Zakaj so prekarci trn v peti države

Med prekarne oblike zaposlovanja država po potrebi uvršča skoraj vse vrste poslovnega sodelovanja z izjemo zaposlitev za nedoločen čas in zaposlovanja menedžerjev na podlagi individualnih pogodb. Spušča se tudi v pogodbena razmerja med dvema pravnima osebama, čeprav s tem zanemarja samo definicijo delovnega razmerja – po njej je delavec fizična oseba.

Tokrat se bomo osredotočili predvsem na dve obliki poslovnega sodelovanja, ki ju poskuša država po nepotrebnem zajeziti. To sta najem delovne sile in najem (specializiranega) delovnega procesa. Kje je razlika? Krka in Gorenje, na primer, za krpanje lukenj v proizvodnji najemata posamezne delavce, ki so zaposleni pri kadrovskih družbah. Luka Koper pri izvajalcih pristaniških storitev (IPS) najema storitev. Ta druga, torej najem ali nakup storitve, je bistveno bolj razširjena kot prva. In prav v to drugo se vedno bolj vpleta država.

Poslovanje in zaposlitev

Začnimo z osnovami. V Sloveniji lahko udeleženci prosto oblikujejo obligacijsko razmerje, torej med sabo sklepajo pogodbe, če s področno zakonodajo ni drugače določeno. Torej lahko posameznika (pri tem mislim tudi podjetja) pogodbeno razmerje načeloma določita, kakor hočeta.

Pogodbo o zaposlitvi kot eno od oblik pogodbenega razmerja podrobneje določa zakon o delovnih razmerjih (pogoje pa cela kopica drugih zakonov, podzakonskih aktov in internih navodil državnih organov). Ta med drugim zahteva, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. A pozor, pogodbeno razmerje se v slovenski zakonodaji ocenjuje vsebinsko. Če torej družba zaposli posameznika, ne da bi z njim sklenila ustrezno pisno pogodbo, bi se, vsaj v skladu s slovenskimi predpisi to vseeno moralo šteti kot delovno razmerje. Družba in posameznik pa sta v prekršku, ker dogovora nista sklenila na predpisan način.

Shutterstock

Zastarela definicija vnaša zmedo

Iz osnov ostaja še vprašanje, kaj je delovno razmerje. Veljavni zakon o delovnih razmerjih pravi: »Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.« Pri tem pa je delavec vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Luka Koper kupuje storitve zunanjih izvajalcev predvsem zato, ker procesi v njej niso kontinuirani. Luka Koper tako plača le za opravljeno storitev.

Definicija delovnega razmerja je močno zastarela, še posebej ko gledamo delovni proces v IT-podjetjih. Zastarela definicija pa predvsem organom nadzora omogoča sivo cono ukrepanja, ki povzroča vedno opaznejše težave med delodajalci.

Zaplete se, denimo, ko pogodbo sklepata dve pravni osebi, a ta pogodba predvideva, da druga pravna oseba (podjetje B) opravlja storitev pri prvi pravni osebi (podjetje A). To seveda pomeni, da zaposleni v podjetju B delo opravljajo v podjetju A. Tri dileme: Kdo je tu delodajalec? Drugič, ali je prav oziroma ali je sploh smiselno, da se država spušča v ta pogodbena razmerja? In tretjič, ali država s posegi v ta razmerja odpravlja ugotovljene težave?

V osnovi obstajata dva tipa opisanega dogovora, najem delavca in nakup storitve. Prva oblika je, ko podjetje pri kadrovski agenciji začasno najame določeno število oseb.

Skromno zanimanje za najem delavcev

Vsa velika proizvodna podjetja v Sloveniji imajo nihanja tako v proizvodnji kot tudi v prisotnosti zaposlenih (denimo zaradi bolezni in dopustov). Če hočejo imeti nemoteno proizvodnjo, morajo imeti v rezervi vsaj nekaj delavcev, ki bi lahko zakrpali vrzeli.

