V Gucciju ne sodeluje noben član družine Gucci. Veste, zakaj?

Elita je pomembna, ker posredno oblikuje uspešnost države, njeno inovativnost, samoniklost, neodvisnost in odpornost proti sovražnim posegom.

Določa, koliko najboljših podjetij bodo obdržali Slovenci, koliko bank, koliko čvrstega in doslednega pravnega reda in koliko ustavnega ponosa bodo razvili.

Kaj je torej elita?

So to najboljši športniki, najboljši znanstveniki, najboljši na kateremkoli področju? Ali iščemo s to besedo tiste, ki sprejemajo ključne odločitve v družbi? In če mislimo zadnje, kdo so ti ljudje danes, kakšen je njihov vpliv in kako so ga pridobili?

Od Hellfire Cluba, do Iluminatov od prostozidarjev do Salomonovih templjev (tj. vitezov templjarjev). Pa skupina Bilderberg in Trilateralna komisija. Še kdo bi se lahko znašel na seznamu superbogatih, ki z roko v roki načrtujejo in usmerjajo usodo sveta.

Te zgodbe sicer dajejo snov za odlične romane in filme, a kot so bogati neimenovani viri pred nekaj leti zaupali novinarju Forbesa, si bogati želijo predvsem še bolj obogateti, ne pa krojiti usode sveta.

Ena izmed superbogatih je poudarila, da so skoraj vse države po svetu kakistokracije (sistem upravljanja, ki ga vodijo najslabši, najmanj kvalificirani ali najbolj brezobzirni državljani).

Trdno je prepričana, da je nemogoče učinkovito upravljati takšne okorne strukture, v katerih so vladni organi nenehno v vojni drug z drugim in sami s seboj. En član te »privilegirane« skupine je dodal, da so ti superbogati iz pedigrejskih družin egomanijaki, ki jih zanima povečanje svoje finančne in politične moči. In zato ni veliko prostora za dolgoročno sodelovanje, ki je ključno za stalno svetovno prevlado.

Po drugi svetovni vojni se je svet spremenil

V Veliki Britaniji, ki jo ekonomist Jure Stojan dobro pozna, se je na primer sesula družbena hierarhija, tako da je sposobnim mladim, ki morebiti nimajo »pravega pedigreja«, prenehala zapirati vrata in možnost socialnega vzpona.

Takrat je zelo poskočila stopnja udeležbe na fakultetah. Podobno je bilo drugod po svetu – ogromno ljudi iz delavskega razreda je naredilo akademsko kariero, kar bi bilo v kakšnem drugem obdobju morda nemogoče.
Elite sicer v preteklosti niso bile tako zaprte, kot se zdi, pravi Stojan, ki je magistriral in doktoriral na Oxfordu. Na primer vojak, ki je na bojišču rešil kralja, je postal grof.

Če ga je plemstvo sprva še gledalo postrani, so njegovi potomci brez težav uživali v novem statusu. Tudi tisti, ki so bili uspešni v poslu, so si lahko status kupili – zato v francoski revoluciji med ubitimi niti približno ni bila večina aristokracije. Med elite si lahko prešel tudi z nakupom plemiškega naziva.

Danes se med elito vzpenjajo tudi tehnološki mogotci

Slika elite je danes povsem drugačna kot nekoč. Tako nekateri osuplo opazujejo vzpon avtoritarcev in fanatikov. Morda je to neizogibna cena uspeha Zahoda pri ustvarjanju uspešnih družb, ki so presegle sanje izpred stotih let. Morda je to posledica kulture, ki občuduje vojaški pogum, vendar le z varne razdalje, ki demokratično politično življenje ponižuje, je na Münchenski konferenci za The Atlantic razmišljal Eliot Cohen, profesor na Univerzi Johnsa Hopkinsa.

