Zaposleni ne zapuščajo podjetij, ampak slabega šefa

Fotografija je simbolična. Pexels

Cleverbridge, tržna platforma za storitev e-poslovanja s 300 zaposlenimi, ki ga je soustanovil Craig Vodnik, je lani ustvaril 50 milijonov dolarjev prihodkov. Trg »business-to-business«, na katerem delujejo, bo v prihodnje dosegel vrednost 1,3 trilijona ameriških dolarjev. Samo letos pa bo podjetje zraslo za najmanj 10 odstotkov.

Ko se mudi na Balkanu ali malce severneje od naših avstrijskih sosedov, ga nemudoma povprašajo po koreninah. Potihoma si najbrž vsi želijo, da bi bil uspešen podjetnik Craig Vodnik vsaj malce njihov. »Pogosto me to vprašajo na Češkem, kjer sem slišal, da je Vodnik povezan z zelenim povodnim možem, sodeč po pripovedki. Ne vem, ali je priimek češki ali slovenski,« razmišlja, ali ima morda slovenske korenine. »V ZDA smo Vodniki že peto generacijo. Očitno so se sledi izgubile nekje okoli leta 1800, a moram to raziskati.«

Vodnik je namreč soustanovitelj podjetja Cleverbridge, vodilne tržne platforme za celotno storitev e-poslovanja s programsko opremo in naročniškimi modeli. Cleverbridge, ki ga je še s tremi »pajdaši« ustanovil leta 2005, ima danes več kot 300 zaposlenih v Chicagu, San Franciscu, Kölnu in Tokiu.

image
Craig Vodnik. Foto Jože Suhadolnik


Pred tem se je s finančnimi storitvami ukvarjal v različnih podjetjih, bil je tudi web specialist pri časniku Chicago Tribune in poskrbel, da je časopis leta 1996 zaživel na spletu. Prepričan je, da živimo v tehnološko zanimivem času, nam je dejal ob robu predavanja »Leaders Talk«, ki ga je organiziral CEED. Z zanimanjem namreč spremlja razvoj, tudi preko podkastov in blogov, med katerimi mu je še posebej ljub BaseCamp in njihov blog »Signal Vs Noise«. »Dejansko osvetljujejo ogromno sodobnih tehnoloških težav,« pravi Vodnik.


Beremo, da je Cleverbridge globalni ponudnik storitev zaračunavanja naročnin. Kaj konkretno počnete?

Počnemo podobno kot tehnološko podjetje Stripe, ki posameznikom in podjetjem omogoča prejemanje plačila s kreditno kartico prek interneta. Ampak mi smo šli še korak dlje. Pomagamo poslovati podjetjem po svetu, pri čemer se ukvarjamo s strankami na spletu in poskrbimo za pretvorbo valut. Če ste kdaj preko spleta kupili programsko opremo, ste jo kupili s pomočjo naše platforme.


Kdo so vaše stranke?

Veliko podjetij programske opreme z vsega sveta, nekaj tudi lokalnih, kot so nemško programsko podjetje Vera, češki Avast in Parallels, ki prodaja virtualizacijski program za okolje Mac OS X. Pa tudi Sony.

image
Craig Vodnik. Foto Jože Suhadolnik


So ta podjetja z vami že od vsega začetka? Program ste najbrž morali razvijati postopoma.

S soustanoviteljem podjetja sva oba iz tega posla, zato sva poznala težave, s katerimi se srečujejo. In svoje prve stranke sva osebno poznala. Med prvimi sta bili podjetji WinRar in Ashampoo iz Nemčije, ki sta še vedno z nami.


Na evropskem trgu ste močni. Kakšen je ta poslovni prostor v vaših očeh?

Močan. Zanimivo je, da smo v času finančne krize leta 2008 na evropskem trgu izjemno rasli. Dobivali smo tudi nove stranke. Tedaj smo imeli največ strank pravzaprav iz Evrope, v ZDA smo začeli rasti kasneje. Četudi bi se morebiti zgodila nova kriza, je trg digitalnih dobrin stabilen – ljudje vedno potrebujejo protivirusne programe ali kakšna druga orodja. To je tudi eden od razlogov, da konstantno rastemo.


