Zaradi orožja še ne bomo varni. Kaj pa uspešni?

Negotovost. Svet ugiba, kam bo naslednjič odneslo Trumpovo zunanjo politiko, strahu pred terorizmom in napetostim med Natom in Rusijo tudi še ni videti konca. V takšnih razmerah se številne vrednote, ki smo jih v Evropi imeli za samoumevne, postavljajo na glavo. Tudi odnos do orožja.

Vse se začne z denarjem

V prazničnem vzdušju pred novim letom je razmeroma neopažena šla mimo nas novička, da so se voditelji držav članic Evropske unije dogovorili, da povečajo zneske za obrambne raziskave s sedanjih 25 na 500 milijonov evrov na leto. Vsaka naložba v obrambne raziskave je po desetletju rezov v obrambne proračune evropskih držav za obrambno industrijo v Evropi dobra novica.

Evropska komisija želi z novim pristopom tudi pomagati vladam pri nakupih obrambne opreme. Za trg, ki je po nekaterih ocenah vreden pet milijard evrov na leto, bi to v praksi pomenilo, da bi države članice EU, ki želijo nabaviti določen kos vojaške opreme, denimo drone, to lahko storile na enotnem javnem razpisu od enega samega dobavitelja.

Evropska investicijska banka, ki je leta 2015 evropskim podjetjem posodila približno 70 milijard evrov, bo v skladu z novim evropskim pristopom tudi začela vlagati v obrambne projekte. Evropska komisija poleg tega ustanavlja še nekakšen obrambni sklad, ki bi se polnil z izdajami obveznic, da bi lahko financirali velike vojaške naložbe, kot so letalonosilke in podobno. Pri vlaganjih v ta sklad pa naj bi komisija članicam s finančnimi težavami pogledala skozi prste pri izračunavanju njihovega prispevka v sklad, da ne bi kršili strogih evropskih fiskalnih pravil.

c-astral

Arex iz Šentjerneja je nekoč izdeloval različno orodje, tudi za orožarsko industrijo, zdaj pa je znan kot dobavitelj belgijskih pušk Slovenski vojski in kot izdelovalec prve slovenske serijske pištole. Ivan Kralj kot lastnik in direktor Arexa to pištolo že dve leti trži, in ko smo mu sporočili novico, da se odnos EU do nakupov vojaške opreme mehča, nam najprej ni verjel. Ko je novico prebral tudi sam, je bil njegov prvi odziv: »Iz vaših ust v božja ušesa.«

Napovedi, da je olajšano financiranje vojaških nakupov dobra novica za obrambno industrijo, je Kralj sprejel zadržano. »V Sloveniji obrambne industrije skoraj nimamo več. Če se kdo zares lahko veseli teh novic, so to veliki igralci v evropski obrambni industriji, v to ligo pa mi ne sodimo.«

Po njegovem mnenju sta glavni cokli izvoza slovenskih pištol in druge vojaške opreme omejeno financiranje in stroga regulativa. Ker pištola ni običajen izvozni produkt, potrebuje Arex za vsak izvozni posel izvozno dovoljenje države. To pa Arex in njemu podobni težko dobijo, ker ima država s svojimi zavezami Natu in Evropski uniji precej zvezane roke pri odobravanju tovrstnih poslov. Drugače kot kateri koli drug slovenski izvoznik, ki se lahko za financiranje in za jamstva pri svojih izvoznih poslih zateče po pomoč k državni SID banki, Arex tega ne more.

SID banka ne mara orožja, a pleše tako, kot EIB igra

Kaj SID banka sme in česa ne sme financirati, določa zakon. Poleg tega da spodbuja izvoz, mora spoštovati predpise in mednarodno prakso podobnih finančnih institucij, so nam svoj odnos do financiranja vojaške industrije pojasnili v banki, ki jo vodi Sibil Svilan.

»EIB (eden od upnikov SID banke) je bil doslej na tem področju zelo strog. Prepovedoval je financiranje proizvodnje strelnega orožja, streliva, vojaške infrastrukture in tudi oborožitev policijskih enot ipd. SID banka te omejitve upošteva,« pravi direktorica oddelka za skladnost v SID banki Barbara Bračko.

Je pa dovoljeno financiranje tako imenovanega blaga z dvojno rabo. To pomeni blago (skupaj s programsko opremo in tehnologijo), ki se lahko uporablja v civilne in vojaške namene. Vključuje pa tudi vse blago, ki je lahko namenjeno tako za neeksplozivno uporabo kot za kakršno koli uporabo pri izdelavi jedrskega orožja ali drugih eksplozivnih jedrskih naprav.

Izvoz »blaga z dvojno rabo« je slovenskemu izvozniku dovoljen le, če vnaprej pridobi potrdilo o dvojni rabi blaga pristojnega ministrstva. In še to le, če se ne izvaža v države, za katere veljajo omejevalni ukrepi. Primer so sankcije proti Rusiji ali Iranu, ki otežujejo delo tudi izvoznikom na prvi pogled nevojaške opreme, denimo telefonske.

