Želi Kitajska spreti države EU?

Kitajska je v zadnjih desetletjih s svojimi investicijami aktivna skoraj po vsem svetu, ne le v Aziji, pač pa tudi v Latinski Ameriki, Afriki, vedno močneje na Balkanu, v zadnjih letih pa tudi v Evropi, kjer so bile njene investicije sprva dobrodošle, zdaj pa se zdi, da Evropa Kitajsko vedno bolj vidi kot tekmico in skuša zajeziti njen gospodarski pohod (kar je bilo opazno že lani, ko so se kitajske investicije v ta del sveta – podobno kot v ZDA – precej zmanjšale). A v tem času je Kitajska na pragu Evrope močno okrepila svoj položaj.



Že dlje strateško kupuje evropska pristanišča oziroma vsaj deleže v njih. Popolnoma obvladuje eno največjih evropskih pristanišč – grški Pirej, deleže pa imajo kitajska (večinoma državna) podjetja še v pristaniščih v mnogih drugih evropskih krajih, kot so na primer Bruges in Antwerpen v Belgiji, Valencia v Španiji, Dunkirk v Franciji, Vado Ligure v Italiji, Bilbao v Španiji, Rotterdam na Nizozemskem, Le Havre, Nantes in Marseille v Franciji ter Marsaxlokk na Malti.

V obratno smer kot Marco Polo

Zdaj se zdi, da so našli novo vstopno točko v Evropo: Trst. Naši zahodni sosedi so se očitno odzvali kitajskemu klicu siren in pograbili priložnost, da postanejo del kitajske nove svilne poti. Italija se seveda še kako dobro zaveda nezadovoljstva ostalih članic Evropske unije, ki menijo, da pretirano odpiranje vrat Kitajski ne bo dobro za Evropo, a ob vseh pritiskih, ki jih je pod taktirko Nemčije deležna s strani Evropske komisije, verjetno z veseljem sprejema priložnost, da hkrati pridobi nekaj gospodarske koristi ter kljub večjim pritiskom iz Bruslja vendarle tudi nekaj več pogajalske moči znotraj Unije.



Jasno je namreč, da večji kot bodo pritiski znotraj »domače« Unije, bolj bo to potiskalo Italijo v naročje Kitajske. Marca letos je podpredsednik italijanske vlade Luigi Di Maio ob obisku kitajskega predsednika v Italiji uradno podpisal memorandum o sodelovanju pri pobudi svilne poti. Po poročanju Reutersa in Business Insider so v Rimu ob memorandumu o priključitvi projektu »Svilna pot« podpisali še deset dodatnih pogodb v sektorjih, vključno o upravljanju pristanišč, energiji, jeklu in plinu, ki bi lahko bile vredne do 20 milijard evrov. Italija sicer ni prva država, ki je uradno začela sodelovati pri tem projektu, a vendarle njen podpis nosi poseben simboličen pomen; je prva od velikih držav EU, ki se je odločila za ta korak in s tem naredila globoko zarezo v enotnost EU v obrambi pred prevelikimi kitajskimi gospodarskimi napredovanji v Evropi.

Italija, ki gospodarsko peša, seveda pozdravlja vse nove možnosti gospodarskega sodelovanja, zato mnogi menijo, da se kitajski vpliv v italijanski infrastrukturi še zdaleč ne bo končal pri pristaniščih. Lanski tragičen dogodek – zrušenje avtocestnega viadukta pri Genovi kaže, da Italija tudi na kopnem potrebuje nove investicije, Kitajska pa najraje vlaga prav v infrastrukturo. A dejstvo je, da tu v igri ni le posel, pač pa tudi geopolitika.

Deli in vladaj

Kitajska ima velike načrte v EU in zdi se, da je slednja razdrobljena, kar vzhajajoča velesila s pridom izkorišča. Kitajska je ugotovila, da se precej bolj kot pogajanja z Evropsko unijo obnesejo bilateralni stiki s posameznimi članicami. Po načelu »deli in vladaj« lahko posamični članici ponudijo manjšo nagrado, ki se ji ta vendarle stežka odreče, in na tak način si Kitajska utira pot v Evropo. Medtem ko skuša EU oblikovati skladno politiko za obravnavanje Kitajske, Peking torej aktivno snubi posamezne države v posteljo.


Strokovnjaki pravijo, da bi to lahko bila načrtna kitajska igra, ki meri na razprtije znotraj EU, s čimer bi preprečila, da bi njena največja trgovinska partnerica oblikovala trgovinske prakse, ki bi lahko škodile Pekingu. Predsednik Xi Jinping je nedavno šest dni preživel v Evropi – v Italiji, Monaku in Franciji, kjer se je srečal z voditelji in začel trgovinska pogajanja.