Vas tudi špekulacije, da bi se lahko zgodila nova recesija, ne prestrašijo? Je morebitna recesija alarm ali priložnost?


Najprej moraš biti uspešen, da bi zbral denar.

Ne, ker nas tudi recesija leta 2008 ni prizadela. Bi pa bili v tem primeru bolj previdni pri zaposlovanju. Prepričan pa sem, da lahko pomanjkljivosti izkoristimo. Tudi v preteklosti smo delali drugače in neugodne razmere izkoriščali v svoj prid. Na začetku recimo nismo imeli denarja, da bi najeli najboljše ljudi. Nismo si jih mogli privoščiti. Najeli smo mlade in investirali vanje, s čimer smo zgradili lojalnost podjetju. Kar precej naših zaposlenih je pri nas že od začetka.


Torej ste zelo strasten mentor.

Ja, o tem veliko tudi pišem. Vse dokler se nisem znašel v položaju, ko sem moral začeti mentorirati in pomagati, nisem vedel, da je to moja strast. (smeh)


Kaj vas je motiviralo za mentorstvo?

Rad imam zagonska podjetja in vse, kar je povezano z začetnim razvojem. Sem inženir jedrske tehnike in obožujem »trde orehe«. Rad se poigravam s težavami in iščem rešitve. Tudi med zaposlenimi rad opazujem, kako karierno rastejo.


Torej radi tvegate?

Ja. Nekoč sem pogosto obiskoval Las Vegas. (smeh) Za zabavo, ampak nisem nikoli ničesar zadel.


Ste tudi angelski investitor. Kdaj je pravi čas za zagonsko podjetje, da vzame denar angelov ali tveganega kapitala?

Angelske investicije so povezane z začetki podjetja, saj je to najbolj razburljivo obdobje. V tisku beremo o podjetjih, ki so zbrala toliko in toliko denarja, da bi bila uspešna. Je pa ravno obratno – najprej moraš biti uspešen, da bi lahko zbral denar.


Ali obstaja kaj, kar bi želeli vedeti, preden ste ustanovili podjetje?


Četudi bi se zgodila nova kriza, je trg digitalnih dobrin stabilen – ljudje vedno potrebujejo protivirusne programe ali kakšna druga orodja.

Bolj se sprašujem, kaj bi naredil drugače. Če bi vedel, da vsak ne more biti voditelj ali menedžer, bi pri napredovanju določenih ljudi ravnal drugače. To je manjša stvar, a vendar. Vprašal bi za nasvet. Na začetku tudi nismo znali svoje zgodbe dobro javno predstaviti. Po osmih letih nas v Chicagu še vedno niso poznali, saj nismo hodili na dogodke in se pogovarjali z ljudmi. Začetni veter nas je ponesel visoko, in ko je spustil, smo padli, ampak to nas ni ustavilo. Zdi se mi, da si tako bolj živ.


Bi rekli, da danes mladi iz zagonskih podjetij vprašajo za nasvet in prosijo za pomoč?

Ja. Ampak ko smo mi začeli s Cleverbridgeom, ni bilo zagonske podjetniške scene in tudi nismo vedeli, da lahko gremo naokoli in prosimo za pomoč. Poleg tega je danes v tej skupnosti na voljo več virov pomoči. Milenijci tudi pričakujejo dostop do teh virov. Težava pa je, vsaj v Chicagu, da veliko govorijo, naredili pa še niso ničesar.


Zibelka zagonskega podjetništva je Silicijeva dolina. Je za uspeh še vedno treba tja ali morda v ZDA vznikajo nova vozlišča?


Začetni veter nas je ponesel visoko, in ko je spustil, smo padli.

