Zlata kletka startupov

Jugovzhodna Evropa ima velik problem, to je pomanjkanje kapitala, saj v tej regiji ni poslovnih angelov ali pa so zelo nepoučeni. V tem pogledu gre najbolje Sloveniji, četudi naš ekosistem prav tako ni dovolj razvit, kar zadeva pridobivanje kapitala, pravi Aleš Pustovrh, profesor ljubljanske ekonomske fakultete in soustanovitelj ABC pospeševalnika, ki je tri leta opravljal študijo o zagonskem poslovnem okolju v Jugovzhodni Evropi. V naša zagonska podjetja vlagajo večinoma tujci, ki praviloma vložijo večje zneske, opaža izvršna direktorica ABC pospeševalnika Urška Jež: »Do 100.000 evrov zberemo razmeroma hitro, za večje, predvsem nadaljnje investicije pa se zanašamo na tujce.« Vlagajo zasebni investitorji, zasebna podjetja, veliko je tudi anonimnih posameznikov. »Nismo tako zaprti, kot je pogosto slišati,« razlaga.

Manjka kapitalskih investicij, privabiti bi morali več tujih investitorjev, zasebnikov, ki jih pritegne dobro podporno okolje.

Če je že pri nas pridobitev zagonskega kapitala velika težava, je v preostali Jugovzhodni Evropi še večja. Manjkata tudi znanje in angažiranost velikih podjetij, kar se je pri nas v zadnjem letu in pol sicer spremenilo, pravi Pustovrh. Poročilo Southeast Europe Startup Report 2017 razodeva, da je zagonsko okolje pri nas bolje razvito ne le v primerjavi s preostalo regijo, ampak tudi z Italijo. Še vedno pa je za naša zagonska podjetja izziv privabljanje ustreznih kadrov, sploh IT-razvijalcev, čeprav imamo veliko entuziastičnih ljudi. »Podobno kot druga evropska podjetja tudi naša že veliko najemajo IT razvijalce iz Jugovzhodne Evrope,« opaža Pustovrh. Sicer pa pravi, da so zagonski sistemi v Jugovzhodni Evropi danes podobni slovenskim izpred petih let, pestijo jih podobne težave. Zato so se v ABC pospeševalniku odločili, da jim bodo pomagali razviti ta ekosistem.

Reuters

Zbiranje milijonov

»Zagonska podjetja, ki imajo potencial za rast, navadno hitro dobijo potreben denar, v Jugovzhodni Evropi pa je to skorajda nemogoče,« pravi Pustovrh, ko opozori na največji problem regionalnih zagonskih podjetij – pridobivanje denarja. Sloveniji gre predvsem zaradi tehnologije veriženja blokov bolje. Naša zagonska podjetja so lani zbrala 100 milijonov evrov, letos bodo z začetnim ponujanjem kovancev (ICO) zbrala 150 milijonov (lani so 100 milijonov, pri čemer je država primaknila okoli tri milijone za kapitalske naložbe). To je več, kot je sredstev zbrala celotna regija. Zato bi Slovenija lahko bila vodilna država za zagonski ekosistem, pravi.

Kar četrtina zagonskih podjetij sploh ni nastala v državi, kjer poslujejo.

Pojasnjuje, da obstajajo tri ravni investicij v zagonska podjetja, a nobeno naše ni lani dobilo več kot 70.000 evrov iz javnih virov (predvsem iz instrumentov za mala in srednje velika podjetja – SME). V drugi fazi zagonsko podjetje potrebuje od 150.000 do 300.000 evrov, toda do te vsote pridejo redko. Tretja faza pa je namenjena tistim, ki jih financirajo evropski skladi tveganega kapitala. Tako je zagonsko podjetje Facility dobilo milijon evrov. Od tujih investitorjev je denar dobilo tudi podjetje Eurosender. »Na žalost lahko pri nas zagonska podjetja dobijo denar za zagonsko investicijo, 300.000 evrov pa le, če je vpet tudi kakšen slovenski investitor. Zanimivo zgodbo so začeli plesti ICO, ki so v Slovenijo pripeljali tuji kapital tudi zagonskim podjetjem, ki sicer ne bi dobila denarja,« razlaga Pustovrh.

