Z motiko ne moreš imeti najboljšega kmetijstva

Zdi se, da je vsem že dolgo jasno, kako pomembne so raziskave in razvoj za družbo. To je zapisano tudi v državnih dokumentih. Zakaj se potem zatika na vseh področjih, od financiranja raziskav do podpore pri prenosu znanja v gospodarstvo?

»Država od osamosvojitve za naše prostore, laboratorije, ni namenila niti evra. V Franciji so se preprosto odločili in zgradili nov inštitut. To je v Sloveniji nekaj nepojmljivega, dobili nismo niti deset evrov, da bi posodobili kak laboratorij. V tem delu je država popolnoma zatajila. V Gradcu so velika območja, kjer država gradi in daje laboratorije na voljo univerzi, fakultetam, inštitutom, tehnološkim centrom. Pri nas ministri odvrnejo, da ne bodo vlagali v zidove. Kakor da lahko igraš hokej brez palice,« pravi Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan.

Dodaja, da smo Slovenci stiskaški tudi pri financiranju raziskovalne opreme, saj to sofinanciramo zgolj tretjinsko. Po letu 2011 so vlaganja na tem področju zdrsnila celo na ničlo. Šele leta 2017 je bil prvič spet objavljen razpis za sofinanciranje opreme. »Z motiko ne moreš imeti najboljšega kmetijstva,« pravi Lenarčič.

Minister za izobraževanje, znanost in šport v odstopu Jernej Pikalo najprej poudari, da je financiranje znanosti najbolj donosna naložba, potem pa prizna, da je imela Slovenija pri tem od 2011 veliko luknjo, ki so jo začeli krpati šele leta 2017. »Če smo leta 2017 v raziskave in razvoj vložili še 0,38 odstotka BDP iz javnih sredstev, bomo leta 2019 ali vsaj letos pri 0,6 ali 0,7 odstotka. Na ministrstvu je znanost področje, na katerem največ vlagamo, ker je tudi zaostanek tam daleč največji,« pravi.

Skupna vlaganja v raziskave in razvoj bi morala letos doseči nekaj manj kot tri odstotke BDP. »Če hočeš biti mednarodno konkurenčen, moraš v znanost in raziskave vlagati med tri in 3,5 odstotka BDP, od tega je javnega financiranja za odstotek do 1,2 odstotka,« pojasni Pikalo.

Temeljne in uporabne raziskave je težko povezati

»Uporabne (aplikativne) raziskave temeljijo na nekem že raziskanem dejstvu, poskušaš pa narediti nekaj, kar ti naročijo v gospodarstvu. Če je to naročil nekdo iz gospodarstva, je to verjetno že nekje videl. Če hočeš postati prvi na svetu, moraš vlagati tudi ali predvsem v temeljne (bazične) raziskave. Prebojne tehnologije so vedno rezultat temeljnih raziskav. Pri nas odseki, ki imajo največ temeljnih raziskav, prijavijo tudi največ patentov. Ne samo to, ustanavljajo tudi največ odcepljenih podjetij. Temeljne raziskave oplajajo uporabne raziskave. Moraš delati oboje in to mora biti tesno povezano,« meni Lenarčič.

Opozarja pa, da je ti dve področji raziskav pri nas izredno težko povezati, tudi tu je namreč praznina in najmanj denarja. »Tukaj razvite države vlagajo največ. V letih 2014, 2015 smo bili svetovni fenomen, ker za to ni bilo niti evra, zdaj je malo več, a je to kohezijski denar, ki je lahko le dodatek stabilnemu financiranju. Pri nas nimamo inovacijskega sistema, ki bi zajel ves postopek od temeljne raziskave do izdelka,« opozarja Lenarčič.



Med prebojnim odkritjem in prodorom novega podjetja na trg je dolina smrti. »Ni gotovo, da bo to tržno zanimivo, zato obstajajo skladi tveganega kapitala. Pri nas je takih skladov malo ali nič. V tujini jih je veliko več. To znanje bi morali imeti tudi v inštitucijah, a ga še nimamo,« opozarja Gregor Anderluh, direktor Kemijskega inštituta.

