Zlom Lehman Brothers: Kje smo, kam gremo?

Na današnji dan leta 2008 je stečaj razglasila četrta največja ameriška banka Lehman Brothers. To je bil največji stečaj v ameriški zgodovini. Stečaj 158 let stare investicijske banke pomeni simbolni začetek globalne finančne krize. Sprožil se je učinek domin: s finančnih trgov je povsem izginilo zaupanje, borzni indeks Dow Jones je v naslednjega pol leta izgubil 43 odstotkov, cene nepremičnin so se sesule, evropske in ameriške banke so zašle v hudo pomanjkanje kapitala, evro je bil na robu preživetja, enako Grčija …

Danes prevladuje mnenje, da so pri Lehman Brothers pač imeli smolo. Stečaj bi se lahko zgodil marsikateri drugi banki. Tako pa so postali sprožilec za nekaj, kar so ekonomisti sprva imenovali kreditni krč in nepremičninska kriza, danes pa prevladuje mnenje, da je bila to velika recesija.

Reuters

Semena krize

Ekonomski zgodovinar Jure Stojan z Inštituta za strateške rešitve navaja tri pojave, ki so pripeljali do velike recesije, največje po depresiji iz 30. let 20. stoletja:

1. Recesija je bila tako globoka zaradi več desetletij starih strukturnih težav ameriškega gospodarstva. S tem se strinjajo tako rekoč vsi ekonomisti, ne glede na politično opredeljenost. Razlikujejo pa se v tem, kateremu strukturnemu problemu pripisujejo največjo težo. Omenja se več konkurenčnih datumov, kdaj naj bi ZDA skrenile na napačno pot. Eni gredo celo daleč nazaj v leto 1981, ko je ameriški predsednik Ronald Reagan znižal davke kljub povečanju javne porabe in s tem bistveno povečal proračunski primanjkljaj ZDA.

Na današnji dan pred devetimi leti se je začela velika recesija. Stečaj 158 let stare banke je oznanil, da smo globalno v velikih težavah. 

2. Druga skupina ekonomistov navaja letnico 1999, ko je Clinton dosegel odpravo Glass-Steagallovega zakona, ki je bil v veljavi od začetka 30. let 20. stoletja. Zaradi tega zakona investicijske banke na primer niso smele sprejemati depozitov; poslovne banke niso smele sodelovati pri izdaji dolžniških papirjev. Z odpravo tega zakona začnejo nastajati ameriške univerzalne megabanke, denimo Bank of America. Komitent pri banki dobi celotno storitev, dajo mu posojilo in mu pomagajo pri izdaji emisije dolžniških papirjev. Za megabanke je veljalo, da so prevelike oziroma »too big to fail«, zato so si tudi 
drznile bolj tvegano poslovanje.

»Clinton je pač imel to srečo, da je vladal v izjemnem gospodarskem okolju in je lahko predlagal takšno spremembo zakonodaje. Internetna revolucija je povzročila novosti, ki so vplivale na gospodarsko rast,« pojasnjuje Stojan.

3. Tretji tabor pa krivi leto 2002, ko bi morala ameriška centralna banka po njihovem mnenju spet začeti dvigovati obrestne mere, ki jih je spustila leta 2001 kot odziv na pok borznega mehurčka, na tako imenovani dotcom bust. Pa je 
Greenspan obrestne mere raje obdržal nizko, kar je finančne institucije sililo v bolj tvegane naložbe.

Reuters

Finančni čarodeji

Obenem je na začetku tisočletja dobila zagon sekuritizacija, ki omogoča finančne inovacije: povedano zelo preprosto, banke so včasih svojim komitentom zgolj posojale denar, sekuritizacija pa je iz teh kreditov ustvarila izvedene finančne instrumente, ki so jih banke prodajale naprej. To pa je tudi pomenilo, da so se banke znebile tveganj, povezanih s temi krediti.

Ekonomist Anže Burger: »Prostora za nove davke ni več! Obdavčitev bi morali znižati, pa je ne. Kaj, če spet pride kriza?«

Zato so si upale spustiti kreditne standarde. S tem, ko so omogočile nepremičninska posojila plačilno nesposobnim komitentom, so zasejale seme nepremičninske krize. In kako je delovala sekuritizacija? Banke so iz velikega števila kreditov naredile pakete, tem pa so bonitetne agencije, kot S&P, Moodys in Fitch, določile varljivo visoke bonitetne ocene.

