Delovni čas bomo začeli meriti natančneje

Podaljševanje delovnega časa v Evropi je težava. To ugotavlja tudi Evropska komisija, ki je vzela pod drobnogled uveljavljanje direktive o delovnem času v EU. Prav nanjo pa se v sodbi sklicuje luksemburško Sodišče EU, ki je odločalo o primeru zaposlenih v banki Deutsche Bank v Madridu, kjer beležijo samo nadurno delo, ne pa časa, ko so zaposleni na delu.

»Brez sistema, s katerim bi bilo mogoče evidentirati dnevni delovni čas, ki ga opravi vsak delavec, ni mogoče objektivno in zanesljivo določiti niti števila opravljenih delovnih ur in njihove časovne razporeditve niti števila ur, opravljenih po običajnem delovnem času (npr. nadure). Prav tako ni nobenega zagotovila, da bo delavcem v celoti zagotovljeno dejansko spoštovanje pravice do omejitve najdaljšega delovnega časa in minimalnega časa počitka, ki jim jo zagotavlja direktiva o delovnem času,« je evropsko sodišče argumentiralo sodbo, ki je zavezujoča za vse države članice. Določa jim, da morajo delodajalcem naložiti vzpostavitev objektivnega, zanesljivega in dostopnega sistema, s katerim je mogoče evidentirati dnevni delovni čas vsakega zaposlenega.

Poskrbeti morajo, da bodo delodajalci spoštovali vsako preseganje najdaljšega tedenskega delovnega časa, da bo vsak delavec imel v skladu z direktivo o delovnem času zagotovljeno pravico do najmanj 11-urnega neprekinjenega počitka na dan ter do najmanj 24-urnega počitka v sedemdnevnem obdobju. Pri določanju pravil za uvedbo sistema pa sodišče državam prepušča prosto presojo. Kot je za Svet kapitala pojasnila Sara Soumillion, uradna govorka Evropske komisije za področja zaposlovanja, socialne politike, veščin in zaposlitvene mobilnosti, države članice sicer nimajo določenega roka, do katerega morajo takšne odločitve uresničiti, a če tega ne storijo, Evropska komisija začne pravni postopek za ugotavljanje kršitev.
 

Pomanjkljivosti v zakonodaji
 

V poročilu o uveljavljanju direktive o delovnem času (potrjena je bila že leta 2003) je Evropska komisija pred dvema letoma države članice opozorila, da bi morale sprejeti zakonodajo, ki bi zagotovila spoštovanje pravice delavcev do dnevnega in tedenskega počitka, ter mehanizme za nadzor nad tem. »V zadnjih letih Komisija ugotavlja številna odstopanja od pravil glede najdaljšega delovnega časa in omejitev pri nočnem delu ter kršenje pravice do počitka in letnega dopusta zaposlenih v javnih storitvah, predvsem v policiji, vojski in zdravstvu. Pri zadnjih dveh omenjenih skupinah je še vedno veliko odstopanj pri omejitvah največjega dovoljenega števila delovnih ur,« piše v poročilu Evropske komisije.

V Sloveniji na kršitve v povezavi z delovnim časom opozarjajo na inšpektoratu za delo, kjer pojasnjujejo, da jim zakonodaja ne omogoča učinkovitega nadzora nad delovnim časom. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) določa obveznost vodenja evidence o številu ur opravljenega dela (opravljene in neopravljene ure, ure, opravljene v času nadurnega dela, in podobno), ne pa tudi časa prihoda na delo in odhoda z dela. V praksi zato nastajajo številne težave, od kršitev v povezavi z delovnim časom in zagotavljanjem počitka do neustreznega vodenja evidenc. Kot je povedala Jerica Preskar, inšpektorat vsako leto prejme veliko število prijav, tako da nadzorov po uradni dolžnosti opravijo veliko manj, kot si želijo.
 

Največ kršitev v gradbeništvu, gostinstvu in trgovini
 

V lanskem letu so inšpektorji ugotovili 935 nepravilnosti v zvezi z evidencami na področju dela in socialne varnosti (po ZEPDSV) ter 674 kršitev v zvezi z delovnim časom ter zagotavljanjem odmorov in počitkov (po zakonu o delovnih razmerjih). Najpogosteje so se kršitve nanašale na neustrezno vodene podatke v evidenci izrabe delovnega časa (število opravljenih delovnih ur, število nadur, neopravljene ure, za katere zaposleni prejema nadomestilo plače …) oziroma evidenc sploh ni bilo. Največ kršitev ZEPDSV je bilo v gradbeništvu, gostinstvu in turizmu ter v trgovini. »V dejavnosti trgovine (predvsem v večjih živilskih trgovinah) inšpektorji opažajo trend, da delodajalci od delavcev zahtevajo, da beležijo prihod na delo šele ob dejanskem začetku dela oziroma odhod z dela zabeležijo takoj, ko zaključijo z efektivnim delom. Čas priprav na delo (na primer preoblačenje) v teh primerih ni zabeležen kot delovni čas,« navajajo v delovnem inšpektoratu.