Li Keqiang, kitajski premier, je 9. aprila obiskal še Bruselj, kjer je potekal kitajsko-evropski vrh. Potem se bo ustavil še na Hrvaškem, kjer bo vrh 16+1, držav iz srednje in vzhodne Evrope ter petih balkanskih držav. Robert Cooper, svetovalec za zunanjo politiko EU, je za časnik Financial Times povedal: »Kitajska je ugotovila, da lahko nagovori različne države članice EU in prepreči, da bi EU imela enotno politiko do Kitajske.« »Mislim, da bi Kitajska vsekakor raje imela 27 različnih politik namesto ene združene, ker bi to pustilo več prostora za manevriranje in uresničenje primernih kitajskih interesov,« je za Business Insider pritrdila Teresa Coratella, vodja programa pri Evropskem svetu za zunanje odnose v Rimu. Kljub temu je poudarila, da Kitajska ne poskuša razdeliti EU. »Kitajska si prizadeva za lastne strateške interese,« je dejala. »Končni cilj je, da se domov vrnejo z najboljšim rezultatom, ki ga lahko dobijo.«
 

infografika

Konec naivnosti

EU je bila doslej razdeljena glede odnosa do kitajskega gospodarskega vpliva. Nekateri evropski voditelji so v zadnjem času poskušali okrepiti prizadevanja za oblikovanje usklajenega in agresivnega pristopa do Kitajske, zlasti v smislu trgovine, medtem ko so druge države, kot je Italija, zavoljo investicij iskale tesnejše vezi s Pekingom. Nemčija in Francija sta bili zaskrbljeni zaradi nepoštenih subvencij na Kitajskem, zato sta si prizadevali za strožje ukrepe pri preverjanju tujih naložb, je pisal Reuters.
»Obdobja evropske naivnosti je konec,« je o kitajskih odnosih nedavno naznanil francoski predsednik Emmanuel Macron. Pritrjuje mu tudi avstrijski kancler Sebastian Kurz: »Kitajska je partnerica, vendar je hkrati konkurentka. Ključen je obstoj poštenega trgovanja.«

No, Kitajska si je izbrala odličen čas za lobiranje med državami EU. Slednja je namreč na pragu evropskih volitev, štrene meša tudi brexit. In prav te motnje in pretirano ubadanje z omenjenimi zadevami sta voda na mlin Xiju in Linu, meni Teresa Coratella. Ker je Evropa osredotočena na druge stvari, je bolj dovzetna za tuje vplive pri oblikovanju politik.


Gospodarski pritisk Kitajske na Evropo je še toliko močnejši, ker se ZDA zelo osredotočajo na to, kako omejiti kitajski vpliv v Ameriki, kjer so Kitajci z nekaterimi svojimi naložbami že pokazali zobe – tudi z visokih ameriških položajev so do Italijanov že prišla opozorila o neprimernosti odzivanja na kitajske »predatorske« ponudbe. Pri tem ne gre pozabiti, da vpliv na pristanišča ne pomeni zgolj vpliva na logistiko končnih izdelkov, pač pa tudi obvladovanje dela dobavnih verig med podjetji – s selektivno cenovno in prednostno obravnavo tovora iz različnih oskrbnih verig lahko to prinese tudi opazen vpliv na različne poslovne skupine.

Evropa se je tako znašla pred zahtevnim vprašanjem – kako ubraniti svoj položaj na svetovnem gospodarskem zemljevidu? Bolj kot sama izbira odgovora – še več prostega trga in inovacij ali pa delno zapiranje in protekcionizem – bodo pomembne podrobnosti v tem odgovoru. Kajti vsaka od obeh izbir s seboj prinaša vrsto pasti. Protekcionizem in orkestriran upor proti velesili z vzhoda, k čemur se trenutno nagiba gonilna sila Evrope, Nemčija, namreč ne more biti poceni. Pri takih projektih se rado zgodi, da se potroši na milijarde davkoplačevalskega denarja za precej vprašljiv učinek (vprašljiv ni le pri subjektih, ki prav v takih razmerah prosperirajo, ker si znajo pri tem odrezati svoj kos pogače).

Vojna ali mir?

Vse več je glasov, ki v kitajskem lovu na evropska pristanišča in infrastrukturo vidijo tudi vojaške apetite. Skrbi jih, da bi nekoč v prihodnosti lahko služila tudi kot vstopne točke za kitajsko invazijo v Evropo. To se sicer ne zdi verjetno, a vse bolj jasno postaja, da se gospodarsko sodelovanje vedno bolj spreobrača v gospodarsko vojno. Toda prevzeti kitajske vzorce delovanja tudi v Evropi bi bila verjetno napaka. Z izzivom se bo sicer treba spopasti brez naivnosti, a vseeno pokazati, kako lahko prosti gospodarski trg napreduje učinkoviteje kot državno vodene usmeritve. Pri tem pa je treba paziti, da se stroga merila na vseh področjih izvajajo za vse; tako glede spoštovanja okoljskih standardov, informacijske varnosti in odprtosti kot pravic delavcev in prepovedi državnih pomoči. Izpolnjevanje vseh pravil za dostop do trga je ravno za Kitajsko precejšen zalogaj. Regulatorji morajo zato bolje opravljati svoje delo, tako pri nadzoru domačih kot tujih družb, kar se delno že dogaja. Pretiran protekcionizem bi bil škodljiv, a morda je delno smiseln ravno na področju, kjer Kitajska najbolj pritiska: pri infrastrukturi. Pri tem bo treba evropski odziv in pravila poenotiti, sicer upanja na uspešno razrešitev dileme skoraj ni.