Zakaj Uber ni del delitvene ekonomije

Četudi se v medijih to podjetje pogosto omenja kot prvovrsten primer nove pojavne oblike, najpogosteje znane pod imenom »delitvena ekonomija« (angl. share economy), je po mojem mnenju Uber zelo daleč od tega, kar naj bi delitvena ekonomija bila. V najboljšem primeru je Uber le spletna platforma, ki nekako demokratizira opravljanje prevozov z zmanjševanjem vstopnih ovir, izničuje monopolno moč obstoječih ponudnikov in tako odpravlja mrtve izgube, ki s tem nastajajo. V najslabšem primeru pa je Uber sam monopolist, ki pridobiva moč s prednostjo, ki jo ima kot prvi splošno sprejet servis, in ki monopolne dobičke od klasičnih ponudnikov preusmerja k sebi.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Delitvena ekonomija (tudi ekonomija na zahtevo) je pojem ne povsem znanega izvora, v obtoku pa je že več kot 12 let, vsaj sodeč po storitvi google trends, ki kaže na skoraj stalno popularnost (angleškega) termina od začetka spremljanja leta 2004 do danes. V začetku se je termin nanašal predvsem na dejansko delitev, predvsem intelektualne lastnine in programske opreme. Nanašal se je na odprtokodno programsko opremo (na primer operacijski sistem linux), kjer so navdušenci z vsega sveta prispevali k razvoju. Vsak je z vsemi drugimi delil svoj čas in znanje s ciljem čim boljšega proizvoda. Ali pa na primer projekt SETI@home, pri katerem so posamezniki z namestitvijo posebnega programa prispevali proste računalniške zmogljivosti za iskanje zunajzemeljskega življenja. Delitvena ekonomija se je v svojem začetnem pomenu nanašala tudi na manj legalne prakse deljenja datotek – glasbe, filmov idr. – z drugimi uporabniki. Kasneje, okrog leta 2010, pa se je pojem začel uporabljati tudi zunaj ozkega sveta računalništva, s pojavom podjetij, ki so omogočila posameznikom, da svoja neuporabljena sredstva delijo z drugimi, za plačilo ali brez, na primer Airbnb ali Couchsurfing.

Igor Zaplatil

Gaudin (2016) ekonomsko gledano delitveno ekonomijo opredeli kot vse transakcije, ki potekajo po načelu enak-z-enakim (peer-to-peer) in ki pomenijo začasno izmenjavo drugače nerabljenih sredstev. Vzemimo za primer Airbnb. Marsikateri bralec platformo morda pozna kot tisto, na kateri je mogoče razmeroma poceni najeti sobo ali celo stanovanje za potrebe dopusta oziroma počitnic. Malokdo ve, od kod pravzaprav ime. Osnovna ideja je nastala leta 2007 kot odgovor na hipno povečanje povpraševanja po prenočitvah v času konference v San Franciscu, kjer številnim obiskovalcem ni uspelo dobiti sobe v hotelu ali motelu. Ustanovitelja sta dobila idejo, da bi v dnevni sobi napihnila blazino in na njej prenočevala brezdomne obiskovalce, jim ponudila še zajtrk in jim za to zaračunala (simbolično) ceno. To je leto kasneje preraslo v spletno platformo, na kateri so ljudje ponujali proste postelje in sobe, kasneje pa tudi cela stanovanja. Storitev je bila res pravi primer delitvene ekonomije: ljudje so ponujali nekaj, kar so imeli (sobo), pa tega začasno niso potrebovali. Razmeroma hitro pa so storitev začeli uporabljati tudi drugi, recimo jim »profesionalci«. Ocenjuje se, da je danes večina ponudnikov na portalu Airbnb takih, ki ponujajo izključno nepremičnine, kupljene z namenom tovrstnega oddajanja, ki uporabljajo veliko tovrstnih nepremičnin in za katere to v resnici pomeni opravljanje dejavnosti. Če izvzamemo davčne zagate, ki jih imajo zaradi tega številne države, ter razburjenje klasičnih ponudnikov, ni s takšnim opravljanjem dejavnosti nič narobe, ni pa to več delitvena ekonomija.

Blablacar je nekakšen avtoštop, le da tisti, ki ustavi, pričakuje določeno, ponavadi bolj simbolično plačilo.

V Sloveniji že vrsto let deluje spletna platforma prevozi.org, ki je tudi lep primer delitvene ekonomije. Platforma ni edinstvena v svetu, podobna, bolj razširjena je Blablacar. Pri obeh se na njuni spletni strani na eni strani srečajo ljudje, ki se z lastnim vozilom peljejo na neki relaciji, na primer med Ljubljano in Mariborom, na platformi pa ponudijo proste sedeže v avtu, ponavadi za manjše plačilo. Na drugi strani pa so posamezniki, ki potrebujejo prevoz na isti relaciji. Pobudnik prevoza je lastnik vozila, ki se v vsakem primeru pelje na neki relaciji, potniki se mu samo pridružijo in prispevajo nekaj za pokrivanje stroškov. Kot nekakšen avtoštop, le da tisti, ki ustavi, pričakuje določeno, običajno bolj simbolično plačilo. To so primeri delitvene ekonomije v pravem pomenu besede, saj prevozniki delijo nekaj – proste sedeže v avtu – kar bi sicer ostalo neizkoriščeno, peljali bi se pa v vsakem primeru.

Ko se na platformi pojavijo »komercialni« prevozniki, kot je na primer GoOpti, pa je že vprašanje, ali to še spada v delitveno ekonomijo. V tem primeru namreč prevoz ni opravljen, če se ne nabere dovolj zainteresiranih posameznikov.

Uber je nekaj povsem drugega. Je platforma, a v nasprotju s prevozi.org je pobudnik prevoza potnik, ki naroči prevoz. Prevoznik ponuja prevoz z lastnim vozilom, a ničesar zares ne deli, saj brez naročila prevoza ne bi bilo. Za uporabnika, to je naročnika prevoza, storitev ni nič drugačna od kateregakoli drugega taksija na klic. Naročnik plača Uberju in ta prevozniku, zato nekatera sodišča po svetu, na primer v Veliki Britaniji, že določajo, da imajo prevozi za Uber elemente delovnega razmerja in je zato ta dolžan zagotavljati prevoznikom vse ugodnosti, ki pripadajo zaposlenim, na primer plačano bolniško odsotnost in plačan dopust. Kako bo to v Sloveniji, če in ko pride Uber k nam, bomo še videli. Nič ni narobe, če pride, bo celo zanimiva popestritev ponudbe prevozov, menim pa, da bi moralo biti urejanje prevozov s tem ponudnikom enako kot pri vseh drugih ponudnikih podobnih storitev.

Namen te kolumne je bil pokazati, da ni vse, kar se omenja kot delitvena ekonomija, enako ter da v žlahtni tradiciji tega, kar naj bi delitvena ekonomija bila, podjetje, kot je Uber, vanjo vsekakor ne spada. Spada pa vanjo marsikaj, kar srečujemo, in verjamem, da bo tega čedalje več. Tudi storitev, kot je Uber, bo v prihodnosti še več, so dobrodošle, le tega se zavedajmo, da je to čisto navadna ekonomija, ne delitvena.

Dr. Marko Pahor, redni profesor in raziskovalec na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani