študentov,« je povzela Polona Baloh, predstavnica za stike z mediji v Dobi.

Študentje so predvsem zaposleni, z jasnimi pričakovanji in visoko motivacijo. Njihova povprečna starost na univerzitet­nih programih in višji šoli je med 25 in 35 let, v magistrskih programih so nekoliko starejši. V podjetjih zasedajo večinoma delovna mesta v srednjem menedžmentu. V Dobi se strinjajo, da online študij zahteva samodisciplino, odgovornost in motivacijo, naloga ustanove, ki program izvaja, pa je, da skrbi za pedagoško, organizacijsko in tehnično podporo.

»Študente spremljajo profesorji in online mentorji. Vloga zadnjih je predvsem motivacijska, študentom so na voljo 24 ur na dan sedem dni v tednu,« je povedala Balohova in dodala, da je online študij popolnoma enakovreden klasičnemu, cilji in kompetence programov so enaki, samo pot je drugačna. Na diplomi tako tudi ni navedeno, v kakšnem načinu študija je študent študiral, pravijo v Dobi.

»Enkrat na leto preverjamo zadovoljstvo delodajalcev z znan­jem diplomantov. Visoko ocenjujejo razvitost njihovih kompetenc, predvsem samoiniciativnost in nenehno učen­je, podjetnost in vodenje ter informacijska znanja in pismenost. Študentje online študija imajo po mnenju delodajalcev v primerjavi s študenti klasičnega študija bolje razvite tudi kompetence pisnega sporazumevanja in timskega dela,« je še pojasnila Polona Baloh.
 

Poleg plusov tudi minusi


O e-izobraževanjih so tako v stroki kot med študenti in tudi delodajalci mnenja deljena. Nekaj pomislekov smo že omenili. Profesor z ene od britanskih univerz navaja pedagoške raziskave, ki kažejo, da sta osebni pristop in fizična udeležba na predavanjih in seminarjih ključna za uspešno, učinkovito učenje. Študenti pa po njegovih besedah ugotavljajo, da delodajalci online izobraževanj ne cenijo toliko.

Poleg tega učitelji ne spoznajo svojih študentov tako dobro kot pri tradicionalnem študiju, kar pomeni, da jim ne morajo napisati tako dobrih priporočil. Manj možnosti je tudi za neformalne pogovore ali nasvete, morda največji problem pa je plagiatorstvo. Ti programi težko zagotovijo, da gre v resnici za delo vpisanega študenta, je skeptičen sogovornik, ki sam nima neposrednih izkušenj z izobraževanjem po spletu, povzel je izkušnje ter mnenja sodelavcev in študentov.

Podobno razmišljajo v IEDC – Poslovni šoli Bled, kjer ne ponujajo e-izobraževanja kot celote. »Kot izobraževalna ustanova temeljimo na ideji, da se proces transformacije zares zgodi le v interaktivnem okolju med udeleženci, strokovnjaki, profesorji …« so sporočili.




Več iz rubrike