V teh treh dejavnostih opažajo tudi največ kršitev zakona o delovnih razmerjih v delu, ki se nanaša na delovni čas, odmore in počitke. Najpogosteje delodajalci niso upoštevali določila o letnem razporejanju delovnega časa, s čimer morajo biti zaposleni seznanjeni pred začetkom koledarskega leta, ter da delovni čas pri začasni prerazporeditvi ne sme trajati več kot 56 ur na teden.

Ob tem je inšpektorat v poročilu o delu za leto 2018 opozoril, da podatki »nikakor ne odražajo dejanskega stanja. Prepričani smo, da do prekomernega dela v praksi prihaja pogosteje, kot ga ugotovi inšpektorat. Zaradi opustitve ali neustreznega vodenja evidenc, tudi prirejenih evidenc, predvsem pa nekoliko pomanjkljive normativne ureditve, nepravilnosti v zvezi z delovnim časom ter zagotavljanjem počitka težko ugotovimo,« so opozorili na inšpektoratu za delo. Kot so dodali, zakonodaja tudi ne določa sankcij za kršitve za odgovorno osebo, sankcije za pravno osebo pa so zelo nizke, zato nimajo odvračilnega učinka. »Delodajalci se tako raje odločijo, da evidenc ne vodijo oziroma jih ne vodijo v skladu z zakonom, kot da bi prejeli globo zaradi kršitev na področju delovnega časa in obveznih počitkov. Inšpektorat RS za delo že nekaj let predlaga spremembo ZEPDSV,« so še navedli na delovni inšpekciji.



Že več let predlagajo spremembo ZEPDSV tako, da bi v evidenco izrabe delovnega časa dnevno vpisovali tudi čas prihoda in odhoda delavca na delo in z dela ter čas začetka in zaključka koriščenja odmora, prav tako pa tudi ure, opravljene v manj ugodnem delovnem času (nedeljsko delo, delo med prazniki, nočno delo …), izmensko delo in deljeni delovni čas. Razviden bi moral biti seštevek ur za daljše obdobje (teden, mesec, leto oziroma posamezno referenčno obdobje). V zakonodaji bi moralo biti opredeljeno, kako naj se vodijo evidence, da bi zagotovili njihovo verodostojnost – inšpektorat predlaga obvezno elektronsko vodenje ali pa obvezno mesečno seznanjanje zaposlenih s podatki iz evidence, ki bi verodostojnost potrjevali s podpisom. Delodajalci bi morali evidence hraniti na sedežu podjetja oziroma na kraju, kjer delavec opravlja delo. Inšpektorat med drugim predlaga tudi uvedbo globe za odgovorno osebo v podjetju ter zvišanje zneskov glob.
 

Spremembe pri nas že v pripravi
 

Kot so sporočili z Ministrstva RS za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je pogajalska skupina za pripravo sprememb zakonodaje na področju evidentiranja delovnega časa začela z delom v začetku junija, njen namen pa je oblikovanje rešitev za tveganja, povezana z evidentiranjem in nadzorom delovnega časa. Z informacijami so še zelo skopi, pojasnili so le, da izhodišča za pripravo zakonskih sprememb ZEPDSV zasledujejo tri cilje: jasneje bo treba določiti razmerja, za katera je treba voditi evidenco izrabe delovnega časa; zagotoviti možnosti delavcem, da se seznanijo s podatki iz evidence; zagotoviti učinkovitejši inšpekcijski nadzor.

»V praksi je glede na trenutno ureditev prisotna dilema, za katere oblike pogodbenih razmerij je treba voditi evidenco. Zakon namreč določa, da ob delavcu iz delovnega razmerja kot delavec šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca ali opravlja samostojno poklicno, kmetijsko ali drugo dejavnost. Kot delavec šteje tudi oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo zaradi usposabljanja, in oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca,« so povedali na ministrstvu in pojasnili, da je treba voditi evidenco izrabe delovnega časa za delavce, ki delo opravljajo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Predlagajo dopolnitev ZEPDSV, da bi bilo vodenje evidence obvezno tudi za tiste osebe, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljajo delo pri delodajalcu, in sicer pod pogojem, da ga opravljajo osebno in so vključene v delovni proces delodajalca ali pretežno uporabljajo sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika.
 

Beleženje delovnega časa v praksi
 

Delodajalci pogosto beležijo le prihode zaposlenih in ne odhodov. Nekaterim zaposlenim je to pisano na kožo, saj si lahko svoj delovni čas organizirajo po svoji volji, drugim pa malo manj, saj nimajo podlage, na kateri bi dokazali opravljene nadure, pravi Tone Stanovnik, soustanovitelj in direktor podjetja Špica International, kjer ponujajo rešitve za registracijo delovnega časa in kontrolo pristopa.