Tudi zato v deležu podjetij, ki dosegajo najhitrejšo rast, nimamo visokotehnoloških podjetij. »Vse države okoli nas imajo nekaj odstotkov, tudi deset odstotkov visokotehnoloških podjetij med najhitreje rastočimi. To je zelo velika hiba, ki je ne rešujemo z ustreznimi mehanizmi, s katerimi bi ustanovam olajšali ustanavljanje zagonskih podjetij, tem podjetjem pa omogočili pridobitev financiranja za začetni razvoj, ki je najbolj zahteven. Tu je zelo velik manko,« dodaja Anderluh. Opaža pa, da se je z uvedbo pisarn za prenos tehnologij, te imajo zdaj na vseh raziskovalnih inštitutih in univerzah, med raziskovalci povečalo zanimanje za ustanavljanje podjetij.

»Če pogledamo razvite zahodne države, ogromno vlagajo v raziskave, kar se jim vrača v obliki inovacij in posredno v novih delovnih mestih in produktih z višjo dodano vrednostjo. Treba bi se bilo torej vprašati, na katera področja bazične znanosti naj Slovenija vlaga. Tu pa se pokaže nov paradoks. V Sloveniji smo sprejeli strateški dokument Pametna specializacija, ki naj bi bil tudi podlaga za vlaganja v raziskave. Vendar so bazične raziskave iz tega izvzete. Res je, da ni dobro popolnoma usmerjati bazičnih raziskav, vendar je smiselno ustrezen del denarja usmeriti tja, kjer imamo največ možnosti, da naredimo preboje in tako pripomoremo k višji dodani vrednosti in blaginji družbe. Tega v Sloveniji ne znamo narediti, ker bi vsak rad dobil nekaj malega in na koncu nima nihče nič,« pa pravi Matjaž Godec, direktor Inštituta za kovinske materiale in tehnologije.

Godec je kot primer navedel države, ki prispevajo največ znanstvenih objav, to so ZDA, Kitajska, Nemčija, Velika Britanija, Japonska, Francija, Kanada, Švica, Južna Koreja in Avstralija. Slovenija je pri tem spet paradoks, ker smo po objavah na zelo visokem mestu, po inovacijah ne. »To vsekakor kaže na problem ustrezne usmerjenosti in razporeditve financiranja bazičnih raziskav,« meni Godec.

Razdeljenost in zaprtost

To je slovenski način, se strinja tudi Lenarčič. »Sodeloval sem pri več strategijah, vedno je bilo enako. Vsakič je nekdo vpil, da je strategija zanič, dokler ni bil tudi on notri. Ko smo se vsi videli v strategiji, smo dvignili roke zanjo in jo pospravili v predal,« pravi direktor IJS, ki vidi slabost tudi v drobitvi in zaprtosti. Raziskave in razvoj so namreč razdeljeni na ministrstvi za šolstvo in gospodarstvo, pa še na službo vlade za razvoj.

»Nedvomno gre tu za velik problem, čeprav vse vlade trdijo, da so usklajeni med sabo. V resnici niso. Tudi ko je treba vlagati denar, se ministrstva držijo svojega proračuna in ne odstopijo niti za evro. V resničnem svetu je mnogo horizontalnih povezav, ki jih ministrstva prerežejo,« pravi Lenarčič in dodaja, da smo nekoč imeli ministrstvo za znanost in tehnologijo, potem pa so tehnologijo dodali ministrstvu za gospodarstvo.

»Takrat je velika skupina ljudi, ki so se ukvarjali s tehnologijo in so se zavedali, kaj pomeni vlaganje v tehnologijo, preprosto odšla. Imeli smo tudi agencijo za tehnološki razvoj in je bila ukinjena. Pravijo sicer, da je bila preoblikovana v Spirit. Vendar Spirit ne dela tega, kar bi morala delati tehnološka agencija. Ta bi morala biti osrednje mesto razprave, katere so prioritete v Sloveniji, v kaj je treba vlagati, kakšne instrumente je treba uveljaviti in tako naprej. Takšne diskusije pri nas ni. To ne ustreza neki dolgoročni gospodarski, tehnološki, razvojni politiki. Zato imajo napredne države agencije, ki določijo politike, in teh se potem vlade dolgoročno držijo,« meni Lenarčič.



