Zakaj so turške serije (Moja boš, Tuje življenje) tako popularne v Sloveniji?

Prevlada turške melodrame nad prej prevladujočo latinskoameriško se je začela približno leta 2010. Lani je vrednost izvoza turških serij že presegla rekordnih 350 milijonov dolarjev, prodane so bile v več kot 140 držav, tudi na Kitajsko. Izjemno priljubljene so na Bližnjem vzhodu, na celotnem Balkanu s Slovenijo vred ter v severni Afriki. Po deležu globalnega izvoza medijskih vsebin se uvrščajo takoj za ZDA.

Arhiv podjetja

Prepovedi in tožbe

Za takšno priljubljenost se po mnenju sociologov lahko zahvalijo kontroverzni mešanici vzhodne tradicionalno patriarhalne kulture in zahodnjaškega načina življenja. Liki z običajno izrazitimi islamskimi identitetami pijejo alkohol in se poljubljajo. Na prvi pogled zgolj ljubezenske melodrame se lotevajo tudi resnih političnih tem: življenja zapornikov, položaja žensk, upada podeželskega prebivalstva, položaja Kurdov, simpatiziranja s Palestino itd. Znotraj turških vsebin so Kurdi, ki predstavljajo približno 20 odstotkov turškega prebivalstva in se od leta 1923 neuspešno borijo za ustavne pravice manjšine – identiteto, jezik, politično zastopanost – običajno stereotipno prikazani v najboljšem primeru kot zasmehovani revni kmetje v urbanem okolju ali v najslabšem kot teroristi. Kurdska stranka BDP (Peace and Democracy Party) je leta 2010 vložila civilno tožbo zoper štiri turške serije zaradi njihovih protikurdskih sporočil, je poročal Pulitzerjev center za krizno poročanje.

»Moja boš« se je z ljubezenskimi zapleti in zgodbo, polno negotovosti, že povzpela na mesto najbolj gledane serije slovenskih televizij letošnjega leta.

Z uspehom serij ima težave tudi druga stran. Turški premier Recepe Tayyip Erdoğan meni, da te – primer se nanaša na Sulejmana Veličastnega – netočno obravnavajo kulturne in zgodovine značilnosti njihovega naroda. S prepovedjo Erdoğanu v domovini sicer ni uspelo, je pa to uspelo makedonski oblasti, ki je prepoved predvajanja zgodovinske drame, ki prikazuje zlate čase Otomanskega cesarstva, dosegla z argumentom grožnje makedonski nacionalni identiteti.

Krive za pohujšanje?

Fatmagul (Izgubljena čast), zgodba posiljenega dekleta, ki najde moč in išče pravico na sodišču, je izjemno popularna tudi v Iranu in Pakistanu, a je po mnenju nekaterih tamkajšnjih klerikov tako kot tudi druge turške serije, med njimi izpostavljajo Sulejmana Veličastnega, kriva za širjenje pohujšljivega vedenja med ženami in pogost vzrok za ločitve.

Turčija si z izvozom medijskih vsebin v sodobni svet zagotavlja veliko politično in ekonomsko moč.

Sociologi pri tem poudarjajo, da serije morda res namenjajo nekoliko večji poudarek ženskim vlogam, a so kljub temu izrazito usmerjene proti ženskam, kar naj bi dokazovala prav Fatmagul, saj se dekle na koncu poroči s fantom, ki je opazoval, kako je bila skupinsko posiljena – kar po svoje legitimira posiljevanje. Opazovalci turških medijev pravijo tudi, da so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja ženske v turških serijah nastopale z bolj različnimi identitetami, ustvarjalci serij pa naj bi z željo po vstopu v bolj islamizirane države njihove vloge omejili na zgolj tradicionalne.

Tudi številke kažejo, da so turški medijski producenti po uspehu doma začeli iskati trge tudi v tujini. Že med letoma 2005 in 2011 so izvozili za kar 35.675 ur turškega TV-programa v 76 držav. V tem programu je bilo kar 65 nadaljevank, ki so prinesle 60 milijonov dolarjev dobička. Ta se je do danes povečal za skoraj sedemkrat, število držav, v katerih so nadaljevanke predvajane, pa se je podvojilo.

V Sloveniji 7,1-odstotni rating

Od leta 2010, ko je POP TV septembra pri nas začela predvajati prvo turško serijo Prepovedana ljubezen (Ask-i Memnu), pa do danes, ko se na malih zaslonih omenjene televizije predvaja Moja boš (Kara Sevda), so po besedah programskega direktorja Branka Čakarmiša zaradi turških serij pred ekrane od ponedeljka do petka prikovali v povprečju kar 23 odstotkov vseh gledalcev.

Dr. Maruša Pušnik s FDV: Občinstvo teh serij je transkulturno, saj gre za kulturno penetracijo turške kulture v druge regije. Vendar to ni nujno samo negativno. različne kulture, etničnosti, vere se namreč lahko mešajo, vpliv turške kulture pa domače nacionalne kulture bogati.

Turške serije na POP TV dosegajo izjemen 7,1-odstotni rating. Kot pojasnjuje Čakarmiš, so od prvega dne predvajanja spremljali njihovo naraščajočo priljubljenost, »za kar se lahko zahvalimo vse večji produkcijski dovršenosti, dobrim zgodbam in odličnim igralskim zasedbam«.

Moja boš, ki so jo začeli predvajati januarja letos, je že dosegla odlične rezultate gledanosti. »Z ljubezenskimi zapleti in zgodbo, polno negotovosti, se je povzpela na mesto najbolj gledane serije slovenskih televizij letošnjega leta. Še posebej dobro je bila sprejeta med gledalkami,« pojasnjuje Čakarmiš. Žanr nadaljevank je sicer od nekdaj najbolje sprejet med žensko populacijo, zanimivo pa je, da turške na Bližnjem vzhodu spremljajo mlajše gledalke, na zahodu pa starejše (nad 45 let).

»Imajo izrazito melodramatično strukturo, s tipičnim dih jemajočim zapletom. Občinstvo ob gledanju teh serij veliko časa prebije v fantaziji. Pred male ekrane ga vleče pobeg pred rutino vsakdana, ki jo zamenjajo s turškim domišljijskim svetom, ki jih zaposluje z razmišljanjem o usodah fiktivnih likov. Prav tako se kažejo določeni skupni vzorci aspiracij in identifikacij občinstva s serijami, ki so povezani z življenjskim stilom srednjega razreda, aktivno in neodvisno vlogo žensk v družbenem življenju, romanco, intrigami in življenjskimi dilemami,« pojasnjuje dr. Maruša Pušnik s Katedre za medijske in komunikacijske študije na Fakulteti za družbene vede.

Igralci v turških serijah imajo tudi veliko oboževalk, ustanavljajo se skupine na facebooku, kjer si izmenjujejo informacije, fotografije, novice o serijah ter zasebnem življenju igralcev. Vse več priznanj turške serije dobivajo tudi na podelitvah najprestižnejših nagrad. Moja boš je prejela ameriško nagrado emmy v kategoriji Mednarodne televizijske serije.

Razkošje, kakršnega svet še ni videl

Serije iz turške produkcije postavljajo nov standard snemanja dnevnih serij, ki jim ga zavidajo vsi deležniki medijske produkcije – od kostumografov, vizažistov, glasbenih aranžerjev do scenaristov in scenografov.

Vrednost izvoza turških serij je lani že presegla rekordnih 350 milijonov dolarjev, prodane so bile v več kot 140 držav, tudi na Kitajsko.

»Turki so estetiko dnevnih serij dvignili na višjo raven od južnoameriških serij. Serija Tuje življenje, ki jo lahko na Planetu TV spremljamo vsak delavnik, se na primer ponaša tudi z več osupljivimi snemalnimi prizorišči, med njimi je najbolj opazna luksuzna vila Edip Efendi s konca 19. stoletja, ki se bohoti na obali Bosporja in je ena najdražjih vil v Turčiji. Za potrebe serije so poleg treh glavnih prizorišč zgradili še 14 studijskih prizorišč, snemali so v številnih parkih, trgovinah, bolnišnicah in celo v pravem zaporu. Tudi Sulejman Veličastni, s katerim so slovenski gledalci prvič spoznali visoko produkcijo turških serij, je bil posnet na posebej za to zgrajenih prizoriščih, ki so poleg dvornih soban obsegala tudi razkošne vrtove, vrhunsko so bili izdelani tudi kostumi in drugi zgodovinski scenski pripomočki,« pojasnjuje programski direktor Planeta TV Igor Stoimenov.