Vendar v regiji ne sedijo križemrok. Romunija je odprla 26 milijonov evrov vreden sklad tveganega kapitala, Madžari in Slovaki imajo več skladov, nekatere tudi zelo velike, Poljaki so sklade oplemenitili z milijardo evrov, Grki imajo za razvoj novih skladov tveganega kapitala na voljo 500 milijonov. Posebno pozornost zagonskim podjetjem namenjajo Bolgari. Letos imajo namreč bolgarski skladi tveganega kapitala na voljo 20 milijonov evrov, medtem ko Slovenija skladov tveganega kapitala ne podpira, razlaga Pustovrh. »Podpirala jih je pred leti, a je ta instrument potekel. Tako bodo naša in regijska zagonska podjetja šla tja, kjer je denar,« opisuje kruto realnost.

Bolgarija je vzpon …

Bolgarija si želi v zagonskem ekosistemu spisati veliko zgodbo. Začel jo je Vladimir Davčev, ki se je pri osemnajstih iz postsovjetske Bolgarije preselil v ZDA. Kot mnogi je iskal ameriške sanje na trgu delnic. Vendar se mu nista cedila med in mleko, zato se je vrnil v Sofijo z idejo nadaljevati podjetniške sanje. Zagonskega ekosistema pred dobrim desetletjem v Bolgariji še ni bilo, kar pa ga ni ustavilo pri soustanovitvi podjetja BGmenu za spletno naročanje hrane, piše ameriška revija Venture Beat. Presenečeno je opazoval rast podjetja in s tem tudi rast zagonskega ekosistema. Prav ta ekosistem je bil tudi najbolj navdušen, ko je BGmenu februarja letos oznanil, da ga je za 13 milijonov dolarjev kupilo podjetje Takeaway.com s sedežem na Nizozemskem. To je bil prvi »izhod« za katerikoli bolgarski startup, ki je dobil tvegani kapital od leta 2012 ustanovljenega sklada Launchub Ventures.

Davčev sicer priznava, da je v Bolgariji malo investitorjev, ki razumejo, da kljub izgubi denarja lahko pišejo uspešne zgodbe, vendar upa, da so mnoge opogumili. Za Silicijevo dolino je 13 milijonov dolarjev drobiž, za Bolgarijo je bilo kot potres. Vse več držav se pod okriljem spreminjajočega se gospodarstva namreč naslanja na zagonska podjetja. Strategije se razlikujejo: od novih regulatornih okvirov, ki so pisani na kožo zagonskim podjetjem, do skladov tveganega kapitala. Cilj vseh je spodbuditi zaposlovanje, mladim vliti upanje in preprečiti odhod v ZDA ali večja evropska zagonska vozlišča, kot so Berlin, London in Pariz.

… tlakovala že v Sovjetski zvezi

Bolgarija je pri tem na dobri poti, v prid ji gre tudi zgodovina – od nekdaj je v Sovjetski zvezi slovela kot zibelka tehnološkega napredka po zelo nizki ceni. Gospodarstvo je bilo v skupni državi razdeljeno na bloke, pri čemer se je Bolgarija poleg kmetijstva specializirala za elektroniko in informacijsko tehnologijo. V bistvu je bila sovjetska IT-trgovina. Pred vstopom v EU je postala zanimiva za ameriške velikane, kot so Cisco Systems, Hewlett-Packard, VMWare, Microsoft, Oracle in IBM. Morda je tudi zato pred dvema letoma 210 bolgarskih zagonskih podjetij zbralo 74 milijonov dolarjev, še leta 2012 pa jih je dvajset zbralo le štiri milijone, kažejo podatki Evropskega investicijskega sklada. »Pred desetimi leti je svet na Bolgarijo gledal kot na Indijo nizkega cenovnega razreda, kjer ste programerje dobili zelo poceni,« je za Venture Beat dejal Pavel Ezekiev, soustanovitelj podjetja zagonskega kapitala Neveq Capital Partners.