Nam lahko droni zagotovijo varnost?

c-astral

»Prepričan sem, da svoje varnosti ne bomo povečali ali izboljšali, če bomo na delo, v šole, na zabavo, rekreacijo … hodili s pištolo za pasom, prej nasprotno,« pravi Uroš Kravos, direktor ajdovskega podjetja C-Astral. Njegovo podjetje izdeluje in trži brezpilotne sisteme, bolj znane pod angleškim imenom droni. Kravos meni, da mora Evropa začeti reševati temeljne vzroke terorizma, in je prepričan, da bodo države prisiljene namenjati več denarja za varnostne sisteme. »Poudarjamo, da ne proizvajamo orožja, naša oprema je namenjena varovanju vojakov na terenu in civilistov. V zadnjih dveh letih se je zelo povečalo povpraševanje po naših sistemih, ki jih uporabljajo vojske in podjetja za varovanje,« pravi Kravos. Lani je bil delež tovrstne opreme v celotni prodaji že 75 odstotkov.

Podjetje, ki letos praznuje desetletnico, je tudi lani doseglo več kot dvomestno rast prihodkov. V leto 2017 pa vstopajo še posebno optimistično. »Na podlagi večje pogodbe iz konca leta 2016 imamo že prodano polovico letne zmogljivosti proizvodnje. Tako tudi letos načrtujemo nadaljnjo rast prodaje. Trg brezpilotnih sistemov hitro raste, vstopajo novi konkurenti, veliki investitorji, kot so Amazon, Intel … Vse to prinaša nove izzive in tudi velike spremembe,« pravi Kravos.

Brez naklonjene javnosti ni nič

Iz tedna v teden vse bolj zapleteno geopolitično okolje v Evropi javno mnenje evropskih držav vztrajno »mehča« in tako za Evropejce povečevanje naložb v orožje postaja vse bolj sprejemljivo. S tega vidika je tudi laže razumeti večjo naklonjenost članic EU vojaškim investicijam.

Prepričan sem, da svoje varnosti ne bomo povečali ali izboljšali, če bomo na delo, v šole, na zabavo, rekreacijo … hodili s pištolo za pasom, prej nasprotno.

Plošča, imenovana »skrb za varnost državljanov«, ki jo obrambna industrija tako rada predvaja politikom, ki odločajo o državnih nakupih orožja, pa ima tudi drugo plat. To industrija in politika raje preslišita, gre pa za premikanje meja dovoljenega v javnem nastopanju na rob ali čez. Tako je predsednik sicer miroljubne Češke Miloš Zeman že pred meseci razburjal javnost s pozivi, naj se državljanom olajša dostop do orožja. Prejšnji teden pa je češko notranje ministrstvo razburilo s pobudo za spremembo ustave, ki bi državljanom omogočila zakonito streljati na teroriste.

Vojaška industrija je grdi raček slovenske industrije

Jože Renar, direktor Gospodarskega interesnega združenja Grozd obrambne industrije Slovenije, okornost države pri spodbujanju izvoznih prizadevanj podjetij iz te panoge razume kot politično odločitev in usmeritev države: »Obrambna industrija je pri nas zares mali in obrobni igralec, člani našega grozda so večinoma mala podjetja in res redkokatero izmed njih s svojo dejavnostjo sodi izključno v obrambno industrijo.« V grozd obrambne industrije je včlanjenih 22 podjetij in strojna fakulteta ljubljanske univerze.

Za Evropejce povečevanje naložb v orožje postaja vse bolj sprejemljivo. Tako je razumeti večjo naklonjenost članic EU vojaškim investicijam.

Stigma vojaške industrije pri nas korenini v času osamosvajanja in nekaj letih po tem, meni Iztok Prezelj, predstojnik katedre za obramboslovje na ljubljanski fakulteti za družbene vede. »Da bi razumeli sedanji odnos slovenske države do orožja, je treba razumeti zgodovino odnosa do varnosti in obrambe pri nas. Osamosvojili smo se na temelju nasprotovanja militarizaciji prejšnje države, tudi zato v nacionalni varnostni politiki ni nikoli bilo prostora za podporo obrambni industriji,« pojasnjuje Prezelj.

Čeprav smo imeli v Sloveniji nekaj časovno omejenih epizod, ko je obrambna industrija dosegala lepe uspehe – spomnimo na nekdanjega izdelovalca vojaških namerilnih naprav Fotona –, je slovenska politika svojo varnostno politiko raje obrnila v smer mirovništva, kljub izgubi poslov, ki jo je pri tem utrpelo nekaj uspešnih podjetij. »Ker vojaška industrija in še posebno trgovina z orožjem uživata tako majhen ugled, je najbrž razumljivo, da se podjetja raje delajo, da nimajo svojih vojaških programov, to jim celo olajša življenje,« pravi Prezelj.

Grdi raček lahko samo na trd način postane labod

Prezelj sicer dvomi, da bi vojaška industrija pri nas lahko kmalu izboljšala svojo podobo. Če bo grdi raček kdaj doživel preobrazbo, pa bo ta zelo boleča in postopna. »Spreminjanje varnostnega okolja v Evropi lahko za sabo potegne spremembe v percepciji in odnosu posameznikov ter države do orožja. Skratka, če je prebivalstvo vojaško ogroženo, se njegov odnos do orožja spremeni,« pove Prezelj.

Brez večjih sprememb v varnostnem okolju pa bi odnos do orožja lahko spremenili tudi od zgoraj, torej če bi nam, denimo, v državo uspelo pritegniti izdelovalca vojaških helikopterjev, ki bi dal visokotehnološke službe lokalnim prebivalcem. »Taka naložba bi bila za Slovenijo velik tehnološki in gospodarski prispevek, a sem prepričan, da bi precej hitro trčili ob težavo, nasprotovanje javnosti taki tovarni, in vprašanje je, katere silnice bi bile v takem primeru močnejše,« še doda Prezelj.