Že od new deala po drugi svetovni vojni so ameriški politiki želeli čim več svojim volivcem uresničiti sanje o lastni nepremičnini. Politika je razmišljala, kako delavskemu razredu in srednjemu sloju s programi cenejšega kreditiranja za nepremičnine omogočiti dvig življenjskega standarda. Tako so ustanovili dve agenciji za prodajo zavarovanj nepremičninskih posojil, hipotekarni instituciji Fannie Mae (leta 1938) in Freddie Mac (leta 1970). Ustanovila ju je država, bili sta v zasebni lasti, a z državnim jamstvom. Julija 2008 ju je država morala reševati: vsaka je dobila sto milijard dolarjev državne pomoči, ki bi blažila izgubo.

Reuters

Kaj je počela Slovenija, ko so drugi reševali

Le nekaj dni po stečaju Lehman Brothers so se v Parizu zbrali voditelji evroobmočja in sklenili, da bodo pri pravilih o državnih pomočeh močno zamižali na obe očesi. Namreč, evropska komisija ima direktorat za konkurenčnost, enaki pogoji za vse so ena temeljnih zakonitosti, na katerih je bila zasnovana EU. Državna pomoč ustvarja privilegije za pošteno tržno tekmo, zato je dovoljena le izjemoma, z zelo natančno določenimi pogoji in posledicami. Voditelji evroobmočja so se odločili, da ta pravila začasno zamrznejo in naj vsaka država začne reševati svoje banke. Po srečanju v Parizu je med letoma 2008 in 2010 sledila serija državnih dokapitalizacij v EU.

Mi pa nismo počeli nič. Delali smo se, kot da kriza ni naša stvar. Nojeva strategija, torej tiščanje glave v pesek, je bila odziv na krizo Boruta Pahorja kot predsednika vlade.

Svoje razumevanje številk je Pahor pojasnil pred kratkim v državnem zboru: čeprav je naložba v Teš 6 znašala kar 15 odstotkov proračuna, je projekt poznal zgolj površno, z njim pa se ni ukvarjal do konca leta 2009. Si predstavljate direktorja, ki bi vodil delniško družbo, prihodki bi mu drastično padali, on bi bil odgovoren za investicijo v višini 15 odstotkov letnih prihodkov, pa bi projekt zgolj površno poznal?

Voditelji evroobmočja so delali v skladu s pregovorom: Kdor prvi pomaga, dvakrat pomaga. Borut Pahor dokazuje pravilnost pregovora: Plačaj zdaj polno ceno ali pa boš kasneje plačal večdesetkratno. Mi smo plačali večkratno.

Premier Pahor in njegov finančni minister France Križanič sta toliko časa odlašala z dokapitalizacijo slovenskih bank, da so ponovno začela veljati evropska pravila o državni pomoči. Poleg tega je bila kriza evra v polnem razmahu.

Ravnanje voditeljev evroobmočja potrjuje pregovor: Kdor prvi pomaga, dvakrat pomaga. Borut Pahor dokazuje pravilnost pregovora: Plačaj zdaj polno ceno ali pa boš kasneje plačal večdesetkratno. Plačali smo večkratno ceno.

Kako je nerazumevanje številk pri dvojcu Pahor-Križanič zmanjšalo kreditno aktivnost bank, kaže tudi njuno nerazumevanje osnov bančništva. Čeprav so (takrat še samo delno državna) NLB in njeni regulatorji rotili za krepko kapitalsko injekcijo, je Pahorjeva vlada samo delček denarja dala v pravi obliki, se pravi kot vplačilo delnic. To naj bi bilo po njenem dovolj, ker je država NLB dala tudi velik depozit.

Res je, denar je denar, a drobni tisk je zelo pomemben. Državni depozit v državni banki je v skladu z računovodskimi standardi prednostno posojilo banki, ne pa bančni kapital. Banka zanj državi plačuje obresti. In zato je le malo pomagal v času, ko je NLB na vse kriplje poskušala ohraniti količnik kapitalske ustreznosti, kot ga strogo predpisujejo mednarodna pravila. V svoji aktivi so imele banke slabe kredite in zasežene delnice, ki pa jih niso mogle prodati, zato je bila pod naslednjima dvema vladama tudi ustanovljena DUTB.

Reuters

Kako je šok iz tujine prizadel slovenske banke

Slovenske banke so bile za šok iz tujine občutljive iz treh razlogov:

1. Pred krizo se je slovensko gospodarstvo pregrevalo, slovenska inflacija je bila občutno nad evrskim povprečjem.

2. Slovenska podjetja so bila močno prezadolžena, in to za napačne namene: ne za razvoj, temveč večinoma za (menedžerske) prevzeme.

