Digitalizacija sveta: Zaupamo, a bi nas moralo skrbeti

Foto Eurocomm

Julian Nida-Rümelin, eden najbolj znanih nemških filozofov in nekdanji državni minister za kulturo in medije je na konferenci o digitalizaciji opozoril, da moramo biti bolj previdni

Leta 2001 ga je takratni kancler Gerhard Schröder imenoval za državnega ministra na področju kulture in medijev, danes pa je profesor filozofije, ki se je v okviru konference European Cities Digitalisation, ki je potekala na Dunaju, posvetil digitalnemu humanizmu in etiki v dobi umetne inteligence. V Münchnu so ljudje proti zbiranju podatkov, zato je izjemno presenečen, kako je Dunaju uspelo mobilizirati ljudi in jih navdušiti nad digitalizacijo, ki jo uporabljajo zelo inteligentno in vpliva na vsakodnevno življenje ljudi.

»V preteklosti je vsaka nova tehnologija tipično povzročila histerično reakcijo; nekateri so evforični in verjamejo, da bo tehnologija spremenila naš vsakdan. Lep primer je Henry Ford, ki je rekel, da bo avtomobil prinesel svetovni mir. Vsi bodo z vsakim povezani prek avtomobila. Timothy Leary, oče halucinogene droge LSD, je dejal, da bo internet zmanjšal moč korporacij in vlad. Napovedi se niso uresničile, ne Fordove ne Learyjeve, ker se upanje ni materializiralo.« Tehnološki potencial in spremembe, ki jih povzroča, še vedno vodijo v strah in zavračanje tehnologije. No, ne povsod. Japonska vidi veliko pozitivnega v humanoidnih robotih, ki skrbijo za ostarele in bolne. »Ljudje z demenco lahko isto zgodbo povedo tudi tisočkrat in vedno bodo dobili pozitiven odziv. To je tehnološki razvoj, ki ga moramo spodbujati,« je prepričan Nida-Rümelin. Ob tem spomni še na to, da bi sicer morali biti previdni; ne zagovarja preveč človeških robotov. Tudi ni naklonjen poskusom EU, ki želi registrirati e-osebe. »Sprejeti moramo prave stvari, saj imamo to možnost,« opozarja.

Opozoril je tudi na paradoks, da mestne oblasti, ki želijo zbirati podatke zavoljo boljše organizacije življenja v mestu, naletijo na odpor. Konec 80-ih let prejšnjega stoletja so v Nemčiji sprejeli zakon, v skladu s katerim so želeli popisati prebivalstvo, živeče v stanovanjih, da bi dobili sliko, kako živijo. Ljudje so bili proti, saj so menili, da jih bodo še bolj nadzirali. Trdili so, da imajo pravico sami odločati, kdo bo imel njihove podatke. Danes ni nič drugače, pa čeprav svoje podatke brez pomisleka delijo s podjetji iz Silicijeve doline, ker jih, kakor opaža filozof, dojemajo kot dobra. Za ljudi je to neproblematično, ker so informacije v lasti zasebnih podjetij, argumente niza Nida-Rümelin, pa čeprav to pomeni, da bi lahko imeli dostop do podatkov tudi uradniki, preiskovalni uradi, obveščevalne službe, ... »Ne razumem, od kod prihaja to zaupanje. 80.000 otrok v Afriki v Kongu koplje rudnine za pametne telefone, Applov iPhone je tako poceni tudi zahvaljujoč otroški delovni sili. Ta podjetja vodijo ljudje, ki stremijo k dobičku. In mi jim zaupamo, čeprav bi nas moralo skrbeti.«

Zdaj smo sredi tretjega vala digitalizacije, ki se pospešeno odvija v Silicijevi dolini, ampak od nje ni pričakovane rasti produktivnosti, opozarja. Dodaja, da 50 odstotkov delovne sile ne bo več potrebne, pri čemer ne smemo pozabiti na povezanost produktivnosti in bruto domačega proizvoda. Priznava, da je sicer težko delati napovedi, ampak meni, da se bo digitalizacija poznala na trgu delovne sile. To pa bi lahko privedlo do družbenih in ekonomskih težav. Samo poglejte Uber, ki od voznika pobere 75 odstotkov dobička, 25 odstotkov pa dobi voznik. To ne prispeva k produktivnosti, zato bi se morali boriti proti temu, opozarja. Ti modeli so pripeljali do sistema, ki ne zagotavlja več kakovosti, pa vendar se zdi, da bodo ti poslovni modeli ostali. Bo to gonilo prihodnosti? »Izgubljamo možnost samoodločanja,« svari. Dodaja, da bodo morala podjetja v prihodnosti za naše podatke sicer plačevati. »To je sedaj novi trend v ZDA, kjer se na tem segmentu lomijo kopja. To bi morali bolj resno jemati, saj to pomeni spremembo pravil. Digitalni humanizem mora spet prevzeti nadzor, da se nam ne bi zgodila kitajski in ameriški model,« pravi Nida-Rümelin. »Digitalizacija lahko vodi v produktivnost v osrednji Evropi in to nujno potrebujemo,« še sklene.
Več iz rubrike