Zoran Stančič: Zaradi Evrope živimo bolje, dlje in bolj zdravo

Dan Evrope je za nami, evropska ideja niti po zmagi proevropskega Emmanuela Macrona na francoskih predsedniških volitvah ni dosti bližje vse bolj skeptičnim Evropejcem. Tega skepticizma pri nas skoraj ni zaznati. Zakaj? Ker v Sloveniji vemo, da nam Evropska unija bolj koristi kot škodi.

EU ima ogromno težav, včasih deluje kot napol živ bolnik. Zakaj je dobro, da EU preživi?

Ko razmišljamo o Evropski uniji, moramo najprej pogledati širšo sliko, ki za nas, za Slovenijo, niti ni dosti drugačna kot za Francijo, Nemčijo ali druge države. Zelo se mi je vtisnila v spomin izjava nekdanjega predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa, ki je dejal: »V globaliziranem svetu lahko plavamo skupaj ali pa vsak od nas 28 posamično potone.« Skratka, v globaliziranem svetu Slovenija kot majhna država, pa tudi večje, kot je Nemčija, kot posamična država ne bi pomenila nič. Ne gospodarsko, ne politično, ne vojaško ali kakorkoli drugače.

Najbolj me zanima gospodarstvo.

V današnjem globaliziranem svetu je povezovanje nujno. Kaj to pomeni za nas? Velikost gospodarstva EU predstavlja 26 odstotkov bruto domačega proizvoda celotnega sveta. Malo za nami so ZDA, Kitajska pa dosega približno polovico BDP Evropske unije. Torej smo najmočnejše gospodarstvo na svetu, vendar samo zato, ker smo združeni.

Kaj to pomeni za druge?

EU je daleč največja donatorka razvojne in humanitarne pomoči, skupaj prispevamo okoli 76 milijard evrov na leto. ZDA prispevajo manj od polovice te vsote. Potemtakem nismo le bogati, smo tudi velikodušni. Kar je prav tako pomembno. Spopadamo se z zahtevnimi izzivi, kot so globalno segrevanje, migracije in podobno, ki jih ne moremo reševati sami. Svet je danes vse bolj povezan in moramo se združevati, da lahko te skupne probleme rešujemo. In normalno je, da se povezujemo s tistimi, ki so nam blizu, geografsko, zgodovinsko, po vrednotah.

Roman Šipić

Z Britanci nas očitno ne povezuje dovolj, da so se odločili za brexit?

Zdi se, da je Združeno kraljestvo šlo v projekt izstopa iz EU z nekim sentimentalnim pogledom na preteklost. Nekoč so bili globalna velesila in vodilni v svetu. Vrnitev v preteklost ni mogoča, treba se je soočiti z realnostjo. Povezovanje in skupno delovanje je nujno. Z Evropsko unijo smo zgolj močnejši, ne šibkejši. Hkrati pa je brexit pokazal potrebo po globokem premisleku o tem, kakšno Evropo si želimo.

V pogovorih o EU hitro trčimo ob vrednote, zakaj?

Temelj evropske ideje so skupne vrednote, kot so mir, vladavina prava, varovanje človekovih pravic in spoštovanje različnosti. Za Slovenijo je to zelo pomembno; ne nazadnje je tudi pri nas divjala kratka vojna.

Bi se nekdanja Jugoslavija ognila vojni, če bi bila v EU?

Težko je soditi o hipotetičnih situacijah, a verjetnost vojne bi bila zanesljivo precej manjša. Projekt Evropske unije je tudi projekt zagotavljanja miru. Današnja mlada generacija, ki se je rodila in odraščala v mirnem času, morda ne čuti, da je to privilegij, starejši pa se tega brez dvoma bolje zavedajo. Poleg tega članstvo Slovenije v EU zagotovo prinaša boljše spoštovanje človekovih pravic in pravno državo.

Marsikaj od omenjenega se v času rapidno spreminjajoče se retorike zdi kot govorica iz nekih minulih časov. Je retorika, ko govoriva o miru, človekovih pravicah in solidarnosti, še vedno aktualna v takem svetu?