Podjetja, ki so stacionirana v Silicijevi dolini, se pravzaprav selijo. To okolje je postalo ne le predrago, ampak tudi precej konkurenčno. Bitka za talentirane je neizprosna. Nedavno sem videl tvit, da je nekdo obupal že ob prvem poskusu nakupa doma v San Franciscu. Dal je ponudbo, ampak je tik pred prodajo nekdo ponudil 60 odstotkov več od izklicne cene, v gotovini. A Silicijeva dolina ni edini kraj, kjer je mogoče uspeti. Tudi v Chicagu so zgodnji investitorji zagonska podjetja prodali za več milijonov dolarjev. Recimo Cleversafe je eno takih podjetij, ki je naredilo odlično rešitev za shranjevanje kopij podatkov z računalnika, saj lahko milijone fotografij shrani v izjemno majhnem formatu. Ali pa Grubhub, spletna trgovina za naročanje in dostavo hrane, ki je že na borzi in je vredna 12 milijard dolarjev. V New Yorku je takih zgodb še več. Veliko uspešnih zgodb podjetij je povezanih z začetki, ampak ni nujno biti v Silicijevi dolini. V Chicagu okoli 14 odstotkov gospodarstva predstavlja posamezna individualna industrija, je pa res, da se največji preboji še vedno rodijo v Silicijevi dolini.


Prisotni ste domala na vseh celinah. Kje na radarju je Kitajska in kako se ta okolja med sabo razlikujejo?

Na Tajvanu imamo štiri zaposlene. Kitajska, čeprav nismo neposredno tam, je odličen trg za razvoj programske opreme. Na Japonskem smo prisotni že šest let, ampak je okolje bolj potrošniško. Imajo nekaj velikih proizvajalcev – Sony je tudi naša stranka. Ampak japonski trg je izrazito »čredni« – vsi kupujejo, kar kupujejo njihovi prijatelji, kar je izredno nenavadna in zanimiva dinamika. A tega nismo vedeli, dokler nismo na mesto generalnega menedžerja zaposlili Japonca.

image
Craig Vodnik. Foto Jože Suhadolnik


Kitajci veliko vlagajo v tehnologijo. Vas kdaj skrbi, da bi prekopirali vaš sistem?

Ne. Veliko naših kupcev in strank je razvijalcev programske opreme in nihče od njih ni na Kitajskem. Če bi želeli kopirati naš model, bi morali postaviti enako ali podobno platformo ter se naučiti prodajati podjetjem in končnim uporabnikom zunaj Kitajske. Zato nas Kitajci ne skrbijo, sem pa slišal zgodbe proizvajalcev pristaniške opreme v mestu Champagne v Illinoisu, kjer izdelujejo posebne senzorje, za kar morajo na Kitajsko. Biti morajo izredno previdni, katere informacije delijo z njimi, saj bi lahko slednje prekopirali in prodali na trgu.


Prej ste omenili, da so nekateri zaposleni pri vas že od vsega začetka. V enem od svojih blogov ste tudi zapisali, da zaposleni ne zapuščajo podjetij, ampak slabega šefa.

Ko smo pri nas razgrnili model voditeljstva, sem 25 vodij vprašal, koliko jih je dalo odpoved zaradi vodje. Sedem od desetih je dvignilo roko. Na vprašanje, koliko bi jih ostalo, če bi imeli drugačnega vodjo, boljšega, so skoraj vsi rekli, da bi ostali. Tudi ko se pogovarjate s prijatelji, se navadno pritožujejo nad slabim šefom. Zato se je treba vprašati, kdo je dober vodja. Pri tem je treba upoštevati mnenja zaposlenih, ki hvalijo svojega šefa, in zlasti to, zakaj radi delajo z njim. Večinoma jim ti »dobri vodje« omogočajo kreativnost, poslovni razvoj in upoštevajo njihovo mnenje. Preden smo to razumeli tudi sami, smo naredili ogromno napak – na vodilne položaje smo imenovali ljudi, ki so imeli največ izkušenj, težava pa je, da si ti ljudje niso želeli vodilne pozicije. Sprejeli so jo, ker so menili, da je to naslednji logični karierni korak. V mnogih situacijah je zato delo trpelo. Ko smo se z njimi odkrito pogovorili, so se nekateri želeli vrniti na staro delovno mesto. Ko imaš prave ljudi na pravih mestih, se zgodijo čarobne stvari. In katero podjetje si ne želi tega?


Bi lahko prave ljudi na vodilna mesta postavilo vsako podjetje?

Seveda, gre le za vprašanje prioritet. Verjetno se vsako podjetje spopada s podobnimi težavami, ampak če želijo izboljšati vzdušje v podjetju, se morajo osredotočiti tudi na voditelje. To je sicer težko spremeniti, ampak je mogoče. V zadnjih desetih letih smo tudi spremenili strukturo in imamo vodenje od spodaj navzgor.