Večina velikih podjetij ima del rezervne delovne sile v rednem delovnem razmerju. Na zunaj se to niti ne opazi toliko, saj se krpanja »skrijejo« v prerazporeditvah delovnih urnikov posameznikov. Še posebej ko gre za večizmensko delo in je delovna tudi sobota ali celo nedelja, je to nekoliko lažje narediti. Pod črto pa se to seveda pozna v višjih stroških dela, manjši učinkovitosti in posledično v sposobnosti podjetja, da konkurira na svetovnih trgih in se razvija. In ne gre spregledati: če ima podjetje več zaposlenih, kot je treba, to pomeni tudi nižje povprečne plače. Cilj vsakega podjetja bi zato moral biti, da ima natanko toliko delavcev, kot jih v danem trenutku potrebuje. Pa da ne bo pomote. Optimizacija delovnega procesa prinaša tudi višje plače, ker se strošek dela zniža.

Podjetja in posamezniki imajo proste roke pri sklepanju poslovnih razmerij. A država posega v ta pogodbena razmerja in povzroča zmedo in težave podjetij.

Podjetja si lahko stroške te rezervne delovne sile znižajo z začasnim najemom delavcev pri za to posebej licenciranih podjetjih. Licencirana družba – družba, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku – redno zaposli ljudi, ki jih potem posoja drugim podjetjem glede na njihove začasne potrebe. To podjetje je tako nekakšna tamponska cona, ki na eni strani omogoča podjetjem, da ljudi angažirajo le za čas, ko so tudi res potrebni. Na drugi strani pa imajo zaposleni v teh podjetjih status redno zaposlenega in s tem socialne pravice.

A ko smo pri nekaterih podjetjih preverili, koliko delavcev si izposodijo od kadrovskih agencij, smo ugotovili, da bistveno manj, kot bi si jih lahko. Skromno povpraševanje po začasnem najemu delavcev pa pomeni tudi težave za kadrovske agencije, saj si ne upajo zaposlovati. Skratka sistem trga ponudbe in povpraševanja ne deluje.

V praksi se tako najem delavcev še najbolj uporablja kot način testiranja in usposabljanja kandidatov. Kadrovska agencija v tem primeru nima težav z zaposlitvijo kandidatov, saj jih večina po koncu najema dobi stalno zaposlitev pri najemniku.

Država bi zato verjetno morala sprostiti pogoje najema delavcev. To bi lahko v obdobju skromne gospodarske aktivnosti opazno pripomoglo k zmanjšanju brezposelnosti.

Shutterstock

Zakup storitve trn v peti države

Drugi problem, ki bremeni tako velika podjetja kot obrtnike, so stroški za storitve, ki so neustrezno uporabljane, če jih izvaja družba sama. Bolje jih je izločiti in potem storitev kupiti glede na potrebe. Največkrat so to računovodske in svetovalne storitve, pogosto pa so tudi specializirana opravila. V tujini se za takšno izločitev in nakup uporablja termin »outsourcing«. Tudi v Sloveniji je zelo pogost nakup računovodskih in IT-storitev. Za to zadnje se, zanimivo, še največ odloča država, žal pogosto tudi tako, da ne prinese ugodnega ekonomskega učinka (državi seveda). Tudi kar nekaj odvetniških pisarn se je specializiralo tako, da delo opravljajo skoraj izključno za izločene storitve javnega sektorja. Pri specializiranih storitvah, opravljenih za državo, je žal pogosto ključen razlog izločitve, da zaposleni v izločenem storitvenem podjetju niso več del plačnega sistema javnega sektorja.

Pri podjetjih je razlog izločitve praviloma nižanje stroškov, pogosto pa se z nakupom pridobi tudi boljša storitev. Res je, da so v nekaterih primerih, ki pa so v manjšini, najete storitve problematične zaradi nizkih plač zaposlenih v podjetjih, ki to storitev izvajajo.

