Zadruge: kjer sta delavec in lastnik v isti koži

Tuš je zadnji odmevnejši primer, ko se je pri nas na najvišji ravni javno govorilo o zadružnem modelu organiziranja trgovine kot resni alternativi lastniškim oblikam. Številni slovenski poznavalci posla, zlasti tisti samooklicani, so se na zamisel o preoblikovanju Tuša v potrošniško zadrugo odzvali predvsem s slabo skritim posmehom. Upravičeno? Kaj sploh so zadruge? Kako poslujejo? Zakaj na kapitalističnem zahodu nikoli niso presekali z dolgo tradicijo zadrug, ki smo jih pri nas med tranzicijo pahnili na slepi tir?

Medtem ko pri nas zadruge večinoma povezujemo s kmetijstvom – v nekdanji Jugoslaviji je bilo združevanje kmetij v kmetijske zadruge običajna praksa – pozabljamo na potrošniške, stanovanjske, turistične in finančne zadruge. Pozabljamo tudi na dejstvo, da zgodovina zadrug pri nas sega daleč nazaj, davno preden se je kdo pod Alpami imel za komunista.

420 zadrug z okoli štiri tisoč zaposlenimi imamo trenutno registriranih v Sloveniji, večina jih deluje v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu.

V številnih zahodnih državah imajo tudi podjetja, v katerih so lastniki delavci povsem po zadružnem načelu, zadružne šole in zadružne bolnišnice in podobno. Zadružne šole in bolnišnice poleg tega, da skrbijo za znanje in zdravje uporabnikov, zagotavljajo delo in sredstva za blaginjo svojih članov in soustanoviteljev.

»Razmeroma odločno nasprotovanje zadrugam v prevladujočih ekonomskih razpravah lahko pripišemo deloma stigmi, ki se v naših krajih drži zadružnega načina povezovanja še iz časov socializma, deloma pa je to posledica pomanjkljivega znanja,« pravi Tadej Slapnik, državni sekretar v kabinetu premiera Cerarja. Slapnik opozarja, da smo zadruge v Sloveniji poznali že dolgo pred prihodom socializma v naše kraje, številni vodovodi v naši državi so bili zgrajeni po zadružnem principu in so še vedno v lasti zadrug. Vodovodno in kanalizacijsko ter drugo infrastrukturo so zadruge gradile tudi v prenekateri drugi razviti evropski državi.

Pixabay

So mar Američani socialisti?

»Internetna omrežja v Združenih državah Amerike gradijo zadruge. V Nemčiji imate energetske zadruge, ki so financirale postavitev in zdaj upravljajo cele plantaže vetrnih elektrarn,« pove Slapnik.

V samooklicani zibelki sodobne demokracije, ZDA, ki rade tudi na zelo boleče načine izvažajo demokracijo, so že dolgo na ti tudi z ekonomsko demokracijo. Prve ameriške izkušnje z zadrugami izvirajo iz sredine 18. stoletja, ko so v Charlestonu v Južni Karolini že imeli nekakšno stanovanjsko zadrugo. Ta je obstala le pet let, do požara, ki je uničil večino stavb v Charlestonu, kjer je bil sedež zadruge. Najstarejša vzajemna zavarovalnica v ZDA, Philadelphia Contributionship, ki jo je davnega leta 1752 ustanovil Benjamin Franklin, še danes deluje.

Na začetku 20. stoletja so v ZDA imeli že okoli 2600 potrošniških zadrug, večina jih je bila v manjših mestih. Med veliko depresijo so se razcvetele zadruge za pomoč in samopomoč ljudem, ki so se v času krize znašli v hudi stiski. Vzporedno z new dealom, programom Franklina Roosevelta za sanacijo države po gospodarski krizi, so se razvile tudi finančne zadruge in mnoge med njimi so še danes žive.

V 21. stoletju so v ZDA prišle na plano zamisli o zadružnih zdravstvenih zavarovalnicah, ameriški jeklarji pa so se začeli povezovati z največjo zadrugo na svetu, baskovsko Mondragon Corporation, da bi jim pomagali razvijati zadružno mrežo in zadružni model poslovanja po celotni Severni Ameriki. Po podatkih nacionalnega združenja poslovnih zadrug danes v ZDA deluje več kot 29 tisoč zadružnih podjetij, ki zaposlujejo okoli dva milijona ljudi in ustvarijo več kot 650 milijard dolarjev (541 milijard evrov) letnih prihodkov.

Zadružni gigant Mondragon je le en

Mondragon je ime, ki ga boste med vsakim pogovorom z zagovornikom zadružnega modela slišali več kot enkrat. Tudi Slapnik je kot primer dobre prakse na svetovni ravni navedel baskovsko zadrugo zadrug. Ustanovljena je bila sredi 50. let prejšnjega stoletja in tudi v času globalizacije in svetlobno hitrih sprememb uspešno vztraja pri 60 let starem poslovnem modelu, ki sloni na ekonomski demokraciji, sodelovanju med podjetji, v katerih so potrebe članov skupnosti na prvem mestu.

Z 261 podjetji in zadrugami, ki skupno dajejo zaposlitev več kot 74 tisoč ljudem, baskovska zadruga Mondragon sodi med vodilna podjetja v Španiji.

Z 261 podjetji in zadrugami, ki skupno dajejo zaposlitev več kot 74 tisoč ljudem, Mondragon sodi med vodilna podjetja v Španiji. V 15 tehnoloških centrih združujejo najrazličnejše dejavnosti. V visoko internacionaliziranih sodobnih podjetjih se ukvarjajo z marsičim, od predelave mleka, avtomobilske industrije, razvoja medicinskih pripomočkov, do komponent za sončne elektrarne. Obvladujejo in upravljajo zadružne banke, pokojninske sklade, domove za upokojence, stanovanjske zadruge, šole in univerze.

Lani je Mondragon ustvaril dobrih 12 milijard evrov prihodkov, za naložbe so namenili 457 milijonov. Ključna razlika med kapitalsko družbo in zadrugo je v tem, da prva dobiček iz dejavnosti nameni svojim lastnikom, v zadrugi pa pripada članom zadruge. Poleg dobičkov, ki so jih posamične družbe in zadruge delile po svojih ključih, je Mondragon lani namenil 22,6 milijona evrov neposredno za razne socialne akcije.

Pixabay

Prestižni produkt zadruge?

V Sloveniji je po uradnih podatkih registriranih 420 zadrug z okoli štiri tisoč zaposlenimi. Večina jih deluje v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu, imamo pa tudi trgovinske, stanovanjske, gradbene in proizvodne zadruge, prav tako se v zadruge združujejo strokovnjaki in znanstveniki z različnih področij.

Kobariška Planika, ki po izdelkih sodi med najboljše mlekarne pri nas, mleko pa odkupuje po najvišji ceni, je v lasti tolminske kmetijske zadruge. Mlekarna, ki je septembra praznovala 60. obletnico, zaposluje 68 ljudi. Lani je prihodke povečala za dobrih osem odstotkov, na 9,3 milijona evrov, čisti dobiček pa za 49 odstotkov, na 325 tisočakov. Direktorica Anka Lipušček Miklavič je večkrat poudarila, da bodo pri za Slovenijo rekordno visokih odkupnih cenah vztrajali še naprej. Mleko krav, ki se pasejo na hribovskih travnikih nad Kobaridom, je objektivno boljše od mleka krav, zaprtih v hlevih, poleg tega so razmere za pridelavo v hribih zahtevnejše kot na ravnini, zato si to mleko zasluži višje cene. Da cena ni previsoka, dokazuje tudi povpraševanje trgovcev, ki ga v Planiki nikakor ne morejo izpolniti.

»Želim si, da bi mlekarna še naprej dobro delala in da bo imela vsa dolina koristi.« Tako bi z njeno izjavo iz leta 2011, ko je bila nominirana za Delovo osebnost leta, lahko strnili poslovno filozofijo Anke Lipušček Miklavič. Inženirka kmetijstva z diplomo biotehniške fakultete in svojo kmetijo je ponosna, da ob službi direktorice skupaj z družino še vedno uspešno vodi kmetijo v Zatolminu. Zavezanost zdravim izdelkom brez umetnih dodatkov, ki jih želijo prodati čim bolje in ne čim več, ter konservativen poslovni pristop, po katerem se izogiba zadolževanju, je tisto, kar je najbrž skupno vsem zadrugam in jim daje trdoživost za težke finančne čase.

Gorenjci ljubijo zadruge

Domel iz Železnikov sicer ni zadruga, je delniška družba, ki je po zadružnih načelih končala v lasti zaposlenih in uspešno posluje na mednarodnih trgih. Prav pozitiven primer Domela je bil pred dobrimi tremi leti navdih Mariji Volčjak, današnji delničarki, direktorici in odgovorni urednici Gorenjskega glasa, da je začela akcijo med sodelavci za odkup delnic tega regionalnega časnika od Gorenjske banke.

V zadružno organiziranem podjetju ljudje delajo zase. V Gorenjskem glasu se šalijo, da so dopoldne delavci, popoldne pa lastniki, kapitalisti.

»Že tri leta vodimo to zgodbo na zadružni način in glede na to, da smo v medijski industriji, nam gre kar dobro,« pravi Volčjakova. Ker so Gorenjci znani kot varčni ljudje, se za nakup niso zadolževali, v posel, s katerim so si predvsem skušali kupiti svoja delovna mesta, so vstopili s svojimi prihranki, poleg tega jim je priskočil na pomoč prav Domel, Delo pa je lastnik slabe desetine Gorenjskega glasa. Kaj je največje tveganje takšnega lastniškega modela, ki zelo spominja na zadrugo? »Zdaj imamo pozitiven rezultat, kaj če ne bi bil? Kaj, če bi zaradi slabšega poslovanja morali družbo dokapitalizirati, kdo bi še dal denar na mizo? Ljudem ni lahko dati prihrankov od sebe,« o tveganjih razmišlja Volčjakova.

Za uspeh projekta je bilo po njenem mnenju ključno, da so vsi zaposleni, okoli 35 jih je, verjeli v projekt. Ko so dali svoj denar na mizo, pa se je tudi marsikaj v podjetju spremenilo na bolje. »Po treh letih ugotavljam, da imamo bistveno manj dela z ljudmi. So odlično motivirani za delo, vedo, da delajo zase. Pogosto se šalimo, da smo mi vsi dopoldne delavci, popoldne pa lastniki, kapitalisti,« pravi sogovornica.

Tudi na povsem vsakdanji operativni ravni je poslovanje po notranjem odkupu bistveno lažje. Direktorici se ni treba ukvarjati z organiziranjem običajnih opravkov v podjetju, s tako imenovanim mikromenedžmentom. Kar zadeva dopuste, denimo, vsi zaposleni natanko vedo, kakšne so njihove naloge, in se med seboj dogovorijo, kdaj bo kdo odšel dopust, da delo ne bi trpelo. Ker so vsi solastniki podjetja, ni nerazumnih pritiskov po zvišanju plač, kljub temu so jih v zadnjih letih nekoliko zvišali zaradi boljšega poslovanja.

»Z zadrugo se ne da čez noč obogateti, morda je to eden od razlogov, da se jim pri nas ljudje tako izogibajo. Smo pa tudi na našem primeru ugotovili, da je takšna oblika zelo odporna proti krizi,« pravi Volčjakova.

Da smo se izvlekli iz krize, zelo dobro čutijo tudi na Gorenjskem glasu. Medtem ko se jim za bralce nikoli ni bilo treba bati, imajo oglasnih prihodkov zdaj opazno več kot med krizo, Volčjakovo pa najbolj veseli, da imajo veliko zaposlitvenih oglasov. »Delodajalci radi oglašujejo v časopisu, ker s tem pokažejo, da so resni,« dodaja sogovornica.