Za vami je zanimiva poslovna pot. Začeli ste kot spletni strokovnjak, ki je tudi zaslužen, da je časnik Chicago Tribune dobil spletno podobo. Kako se je začela vaša pot – ste bili tehnološki navdušenec?


Iz umirajoče industrije inženiringa – prepričan sem bil, da je v zatonu – sem skočil na vlak interneta, ki je tedaj vozil mimo.

V srednji šoli so me zanimali računalniki, ampak to je bilo še pred programiranjem. Takrat še ni bilo Microsofta in interneta. Slednji je ugledal luč sveta, ko sem vpisal magistrski študij. Nikoli ne bom pozabil dneva, ko sem vstopil v računalniški laboratorij in tam zagledal sostanovalca, za njim na ekranu pa njegovo fotografijo. »Kaj za vraga pa je to?« sem ga vprašal. »Spletna stran,« je odvrnil. Zanimalo me je, kako je to naredil. »Naučil sem se!« Tri mesece sem preživel z njim v laboratoriju in se dneve in noči učil o HTML. Leta 1994 si se lahko v dveh mesecih naučil vse, kar je obstajalo o spletu. Tedaj so podjetja iskala kogarkoli, ki pozna HTML. Sostanovalec je nemudoma dobil službo na CNN, sam pa sem podoben oglas opazil za Chicago Tribune. Dobil sem službo in pustil študij.


Kako ste to potezo prodali družini?

Razložil sem jim, da se iz umirajoče industrije inženiringa – prepričan sem bil, da je v zatonu – podajam na vlak interneta, ki je tedaj vozil mimo. In sem skočil nanj. Že tedaj smo mislili, da je internet velika stvar, a je dejansko še presegla naša pričakovanja.


Je v luči tega današnji tehnološki napredek zanimiv?

Odlično je. Približujemo se zelo zanimivim temam, kot je varovanje podatkov. Facebook je nedavno napovedal spremembe glede varnosti podatkov in zasebnosti. Ne vem, kaj to pomeni, ker še nisem uspel vsega prebrati, me pa spominja na Billa Gatesa v letu 1996, ko je rekel, da je internet novi fokus za Microsoft. Do tedaj so se namreč osredotočali le na računalnike, Gates pa je videl potencial v internetu. Kmalu smo dobili Internet Explorer, Hotmail itd. Obeta se temeljna sprememba in Facebook bo v njej ali ponovno vzcvetel ali pa ne.


Kaj nas čaka v prihodnosti?

Uresničitev obljub, da bo naše življenje lažje. Ampak naša življenja so veliko bolj zapletena, sploh v tehnološkem smislu – samo pomislite, koliko kopij podatkov potrebujemo, koliko fotografij in dokumentov, ki jih shranjujemo. Ste slišali zgodbo o moškem, ki je imel nekaj sto milijonov v bitcoinih, pa nihče ni našel gesla, da bi prišel do denarja? Mislim, da se bo pojavilo tudi podjetje, ki bo potegnilo črto glede tega, kaj dobrega in kaj slabega je tehnološki razvoj potegnil za sabo v najširšem kontekstu.

image
Craig Vodnik. Foto Jože Suhadolnik


Kam pa v prihodnosti cilja vaše podjetje?

Veliko delamo na transakcijah med podjetji. Veliko vlagamo tudi v avtomatizacijo naročil. To je pomembno za velika podjetja, ki imajo veliko kupcev in podatkov. To je danes mega trend in bo najbrž trajal še deset let. Smo na križišču tehnološke revolucije, ki jo začenja umetna inteligenca. Zametek je bil blockchain – in še danes ne vemo, kaj se bo rodilo iz tega.


Ste torej navdušenec nad blockchainom in vlagate v to?

Absolutno. Ta tehnologija nam omogoča delati stvari, za katere nismo vedeli, da je to sploh mogoče. PayPal, Facebook in druga podjetja so nam odstrla obzorja prav s stvarmi, za katere se je tedaj zdelo, da so nemogoče.
Več iz rubrike