Zagotovo je. Samo pomislimo, kako bi se bilo danes namesto v Sloveniji roditi in živeti denimo v Siriji. Človekove pravice, solidarnost so pogoj za razvito in uspešno družbo. Pravice večine so pravzaprav nekaj samoumevnega, zato se lahko pogovarjamo o ustrezni zaščiti pravic manjšin: ljudi, ki so tako ali drugače prikrajšani, etničnih manjšin, LGBT, oseb s posebnimi potrebami, v nekaterih primerih tudi starejših in tako naprej. S članstvom v EU so se v Sloveniji standardi in zavedanje o pravicah ter njihovi zaščiti zvišali.

Kaj konkretno smo torej dobili?

Vzemimo za primer gibalno ovirane. Omogočiti dostop v javne stavbe z invalidskim vozičkom je danes osnovni standard. Če za gibalno ovirane ni dovolj poskrbljeno, je nekaj narobe, ne le za invalide, ampak tudi za nas, ostale. Ali je to rezultat našega vključevanja v EU ali ne? Jaz mislim, da je. To je morda primer, kako smo spremenili gradbene standarde, da bi zagotovili možnosti gibalno oviranim in s tem zagotovili njihove pravice enakovrednega vključevanja v družbo.

Roman Šipić

Ob tem bo marsikdo odmahnil z roko in se vprašal, ali sploh potrebujemo Evropo.

Nekatere pridobitve jemljemo kot samoumevne in pozabimo, da jih nismo imeli od nekdaj. Menim, da Evropo danes zaradi globalizacije potrebujemo bolj kot kadarkoli prej. Globalni izzivi so večji, svet je bolj povezan, in če hočemo preživeti v tem svetu in ohraniti svoj način življenja, zvišati okoljske standarde, se moramo bolj povezati.

Kako EU deluje na moje življenje, kakšno Evropo bomo imeli?

O tem, kakšno Evropo bomo imeli, ne odloča Bruselj, temveč prek različnih vzvodov vsi mi. Državljani sami nosimo odgovornost za to, kakšno prihodnost si bomo zagotovili. Odločamo prek volitev evropskih poslancev ali prek nacionalnih volitev in tako vplivamo na to, katerim vsebinam bomo v Evropi dali prednost pred drugimi.

Pogosto slišimo očitek, da EU služi neoliberalni agendi, potrebam kapitalizma. Kako odgovarjate nanj?

Res je pogosto slišati ta diskurz, vendar to ni res. Vrsta politik je zelo socialno usmerjenih. Evropska direktiva o napotenih delavcih je namenjena ravno preprečevanju socialnega dampinga in zlorab delavcev. Tudi druge politike, na primer okoljske, so socialno usmerjene. Njihov cilj je, da bomo državljani živeli v bolj zdravem okolju.

Okoljska politika je predvidela priklop vseh gospodinjstev na kanalizacijo do leta 2012, zaradi pomanjkanja denarja se je to pomaknilo na leto 2017 in še nismo tam. Imamo standarde, a si jih težko privoščimo. Kako hud problem je to?

Slovenija dobi precej denarja iz evropskega proračuna, iz kohezijskih skladov je dobila doslej več kot deset milijard evrov, če dodamo še kmetijsko politiko, je to dodatnih okoli 250 milijonov evrov na leto. S tem denarjem upravlja Slovenija. Cilj evropske kohezijske politike je čim bolj zmanjšati razlike med razvitimi in nerazvitimi deli Evrope na socialnem in infrastrukturnem področju. V Sloveniji skorajda ni kraja, kjer ne bi našli projekta, sofinanciranega z evropskim denarjem. O tem, za kaj bo evropski denar namenjen, skozi svoje programe odloča država; nacionalni organi so tisti, ki določijo prednostna področja. Razlike med razvitimi in nerazvitimi deli Evrope se zmanjšujejo. Če ne bi dobili evropskega denarja, danes v Sloveniji gotovo ne bi imeli toliko čistilnih naprav, ustreznih odlagališč odpadkov, energetsko učinkovitejših javnih stavb in varnejšega prometa, če naštejem le nekaj primerov.

Velik denar, ki ga deli EU, evroskeptiki radi pograbijo kot svoj argument. Pri nas evroskeptikov ni prav slišati?

