Zakaj kupuje Pevec Merkur in ne obratno

Pevec je najnovejša žrtev slovenske gospodarske kroatofobije, so zapisali v tedniku Globus. O slovenskem strahu pred hrvaškim gospodarstvom in njegovim širjenjem mediji radi pišejo. Še posebej ko se jim zazdi, da morajo odločno braniti svoje interese, ali so malce užaljeni, ko dobijo negativen odgovor. Zgodba o nakupu slovenskega Merkurja je zagotovo ena od njih.

Da se v Pevcu želijo širiti zunaj hrvaškega trga, je že pred časom na skupščini podjetja potrdil predsednik uprave Jurica Lovrinčević. Podjetje Pevec sicer ni neznano. Pred štirimi leti je šlo v stečaj, potem ko so nabrali za dve milijardi in pol evrov dolgov, nato ga je najprej prevzelo več kot 700 upnikov, kasneje pa se je Pevec prestrukturiral in začel poslovati z vse boljšimi poslovnimi rezultati. Lani so se njihovi prihodki povečali za 28 odstotkov, neto dobiček za 61 odstotkov. Napovedujejo, da naj bi bili letošnji poslovni rezultati še boljši.

Zgodba o morebitnem Pevčevem prevzemu slovenskega Merkurja (mimogrede, Pevec je menda za zdaj edini plačal varščino za vpogled v Merkurjevo poslovanje) še nekaj časa ne bo končana; vsaj dokler ne bodo rešena vprašanja o vlogi hrvaških pokojninskih skladov, ki naj bi se v nakup Merkurja vključili, in najemna razmerja večine Merkurjevih trgovskih središč.

Reuters

Vendar besedil o domnevnem strahu pred nakupovalnim desantom na slovensko gospodarstvo ne zmanjka. Njihova rdeča nit je – gospodarska kroatofobija. Pri tem se spominjajo odporov ob nakupih Mercatorja, Droge Kolinske, Žita, ko je bilo odločno zavračanje nakupov slišati z vseh ravni, od visoke politike do sindikatov. Izjava kmetijskega ministra Dejana Židana, da je Agrokorjev prevzem Mercatorja »tragična zgodba«, pa je na Hrvaškem postala že legendarna.

O tem, ali v poslovanju s Slovenijo čuti »kroatofobijo«, je za Svet kapitala spregovoril Branko Roglić. Njegova družba Orbico Grupa je ena največjih v regiji, zaposluje približno 2700 ljudi v 18 podjetjih v 18 državah in ima eno najvišjih bonitetnih ocen na Hrvaškem.

»Le razgrete glave vidijo slovensko gospodarsko kroatofobijo,« je dejal sogovornik. Dodal je, da nikoli ni imel težav v poslovanju in s poslovanjem v Sloveniji. »Ponosen sem na to, kako sem bil sprejet v Sloveniji. Navsezadnje se imam za hrvaškega in slovenskega poslovneža, gospodarstvenika,« je povedal Roglić, ki nam je potrdil, da pripravlja nakup »neke slovenske družbe«, vendar o poslu še ne želi uradno in konkretno spregovoriti.

Skrite zgodbe

Poseben kamenček v domnevnem kroatofobičnem mozaiku pa so informacije, ki gredo mimo zelo potihoma ali ostajajo skrite nekje na dnu časnikov in tednikov. Tako je bilo tudi z informacijo o tem, da so predstavniki Slovenskih železnic s hrvaško družbo HEP Energija podpisali 26,5 milijona evrov vredno pogodbo, po kateri bo hrvaška družba Slovenske železnice tri leta preskrbovala z elektriko. HEP Energija že sicer z zeleno električno energijo, pridobljeno iz obnovljivih virov, preskrbuje tudi Ljubljanski grad v sklopu 12-milijonskega posla. Zelo malo jih na Hrvaškem tudi ve, da ima hrvaška družba sklenjene pogodbe o dobavi elektrike tudi z Luko Koper, Cimosom, NLB, Hoteli Bernardin in Nordijskim centrom Planica. Hrvatje z elektriko preskrbujejo tudi bencinske črpalke MOL v Sloveniji in Zavod za gozdove.

Hrvaška je lani, glede na skupno vrednost blagovne menjave, ki predstavlja 6,9 odstotka celotne blagovne menjave Slovenije s svetom, med gospodarskimi partnericami zasedla četrto mesto.

Eden od argumentov, da v Sloveniji tako očitne kroatofobije, kot bi jo radi prikazali nekateri na Hrvaškem, le ni, je bržkone tudi podatek, da sta Slovenija in Hrvaška druga drugi med najpomembnejšimi gospodarskimi partnericami. To potrjujejo tudi podatki, da blagovna menjava med državama zadnja leta nenehno raste; tako pri izvozu kot uvozu. Hrvaška je lani, glede na skupno vrednost blagovne menjave, ki predstavlja 6,9 odstotka celotne blagovne menjave Slovenije s svetom, med gospodarskimi partnericami zasedla četrto mesto.

Zgodba o donacijah političnim strankam pa je razkrila še en kamenček. Hrvaške politične stranke so namreč morale objaviti podatke o donacijah, ki so jim jih namenili posamezniki ali podjetja.

Stranka, ki ji je bilo podarjenega največ denarja, je vladajoča desnosredinska HDZ. Med donacijami se je znašel tudi denar, ki ji ga je podarila družba TLM iz Šibenika; družbo, ki se je znašla v stečajnem postopku, je letos, kot je znano, najel slovenski predelovalec aluminija Impol iz Slovenske Bistrice. Novinarji poslovnega tednika Lider so se vprašali, kako je mogoče, da je razmeroma visoko donacijo 10.000 evrov nakazalo podjetje, ki je imelo lani le skromnih 650 evrov (!) prihodkov.

Omenjeno donacijo pa so povezali z namero podjetja Pevec za nakup slovenskega Merkurja in zapleti, ki pri tem nastajajo. Postavili so namreč vprašanje, kako bi se odzvala slovenska javnost, ko bi izvedela, da je Pevec – že pred sklenjenim poslom ali morda tik po podpisu pogodbe z Merkurjem, kot se je podobno zgodilo v primeru TLM in stranke HDZ – doniral nekaj denarja stranki slovenskega premiera Mira Cerarja.

S tem pa so pravzaprav pustili odprta vrata za razprave o različnih vrstah fobij.