Definicija delovnega razmerja je močno zastarela, še posebej ko gledamo delovni proces v IT-podjetjih. Zastarela definicija pa predvsem organom nadzora omogoča sivo cono ukrepanja, ki povzroča vedno opaznejše težave med delodajalci.

V zadnjem času je najbolj izpostavljen primer Luke Koper, ki izloča lep del pristaniških storitev in to storitev glede na potrebe kupuje pri tako imenovanih izvajalcih pristaniških storitev. A če bi hotela država opozoriti na socialno plat, bi morala pogledati bliže državnim jaslim. Izločene storitve države so tudi varovanje objektov in čiščenje, torej aktivnosti, kjer veliko zaposlenih prejema minimalne plače.

Luka Koper kupuje storitve zunanjih izvajalcev predvsem zato, ker procesi v njej niso kontinuirani. Posamezni tovori prihajajo v pristanišče zgolj občasno in tudi na kontejnerskem in avtomobilskem terminalu delovna aktivnost močno niha. Za posamezne vrste razkladanja je tudi treba imeti posebna znanja. Luka Koper tako plača le za opravljeno storitev, ki je prav zaradi specializacije lahko tudi bolje in hitreje opravljena, kot pa če bi imela družba lasten kader. Z vidika Luke Koper je najem storitve tako logična poteza (ne bom se spuščal v debato, ali je plačana preveč ali premalo).

Tudi podjetja, ki izločijo, denimo, knjigovodske storitve, dosežejo podoben učinek. Ne samo da se jim zniža strošek, ampak pogosto z nakupom storitve dosežejo tudi višjo raven storitve, kot bi jo imela, če bi knjigovodjo zaposlila sama.

Ali država namerno ustvarja zmedo

In kje je tu problem? Formalno ga ne bi smelo biti. Podjetja in tudi posamezniki imajo proste roke pri sklepanju poslovnih razmerij. V resnici gre za pogodbeno razmerje med dvema pravnima oseba, predmet pa je opravljena storitev.

A država vse pogosteje posega v ta pogodbena razmerja in tudi zaradi nepreglednih odločitev povzroča zmedo in težave podjetij. Zaplet je nastal pri opredelitvi, kje je zaposlen delavec, ki delo opravlja v družbi B v sklopu storitve, ki jo je ta družba naročila pri družbi A. Pogodbo o zaposlitvi ima namreč z družbo A in ta mu tudi izplačuje plačo, torej skrbi za njegovo socialno varnost in odreja, kje, kaj in kako naj dela. Delovni čas pa pogosto preživi v družbi B in tudi del navodil (ne pa vseh) prejme od te družbe.

Če predpostavimo (tako kot to v posameznih primerih počne država), da ima delavec status zaposlenega v tistem podjetju, kjer preživi delovni čas, se znajdemo v zmedi. Težko je že jasno opredeliti status delavca. Še večja težava pa je, ker tak poseg regulatorja, torej države, posega v povsem legalno pogodbeno razmerje med dvema pravnima osebama in lahko povzroči poslovno škodo.

Po eni strani je sicer res, da se v posameznih primerih dogaja izkoriščanje delavcev. A kot rečeno, v večini primerov gre za stroškovno optimizacijo na eni strani in specializacijo storitve na drugi.

Bi bilo posege države mogoče izpeljati bolje? Seveda. Naloga države je, da skrbi za socialno varnost zaposlenih. Torej bi morala biti njena pristojnost nadzora predvsem v tem, da ima delavec sploh sklenjeno ustrezno pogodbo o zaposlitvi in s tem zagotovljeno socialno varnost ter da delodajalec izpolnjuje svoj del obveznosti.

Druga pristojnost nadzora pa je samo razmerje med obema družbama. Če ima najem storitve vsebinsko značilnosti posojanja delavca, potem bi morala država od teh dveh partnerjev zahtevati, da bodisi poslovno razmerje uredita tako, da bo v skladu s predpisi, pri čemer bi jima morala jasno predpisati, kaj morata narediti. Če to ne bi šlo, pa bi morala od opravljavca storitve zahtevati izpolnitev pogojev, ki veljajo za družbe, ki opravljajo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku.