»Pogosta praksa je tudi, da delodajalci beležijo število ur na delovnem mestu, ne pa tudi, kdaj so bile te ure opravljene, s čimer se izognejo plačilu za nočno delo ali delo med prazniki. Ljudje ne moremo delati le ponoči, to prepoveduje tudi zakonodaja, a če ni možnosti, da se delovni čas natančno meri, se pravila igre lahko kršijo. Na eni strani imamo delodajalce, ki zaradi lovljenja rokov od delavcev zahtevajo povečan obseg opravljenega dela in ur, na drugi strani pa delavcem tudi to običajno odgovarja, ker zaslužijo več. Včasih za nadure niso plačani, kar pa je problem.« Ravno zaradi tega sogovornik meni, da bi bila zakonska ureditev natančnega beleženja prihodov in odhodov v korist obeh, tako delodajalcev kot delavcev.

»Normalno je, da ljudje potrebujejo prosti čas za družino, šport, kulturo ..., delodajalec pa se vanj ne sme zažirati. Če kdaj zaradi povečanega obsega naročil delajo več, morajo biti za to plačani. Na drugi strani pa se zavedamo, da sta naš nacionalni problem slaba produktivnost in učinkovitost,« je Tone Stanovnik nakazal, kje imamo v Sloveniji še veliko priložnosti za izboljšave. »Če Slovenci uredimo učinkovitost in produktivnost, se nam bo končni rezultat, torej blaginja in s tem udobje in lagodje, še povečal,« je prepričan sogovornik. A kako to doseči? »Učinkovitost in produktivnost izračunaš tako, da rezultat deliš s časom. To menedžerji tudi pri nas na srečo vedno bolj spoznavajo. Tisti, ki se trudijo le na strani rezultata, polovico formule izpustijo. Treba se je potruditi tudi za to, da se rezultat doseže v krajšem času.
 

Zastarelost in aktualnost beleženja časa
 

Stanovnik primer španske Deutche Bank osvetli še z druge strani. »V banki niso natančno beležili delovnih ur, argument nemških lastnikov pa je, da je beleženje časa zastarel sistem, ker da se v sodobnem času nihče več ne 'štemplja'. Ampak na proizvodnji liniji Nemci merijo na sekunde natančno, koliko časa določen zaposleni opravlja določeno operacijo. Zelo dobro merijo vsako funkcijo, da jo lahko izboljšajo, eliminirajo neučinkovite in krajšajo čas proizvodnje produkta. Interes merjenja časa je tako na strani delodajalcev kot delojemalcev. Če to usklajeno uredimo, bosta imeli obe strani iz tega naslova prednosti.«

Enako velja za zaposlene v IT panogah in zagonskih podjetjih. »Čas je vedno izziv. Informatiki merijo čas, ki ga porabijo za razvoj določene funkcije, tudi zato, da lažje načrtujejo, koliko časa bodo v prihodnosti porabili za izdelavo podobnih funkcij in s tem, koliko programerjev in drugih ljudi bodo potrebovali. Merijo tudi, koliko časa, recimo 90 odstotkov časa, ki ga opravite doma ali v pisarni, morate porabiti za naloge, kupce, razvoj, naročnike itd. V novih agilnih podjetjih in tistih, ki orjejo ledino v 4. industrijski revoluciji, pa tudi na vseh ravneh tako imenovane 4. revolucije se zelo natančno meri čas. Vem, kako je videti agilna organizacija, in upam si trditi, da je čas izjemno pomemben faktor,« je dejal sogovornik in dodal, da se morajo delodajalci s sodobnimi orodji truditi, da ljudem omogočijo v krajšem času narediti več kot konkurenca. Pri tem pa je znano, da enak izdelek v Sloveniji izdelujemo dvakrat dlje kot v Avstriji. Očitno je, da času ne posvečamo pozornosti in žal ne razumemo, da se rezultat deli s časom, da izračunamo produktivnost, poudarja sogovornik.


 

Kdo se bo moral pripraviti na spremembe
 

To so predvsem manjša podjetja, kajti približno polovica jih natančnega beleženja delovnega časa nima urejenega, medtem ko približno 90 odstotkov velikih podjetij to že ima. Stanovnik ne pozna podjetja z več kot 200 zaposlenih, ki ne bi imelo sistema beleženja prihoda in odhoda. »Večja podjetja že razumejo, da sistemi za beleženje prinašajo tudi druge prednosti. Zmanjšujejo administracijo, razbremenjujejo kadrovske oddelke glede bolniških, dopustov itd. S tem se lahko kadroviki bolj usmerjajo v strateške stvari.«

Trgovci morajo, kot navaja sogovornik, pazljivo načrtovati razporeditev delavcev, saj imajo določene ritme v dnevu, tednu in mesecu, ki so različno obremenjeni s kupci. Zaposlene morajo razporediti tako, da so med policami in na blagajnah takrat, ko so trgovine polne, in ne stojijo križem rok, ko kupcev ni. Enako je v zdravstvu in gostinstvu. »Če ni sistema, je to katastrofa. Treba je meriti in planirati po delovnih mestih,« poudarja Stanovnik.