Zakaj Opec lahko deluje kot kartel

Ali niso srečanja Organizacije držav izvoznic nafte (Opec), kjer se dogovarjajo o količini načrpane nafte za vsako od članic z namenom vplivati na doseženo ceno in pobrane dobičke, šolski primer prepovedanega kartelnega dogovarjanja?
Fotografija: Reuters
Odpri galerijo
Reuters

Seveda so, prav zato se za Opec povsem običajno uporablja naziv naftni kartel. Njihovi cilji in ravnanja so identični opisom nelegalnih praks tako v zakonodaji Evropske unije kot v ameriški zakonodaji. Zakaj torej udeležence po njihovih srečanjih na Dunaju pred vrati pričakajo le trume novinarjev, bliskavice in skorajda rdeča preproga, ne pa policisti z lisicami?

Ekonomska teorija je jasna – prosta konkurenca in zdravo tekmovanje med podjetji na trgu priskrbita potrošnikom optimalne cene. A podjetja, ki s kartelnimi dogovori usklajujejo svoje delovanje – si razdelijo trg, usklajujejo prodane količine ali se neposredno dogovarjajo o cenah – kot skupina na trgu delujejo kot monopolist. Posledice njihovih dogovorov so manjše količine dobrin ali celo slabša kakovost dobrin po višji ceni. Potrošniki torej za slabšo kakovost plačujejo več, razliko pa v žep pospravijo sodelujoči v kartelu. Morda je še najbolj enostavno in na kratko delovanje kartelov ubesedil eden od članov mednarodnega kartela, ki je v devetdesetih letih poskrbel za dvig cen aditiva lizina: »Naši 'konkurenti' so naši prijatelji, stranke pa naši sovražniki.« Omenjenemu kartelu je takrat uspelo v manj kot letu dni dvigniti ceno svojemu produktu za 70 odstotkov, a na koncu so jih razkrinkali in obsodili, kar je člane kartela stalo več kot 100 milijonov dolarjev.

Kartel, ki je drago plačal

Reuters
Reuters

Običajno je delovanje kartelov težko razkriti, saj so dogovarjanja skrita javnosti, pogosto dogovori niso zapisani in dokumentirani, zato Evropska unija že ves čas glasno promovira svojo politiko; žvižgač, ki bo razkril kartel, se bo izognil kazni. Kar ni slaba nagrada, kajti ravno z namenom zastraševanja in preprečevanja so kazni za dokazano kartelno delovanje ekstremno visoke. Lani je evropska komisija, potem ko je zažvižgal MAN in razkril svoje kartelske pajdaše Volvo

Renault, Daimler, Iveco, DAF in Scania, podelila rekordne kazni v skupni višini 3,81 milijarde evrov (ker so kartelno dogovarjanje priznali, je vsem razen Scanii znižala kazen za deset odstotkov, Scania se je raje podala v boj za dokazovanje nedolžnosti, a je boj letos izgubila in si tako prislužila še višjo kazen). MAN kot žvižgač glede dogovarjanja o cenah tovornjakov in časovnici uvedb novih tehnologij se je tako izognil kazni, ki bi ga sicer močno udarila po žepu – kazen bi znašala 1,2 milijarde evrov.

Tako Svetovna trgovinska organizacija (WTO) kot ZDA in evropska komisija podobno definirajo kartel (čeprav logika njihovega preganjanja protikonkurenčnih praks vsebuje precejšnje razlike) in kartelno delovanje. EU pravi, da niso vsi dogovori med udeleženci na trgu prepovedani, prepovedani pa so sporazumi, če se partnerji dogovarjajo o nadzoru cen, omejitvi proizvodnje ali razdelitvi trga in strank. Kaj ni to skoraj natančen opis delovanja Opeca? Seveda je in to brez potrebe po žvižgačih in dolgotrajnih postopkih odkrivanja dogovorov, saj se vendar dogaja vsem na očeh.

Opec ali Nopec?

Na videz glavna točka, pri kateri se regulatorji popraskajo po glavi, je dejstvo, da ne gre za usklajeno delovanje podjetij, pač pa se za usklajeno delovanje dogovarjajo državni vrhovi (čeprav je učinek seveda isti). Mednarodno pravo namreč predvideva, da držav ni mogoče tožiti zaradi njihovih odločitev enako, kot je mogoče tožiti podjetja, podobno predvidevajo tudi pravni sistemi večine držav. Obstajajo sicer izjeme in v okoliščinah, ko države nastopajo kot podjetja, bi jih to lahko spravilo pred sodišče. In v preteklosti je bilo že nekaj poskusov, da bi se to tudi storilo, a so vse že v kali zatrli. V ZDA so nekateri poskušali ustaviti nelegalne prakse Opeca – v ZDA se je kongres v letih 2007 in 2008 začel s postopkom za zakon – z zanimivim akronimom Nopec (No Oil Producing and Exporting Cartels Act) – po katerem bi se lahko po pravni poti lotili kartelnega dogovarjanja Opeca.