Razkošje, estetika, ljubezenski zapleti in boj za moč niso edini elementi turških serij, ki na fascinanten način kratkočasijo občinstvo pred malimi zasloni. »Turške serije imajo tudi izjemen kulturni, družbeni, ekonomski in tudi politični vpliv na regije, kjer se pojavljajo,« pravi dr. Maruša Pušnik s FDV.

Želja po turški hegemoniji v regiji

»Nekateri avtorji govorijo o turškem medijskem imperializmu. Raziskovalci, ki opozarjajo na politični vpliv Turčije, gredo celo tako daleč, da pravijo, da če hočemo razumeti razvoj sodobnih regionalnih bojev moči v geografskem prostoru vzhodne Evrope, Balkana in Bližnjega vzhoda, moramo upoštevati turško hegemonijo, ki se izraža preko kulturne dominacije s priljubljenostjo turških serij. Beremo lahko tudi o turškem soap opera kolonializmu kot glavnem kulturno-ideološkem aparatu turške regionalne hegemonije. Nekateri pa govorijo celo o neootomanski restoraciji.« Ne glede na to, ali se s tem strinjamo ali ne, pravi Pušnikova, pa zagotovo ne moremo oporekati dejstvu, da turške medijske hiše z izvozom medijskih vsebin vse bolj soustvarjajo globalno televizijo. »V kulturnem smislu bi lahko rekli, da se dogaja poturčenje kulturnih vsebin in da Turčija prevzema kulturno dominacijo v teh regijah,« dodaja Pušnikova.

Gotovo je, nadaljuje sogovornica, da so nacionalne kulture zaradi priljubljenosti teh programov pod udarom. »Občinstvo teh serij je transkulturno, saj gre za kulturno penetracijo turške kulture v druge regije. Vendar to ni nujno samo negativno, saj se različne kulture, etničnosti, vere lahko mešajo, vpliv turške kulture pa domače nacionalne kulture bogati. Vemo, da je na primer Istanbul kulturna globalna prestolnica per se, kjer je vidno izražen multikulturalizem, tako v arhitekturi, veri, glasbi, zaradi česar lahko v njem občudujemo čudovito mešanje kultur.«

Če ne drugega, si Turčija z izvozom medijskih vsebin v sodobni svet zagotavlja močno politično in ekonomsko moč. Od vzpona serij se je v državi na primer povečal delež turistov z Bližnjega vzhoda. »Še največji vpliv imajo serije na turško nacionalno identiteto, razpeto med zahodom in vzhodom, med Balkanom in Bližnjim vzhodom, med sodobnostjo in tradicijo, med sekularizmom in islamom. Prav ta razpetost v turških serijah je torej tista, ki dela turške kulturno-medijske proizvode privlačne v različnih regijah na vzhodu in zahodu,« še pojasnjuje Pušnikova.

Arhiv podjetja

TRETJE OKO: Dr. Breda Luthar, Katedra za medijske in komunikacijske študije Fakultete za družbene vede

Sodobni turški imperializem?

»Imperializem se ne porodi zgolj iz kulturne ofenzive. To je pretirano sklepati. Po mojem je vzpon turških medijskih vsebin posledica privatizacije turške javne televizije, ki se je zgodila v devetdesetih letih. Vsebine telenovel so že po naravi konservativne, a z novim turškim konservatizmom, ki v zadnjem času doživlja ponovni razmah, se ta še bolj izrazito prenaša tudi v serije in posledično v države distribucije vsebin. Melodrama poenostavlja svet, ima v ozadju tragično trpljenje, družina je v središču, v njej pa se bije boj med tradicijo in sodobnim, pri čemer družina in lojalnost njej vedno zmagata. V tem turške serije niso nič posebej drugačne, le da so morda še bolj konservativne, kar je posledica stanja v Turčiji, ki se je obrnila stran od modernizacije družbe.«