Gospodarska elita

V poslovnem svetu obstaja krog ljudi, ki sedijo vsak v nekaj upravnih odborih največjih svetovnih korporacij. Michael Useem je to ameriško gospodarsko elito poimenoval notranji krog (angl. Inner Circle). Tu ne gre za neko zloveščo podtalno organizacijo.

Res je, člani notranjega kroga so imeli vselej dostop do pravih informacij, imeli so prednosti pred konkurenco, a so imeli sočasno jasno predstavo o širšem konceptu kapitalizma, za katerega so se trudili, da bi ga ohranili. Ko je ameriški predsednik Ronald Reagan nevarno povečeval primanjkljaje in s tem zadolženost ZDA, so svetovali, naj dvigne davke, čeprav je to na kratki rok pomenilo zanje nižje dobičke in udarec premoženju.

Eden najuglednejših predstavnikov te generacije je bil David Rockefeller, vnuk naftnega mogotca Johna D. Rockefellerja, ki je sedel za mizo z najbogatejšimi poslovneži in svetovnimi voditelji.

»Mreže, javne in skrite, so bile njegova specialnost,« so zapisali pri Economistu.

Bil je dobrotnik, pomagal je graditi World Trade Center, a je znal biti hkrati tudi neusmiljen – vlogo zlikovca mu pripisujejo predvsem pri bankrotu New Yorka v 70. letih prejšnjega stoletja, saj je zahteval drakonske varčevalne ukrepe, zaradi katerih je brez dela ostalo na tisoče ljudi.

Kako elite ohranjajo svoj položaj v družbi

Danes so elite zaprte bolj kot kdaj prej, kar je vir vse večjega splošnega nezadovoljstva množic.
V Parizu, če si iz revnejše družine, ne boš nikdar del elite, če ne boš imel oblačil ustrezne znamke, obutve prave znamke, tudi med treningom v fitnesu ali tekanjem po parkih – prava obleka, obutev, prava ura ... »Potrebuješ celo kaskado nekih elementov, če hočeš biti del elite,« besede Michela Houellebecqa povzema Jure Stojan. Prav tako nisi pravi član elite, če nisi družbeno aktiven: »Če moraš za preživetje opravljati dve službi, nimaš možnosti za pridobitev elitnega statusa.«

Nepotizma v klasičnem pomenu sicer ni več veliko, tudi zaradi zakonodaje. Elite ohranjajo svoj status precej bolj subtilno. Res je, obstajajo Donald Trump, družina Kraft. Tudi JP Morgan je, da bi banko razširil na Kitajsko, otrokom vplivnih kitajskih uradnikov delili dobro plačane počitniške prakse, ki so prvi korak do redne zaposlitve v banki. Ta afera je močno načela ugled banke. Desetletja smo prebirali in poslušali o družini Rothschild, ki je povezana z vsemi mogočimi teorijam zarote. Toda dejstvo je, da danes ta družina še zdaleč ni tako kapitalsko močna, kot je bila za časa napoleonskih vojn, vsaj kar zadeva strukturo lastništva v svetovnih korporacijah.
V večini drugih primerov gre za mehkejše prijeme. Gre za sistematično vlaganje v izobraževanje otrok, kar počno, recimo, tudi nekatere večje, znane družine. Za »uspeh« v življenju morajo hoditi v pravi vrtec in pravo osnovno šolo, pogoj za to pa je seveda okoliš, v katerem živijo. Morajo iti na pravo gimnazijo, opravljati prave obšolske dejavnosti, da bodo prišli na pravo fakulteto, do prave poletne prakse in za tem do želene zaposlitve v kateri izmed multinacionalk. Današnji bogati ogromno delajo, a imajo denar, da otrokom omogočijo vse zgoraj našteto.
Medtem ko otroci revnih doma gledajo televizijo, imajo otroci bogatih kitajsko varuško, ki jih uči mandarinščine. Poleti hodijo v šole finančnega opismenjevanja, na voljo so jim najboljši inštruktorji in najboljši trenerji. »Z denarjem lahko kupiš ogromno, in če ne začneš dovolj zgodaj, je pogosto prepozno,« razmišlja Stojan. Emma Rothschild tako ni zgolj soproga Nobelovega nagrajenca in ekonomista Amartya Sena, ampak je ena vodilnih ekonomistk na svetu. Če ne bi bila poročena s Seno, če se ne bi pisala Rothschild, če bi bila moški, bi morda že dobila Nobelovo nagrado. Pot na vodilno pozicijo si je morala utirati tudi Meng Wanzhou, finančna direktorica družbe Huawei in hčer njenega ustanovitelja Ren Zhengfeia.
Meng, ki je prevzela priimek svoje matere in prve žene Huaweievega voditelja ter se pred kratkim odločila, naj ji pravijo Sabrina, čeprav se je še pred nekaj leti v tujih medijih predstavljala kot Cathy, je morala sama priti do vrha. Ne vemo sicer, kako so jo vzgajali, kakšne prednosti je imela, težko pa bi rekli, da je bila zaposlena po plati klasičnega nepotizma. Kar počne Trump, je namreč redko.