Rad bi poudaril, da je Slovenija za evropsko komisijo zelo pomembna partnerica. Kot prva od tako imenovanih novih članic je sprejela evro, prva je predsedovala svetu EU in to opravila z odliko. Slovenija ni zgolj nekdo, ki sledi, ampak je po svoji konstruktivnosti in proevropskosti zelo pomembna članica evropske družine. Tudi predsednik Juncker je med nedavnim obiskom pri nas dejal, da se Slovenija obnaša kot ustanovna članica EU, in ne kot država, ki se je pridružila šele leta 2004.

Torej smo zelo evropski?

Drži, smo zelo proevropski in vpeti v Evropo, tudi gospodarstvo podpira evropsko idejo.

Ali EU sploh komu pri nas koristi bolj kot gospodarstvu?

Ne gre za dilemo, ali EU koristi bolj gospodarstvu ali ljudem. Za vse je bolje! Glede gospodarstva pa prepriča že dejstvo, da tri četrtine izvoza Slovenija ustvari na trgu Evropske unije – slovensko gospodarstvo živi in diha enotni trg. Če poenostavimo in se vprašamo, kaj bi bilo, če ne bi bilo EU. Za slovensko gospodarstvo bi bila to katastrofa. Zamislite si slovenska podjetja, ki bi v stalnem konkurenčnem boju morala svoje izdelke in storitve prodajati na primer za 20 odstotkov dražje zaradi carin. Takega scenarija si naše gospodarstvo sploh ne more predstavljati.

Lahko plavamo skupaj ali pa vsak od nas 28 posamično potone ... v globaliziranem svetu Slovenija kot posamična država ne bi pomenila nič.

Najbrž zato v slovenski politiki ni slišati evroskeptičnih glasov.

Vladajoča koalicija in opozicija sta zelo proevropski. Edina parlamentarna stranka, ki je kritična do EU, je Združena levica. Pa niti ta ni izrazito evroskeptična. Se pa vidi, da so posamezne stranke lahko glede posameznih politik zelo kritične, a s tem ni nič narobe. Prav je, da se sliši tudi njihov glas, da najdemo kompromise in se trudimo zadeve narediti bolje.

Po Boletovi analizi smo sanacijo bank pod taktirko EU preplačali. Lahko take zadeve omajejo ugled EU?

Včasih slišimo kritične poglede na ravnanje EU. Nedavno smo bili na primer priča slabi volji zaradi dolgih čakalnih dob na mejnih prehodih s Hrvaško zaradi uvedbe sistematičnega nadzora. Ob tem smo se lahko zavedeli, kako bi bilo brez EU, brez našega članstva v schengnu. Glede nedavno objavljenih Boletovih analiz se evropska komisija ni izrekla, je pa konec leta 2013 na podlagi neodvisnih ocen vrednosti stresnih testov in ocen kapitalske ustreznosti odobrila državno pomoč. Stališče komisije je, da je bil to z vidika stabilnosti bančnega sistema in zaščite davkoplačevalcev v tistem trenutku nujen ukrep.

Pustimo potovanja, ali zaradi EU živimo bolje? Smo bolj izobraženi, zdravi, varni ...?

Cela vrsta statističnih podatkov kaže, da živimo bolje. Najbolj nazoren je pogled na BDP, ki se je od vstopa Slovenije v EU občutno povečal, ne glede na krizo. Delež oseb z visokošolsko izobrazbo je bistveno večji kot pred vstopom v EU. Zaradi strogih standardov danes uživamo bolj varno hrano. Leta 2004 smo pridelali 400 kilogramov odpadkov na prebivalca, danes jih pridelamo za četrtino manj.

Srečni pa nismo. Do lanske jeseni ste dolgo živeli v Bruslju, povejte kot nekdo, ki je živel v tujini, zakaj smo nesrečni?

V vsakodnevnem življenju novosti ne opazimo. Spremembe na bolje začnemo hitro doživljati kot samoumevne. Denimo rast gospodarstva in dvig življenjskega standarda, prosto prehajanje meja se nam ne zdijo nič posebnega in se jih niti ne zavedamo. Sam sem ob občasnem vračanju domov iz tujine spremembe opazil. Na primer bolje urejeno infrastrukturo, varnejše ceste, čistejše okolje, urejena igrišča. Zakaj nismo srečni, je vprašanje za psihologe. V človeški naravi je, da vedno težimo k boljšemu.

Radi se delimo na pikaste in progaste, rdeče in bele?

Zdi se mi, da še vedno premalo sodelujemo. Ne poiščemo tistega, kar nas povezuje. Zdi se mi tudi, da nismo strpni do drugače mislečih.

To se navzven vidi?

Se. Gotovo bi lahko naredili več pri sprejemanju drugačnosti. To so zgolj moja osebna opažanja.

Toda ljudje v Sloveniji se znamo povezati. Poplave, žled, pridruževanje EU, osamosvojitev ...

Morda pogrešamo velike cilje. Samostojna Slovenija in članstvo v EU in zvezi Nato so bili zelo jasni cilji, ki so nas povezali. Ali bi se z novimi skupnimi cilji bolj povezali? Ali je dovolj postaviti si cilj, da bi radi živeli bolje? Za boljše življenje in za razvoj družbe potrebujemo različnost. Naučiti se moramo živeti in delati drug ob drugem. Dober zgled so uspešni gospodarstveniki, ki jih ni strah odpreti se v svet. Tisti, ki si želijo zaposliti ljudi, ki dobro delajo, ne glede na to, od kod prihajajo.

V kontekstu brexita se pogosto pojavi namig na Jugoslavijo in njen razpad, so te primerjave umestne?

Mislim, da niso. Pravila odločanja, ki jih imamo na ravni EU, so popolnoma drugačna od načina odločanja v nekdanji Jugoslaviji. Tudi raven demokracije je neprimerljiva. Neposredne vzporednice med razpadom Jugoslavije in brexitom zato ne vidim.

Svet je vse bolj povezan in v takšnem svetu se moramo združevati, da lahko rešujemo skupne probleme. Normalno je, da se povezujemo s tistimi, ki so nam blizu, geografsko, zgodovinsko, po vrednotah.

Ob brexitu so spet oživeli pozivi, da EU potrebuje svežo kri. Balkan nestrpno čaka na korak naprej, kje je tu vloga Slovenije?

Slovenija dobro pozna Balkan in je v tej regiji zelo aktivna. Evropska komisija to vlogo prepoznava in podpira. Države Zahodnega Balkana jasno izražajo željo po vključitvi v evropske integracije. Vse imajo jasno perspektivo članstva v EU, vendar pa je napredek v tem procesu odvisen predvsem od njih samih.

Kdaj bomo na olimpijskih igrah Evropejci navijali za naše športnike pod evropsko zastavo?

Občasno se pojavijo manipulacije, da želi evropska komisija predpisati, da bi športniki iz držav članic ob svoji zastavi imeli še evropsko, in za nas je bil eden velikih uspehov, ko je v Riu italijanska tekmovalka v floretu obesila evropsko zastavo. S tem je hotela izraziti svojo podporo uniji.

Lahko šport reši Evropo, evropsko identiteto?

V zgodovini Evrope imamo celo vrsto prepričanih Evropejcev, ki so živeli evropsko idejo. Denimo Jožef Stefan, mi si ga lastimo, lastijo si ga tudi Avstrijci. Slikarja Lojzeta Spacala si lastimo tako mi kot Italijani. Večkratne identitete niso nič slabega, lahko imaš obe. Ni cilj evropskih integracij izbrisati nacionalne identitete, nasprotno. Mi smo dobri, ker smo si različni in ker lahko imamo oboje. Menim, da nikoli ne bomo imeli zgolj evropske zastave, lahko imamo poleg svoje nacionalne še evropsko identiteto, to nas kot ljudi gradi in to je dobro. Osupljivo pa je, da če bi vse medalje članic EU v Riu sešteli, smo jih imeli trikrat več kot ZDA in več kot naslednjih šest ali sedem držav skupaj. To veliko pove o kakovosti našega življenja, imamo čas in denar za šport, ta obenem kaže našo globalno moč. To je le še en pokazatelj, da se v Evropi še vedno živi najbolje na svetu.