»Z obogateno resničnostjo bo tehnologija postala nevidna«

Nick Bicanic, ki novembra prihaja na konferenco medijskih trendov Sempl v Portorožu, je serijski podjetnik, ki ga imajo za enega največjih vizionarjev na področju mobilne tehnologije v Silicijevi dolini. Njegovo podjetje RVLVR razvija nove tehnologije, vsebino in programsko opremo, ali kot pravi sam, »ustvarja zgodbe s pomočjo navidezne in obogatene resničnosti«.

Rodno Hrvaško je že zgodaj zamenjal za Veliko Britanijo, saj je bil oče profesor na univerzi v Walesu. Študiral je na Cambridgeu, tam se je ob stiku z igro Doom začel zanimati za tehnologijo. »To je bila prva izkušnja real time igranja z več igralci. In človek, ki si jo je izmislil, je vodja Oculusa, ki je danes vodilno podjetje v navidezni resničnosti, angl. virtual reality ali VR,« razlaga, kako je pristal v svetu napredne tehnologije. Bicanic, ki je že na fakulteti razmišljati o prvih aplikacijah, pa ni le tehnolog in vizionar – pred desetimi leti je bil na listi 50 največjih vizionarjev prihodnosti kanadske organizacije Canada Goose. Je tudi režiser. Napisal, režiral in produciral je dokumentarec Shadow Company (Podjetje senc), ki ponuja vpogled v skrivni svet sodobnih vojakov – plačancev, in zanj dobil štiri nagrade LEO. Za medijsko hišo Vice News je ustvaril dokumentarec The War Against Boko Haram (Vojna proti Boko Haramu) in izdal svojo prvo knjigo Executive Outcomes, grafični roman na podlagi svojega scenarija z istim naslovom.

Pred poldrugim letom se je spoznal z napravo oculus rift (Oculus je za šest tednov, začenši z 10. julijem, ceno naprave znižal na 399 dolarjev, da bi povečal prodajo, je poročal Reuters) in uvidel, da je v tem prihodnost tudi zanj. S tehnologijo so povezani trije elementi, pravi: tehnologija, oblikovanje in posel. In po spletu srečnih okoliščin obvlada vse tri. Prepričan je tudi, da sta obogatena in navidezna resničnost neizogibna prihodnost za vse medije.

Dobro se znajdete v svetu resničnosti, ki ga vsi še nismo doživeli. Prepričani ste tudi, da sta navidezna in obogatena resničnost neizogibni na vseh področjih. V čem se razlikujeta?

Shutterstock

Navidezna resničnost (VR) je nekaj, kar te obkroža. Z navidezno resničnostjo si lahko v morju, pod morjem, na smučanju, v zraku … Obogatena resničnost (angl. augmented reality, AR), katere predhodnika sta navidezna resničnost in 360-stopinjski video, pa ti znotraj tvojega sveta nekaj doda – v vidno polje lahko doda elemente, kot sta televizijski ekran ali žival. Ob premikanju element iz obogatene resničnosti ostane na mestu, kar pomeni, da obogatena resničnost ni antisocialna, tako kot je navidezna. V navidezni resničnosti si sam, ampak če sodimo po najstnikih, ki se pogovarjajo po snapchatu in drugih omrežjih, je družbenost nujna za obstoj takšnih tehnologij.

Kakšno revolucijo nam pripravljata navidezna in obogatena resničnost?

Nova različica naprave za obogateno resničnost, ki še ni naprodaj, je videti kot sončna očala in čez tri leta bodo to kontaktne leče. Kaj nam bodo takrat ekran telefona, televizije ali pametna očala? Ekran uporabljamo le kot prikazovalnik, v obogateni resničnosti pa lahko to naredimo brez ekrana – z očali in lečami. Zaradi napredka tehnologije, tako navidezne kot obogatene resničnosti ter 360-stopinjskega videa, se bo vsaka panoga, ki se zanaša na zaslone, na prenosnem, namiznem in tabličnem računalniku ter pametnih telefonih, korenito spremenila, saj bodo vsi zasloni verjetno izginili. To velja za vse medije. Filmi, televizija, časopisi so mediji z okvirjem – kar dajo v okvir, mora posameznik gledati ali brati. S tehnologijo, kot je 360-stopinjski video, pa se občinstvo lahko obrača in ni več v okviru. Kar se danes razvija v 360-stopinjskem videu in navidezni resničnosti, nas bo naučilo pomembnih stvari, ki bodo prišle z obogateno resničnostjo. Vse, kar imamo zdaj, so le 'gateway' droge za prihodnost. Če čez pet let ne bo več ekranov, bo to motnja, kot je še nismo doživeli. To bo večje, kot je bil internet.