3. Struktura prezadolženosti: ne le podjetja, tudi banke so bile prezadolžene, in sicer za posojila v tujini, ki pa jih niso več mogla vračati. Domače banke so izpostavljenost do tujih bank med letoma 2004 in 2008 povečale s štirih milijard evrov na več kot 16 milijard evrov. Dodatna težava je bilo dejstvo, da je s približevanjem krize zadolževanje domačih bank v tujini postajalo vse bolj kratkoročno. Finančne obveznosti do tujine so na vrhuncu krize znašale kar 30 odstotkov BDP.

Bančna vročica brez guvernerja

Ne smemo pozabiti niti zapleta z imenovanjem novega guvernerja centralne banke, in sicer v času izjemne bančne aktivnosti kreditiranja. Banka Slovenije je bila del leta 2007 brez guvernerja; 31. marca je namreč potekel mandat Mitji Gaspariju, naslednik Marko Kranjec pa je bil na guvernersko mesto potrjen šele 19. junija 2007, in sicer po tem, ko poslanci niso potrdili dveh kandidatov predsednika države Janeza Drnovška, najprej Mitje Gasparija, nato še Andreja Ranta. Novoizvoljeni guverner Marko Kranjec je funkcijo začel opravljati 16. julija 2007.

Kaj nam je prinesla globalna recesija

Po mnenju Luke Guba, analitika pri Finančnih trgih, so najbolj otipljive tri posledice globalne recesije:

Luka Gubo: »Ljudske množice se bojijo delnic, ker so se opekle v času krize, obenem pa po krizi zamudile najboljšo rast zadnjih nekaj desetletij.«

1. Nastanek kriptovalut: ker je bilo v globalni krizi izjemno nezaupanje v bančni sistem, je nastal bitcoin, kasneje še druge valute, med njimi tudi ethereum, ki je omogočil financiranje startupov z množično prodajo žetonov javnosti.

2. Podpora startupom, tako globalna kot v Sloveniji: vlade so se ubadale z visoko stopnjo brezposelnosti, zato so načrtno začele podpirati mala podjetja, ki so ustvarjala nova delovna mesta. Potrudile so se pripraviti zakonodajo, ki je zelo olajšala prvo fazo financiranja novoustanovljenih podjetij. Tudi v Sloveniji je precej razpisov in spodbud za mala podjetja in startupe.

3. Strah ljudskih množic pred investiranjem v delniške trge: ker so se opekle v času krize, obenem pa po krizi zamudile najboljšo rast zadnjih nekaj desetletij, se ljudje otepajo naložb v delnice.

Kje smo danes

»Visoka gospodarska rast v Sloveniji je posledica našega poznega okrevanja. Šele letos smo dosegli predkrizno raven, medtem ko so jo druge tranzicijske države že prej,« pojasnjuje ekonomist s fakultete za družbene vede Anže Burger. A opozarja, da obstaja veliko skrb vzbujajočih podrobnosti s krvno sliko gospodarstva pred krizo:

1. Število zaposlenih v javnem sektorju se je povečalo za 15.000, na 170.000.

2. Cene nepremičnin rastejo, nastaja balon.

3. Vse glasnejši so pritiski za povišanje plač in ukinitev varčevalnih ukrepov v javnem sektorju.

4. V primerjavi z lanskim letom je rast potrošniških posojil 12-odstotna. Domača potrošnja poleg izvoza poganja gospodarsko rast. A ob taki rasti je nevarnost, da se gospodarstvo pregreva, opozarja Burger:

»Nesorazmerja ostajajo, saj nismo izkoristili okrevanja za vzdržne spremembe. Nismo optimizirali javnega sektorja, nismo zmanjšali obdavčitve najbolj produktivnih, nismo izpeljali niti pokojninske niti zdravstvene reforme, financiranje primanjkljaja zdravstvene blagajne se prenaša na proračun.«

Reuters

Kdaj, če ne zdaj

V prvem letošnjem četrtletju je slovensko gospodarstvo v primerjavi z istim obdobjem lani zraslo za 5,3 odstotka, v drugem za 4,4 odstotka. To je izjemna rast, med najvišjimi med evropskimi državami. Ampak Slovenija ima še vedno proračunski primanjkljaj, napoved ministrstva za finance za letos je 0,7 odstotka BDP. Si predstavljate, kakšna bi morala biti gospodarska rast, da bi Slovenija končno začela odplačevati posojila, ne pa, da si še naprej izposoja za tekočo porabo? »Zdaj bi morali varčevati in ustvarjati presežek, a mi se še vedno zadolžujemo. Res je, da smo zadolženost znižali s 83 odstotkov BDP pod 80 odstotkov, a to je zgolj relativno znižanje. Prostora za nove davke ni več! Obdavčitev bi morali znižati, pa je ne. Kaj pa, če spet pride kriza?« opozarja Burger.