Opec je Evropski uniji že zažugal, če bi skušala z aktivacijo naftnih rezerv blažiti cenovni šok.

Podpora je bila tako v kongresu kot v senatu in javnosti visoka, a zelo hitro se je oglasil takratni predsednik George W. Bush in opozoril, da bo dal veto na zakon, če bo sprejet, ter posvaril, da ZDA ne želijo iti po tej poti. Ne zato, ker bi menil, da praske Opeca niso sporne, pač pa, ker bi bili lahko povračilni ukrepi Opeca prehudi. ZDA in tudi preostali svet ima s tem že zgodovinsko izkušnjo; v letu 1973 (ko je bila njegova moč še večja kot danes) je Opec že pokazal mišice in razglasil embargo na prodajo nafte državam, ki so podpirale Izrael v arabsko-izraelski vojni. Embargo je najprej razglasil za prodajo Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi, Japonski in Nizozemski, pozneje pa še drugim državam, kar je povzročilo hud šok za omenjena gospodarstva in imelo dolgoročne posledice.

Reuters
Reuters

Opecove grožnje

Podobno Opec drži v šahu tudi Evropsko unijo – leta 2000 ji je celo zagrozil, da bo zmanjšal kvote načrpane nafte in še povišal ceno, če bo posumil, da skuša Evropa blažiti skok cene nafte s tem, da začne dajati na trg nafto, ki jo ima v svojih zalogah za izjemne nujne primere. Če bi se Opec čutil napadenega in bi posegel po ostrih ukrepih, bi lahko spravil ZDA in EU na kolena. Evropska unija se je zaradi takšnega stanja raje podala v pogajanja z njim. Jasno je, da v pogajanjih ni mogoče doseči konca kartelnega dogovarjanja med članicami Opeca, si pa EU prizadeva doseči čim večjo stabilizacijo naftnega trga z manj šoki, hkrati pa so pogajanja in sodelovanje preventivni ukrep pred morebitno hudo zaostritvijo, ki bi lahko v skrajnem primeru spet prinesla odločitev Opeca, da začasno prekine prodajo nafte določeni državi.

Naši »konkurenti« so naši prijatelji, stranke pa naši sovražniki.

Obstajajo seveda tudi druga orodja, s katerimi bi bilo mogoče pritisniti na države članice Opeca – od ekonomskih ukrepov do pogojevanja prenehanja kartelnega dogovarjanja za sprejem med članice WTO in podobno. Tudi, če je sicer izjemno zahtevno vrh tuje države sankcionirati na sodišču, pa tovrstno pogojevanje za sprejem in sodelovanje v skupni organizaciji ne bi bilo nič izjemnega. Evropska unija kot izjemen primer za svoje članice to že predvideva in kartelno dogovarjanje držav članic bi bilo takoj sankcionirano. Zakaj so bili torej ameriški poskusi, da se Opecova kartelna dogovarjanja ustavi, utišani, EU pa se naftnega kartela niti ni poskušala lotiti? Predvsem, ker so tako EU kot ZDA še vedno povsem odvisne od uvožene nafte, kljub napredku pri pridobivanju fosilnih goriv iz skrilavcev v zadnjih letih.

A orodje je v resnici nepomembno – očitno je, da se Opeca nihče ne loti ne zaradi tega, ker ni orodij, s katerimi bi lahko opozorili na uporabo nelegalnih praks, pač pa zato, ker je Opec še vedno premočan, da bi ga lahko ukrotili.

Reuters
Reuters

Se bo kartel Opec obdržal?

Se bo torej kartel Opec lahko večno posluževal manipulacij trga z dogovarjanjem o načrpani količini z namenom vpliva na ceno? Po teoriji naj bi jih čakal razpad sistema, saj naj bi bili karteli zelo nestabilni; interes vsakega posameznega člana kartela je namreč, da dogovor krši. V primeru Opeca je interes vsake države, da načrpa več, kot je njena kvota, in si torej odreže večji kos pogače, kot ji po dogovoru pripada. Toda to nestabilno ravnotežje vendarle nekako vztraja, saj se udeleženci dovolj zavedajo koristi, brez katerih bi ostali, če bi celoten kartel razpadel. Zato skuša vsaka od držav morda le nekoliko preseči določene kvote, a ker pri tem nobena bistveno ne izstopa, kartelni dogovor dovolj dobro deluje.