Mislite, da je to mogoče v tako kratkem času?

Ne samo da je mogoče, mislim, da se bo to dejansko zgodilo. Proti temu gremo. Tudi zato mi je zanimiva navidezna resničnost. Za obogateno resničnost namreč za zdaj ni posla, ker je zanjo še prezgodaj. Toda če hočeš biti na tem vlaku, moraš biti v navidezni resničnosti.

Z navidezno resničnostjo se bo najbrž spremenilo tudi podajanje zgodb. Kakšne zgodbe nam bo prodajala?

Sliši se absurdno, toda odvisnost od tehnologije lahko rešimo s tehnologijo.

Navidezna resničnost združuje pripovedovanje zgodb in tehnologijo na simbiotičen način. Pri tem ne gre le za govorjenje in podajanje zgodbe, ampak za razvoj proizvoda. Ko posameznik ali potrošnik izkusi proizvod, se v njem tudi najde. To je začetek podajanja zgodbe. Podana zgodba skozi navidezno resničnost vzpostavi čustveno vez z nekom in v potrošniku to vzbudi čustvo, ki je želeno. Podjetja za oglaševanje porabijo tudi milijon dolarjev ali več, ker želijo prodati več proizvoda. Z navidezno resničnostjo lahko to naredijo drugače. Pri tem je ključna previdnost, saj je čustvena vez s potrošnikom prek navidezne resničnosti okrepljena, ker se ti zdi, da si v zgodbi. Zato mora biti oglaševanje subtilno. Vendar se v navidezni resničnosti še vedno ne ve, kdo je na drugi strani – uporabniki, osebe ali potrošniki.

Je torej naložba v družabne medije izguba časa in denarja? Je vlaganje vanje sploh še potrebno?

Ni izguba časa, niti denarja. Vse to je pomembno. Sto let se že razvija metoda, kako komunicirati z ljudmi skozi okvir. Zdaj prihaja nov medij – obogatena resničnost. In blagovne znamke že uporabljajo navidezno in obogateno resničnost. So tudi eden redkih finančnih virov v tem prostoru. Kakšna bo videti serija Igra prestolov (Game of Thrones) v obogateni resničnosti? Ali Coca-Cola? Nihče ne ve. Res je tudi, da so številne blagovne znamke prehitro skočile v to tehnologijo in tudi preveč zapravile, zaradi česar so imele tako rekoč ničelno donosnost naložbe v takšne projekte. Kako se bo razvijal ta medij, skušam ugotoviti skozi start-upe, takšne, ki jih ustanavljam sam, in s spremljanjem razvoja v to smer pri drugih. Prepričan sem, da bo v dveh letih 360-stopinjski video dosegel veliko več ljudi kot kakršnakoli kampanja za navidezno resničnost.

In kdaj bomo podajanje zgodb skozi navidezno resničnost doživeli vsi uporabniki?

Marketing za navidezno resničnost je po mojem že mogoče občutiti. Veliko ljudi govori o tem. Tudi serija Silicijeva dolina (Silicon Valley), ki jo predvajajo na HBO, govori o marketingu za navidezno resničnost, ki je sicer že del množičnih medijev, ni pa še na voljo na ulici. Velika večina je že slišala za navidezno resničnost, toda le redki so jo imeli možnost izkusiti. V Zagrebu je bilo lani samo eno mesto, kjer je bilo to mogoče. Ampak za zdaj je oprema za navidezno resničnost še vedno ogromna. Kdo bo to dal na glavo in potem hodil okoli? (V pogovoru po skypu prikazuje uporabo različnih kompletov opreme; op. a.) To je preveliko za v torbico. To ni kot mobilni telefon, ki je priročen, majhen in ga lahko imaš vedno s sabo; daš ga v žep, torbico. Bi se vrnil domov, če si pozabil opremo za VR? Ne. Mislim, da navidezna resničnost ne bo del našega vsakdanjika še vsaj tri leta.

Shutterstock

Ampak to je hitro in zelo blizu.

Da, je hitro in blizu, toda ne zaradi navidezne, temveč zaradi obogatene resničnosti.

Ali to pomeni, da bodo ljudje še pogosteje bežali od vsakdanjega življenja?

Upam, da ne, se pa zavedam, da se lahko zgodi, da bom eden od odgovornih za takšno stanje. Najstniki so pogosto negotovi vase. Z obogateno resničnostjo bo tehnologija postala nevidna. Je pa treba razlikovati med odvisnostjo od tehnologije in nevidno tehnologijo. Težava je, da je odvisnost nemogoče preprečiti. Ko duha spustimo iz steklenice, ga ne moremo vrniti vanjo. Pokemon Go! je tak primer obogatene resničnosti, ki je tiste, ki ponavadi ne gredo ven, potegnil med ljudi, v mesto, naravo, trgovino ... Vem, da se sliši absurdno, toda odvisnost od tehnologije lahko rešimo s tehnologijo.

Veljate za enega največjih vizionarjev na področju mobilnih produktov v Silicijevi dolini. Je multidisciplinarnost, ki vam je v krvi, pogoj za nekaj novega? Navsezadnje se novi poslovni modeli razvijajo z novimi, multidisciplinarnimi idejami.

Verjetno je, vendar imam srečo, da mi je uspelo povezati vse svoje znanje. Ne iščem okolja, v katerem je mogoče uspeti, ampak delam, kar me veseli. Rad rešujem težave. Kakršnekoli težave. Nisem inženir, toda ko sem recimo na poti od pisarne proti Venice Beachu ugotovil, da na kolesu med vožnjo ne morem vklopiti luči pod sedežem, me je to zelo motilo, nato sem si doma naredil luč za kolo, ki z enim dotikom vklopi sprednjo in zadnjo luč (smeh). Trajalo je tri ure. Kolega je bil navdušen in takoj je hotel iz tega narediti posel. Meni se ni zdelo nič posebnega, rešil sem svojo težavo in presenečen ugotovil, da je ta rešitev všeč tudi drugim.

Živite v Los Angelesu, delate pa večinoma s Silicijevo dolino. Je Los Angeles postal nova točka, kamor se steka denar start-upov?

Če čez pet let ne bo več ekranov, bo to motnja, kot je še nismo doživeli. To bo večje, kot je bil internet.

Res je, še pred časom se je to zdelo neumno, ampak zdaj so ugotovili, da tehnologija sama po sebi ne more zagotoviti izkušnje. In če tehnologija ne more razjokati občinstva, čemu služi? V tem segmentu je pomemben Los Angeles, ki sta ga v prihodnost potegnili dve stvari – snapchat, ki je nastal in ostal tam in s tem privabil tudi investicije. In filmska industrija. Ko sem pred tremi leti zbiral denar za start-up, je bilo normalno, da so me vprašali, ali ga nameravam preseliti v Silicijevo dolino. Isto so in še sprašujejo investitorji iz Londona: ali bi se preselili v London, če nam dajo denar. Ko je govor o navidezni resničnosti in z njo povezano tehnologijo, če gre za podjetje iz Los Angelesa, tega več ne vprašajo. To je prvi signal, da je Los Angeles bolj odrasel kot trg. Po drugi strani pa je tudi meka filmske industrije, in kje je bolj prikladno poskusiti novo tehnologijo kot tukaj?

Kako pa je z zagonskimi podjetji na Hrvaškem? Spremljate dogajanje v rodni državi?

Pred dvema letoma, ko sem bolj podrobno spremljal sceno, sem ugotovil, da na Hrvaškem in v širši vzhodni Evropi nikoli ni bila težava v kakovostni delovni sili, ni pa bilo investitorjev v start-upe. Žal ljudje, ki imajo denar, ne vlagajo v tvegan posel, kot je to značilno za Silicijevo dolino. Ko investitor vloži v podjetje, vloži v sto podjetij, zavedajoč se, da jih bo 95 propadlo. To je tvegana naložba.

Dvakrat sem dobil poldrugi milijon dolarjev od investitorjev za dva start-upa. Oba sta propadla. Nikomur nisem bil nič dolžan. In name ne gledajo kot na nekoga, ki je propadel, ampak človeka z izkušnjo, ki se je iz tega nekaj naučil. Kevin Systrom, izvršni direktor Instagrama, pravi, da se jih veliko v Silicijevi dolini zavestno odloča za tvegane investicije. Ko jim uspe, mislijo, da vedo, zakaj jim je uspelo, in potem pospešeno tvegajo naprej. Kevin mi je o Instagramu razlagal, da so sočasno delali 50 stvari in nobena ni delovala. Hoteli so zapreti podjetje. Po nekih parametrih je bilo deljenje fotografij za pet odstotkov bolj popularno od drugih. Imeli so še za dva meseca denarja in so se odločili poskusiti s to aplikacijo.

Leto in pol kasneje jih je kupil Facebook. Ampak sanja se mu ne, zakaj je Instagram uspel. Investitorji v Evropi pa ne pristopajo do start-upov na tak način. Vedejo se, kot da kupujejo stanovanja: najprej bomo kupili stanovanja – kdaj pa jih boste začeli graditi in prodajati, da bomo lahko zaslužili z njimi? Na Hrvaškem morajo start-uperji delati za agencije, da lahko financirajo svoje sanje.

Pa vsaj vi, ki poznate ta svet, sodelujete s start-upi iz Evrope?

Da, že nekaj let sodelujem z ljudmi iz Jugovzhodne Evrope, ker razumem kulturo in lažje komuniciram z njimi. Ne vem zakaj, ampak nekako lažje delam z njimi. Delal sem z Zagrebčani, Ukrajinci, še vedno tesno sodelujem s slovenskim Akeo Labom. Z njegovim vodjo Markom Vojvodičem sva tudi partnerja v podjetju Revolution. Slednje sicer še ni odprto, bo pa Vojvodič eden od soustanoviteljev.

Shutterstock

Spremljate napredne tehnologije. Ali sem sodi tudi razvoj blockchain tehnologije?

Spremljam. Ampak nič nisem vložil v kriptovalute, ker sem povsem osredotočen na navidezno resničnost. In nikoli nisem maral takšnega tveganja, tvegam samo pri stvareh, ki jih razumem (smeh). Menim, da je blockchain težko razumeti. Če mi nekdo nečesa ne more razložiti kot petletniku, v to ne bom vložil. Le redki vedo, kaj deluje pri blockchainu in kako. To je zame preveč abstraktno – kot bi se ukvarjal z elektriko.

Novi ameriški predsednik grozi z zaostritvijo pri izdaji vizumov za tujce, ki bi lahko delali v sektorju napredne tehnologije. Kako bo Donald Trump vplival na poslovno okolje v ZDA?

Upam, da bo odšel prej, preden bo na kaj vplival. Je sam svoj največji sovražnik in mislim, da je postopek razrešitve neizogiben. To se sicer ne bo zgodilo v nekaj mesecih, ampak se bo. V Kaliforniji se zaradi Trumpa ni še nič spremenilo. Bi se pa lahko, če bo res zaostril priseljensko politiko, s čimer bo otežil zaposlovanje visokoizobražene tuje delovne sile, ki jo svet start-upov potrebuje.

Na kaj prisega Nick Bicanic?

Android ali ios?

Oboje, vsakodnevno pa uporabljam android, ker je bolj prilagodljiv in zaradi projekta Fi.

Facebook ali google?

Uf, oba sta zlobna. Uporabljam oba, ampak brez googla ne morem.

Električni avto ali dizel?

Dizel. Ko bodo hibridni motor vgradili v land roverja, ga bom kupil.

Kaj je najboljša naložba v samega sebe?

Radovednost.

Katere tri knjige bi moral vsak prebrati?

Alone Together Sherry Turkle, World's Most Dangerous Places Roberta Younga Peltona in Season of Mists Neila Gaimana.