Za naša zagonska podjetja je izziv privabljanje ustreznih kadrov, sploh IT-razvijalcev, čeprav imamo veliko entuziastičnih ljudi.

Četudi si Bolgarija prizadeva postati vozlišče zagonskih podjetij Jugovzhodne Evrope, Pustovrh meni, da sta dva resna sklada premalo. Potrebe so namreč večje: »Zanimivo je, da je zagonskim podjetjem iz regije lažje priti v Ljubljano kot v Bolgarijo. To pa ne pomeni, da ne bodo šli v Bolgarijo, če bo tam denar.« Prav tako to ne pomeni, da v Jugovzhodni Evropi ni zagonskih podjetij, ki so se že prelevila v centre. Pojavila so se v Beogradu, Mostarju, Sarajevu, Osijeku. »Namesto da bi velike korporacije ustanavljale zagonska podjetja, so ta z razvojem – danes zaposlujejo po sto ljudi – prevzela vlogo korporacij in sama delajo z novimi zagonskimi podjetji.« V Beogradu je tako podjetje Nordeus, ki dela grafiko za filme (med drugim je sodelovalo pri filmu Pirati s Karibov) in ima dvesto zaposlenih. Enako velja za podjetje EnSoft, ki je podpisalo pogodbo s Facebookom, podobno zgodbo snujejo tudi v Mostarju. Pri nas pa je bila pred desetimi leti gonilna sila zagonskega ekosistema Zemanta, razlaga Pustovrh. Največji preboj smo sicer videli v primeru družbe Outfit7. A to ni pogost model, saj večina zagonskih podjetij ne uspe. Outfit7 je zato prej izjema kot pravilo, kar velja tudi za Zemanto. »V zadnjem letu je sicer v slovenske startupe priteklo več kot sto milijonov evrov, vendar bo najbrž uspešnejša naslednja generacija zagonskih podjetij,« meni Pustovrh.

Reuters

Ključna težava pridobivanje kapitala

Študija odkriva še, da četudi so morda države v regiji politično na nasprotnih bregovih, se to nikakor ne pozna pri sodelovanju med zagonskimi podjetji. Tako so v ABC pospeševalniku imeli primer, ko sta se med seboj najbolje ujela hrvaško in srbsko zagonsko podjetje. Temu pritrjuje tudi Ježeva. V ABC pospeševalniku, kjer so začeli z osmimi ekipami, po spremembi poslovnega modela pa danes pospešujejo pet do osem podjetij, delajo tudi s tujimi podjetji. »Pospeševali smo zagonska podjetja iz Danske, Čila, ZDA in s Šrilanke,« razlaga sogovornica. »Je pa zanimivo, da kar četrtina zagonskih podjetij sploh ni nastala v državi, kjer poslujejo. Tudi zagonska podjetja, ki pridejo v ABC pospeševalnik, imajo glavni fokus usmerjen v pridobivanje kapitala, in če tega ne dobijo denimo v Sloveniji, svojo pot navadno 'podaljšajo' do Londona,« dodaja Pustovrh.

Dejstvo je, da je pridobivanje kapitala največja težava v celotni regiji. Po nekaterih ocenah pri nas še vedno manjka 65 milijonov evrov za investicije, potrebne v zagonskem ekosistemu, pravi sogovornik in dodaja, da bo najuspešnejša tista država, ki bo razvila najboljši kapitalski ekosistem: »Zato sploh ni nujno, da bo Slovenija na tem mestu zmagala. Hrvati na primer zelo aktivno delajo prav na kapitalskih investicijah, Bolgari podobno.« Res je tudi, da se v Jugovzhodni Evropi zagonska podjetja še vedno zelo zanašanja na državo – podobno kot je bilo pred časom pri nas. Vendar »države na področju zagonskih podjetij ne bodo storile nič, na to se ne kaže zanašati«, poudarja Pustovrh. Po drugi strani meni, da preveliko vmešavanje države ni dobro. Kot primer navede Avstrijo, ki je bila zelo velikodušna do zagonskega ekosistema in je zagonskim podjetjem za razvoj ideje zagotovila 150.000 evrov, s čimer je po svoje naredila več škode kot koristi.