Pikalo se strinja, da taka razdelitev ni dobra. Ravni tehnološke pripravljenosti segajo od 1 do 9, ministrstvo za šolstvo pokriva ravni od 1 do 3, kjer so večinoma znanstvene objave in bazična znanost. »Tudi sam delim mnenje, da bi bilo veliko bolje, če bi imeli na enem ministrstvu pregled nad vsemi ravnmi tehnološke pripravljenosti. Tako bi lahko bolje sinhronizirali mehanizme, pripravljali razpise in podprli prehod znanja. Predvsem pa bi lahko bolje načrtovali strukturne ukrepe,« meni Pikalo, ki opozarja še na eno težavo.

Slovenija je po razvitosti nekje vmes med najbolj razvitimi EU 15 (po brexitu 14) in manj razvitimi EU 13. »Najbolj napredne države imajo svoje ukrepe, za manj razvite so spet drugi ukrepi, za nas, ki smo vmes, je najmanj podpore,« pravi minister v odhodu.

»Dejansko smo nekje vmes, imamo pa še dve regiji, zahodno in vzhodno. Zahodna bo iz tega vira prejela precej malo denarja, vzhodna bistveno več. Izkušnje doslej so kazale, vsaj kar zadeva raziskave in tehnološki razvoj, da je bilo težje vlagati v vzhodno regijo, ker ni bilo projektov,« pravi Lenarčič, a dodaja, da Slovenija ne more utemeljiti vlaganja v razvoj, ne samo v znanost, na podlagi kohezijskih oziroma strukturnih sredstev.

»To je samo dodatek, ko že imaš sistem vlaganja postavljen. Mi moramo raz­voj utemeljiti na dodani vrednosti v gospodarstvu in pametni uporabi proračunskega denarja, ki mora biti usmerjena v razvoj. To mora biti dolgoročno, ne odvisno od vsake vlade in ministra,« meni sogovornik.

»Če v Švici v trgovskem centru koga vprašate, kaj se mu zdi, da bi Švica morala delati, vam bo odgovoril, da mora vlagati v raziskave in razvoj, da morajo biti prvi na svetu. Enako pravijo Finci, biti moramo prvi na svetu in zato moramo vlagati v raziskave in razvoj. Pri nas te miselnosti ni. Politika pa te vizije sploh nima. Vsa slovenska znanost stane Slovence eno kavo na teden na prebivalca. Absurdno je, da tako majhnega sistema ne moreš postaviti na noge v celotnem spektru, od temeljnih, aplikativnih in razvojnih raziskav do profesionalizacije izdelkov, vključno s to dolino smrti. Tako malo je treba,« še dodaja Lenarčič, ki meni, da Slovenija zelo obvezujočih strategij niti ne potrebuje, ker se mora prilagajati temu, kar se dogaja v svetu.

»Moramo pa imeti vsaj eno načelno strategijo, da bomo vlagali v raziskave in razvoj, da bomo vlagali v izobraževanje, kulturo, ki je temelj inovativnosti. Kultura je ena od treh dimenzij inovativnosti, poleg znanosti in raznolikosti,« pravi.

Od opreme je odvisno veliko

Izjemno velika težava slabega financiranja raziskav je to, da bodo podjetja, ki dajejo zelo veliko za razvoj, težko našla ljudi in opremo na inštitutih. »V tujini je ravno obratno, zelo veliko javnega denarja vlagajo, da imajo odlične univerze in odlične inštitute. Če pogledamo nemški sistem, univerze in inštituti so s svojim znanjem in opremo velikokrat pred industrijo, ki potem črpa inovacije v svoj sistem. Mi na nekaterih področjih že zaostajamo,« pravi Anderluh in dodaja, da tudi raziskovalci sledijo spodbudnemu okolju. Če je oprema vrhunska in raziskovalne ekipe vrhunske, to privablja raziskovalce in industrijo.

»Ko smo postavili krioelektronski mikroskop, smo takoj pritegnili zanimanje industrije za sodelovanje. To je ena od nalog akademskih ustanov, ustanavljanje okolij z vrhunsko opremo in znanjem, ki ga lahko industrija kadar koli uporabi.«

Zaostajanje ima tudi druge posledice, tako se je pojavila potreba po spremembah enotnega evropskega raziskovalnega prostora. »Razprava o reformi te ureditve se je začela, debata bo trajala približno leto ali leto in pol. Ker obstajajo razlike v kakovosti raziskovalnih ustanov, so se začele dogajati koncentracije raziskovalcev in s tem beg možganov,« priznava Pikalo.



»Mi smo pobili celo generacijo inovativnih kadrov. Po vsem svetu iščejo talente z lučjo, ponujajo vse mogoče možnosti, visoke standarde, mi pa smo jih spodili iz države. Deset let smo to počeli. Zdaj se popravlja, a vračamo se na leto 2010 ali 2011 in v Evropi nas nihče ne čaka ali joka za nami,« pa pravi Lenarčič.

»V zadnjih treh letih se je financiranje raziskovalnih projektov bistveno okrepilo, saj je na primer v letošnjem razpisu zanje namenjenih 17,2 milijona evrov. S tem dosegamo tudi bistveno višjo stopnjo uspešnosti prijaviteljev, ki se je v zadnjem končanem javnem razpisu približala mednarodno primerljivim 30 odstotkom. Za raziskovalke in raziskovalce mlajše generacije je določen poseben obvezni delež projektov, letos pa mladim, ki bi se delno ali v celoti vrnili iz tujine, v okviru programa dr. Aleša Debeljaka, posebej namenjamo 1,2 milijona evrov,« pojasnjujejo na Agenciji za raziskovalno dejavnost.

Prenos v gospodarstvo šepa

»Eden ključnih problemov v Sloveniji je, da nimamo postavljenih raziskovalnih prioritet in da je denarja za znanost v absolutnih in relativnih razmerah premalo. Za področje lesarstva, gozdarstva in papirništva, za področje, kjer deluje 200 raziskovalcev, je v letu 2019 ARRS razpisal en projekt in pol,« pravi Miha Humar z GZS.

»Namenskega državnega denarja za sodelovanje z industrijo ni dovolj. Da bi od sporadičnega sodelovanja prišli do bolj stabilnega sistema, bi potrebovali mehanizme za sodelovanje. Nekatere smo nekoč že imeli, a smo jih nehali uporabljati. Imeli smo tehnološko-inovacijsko agencijo, ki je skrbela za tako povezovanje. Obuditi bi bilo treba nekatere mehanizme, kot so tarčni projekti akademske sfere in industrije, mladi raziskovalci gospodarstva, vavčerski sistem, ko podjetje dobi denar, da tarčno naroči določeno raziskavo. Teh mehanizmov nimamo in jih ne uporabljamo,« pravi Anderluh.

Znanstvena sfera je svet zase. »Oni tekmujejo med sabo na globalni ravni, ne potrebujejo drugega. Če vsi razvijajo superprevodnike, ne moreš ti igrati košarke. To je svet dosežkov in znanstvenih objav, ne gre za denar. Vse bi dali, še svojo plačo, da bi dobili ustrezno opremo in lahko bolje tekmovali. Potem pa je tu gospodarstvo, katerega edini namen je zaslužiti denar za lastnike. Ta dva svetova se sama od sebe ne povežeta. Zato države v to vlagajo ogromno denarja, imajo javne ali javno-zasebne sklade, da se to poveže. V Sloveniji takšnih vlaganj ni. Mi vlagamo v znanost toliko, da neha kričati po medijih,« je kritičen Lenarčič.

»Velik pospešek takšnim oblikam sodelovanja so dali nacionalni javni razpisi za razvoj tehnologij na stopnjah tehnološke pripravljenosti med 3 in 6. Ta stopnja razvoja je namreč presečna točka med bazičnimi in aplikativnimi raziskavami, prototipiranjem in realizacijo na trgu. Skoraj vse javne raziskovalne organizacije tesno sodelujejo z gospodarstvom, kar se kaže pri izdelkih na trgu, kot so aparati Gorenja in BSH, avtodomi in vani Adria Mobil, Hidriine svečke, Lekovi farmacevtski izdelki, GoOptijev logistični sistem, antibiotik podjetja Acies Bio … To je le peščica rešitev, ki so nastale iz sodelovanja gospodarstva in akademske sfere in so uspešne na trgu,« pa pravi Aleš Ugovšek z GZS, ki dodaja, da je z univerz in inštitutov izšlo več uspešnih odcepljenih podjetij, kot so Cosylab, AlgEn, GenEplanet, Visionect, Abelium in druga.

»Prvič od osamosvojitve opažam, da postaja gospodarstvo zelo zainteresirano za znanost, hkrati pa živi ob tako nizki dodani vrednosti, da si ne more privoščiti vlaganja v znanje. Dodana vrednost v Avstriji je 130.000 evrov, v Sloveniji 44.000 evrov na zaposlenega. Oni torej lahko vložijo 90.000 evrov na zaposlenega več v razvoj. Mi lahko samo obnavljamo stroje, ki jih že imamo, ne moremo investirati v nove izdelke in nove tehnologije,« potrebo po podpori države še utemelji Lenarčič.

Najuspešnejši projekti

»Najbolj uspešen je bil razvoj vodotopne oblike koencima Q, ki je bil v prodaji, dobili smo tudi kar nekaj licenčnih produktov,« pravi Anderluh. »Delali smo pri avtomatizaciji proizvodnje čajev v Drogi Portorož, keramični filter, ki ga prodaja nemška družba, nov način za proizvodnjo magnetov, ki je zmanjšal potrebo po redkih zemljah za 95 odstotkov, ki so ga takoj uporabili v Nemčiji za vetrnice, v Franciji pa za električne avtomobile. Takih dosežkov je še veliko,« pravi Lenarčič.

Na Univerzi v Mariboru menijo, da bi bila izbira najboljšega projekta pristranska, na Univerzi v Ljubljani pa so izločili prvi dokaz, da se virus zika prenaša z okužene matere na plod ter povzroči trajno okvaro možganov. »Eden od končnih rezultatov skupnega razvoja z industrijo je novo orodno jeklo za delo v vročem z večjo čistostjo in s tem boljšo odpornostjo na utrujanje ter s kar 60 odstotkov višjo toplotno prevodnostjo od konkurence, kar omogoča hitrejše izdelovalne cikle in s tem večjo produktivnost proizvodnje. Jeklo je pripravljeno za uvedbo na trg. Drugi tak rezultat skupnega razvoja je bila izdelava treh novih visokotrdnih jekel za avtomobilsko industrijo, ki ob 10 do 20 odstotkov višji trdnosti zagotavljajo dva- do petkrat boljšo odpornost na utrujanje in manjši vpliv varjenja, s tem pa možnost zmanjšanja dimenzij in teže komponent in posledično porabe goriva. Skupni rezultat takih raziskav je tudi razvoj nove visokotrdne aluminijeve zlitine tipa 6082, s povečanim deležem uporabe sekundarnega aluminija, ki je bila pri ameriškem združenju za aluminij že kategorizirana kot nova zlitina z oznako 6086. Večji delež sekundarnega aluminija seveda pomeni občutno manjšo porabo energije, potrebne za izdelavo,« pravi Godec.

Slovenija ima glede na vse očitno dobre nastavke za preskok v novo dobo, le odločiti se je treba, kam želimo, in temu prilagoditi vse mehanizme, predvsem finančne. Strateška razvojno-inovacijska partnerstva so dobra podlaga, ki jo je treba tudi medsektorsko nadgraditi, predvsem pa določiti nišna področja, na katerih je Slovenija lahko mednarodno uspešna. Primerov iz tujine je dovolj, da raziskovalne ustanove dobivajo dividende od podjetij, katerih soustanoviteljice so, je zagotovo eden izmed spodbudnejših.