Zadruge – dinozaver ali model prihodnosti?

Za poslovanje v obliki zadruge so se v podjetju Zoofa odločili, ker so mladi kreativci v obstoječem sistemu težko uspešno prodajali svoje kreacije in pri tem zaslužili dovolj za preživetje. V poslovanju s trgovci je namreč vsak od malih ustvarjalcev v neenakopravnem položaju – z združenjem v zadrugo so prevzeli nase tudi trgovski del posla. In zdi se, da je to bila dobra odločitev, ki se jim je obrestovala.

Podobno so na področju, na katero pomislimo, ko omenimo zadruge, uspeli v družbi Mlekarna Planika. Njihova dolga zgodovina bi se skoraj končala, ko je matično podjetje leta 1995 zašlo v težave, a kleni prebivalci Posočja so sklenili, da mlekarne ne bodo pustili propasti. Organizirali so se in poslovanje Mlekarne Planika postavili v okvir kmetijske zadruge.

Danes, več kot dve desetletji pozneje, mlekarna uspešno posluje. Ne le to, slovi tudi po najvišjih odkupnih cenah mleka. To ni posebej nenavadno, saj so v lasti kmetov, združenih v zadrugo. »Legitimna pravica lastnikov je, da za prodano mleko dobijo največ, kolikor je mogoče,« je povedala Anka Lipušček Miklavič, direktorica Mlekarne Planika. »V naši družbi odkupna cena spodbuja kmete, da namolzejo še kakšen liter mleka več.«

Večja pogajalska moč

Iz omenjenih primerov lahko razberemo, da je poslovanje v obliki zadruge posameznikom omogočilo, da združijo razdrobljene interese, s skupnim nastopom na trgu dosežejo dovolj veliko pogajalsko moč, lažje organizirajo svoje poslovanje in preživijo na trgu. A ne gre zgolj za boljše pogajalsko izhodišče, je opozoril dr. Marko Pahor z ljubljanske ekonomske fakultete: »Združevanje v zadrugo omogoča tudi delitev nekaterih stroškov, na primer stroške distribucije in oglaševanja, posebej dragocen je nastop pod skupno blagovno znamko, ki jo lahko ustvari zadruga – posameznik bi to zelo težko dosegel.«

Dolga zgodovina

Zadružništvo seveda ni nova oblika organiziranja, samo v Sloveniji ima več kot poldrugo stoletje dolgo zgodovino, najdemo jo po različnih državah po svetu – od Italije, Španije do ZDA. Zadruge torej niso v nasprotju s kapitalističnim ustrojem, ki prevladuje po svetu, ga pa skušajo omehčati ter dopolniti. Namesto kapitala postavljajo na prvo mesto osebe in sodelovanje med njimi. Posamezniki tako združijo interese in namesto da drug drugemu konkurirajo, sestavijo ogrodje vzdržnega poslovnega sistema, ki vsem pomaga dosegati cilje. Navznoter zadruga torej deluje po načelih sodelovanja, v zunanjem prostoru pa seveda enako kot drugi deluje v konkurenčnem boju za svoj del trga.

Iz omenjenega bi lahko sklepali, da so zadruge podobne sistemu samoupravljanja, ki je tudi na naših tleh klavrno propadel. Vsekakor drži, da znotraj sistema delujejo precej demokratično. Anka Lipušček Miklavič pravi, da je zanje to celo prednost pred drugimi: »Kmetje so ustanovili zadrugo, ta pa mlekarno, in skupaj sestavljamo čvrsto verigo, v kateri se vsi zavedamo, da potrebujemo drug drugega – mi kmete, kmetje pa nas. Naša prednost je prav ta povezanost in mi gradimo zgodbo o lokalnem mleku iz Posočja, kmetje pa mirno lahko delajo z zavedanjem, da bodo imeli kam oddati mleko in da bodo zanj dobili primerno plačilo.« Sodelovanje je trdno zasidrano v ustroj podjetja: »V nadzornem svetu sedijo trije kmetje, v upravnem odboru – najvišjem organu podjetja – pa sami kmetje. To krepi povezanost verige, a lahko deluje zgolj, če smo drug z drugim odkriti – pomembno je, da jim pošteno povemo, kaj se na trgu in v podjetju dogaja – ko gre dobro in slabo. Tako so s problemi vedno sproti seznanjeni in jih lahko skupno, v partnerstvu, rešujemo. Pomembno je, da težav ne pometemo pod preprogo.«

Pri takem načinu dela se pojavi veliko razlik v primerjavi s pogostimi oblikami podjetij. Treba je več dogovarjanja, več usklajevanja in poslušanja mnenj. To hkrati prinese vse slabosti, ki jih je imelo nekdanje samoupravljanje – prednosti lahko izkoristimo zgolj, če so vsi člani organizacije dovolj odgovorni, iniciativni in predani skupnim ciljem, da projekt lahko uspe. Dr. Pahor je opozoril, da recimo že skupni nastop pod isto blagovno znamko zahteva od članov zelo veliko osebno odgovornost – če bi ti zgolj hoteli izkoristiti skupno blagovno znamko za slabši izdelek, bi hitro vse uničili.

Ne cedita se zgolj med in mleko

Zgolj sanjarjenje o prijetnem sodelovanju brez trdega dela in pravega recepta za uspeh bo zadrugo hitro pripeljalo na smetišče zgodovine. To je poudarila tudi sogovornica: »Mlekarna uspešno posluje kljub višji ceni vhodne surovine predvsem z izdelavo izdelkov z višjo dodano vrednostjo. Z uporabo kakovostnega mleka lahko pridemo tudi do kakovostnih proizvodov, pridelanih po tradicionalnih receptih – to prepriča tudi potrošnike, da posežejo po naših izdelkih. To seveda zahteva tudi našo odgovornost, zavedamo se, da pridelujemo hrano, ki mora biti kakovostna in predvsem varna – potrošnik mora vedno dobiti tisto, kar pričakuje. Poštenje je v takih razmerah osnova za naš posel in sčasoma se pokaže, da je uporaba zdrave kmečke pameti odločilna pri poslovanju.«

Delovanje v okviru zadruge mnogi vidijo kot izogibanje klasičnemu boju med kapitalom in delom, kar pomeni, da morajo udeleženci sami zagotoviti potreben kapital. Prav zato so običajno zadruge organizirane v dejavnostih, ki kapitalsko niso preveč intenzivne. Ob tem se je treba zavedati, da sodelavci v zadrugi prevzemajo nase tudi tveganje poslovanja; v tem so bolj podobni podjetnikom kot klasičnim zaposlenim delavcem.

Vodenje družbe

Ker običajno zadruge niso kapitalsko intenzivne, nosilci kapitala pa so vendarle precej bolj določeni, kot je bilo to v nekdanjem sistemu samoupravljanja, ko je bila lastnina skupna, se mnogim pastem teh starih vzorcev izognemo, je pa pri vodenju družbe v zadrugi vendarle nekaj več težav.

»Problemi korporativnega upravljanja v zadrugah so zelo specifični,« je povedal dr. Pahor. »Ni pa nujno, da so pri odločanju vedno počasnejši in manj učinkoviti od klasičnih podjetij – tudi zadruge prek skupščine pooblastijo določene osebe za odločanje, lahko tudi zunanje osebe, in so tako enako agilne kot druge organizacije.« Dodal je: »V zadrugi so tisti, ki prispevajo kapital, in tisti, ki prispevajo delo, iste osebe. Antagonizem, koliko besede ima kdo in kolikšna udeležba pri ustvarjeni dodani vrednosti pripada komu, je tu lahko večja in zahteva več dogovarjanja. Pri klasičnem podjetju je namreč delitev jasna: kapital najema delo po določeni ceni in tisto, kar ostane (če ostane), si razdeli kapital.«

Ne le ekonomski cilji

Anka Lipušček Miklavič je poudarila, da je za njihovo podjetje pomembna tudi močna vpetost v lokalno okolje in tradicijo – ne le v strogih ekonomskih odnosih. To je tipično za zadruge, ki običajno tudi deklarativno sledijo drugim ciljem, ne zgolj ekonomskim, zato imajo pogosto številne koristne družbene učinke – od skrbi za okolje do socialne vključenosti članov ter krepitve zaupanja med udeleženci in drugimi, ki so povezani z zadrugo.

Delavec hkrati lastnik

Mnogi poudarjajo, da zadruge bolj od tradicionalnih podjetij sledijo ciljem vseh vpletenih v poslovanje, ne zgolj ozkega kroga. Kar nekajkrat se je tudi pri nas ob propadanju podjetij pojavila ideja o ustanovitvi delavskih zadrug, ki bi prevzele poslovanje, a le redke zgodbe so se srečno razpletle. Dr. Pahor dopušča možnost, da lahko kdaj zaposlenim uspe s takšnim načinom. »Pri vseh podjetjih, ki so jih odkupili zaposleni, je dejstvo, da imajo tisti, ki so znotraj podjetja, več informacij in običajno znajo bolje izkoristiti možnosti, ki jih ponuja podjetje. So primeri, ko lastnik noče nadaljevati poslovanja, zunanji investitorji v tem ne vidijo priložnosti, zaposleni pa jo. Ko je za trenutne lastnike podjetje več vredno mrtvo kot živo, je lahko organizacija zaposlenih v obliki zadruge rešitev, da podjetje nadaljuje delo in se delovna mesta ohranijo. Tudi naše lastninjenje podjetij v devetdesetih letih ni enaka zgodba kot zadružništvo, a po nekih značilnostih je sorodno tej ideji – prednostno pravico pri lastninjenju so imeli zaposleni in nekdanji zaposleni.« Dodal je: »Vendar zadrug ne vidim kot priložnost za reševanje podjetij v težavah, temveč bolj za ustvarjanje novih zgodb, predvsem na področju intelektualnih storitev, torej tam, kjer večina dodane vrednosti nastane kot posledica dela, ne pa kapitala. V anglosaškem svetu imajo nekaj podobnega zadrugi, a naša pravna ureditev tega ne pozna – to so partnerstva. Tipična uporaba te oblike so recimo odvetniške ali svetovalne družbe; to so podjetja, v katerih se ob blagovni znamki večina vrednosti skriva v tem, kar imajo ljudje v glavi. Zadruge bi lahko uspešno ustanovili in vodili na področjih informatike, prevajalstva, lektorskega dela … V takšni obliki bi ne nazadnje lahko nastali tudi zasebni zdravstveni zavodi ali izobraževale institucije.«

Ne sprint, pač pa maraton

Veliko zgodb iz preteklosti kaže, da so zadruge manj naklonjene tveganju kot klasična podjetja. Podobno o Mlekarni Planika pravi njena direktorica: »Mi ne startamo na visokoleteče cilje, pač pa počasi, korak za korakom, napredujemo. Morda jih zato dosežemo nekoliko bolj počasi, a gotovo. Sežemo tako visoko, kolikor si upamo.« Zaradi partnerske narave organizacije so zadruge manj pod pritiskom kratkoročne dobičkonosnosti, če so le likvidne – bolj so osredotočene na dolgotrajno preživetje in delovanje.
Čeprav zadruge niso nadomestilo za obstoječa klasično organizirana podjetja, očitno na številnih področjih lahko najdejo svoje mesto in omogočajo svojim članom boljše priložnosti kot siceršnji trg, kar opažamo v Sloveniji, saj število zadrug iz leto v leto raste. Trenutno smo presegli število 400. Kljub temu pokrivajo zelo majhen del trga, zaposlujejo namreč manj kot 0,5 odstotka delovnega prebivalstva v Sloveniji.