Denar, sveta vladar

Vzgoja, izobraževanje, kulturni kapital so pomembni gradniki novodobne elite. »Denar se deduje neposredno, kulturni kapital pa posredno,« potegne ločnico med dvema ključnima gradnikoma elit Žerdin. Kulturni kapital se gradi prek plačanih šolnin, znanja, pridobivanja raznih veščin, kot je na primer igranje inštrumentov, pa tudi znanje bontona. Otrok proletarcev se morda ne bo znal primerno vesti za mizo, ne bo vedel, kateri pribor mora uporabiti, da bi zbezal polža iz hišice, ne bo vedel, s katerim nožem si lahko namaže gosjo pašteto.

»Tako izpade, da nima manir, in člani elite si bodo mislili, 'z njim že ne bomo sklepali posla'.«
»Za vstop v elito ni dovolj, da imaš denar,« nadaljuje Stojan in dodaja: »Moraš imeti na primer obleko od enega peščice najboljših krojačev, ki imajo večletno čakalno vrsto.« Tako, recimo, šefi narkokartelov, ki imajo ogromno denarja, niso del nacionalno-družbene elite, čeprav bi si to morda želeli. Statusni simboli znotraj elit resda nimajo več takega pomena kot nekoč, a so še vedno zelo pomembni. Nekateri največji ameriški investitorji na primer danes ne nosijo obleke in kravate.
Denar torej ni vse, toda brez denarja ni vstopnice med elito. Želite postati del večje institucije, nevladnega sektorja, medijev, političnega sveta? Pot do tja vodi skozi neplačana pripravništva. Si lahko kandidati iz revnejših družin ali celo srednjega sloja, čeprav izredno talentirani, privoščijo mesece življenja v New Yorku, Londonu ali Parizu? Najverjetneje ne.

Čeprav imajo elite celo vrsto vzvodov, s katerimi zagotavljajo elitni status tudi svojim potomcem, ne smejo biti hermetično zaprte. »Elito sestavlja 'star' denar, vendar potrebuje tudi novince. Pridobivanje novih članov je nujno za preživetje elit, brez tega začnejo propadati,« poudarja Žerdin. V zadnjih desetletjih je največ novega denarja prišlo iz tehnološkega sektorja. Steve Jobs je bil »outsider«, prav tako Sergej Brin, ustanovitelj Googla, pa navsezadnje Jeff Bezos, čigar nagel vzpon po lestvici najbogatejših Zemljanov je dokaz, da je ameriška družba dovolj odprta, da lahko uspe tudi nekdo, ki ni član elite od samega začetka.

Enkrat elita, večno elita?

Elite so živ organizem, vanje vstopajo novi člani in jih zapuščajo stari. Tudi star denar ni nujno večen. Pravzaprav je pogosto prav nasprotno od teorij zarot, ki trdijo, da elitne družine svoje bogastvo prenašajo iz generacije v generacijo. Izjema so morda res DuPonti, Kennedyji in Rockefellerji, toda številne raziskave bogatih družin so pokazale, da je bilo podedovanih le približno pet odstotkov premoženja bogatih družin. Velika večina – približno 70 odstotkov – je bila ustvarjena v sedanji generaciji prek lastništva podjetij. Preostalih 25 odstotkov premoženja je bilo posledica poklicev z visokim dohodkom, kot so zdravniki, odvetniki itd. Številke prav tako kažejo, da na naslednjo generacijo preide približno eno od treh podjetij. Skoraj deset odstotkov družinskih podjetij preide na generacijo vnukov. Še manj jih je na voljo za naslednjo generacijo, ugotovitve študij in pričevanj poznavalcev povzema revija Forbes. Ne glede na razloge se zdi, da se družinski denar odmika od tistega, ki ga je ustvaril. Med svetovalci za premoženje prevladuje rek: prva generacija ustvari denar, druga generacija ga troši, ​​tretja generacija ga zapravi.

Srčika problema je slabo načrtovanje. Študije bogatih družin so dosledno pokazale, da je samo eden od treh uspešnih lastnikov podjetij ustvaril učinkovit načrt posedovanja nepremičnin. Ko mama in oče umreta, se njuno premoženje običajno razdeli med otroke, ki gredo vsak svojo pot, s tem pa se razprši tudi bogastvo. Kar 70 odstotkov premožnih družin izgubi bogastvo zaradi druge generacije in osupljivih 90 odstotkov zavoljo tretje, je ugotovila svetovalna skupina Williams. Fabian Pfeffer z Univerze v Michiganu, ki je vodil študijo o tem, je ugotovil to, o čemer smo pisali zgoraj, in sicer da je najpomembnejši način, s katerim družine ohranjajo svoje bogastvo, pogosto posreden – na primer z vlaganjem v izobraževanje in lastništvom nepremičnin. »Velik del prenosa bogastva na naslednjo generacijo poteka skozi te prejšnje življenjske procese, kot je podpora izobraževanju otrok, podpiranje njihove zmožnosti za nakup doma ali poroka,« je dejal Pfeffer.

Plemiška družina Kardashian

»V srcu družbene ureditve je protislovje. Želimo si več meritokracije, a je je dejansko manj,« razlaga Stojan. Otroci elit so sistematično trenirani za vstop na najboljše šole in v najboljša podjetja, čeprav niso nujno bolj talentirani od revnih. »Najhuje je, da ljudje iz socialno ogroženih okolij sploh ne vedo za možnosti, ki obstajajo, in zato preprosto obupajo.«

Imajo pa instagram, youtube in druga družbena omrežja, prek katerih se jim prikazujejo podobe nove elitne kaste. Elite so danes drugačne kot nekoč. Ironično imajo Kardashianovi danes precej več skupnega z nekdanjo aristokracijo kot na primer prava članica elite Christine Lagarde, ki je bila športnica, prva ženska na čelu ene največjih odvetniških pisarn v New Yorku, francoska finančna ministrica in prva dama Mednarodnega denarnega sklada. »Ona noro veliko dela, aristokrati pa niso,« je poudaril Stojan.
Grenka resnica je, da je še precej težje posnemati življenjski model Kardashianov kot si prigarati uspeh po klasični, izobraževalni in karierni poti. A ta postaja vse dražja. Ekonomija prihodnosti terja nekatere veščine, katerih pridobivanje je izredno drago. Službe danes namreč zahtevajo finančno pismenost, javno nastopanje … »Znati in početi moramo vse več stvari, da bi lahko uspeli,« pojasnjuje Stojan. Bogati pošiljajo svoje otroke v počitniške šole finančnega opismenjevanja, ki jih organizirajo švicarske zasebne banke, ki služijo potrebam najbogatejših Zemljanov. Del njihove ponudbe je, da novo generacijo naučijo ravnati z denarjem, s čimer se tudi zahvalijo svojim strankam. To pomeni, da nekateri otroci, ki še sploh ne hodijo v šolo, že vedo, kako se pravilno investira denar. Otroci iz povprečnih družin tega razkošja nimajo.


Podobno, recimo, Lions klubi – združenje v Sloveniji obstaja od leta 1990 – za otroke svojih članov na svetovni ravni organizirajo poletne šole. Ti običajno en teden živijo pri družini gostiteljici, en teden so na izobraževanju o dobrodelnosti, o vodenju, so športno in kulturno aktivni na seminarju. S tem spoznavajo ljudi in kulturo različnih držav. Članstvo v tovrstnih organizacijah, ki so v svoji osnovi striktno humanistične, in ne oportunistične, ima svoje prednosti. Če se lions odpravi v tujino, lahko pokliče druge lokalne kolege lionse. Ti mu lahko pomagajo pri iskanju stanovanja in podobno.
Bi lahko del elite postali tudi s članstvom v nekaterih organizacijah? Naš vir, ki hoče ostati anonimen, zagotavlja, da biti član Lions kluba ne pomeni, da si del elite. Pravzaprav pravi, da niso elita in da čeprav je bilo v preteklosti, daljnega leta 1917, ko je bilo društvo ustanovljeno, morda pomembno bogastvo (zaradi finančne pomoči soljudem), je danes pomembnejša pripravljenost pomagati, darovati čas in ideje. Res pa je, da ko si enkrat prepoznan kot lionist, lahko marsikoga pokličeš in prosiš za pomoč – za dobrodelno sponzorstvo, udeležbo na dogodku ali kaj podobnega.
Član Lions kluba (in tudi sorodnega Rotary kluba) postaneš le s povabilom. A to ni zagotovilo za članstvo. Po predstavitvi kandidata člani glasujejo. Po stoletni tradiciji, ki sega v nastanek svetovne organizacije Lions, imajo člani na voljo več načinov glasovanja, kot na primer bele in črne kroglice. Dve črni kroglici – vsak član ima en glas – ti zapreta vrata. Se je pa v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Če je bil pred desetletji eden izmed vzvodov za članstvo oportunizem, odskočna deska za mreženje in tkanje poslovnih vezi, danes ni tako. Baje sta bila nekoč člana Lions kluba tudi Miro Senica in Zoran Janković, pa tudi vrsta drugih uglednih javnih osebnosti, ki jih menda danes ni več v tem klubu med člani. Lionist je bil tudi nekdanji koroški vladar Jörg Haider. Po trditvah našega vira danes za oportuniste ni prostora v članstvu Lions klubov. Člani ostajajo humanitarci v pravem pomenu besede in med njimi so tudi uspešni poslovneži. Prizadevajo si predvsem za raznolikost profilov. Med člani so pravniki, zdravniki, tudi novinarji, podjetniki, uslužbenci različnih državnih podjetij … V Sloveniji je 57 Lions klubov, prvi je nastal v Ljubljani leta 1990 na pobudo nekdanjega ministra za zdravstvo in avstrijskega slovenskega konzula v Celovcu Boruta Miklavčiča, kjer se je z lionizmom tudi seznanil. Zunaj meja Slovenije je namreč ta organizacija morda še vedno bolj elitistična. »Sploh tam, kjer so ukoreninjene stare vrednote,« pravi vir.
Toda lionsi imajo tudi pri nas obrise elite, če jih pogledamo skozi prizmo ene od Žerdinovih definicij: »Biti član elite pomeni imeti več odprtih vrat, skrajšane poti do poslovnega uspeha, do povezave s ključnim partnerjem.«

*Ponovna objava članka iz tiskane verzije Sveta kapitala, kjer sta se pod avtorstvo podpisala Simona Drevenšek in Jan Bratanič