V Mostar za igrice, v Beograd za aplikacije

Zanimivo je, da so se okolja v regiji začela specializirati. Vsaka država je šla v svojo smer. »V Beogradu delajo grafiko in animacijo, v Mostarju igre za facebook, v Osijeku pa strojno opremo,« razlaga Pustovrh. Zato, »če boste razvijali kakšno igrico, pojdite v Mostar, če boste razvijali aplikacije, pojdite v Beograd, če pa želite srečati zagonska podjetja iz celotne regije, obiščite konferenco Podim v Sloveniji«. Zanosno pove, da v omenjenih okoljih delajo stvari, ki jih ne znajo niti Kitajci. In Slovenija? »Mi smo center za tehnologijo veriženja blokov (blockchain) in umetno inteligenco,« odvrne. Pravi, da je najtežje narediti res dober startup, takšnega, ki bo imel dobro poslovno zgodbo in se bo obenem pripravljen učiti od svojih kupcev: »Takšnih imamo v Sloveniji zelo malo, jih je pa zato veliko v regiji.« Celotna regija ima še en izziv: prenos komercializacije znanja iz institucij v posel. »Tega namreč nihče ni povsem uspešno rešil,« pravi Pustovrh. Glede prehoda kakovostnih kadrov iz velikih korporacij v zagonsko okolje ugotavlja, da je vse intenzivnejši, sploh v zadnjem času, ko je stopil v ospredje blockchain. Se pa morajo po njegovih besedah velike družbe naučiti boljšega sodelovanja z zagonskimi podjetji, saj jih lahko prav ta v času hitrih sprememb povozijo. »Še pred letom dni so korporacije mislile, da se zagonska podjetja 'igračkajo', a so spremenile mnenje in danes z njimi vse pogosteje sodelujejo,« opaža.

Kakšne izboljšave so nujne?

V primerjavi s preostalo regijo v Sloveniji niti ni tako slabo. Slovenska politika zagonskim podjetjem namenja pozornost, tudi medijska podpora je dobra, pravi Pustovrh. »V Beogradu o zagonskih podjetjih ni poročal niti en časopis,« oriše eno od razlik. Sklepa, da je zavedanje o potencialu zagonskih podjetij pri nas večje kot v preostali regiji. Na Kosovu na primer nimajo zemljiške knjige, zato tudi ne morejo dobiti hipotekarnega kredita, kot je v navadi pri nas.

Pa vendar so izboljšave vedno dobrodošle. Kaj bi morali spremeniti, da bi lahko bolj optimistično zrli v prihodnost? »Manjka kapitalskih investicij, privabiti bi morali več tujih investitorjev, zasebnikov, ki jih pritegne dobro podporno okolje. V Sloveniji smo lani odpravili davčno olajšavo na investicije tveganega kapitala, o čemer ni bilo javne razprave. Posledično bi lahko izgubili zasebne investitorje,« razmišlja Pustovrh. »Države se trudijo biti prijazne do zagonskih podjetij. Neredko se zgodi, da mora tuje zagonsko podjetje, ki pospešuje pod okriljem ABC pospeševalnika, k nam preseliti celotno podjetje. To med drugim pomeni pridobiti ustrezna delovna dovoljenja, pri čemer smo še vedno malce togi,« opaža Ježeva. In če bo Slovenija želela, da vlak z zagonskim podjetniškim duhom iz podalpske dežele prevozi celotno Jugovzhodno Evropo in ustavlja na njenih postajah, bo morala premisliti o nekaterih potezah. Predvsem, kako privabiti tuje investitorje v tvegani kapital.