Živilska industrija v dobri formi in pogosto v tujih rokah

Hrvaška je za reševanje težav Agrokorja rekordno hitro spisala, sprejela in začela izvajati posebni zakon. Vlada južne sosede je v celoti prevzela odgovornost za reševanje krize v koncernu, z razpravami o morebitnih omejitvah evropske zakonodaje ali domače ustave niso izgubljali časa. Premier Andrej Plenković je bil jasen: gre za politično odločitev, ki je pomembna za hrvaško gospodarstvo in njen finančni sistem. Hrvaški koncern je s tem dobil leto dni.

Pri vpogledu v ozadje reševanja koncerna Agrokor, v katerem prevladujejo podjetja živilskopredelovalne industrije, je mogoče potegniti vzporednice tudi s časovno ne tako oddaljenim dogajanjem v Sloveniji. Pivovarni Laško in Union, Radenska, Fructal, Droga Kolinska – vse to so družbe iz proizvodnje živil in pijač, ki so v minulih letih zaradi prezadolženosti svojih lastnikov prešle v tujo last. Prodaja Mercatorja ima korenine v isti zgodbi, zgrajeni okoli Istrabenza in Pivovarne Laško. Država, ki je v tistem času tudi sama prodajala in prodala Žito, v postopke upnikov zadolženih holdingov ni posegala. Letni prihodki vseh omenjenih družb skupaj dosegajo okoli dve milijardi evrov ali okoli pet odstotkov BDP, sicer precej manj, kot velja za Agrokor.

Shutterstock

»Če živilska industrija odhaja iz domačih rok, kot se je zgodilo v primerih Žita, Radenske, Droge Kolinske, Perutnine Ptuj, če tega ne moremo ohraniti, je to znak nesposobnosti,« pravi agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar z ljubljanske biotehniške fakultete. Pa je za državo sploh pomembno, kdo je lastnik podjetij iz živilskopredelovalne industrije?

Na ministrstvu za kmetijstvo Dejana Židana, prvem branilcu »domačega«, v zadnjem času ugotavljajo, da je bolj kot samo lastništvo pomemben odnos lastnika do zaposlenih, njegova družbena odgovornost in angažiranost, skrb za okolje in dolgoročni razvoj podjetja. Kot kaže, so strah pred tujim pregnale izkušnje. »V preteklih letih je bilo v Sloveniji prodanih kar nekaj podjetij živilske industrije, zelo veliko pa jih je še vedno v lasti domačih lastnikov. Večina od prodanih podjetij kljub tujemu lastništvu dobro dela in razvija blagovne znamke,« pojasnjujejo na Židanovem ministrstvu, kjer hkrati priznavajo, da si iz strateških interesov veliko držav pogosto prizadeva, da ima čim več domačih lastnikov podjetij. Vseeno je, ali je lastnik podjetij iz živilskopredelovalne industrije »Pakistanec ali Prekmurec, ključno je, da je v dobri kondiciji, kapitalsko močan in da izbere prave ljudi za korporativno upravljanje«, pravi tudi dr. Kuhar.

Rekordi: dobiček, nizka zadolženost, prodor v tujino

Po podatkih Ajpesa, agencije za javnopravne evidence in storitve, je živilskopredelovalna industrija, v kateri deluje več kot sedemsto družb, ki zaposlujejo nekaj manj kot 13 tisoč ljudi, leto 2015, za katero so dostopni zadnji podatki, končala z rekordnim čistim dobičkom zadnjih osmih let. Pod črto je panoga leto namreč sklenila z več kot 70 milijoni evrov dobička, dvakrat več kot leto prej. Tudi zadolženost podjetij je bila v enakem obdobju rekordno nizka, delež v tujini ustvarjenih prihodkov pa rekordno visok, skoraj četrtinski. Kljub večjemu številu zaposlenih je bila dodana vrednost na zaposlenega – skupaj so družbe živilskopredelovalne industrije ustvarile za skoraj pol milijarde evrov dodane vrednosti – najvišja v zadnjih osmih letih. Dosegla je okoli 36.700 evrov, pri čemer je višja v proizvodnji pijač in nižja v proizvodnji živil. Še vedno pa je občutno pod povprečno produktivnostjo v družbah predelovalnih dejavnosti in tudi vseh gospodarskih družbah, kjer je znašala 41 oziroma 42 tisoč evrov na zaposlenega.

36.700 evrov je dodana vrednost na zaposlenega.

Velik del slovenske živilskopredelovalne industrije pa se te dni trese zaradi težav Agrokorja. Ker so ta podjetja kot dobavitelji hrvaškega koncerna, ki ima v lasti tudi slovenski Mercator, ostala zunaj kroga upnikov, povabljenih k pogajalski mizi, so se samoorganizirala. Hrvaška vlada se je postavila v bran predvsem domačemu gospodarstvu, in to po vsem sodeč brezkompromisno. Podrobnejši pregled koncerna Ivice Todorića pokaže, zakaj.

Shutterstock

Velikost problema nazorno kažejo številke – nekaj manj kot 29.000 zaposlenih na Hrvaškem, prihodki v višini okoli 15 odstotkov hrvaškega BDP, pet milijard evrov skupnih dolgov, še impozantnejša pa je vsebina – koncern združuje okoli 60 podjetij od kmetijstva, živilske industrije, maloprodaje, energetike, zdravstva, med drugim največjo kmetijsko družbo v regiji z več kot 20.000 hektarji zemlje, največja proizvajalca jedilnih olj, margarine, majoneze na Hrvaškem in v Srbiji, največja proizvajalca sladoleda in zamrznjene hrane na Hrvaškem in v Srbiji, vodilno družbo mesnopredelovalne industrije na Hrvaškem, največjega proizvajalca penečih se vin, največjega proizvajalca mineralnih vod, največjega proizvajalca morske soli ... Na Agrokor, ki prodaja svoje proizvode na policah Konzuma in Mercatorja, je neposredno ali posredno naslonjeno skorajda vse hrvaško kmetijstvo, dobesedno pa prav vsa Slavonija, kjer Todorićev koncern »hrani« kar 20.000 ljudi. »Agrokor se mora prestrukturirati, vendar ne sme prenehati delati niti za sekundo, ker bi to uničilo hrvaške proizvajalce hrane,« je te dni navajal eden od hrvaških medijev, kjer je bilo mogoče zaslediti tudi, da bi imel propad koncerna za kmetijstvo enake posledice kot vojna.

Shutterstock

»Intervencije politike so legitimne«

Odločitev hrvaške vlade, da poseže v reševanje Agrokorja in, kot so poudarili, vseh njegovih podjetij, tako ni presenetljiva. Se pa postavlja vprašanje, koliko je na to vplivalo dejstvo, da gre za kmetijstvo, za živilskopredelovalno industrijo in da bi bila v primeru (raz)prodaje delov koncerna naprodaj tudi najrodovitnejša zemlja v državi. Slovenski agrarni ekonomist dr. Kuhar meni, da kljub navedenemu v ospredju ni bila zaščita prehrambne varnosti nacije, strateški vidik, ampak ekonomski vidik, oziroma da je šlo bolj za ambicijo, kako rešiti hrvaško ekonomsko elito. Sami posegi držav v domača gospodarstva, kot pravi dr. Kuhar, niso sporni. »Intervencije politike so legitimne, kadar so namenjene ohranjanju blaginje državljanov in davkoplačevalcev,« pojasnjuje.

Dr. Aleš Kuhar z ljubljanske biotehniške fakultete: Če živilska industrija odhaja iz domačih rok, je to znak nesposobnosti.

Na Hrvaškem pa nad reševanjem Todorićevega koncerna vsi niso navdušeni. Opozarjajo predvsem na velikost problema, ki je zrasel na plečih hrvaške države, in kot za zdaj kaže, bo v tem obsegu tudi ohranjen. Država je, poudarjajo, na eni strani ustvarila monopolista, na drugi pa odvisnike od tega monopolista. Bo prišel na Agrokorjev položaj zdaj preprosto nov monopolist? Bodo ohranili isto stanje, isto tveganje, in to samo zato, ker je politikom vseskozi ustrezalo, da imajo le enega sogovornika, enega Gazdo?

»Na Hrvaškem se politična skupnost ni odpovedala svojim tajkunom,« pojasnjuje dr. Kuhar in dodaja, da so bili v Sloveniji pri opravku z njimi bolj ihtavi, kontekst je bil bolj emocionalen. Hkrati je v Sloveniji vladala »manija finančnega prestrukturiranja, potrpljenja za iskanje dolgoročnih rešitev pa ni bilo«. »Živilsko industrijo so oslabili samo zato, ker ni bilo razumevanja, volje, da bi dosegli dolgoročno prestrukturiranje,« pravi. Agrokor je po drugi strani v poslovnem smislu zrasel v osupljivo družbo, vendar gnilo v smislu finančnih lastnikov. »Agrokor je dosegel zavidljive ravni,« dodaja Kuhar in pojasnjuje, da se je na Hrvaškem preprosto »vse prilagajalo Agrokorju«. Temu ključnemu akterju v živilski oskrbovalni verigi.

Uvažamo predvsem germanske prehranske vzorce

Na kmetijskem ministrstvu niso jasno odgovorili na vprašanje, ali bi se po njihovem mnenju hrvaška vlada enako zagnano lotila tudi reševanja kakšne druge panoge, druge industrije. Po njihovi oceni gre za ugibanja oziroma prejudiciranje, vprašanja pa da so predvsem za hrvaško vlado in institucije, ki se ukvarjajo s področji gospodarskega poslovanja, prevzema podjetij, ekonomskih učinkov in podobno.

Zaradi strateških interesov si veliko držav pogosto prizadeva, da ima čim več domačih lastnikov podjetij.

A kaj je tisto, kar lahko vpliva neposredno na ljudi? Je res povsem vseeno, kdo proizvaja in kdo prodaja hrano? »Za majhna gospodarstva, kot je slovensko, in za specifične sektorje, ki imajo učinke na populacijo, na prehranski status ljudi, je predvsem pomembno, da so podjetja povezana z ljudmi,« pravi Kuhar. Kot pojasnjuje, uvaža Slovenija skozi diskontni tip trgovin predvsem prehranske vzorce germanskega sveta. »Ne govorim, da je ta slab, je pa drugačen od našega,« razlaga in opozarja, da se je pocenil dostop do posameznih skupin živil, kot so prigrizki, sladke pijače, čokolada, to pa so hkrati področja, kjer dosegajo diskonti največjo rast. »Če bi ohranjali večjo prehransko suverenost, teh težav ne bi imeli,« sklene.