V resnici je najslabši ukrep to, kar počne zdaj, in sicer, da zahteva spremembo zaposlitve delavca. S tem namreč posega v svobodo izbire oblike pogodbenega razmerja, posega v formalno sklenjena pogodbena razmerja in povzroča tudi pravno zmedo. Žrtev te zadnje pa je najpogosteje prav delavec.

Shutterstock

Prekaren zasnovan v populizmu

Prekaren je tujka, ki izhaja že iz latinščine in se je, preden je zajadrala na področje trga dela, uporabljala predvsem v pravu za primere, ko se je predmet ali storitev do preklica prepustila drugemu. V pogovorno slovenščino je termin zašel šele pred kratkim, v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pa ga boste našli šele v zadnji popravljeni različici iz leta 2014. Pred Cerarjevo vlado se v slovenskem jeziku skorajda ni uporabljal, in čeprav se je kot tujka občasno pojavljal že pred drugo svetovno vojno, je Slovenski pravopis namesto njega predlagal boljše slovenske izraze, kot so začasen, negotov, sporen ali tvegan. Slovenščina tako pozna dovolj primernejših in bolj jasnih izrazov in očitno so slovenski zakonodajalci izraz v zadnjih nekaj letih začeli uporabljati ali kot neposrečen prevod iz tuje literature ali pa v želji, da bi z uporabo popačenke dramatizirali problem.

TRETJE OKO: Črt Poglajen, direktor Inštituta za študije prekariata (IŠP) in odgovorni urednik portala Skozi oči prekariata

Prekarizacija dela je slaba za vse

Če želimo narediti korak k bolj razvitim družbam, je pomembno, da kot vrednoto vzamemo družbeno odgovornost. In odgovornost do dela je eden bistvenih elementov družbene odgovornosti. Prekarci so in morajo biti trn v peti države, ker večinoma živijo na pragu revščine ali pod njim. Če ne bi bili trn v peti države, bi to pomenilo, da se je socialni dialog sesul in da je delo v resnici prepuščeno moči kapitala. Kar bi vodilo v spiralo poglabljanja družbenih neenakosti in približevanje standardom držav v razvoju.

Prekarizacija dela je slaba za vse. Za delavce, katerih plače v načelu stagnirajo, poleg tega pa imajo čedalje manjšo varnost. Za državo, ki mora zaradi posledic, ki jih na zdravju državljanov pušča prekarnost, povečevati stroške za socialne transfere. Ne nazadnje pa tudi za gospodarstvo, ker se s prekarnostjo slabšata kvalificiranost delavcev in družbeno okolje, v katerem podjetja delujejo.

Uvajanje prekarnosti je v veliki meri stvar zelo kratkoročnega pogleda. Dr. Jože P. Damijan je v intervjuju za naš portal povedal: »Prekarne vrste dela se razvijajo predvsem v storitvenem sektorju, za tega pa je značilno, da ima kakovost storitve ali izdelka večji pomen za kupca kot cena sama. Kar pomeni, da za uspešno tekmo na trgu ni treba zmanjševati plačila delu, ampak je treba poskrbeti predvsem za njegovo kakovost.…/ Prekarna dela (so) velika slabost trga dela in socialne varnosti v prihodnosti.«

V zvezi s prekarnostjo se države v Evropi danes srečujejo z resnimi izzivi. Prekarnost namreč pravno ni opredeljena. Vsaka družbena skupina jo razume po svoje. Zato tudi trdnih temeljev, ob katerih bi lahko iskali rešitve, ni. Področje bo vsekakor treba urediti, a ne tako, da se država iz tega umakne. Delo in delovna razmerja se bodo zaradi tehnološkega razvoja v prihodnosti sicer spreminjala, je pa pomembno, da dela ne odpiramo v smeri zmanjševanja pravic, ki jih najbolj razvite, socialne in družbeno odgovorne države zagovarjajo.