3,8 milijarde evrov je znašala lani izrečena kazen tovornjakarskemu kartelu v Evropi,

A čeprav se zdi, da v bližnji prihodnosti ni možnosti sodnega preganjana Opecovega ravnanja, in čeprav kartel še vedno dobro drži skupaj (v preteklosti je sicer bilo že nekaj izstopov iz kartela, pa tudi novih članic in vrnitev), pa njegova moč sčasoma vendarle peša. Hkraten nepričakovan preboj pri pridobivanju fosilnih goriv iz skrilavcev, ekstremno povečano pridobivanje nafte v Rusiji in posledično slovo od rekordnih cen nafte (kljub nekdanjemu pričakovanju, da se obetajo le še novi rekordi) so članicam Opeca odvzeli nekaj moči. Omenjene države so svoje proračune že prej naravnale na precej višje cene nafte, kot jo dosegajo, zdaj pa so se znašle v nekoliko težavni situaciji; želijo si višjih cen nafte, da bi bolj napolnile svoje proračune, hkrati pa vsak dvig cene nafte pomaga postati dobičkonosen tudi mnogim projektom pri konkurenčnem pridobivanju fosilnih goriv z novimi tehnologijami.

Zahodni svet se že dolgo skuša osvoboditi odvisnosti od nafte z razvijanjem alternativnih virov energije, a vsemu navkljub ni videti, da bi v bližnji prihodnosti nafta postala nepotrebna, ne glede na to, kako visokoleteče cilje si postavljamo v Evropi o rabi alternativnih energentov. To pomeni, da Opec ne bo kar naenkrat postal povsem nepomemben, gre pa vendarle v smeri, ko mu moč peša. Dokler bo njegova moč še vedno dovolj velika, da se ga Zahod ne bo upal lotiti, bo torej lahko nadaljeval kartelno dogovarjanje, ko pa bo dovolj oslabel, bodo stroški članstva presegli koristi. A dokler so še dovolj veliki in močni – so lahko tudi kartel.


Opec: Kdo so članice

Ustanovitvene države so Iran, Irak, Kuvajt, Savdska Arabija in Venezuela, trenutno pa združuje 14 držav (poleg ustanovitvenih še Alžirijo, Angolo, Ekvador, Ekvatorialno Gvinejo, Gabon, Libijo, Nigerijo, Katar in Združene arabske emirate), ki skupaj obvladujejo 44 odstotkov trenutnega pridobivanja nafte, imajo pa kar 73 odstotkov dokazanih preostalih zalog (po njihovih trditvah celo več kot 80 odstotkov). Na višjo ceno vplivajo z omejevanjem črpanja nafte svojih članic. Opec svojim članicam predpisuje kvote načrpane nafte, ki jih ne smejo preseči, hkrati pa se trudijo na ceno vplivati tudi z mehanizmom njenega nadzorovanja z ukrepom, po katerem se pri določenem premiku cene ponovno sestanejo in na novo dogovorijo o kvotah za črpanje.

Več iz rubrike

ikonomija

Slovenija vodi inovacijsko dirko v jugovzhodni Evropi

Slovenija se je po nacionalnih inovacijskih sistemih uvrstila med najvišje države med jugovzhodno Evropo (JVE), sledita ji Turčija in Srbija, je sporočila Evropska komisija.

ikonomija

Organizacijske tegobe prestavljenih olimpijskih iger

Poletne olimpijske na Japonskem so prestavljene na 23.julij naslednje leto. Se bodo olimpijske igre odvijale, če pandemija takrat še ne bo pod nadzorom?

ikonomija

Musk bo z milijonom dolarjev zavaroval upravo pred tožbami

Pri Tesli so Elon Musku v tem tednu izplačali skoraj milijon dolarjev, kateri bi pokrili stroške tožb, hkrati pa se slišijo pozivi po njegovi odstavitvi.

ikonomija

Gary Vaynerchuk: »Za večjo srečo prilagodite pričakovanja osebnega dohodk…

Belorusko-ameriški milijonar je prepričan, da bi mladi podjetniki morali za večji uspeh premisliti svoje sanje in realno prilagoditi pričakovanja osebnih dohodkov.

Komentarji: