Za ledvico tudi 260.000 dolarjev

O Riti Sankar bi težko rekli, da uživa v svojem zakonu. Indijka iz zvezne države Zahodna Bengalija, ki meji na Bangladeš, je namreč že 12 let žrtev nenehnih groženj in celo mučenja moževih svojcev, ker njena družina ob poroki ni zmogla plačati dote v višini 200.000 rupij (dva lakha), kar znese okoli 2500 evrov.

Ko se je nekega dne sesedla zaradi bolečin v desnem predelu trebuha, je njen mož dobil sprevrženo idejo. Operacijo razlitega slepiča je izkoristil za plenjenje ženinih organov. Podkupljeni kirurg je poleg slepiča iz Ritinega telesa vzel še eno ledvico, od prodaje katere si je njen mož obetal izplen, višji od dote, dogovorjene pred poroko.

Podobnih zgodb iz manj razvitega sveta je na žalost vse prej kot malo. Ameriški radio in spletni medij NPR je, denimo, pred dobrim letom poročal o akciji pakistanskih policistov v okolici glavnega mesta Islamabad, kjer so v eni od stanovanjskih hiš našli 24 ljudi, 20 moških in štiri ženske, ki so čakali na operacijo, v kateri bi jim odvzeli po eno ledvico. V ozadju je bila kriminalna združba bogatih kirurgov in njihovih agentov, ki so žrtve iz najrevnejših predelov z lažnimi pretvezami najprej zvabili v nekakšen pripor, nato pa na operacijsko mizo. S prodajo ledvic so služili bajne vsote.

Zakaj cveti trgovina z organi

Najprej zapišimo, da v Sloveniji česa takega še ni bilo mogoče videti, kaj šele doživeti. »Trgovine z organi v Sloveniji ni,« so zagotovili na ministrstvu za notranje zadeve in dodali: »Večina obravnavanih primerov trgovine z ljudmi v Sloveniji je prepoznana kot oblika spolnega izkoriščanja žrtev trgovanja, v manjšem obsegu pa je razlog zanjo prisilno delo, predvsem beračenje.« Takšen je po trditvah ministrstva tudi trend v drugih državah članicah EU.

Po morbidnem ceniku, ki naj bi ga od FBI dobili nekateri mediji, naj bi ledvica v ZDA stala 262.000 dolarjev, na Kitajskem 57.000 in v Indiji 15.000 dolarjev.

To področje je pri nas sicer dobro urejeno, podobno kot drugod po EU in razvitem svetu. Trgovina z organi, človeškimi tkivi in krvjo je kazniva, prav tako nedovoljeno presajanje delov človeškega telesa. Organi, ki menjajo lastnika, morajo biti sledljivi in izpolnjevati stroge kakovostne in varnostne standarde, pri čemer je dovoljeno zgolj »prostovoljno in neplačano darovanje«, opozarjajo na notranjem ministrstvu.

A prav to je lahko tudi eden od problemov. Živi darovalci morajo nase pogosto prevzeti dodatne stroške, denimo v obliki izpada dohodka zaradi dolge bolniške odsotnosti. O tem govori primer bioetičarke Sigrid Fry-Revere, ki je zaradi rigidnosti sistema izgubila dobrega prijatelja. Njun dogovor je bil sicer izredno preprost. Fry-Reverova bi prijatelju donirala ledvico, v zameno pa bi prejela dovolj denarja, da bi v njeni odsotnosti lahko nekdo poskrbel za njeno farmo. A ustrezni organi so predlog zavrnili z razlago, da bi za organ prejela plačilo. Med čakanjem na ustreznega darovalca je prijateljevo zdravje začelo naglo slabeti do bridkega konca, kar nas pripelje do drugega vzroka za razraščanje črnega trga z organi.

Ljudi, ki potrebujejo transplantacijo ledvic, srca, jeter, pljuč, roženice, kože in še katerega organa, je precej več kot darovalcev.

MZN: Trgovine z organi v Sloveniji ni. Večina obravnavanih primerov trgovine z ljudmi v Sloveniji je prepoznana kot oblika spolnega izkoriščanja žrtev trgovanja, v manjšem obsegu pa je razlog zanjo tudi prisilno delo, predvsem beračenje.

Najbolj iskani so darovalci ledvic. Na čakalni listi za presaditev organov je bilo konec leta 2017 v Sloveniji 113 ljudi – 53 jih je čakalo na ledvico, 42 na srce, 18 na jetra in dva na trebušno slinavko. »Nov« organ jih je dočakalo nekaj manj kot 50, kažejo podatki evropske mreže za presaditve Eurotransplant. Število presaditev se v Sloveniji medtem giblje okoli 120 organov na leto, kar je še en vzrok več, da nimamo črnega trga. V drugih državah so čakalne vrste precej daljše. V ZDA, denimo, potrebuje vsako leto okoli 100.000 ljudi novo ledvico, toda po podatkih Washington Posta je bilo leta 2014 opravljenih le nekaj več kot 17.000 transplantacij, leto zatem jih je bilo skoraj 31.000. Med čakanjem na darovalca ledvice je leta 2014 umrlo 4761 pacientov. Tisti, ki imajo denar in nočejo umreti, se tako v skrajnih primerih podajo na pot v manj razviti svet, kjer lahko na črnem trgu kupijo organ, nujen za preživetje, in tudi storitev presaditve.

Desetina presaditev je ilegalna

Pixabay

Natančnih podatkov je malo, toda večina raziskav navaja, da se po svetu vsako leto opravi do 10.000 ali celo 12.000 nezakonitih presaditev organov, pretežno ledvic. Številka je izredno visoka, saj je to približno desetino vseh presaditev organov v posameznem letu. To pomeni, da morajo posredniki nekje najti vsaj toliko, če ne še precej več organov – nekaj so jih zaradi neustrezne hrambe ali zgolj nizke kompatibilnosti s pacientom prisiljeni zavreči – in s tem seveda darovalcev. Med temi so pretežno ljudje, ki ne vidijo drugega izhoda, želijo z zaslužkom preživeti družino ali pa so kot v pakistanskem primeru v »darovanje« prisiljeni z nasiljem in grožnjami.

Mnogi se pri tem sprašujejo, zakaj sploh preganjati trgovino z organi. Mar s tem ne omejujejo kakovosti storitve, ki bi vsaj v teoriji morala koristiti tako prejemniku organa kot tudi darovalcu? Prvi si kupuje dodaten čas na Zemlji, drugi pa vozovnico za izstop iz bede. A realnost je seveda precej drugačna. Nemalokrat darovalci, operirani v bolnišnicah dvomljive infrastrukture in slovesa, sami doživljajo zaplete, povezane s svojim zdravjem, zaradi katerih silijo nazaj v finančno negotovost. Ta je sicer vselej izredno blizu, saj ponavadi prejmejo le frakcijo (če sploh) od 100.000 do 200.000 dolarjev, kolikor naj bi bogati pacienti namenili za celoten proces transplantacije ledvice.

Morbidni ceniki

Pixabay

»Kidney Broker« (po slovensko posrednik za ledvice) so pri NBC poimenovali Levyja Rosenbauma, ki je za tri ledvice iztržil 410.000 dolarjev. Trem revnim Izraelcem je plačal vsakemu po 10.000 dolarjev za ledvico. V zaporu bo o svojih dejanjih razmišljal dve leti in pol. Premožni Saudijci naj bi bili darovalcem pripravljeni plačati celo 50.000 dolarjev za ledvico, a mnogi nimajo te sreče.

Telegraph je poročal o somalski deklici, ki je bila prepeljana v Veliko Britanijo izključno zato, da bi ji pobrali organe. Študenta Kendricka Johnsona so leta 2013 našli mrtvega v študentskem domu. Oblasti so ocenile, da je šlo za nesrečo, dodatna obdukcija na željo staršev pa je pokazala, da so bili iz trupla pobrani organi, od ledvic, jeter, pljuč in celo do možganov. Namesto njih je bil v truplu časopisni papir.

Več kot milijardo dolarjev naj bi bil vreden črni trg človeških organov za presaditev.

V povezavi s črnim trgom organov krožijo razne morbidne zgodbe. Vsak je že slišal zgodbo o kom, ki je nič hudega sluteč popival v kakšnem odročnem baru, zjutraj pa se zbudil v kadi ledu in brez ledvice. Kitajci in Severna Koreja naj bi trgovali z organi zapornikov …

Vzrok za take zgodbe, pa naj bodo resnične ali ne, so cene, ki so jih premožni bolniki pripravljeni plačati za človeške organe. Pred leti je neki moški na spletni tržnici eBay želel prodati ledvico, in še preden je bil oglas umaknjen, je cena poletela na nekaj sto tisoč dolarjev. Po morbidnem ceniku, ki naj bi ga od FBI dobili nekateri mediji, naj bi ledvica v ZDA stala 262.000 dolarjev, na Kitajskem 57.000 in v Indiji 15.000 dolarjev. Za jetra naj bi bilo treba odšteti okoli 160.000 dolarjev, za srce 40.000 dolarjev manj, po nekaterih podatkih pa se lahko cene srca in pljuč dvignejo tudi do 300.000 dolarjev. To pa so vsekakor vsote, zaradi katerih se kriminalnim združbam še naprej splača kupovati poceni organe, tudi sejati smrt in bogatim prodajati življenje.