Z enim pranjem v okolje tudi 700.000 plastičnih mikrovlaken

Z razvojem plastike leta 1907 sta se naše življenje in gospodarstvo znatno spremenila. Šele takrat smo ljudje začeli ustvarjati nove materiale neodvisno od naravnih danosti. A sto let pozneje so posledice plastike zastrašujoče. Ne le, da zaradi zaužite plastike (vrečke, plastenke in podobno) umirajo živali, da se plastika nabira v oceanih in rekah, v vodotokih konča tudi mikroplastika, ki nastaja ob obrabi sintetičnih vlaken med pranjem oblačil. In če smo do sedaj ponotranjili skrb za okolje v smislu varčevanja z energijo in vodo, bomo morali začeti razmišljati tudi o mikroplastiki.

Ob vsakem pranju perila se namreč v okolje izpusti velika količina mikrovlaken, ki nato končajo v prehranjevalni verigi in pomenijo grožnjo živalim in ljudem. Ko perete perilo, sintetična oblačila oddajajo drobne niti, ki pot končajo v vodi (gospodinjske odpadne vode sicer končajo v čistilni napravi, kjer se nekateri delci vendarle ujamejo v blato, ostali pa prehajajo v reke in nato v oceane). V enem pralnem ciklu se sprosti približno 700.000 vlaken.


Največji onesnaževalci so poliester, akril in najlon, kot so po enoletnem testiranju ugotovili raziskovalci z Univerze Plymouth v Združenem kraljestvu. Akril je najslabša opcija, saj se v enem pranju sprosti skoraj 730.000 majhnih sintetičnih delcev, kar je petkrat več kot tkanina iz poliestrsko-bombažne mešanice in skoraj 1,5-krat več kot pri oblačilih iz poliestra. »Različne vrste tkanin imajo lahko zelo različne ravni emisij,« je za britanski časnik Guardian povedal Richard Thompson, profesor morske biologije na Univerzi Plymouth, ki je raziskavo opravil skupaj s študentko doktorskega študija Imogen Napper. »Razumeti moramo, zakaj nekatere vrste [tkanine] sproščajo bistveno več vlaken [kot druge].«



Iz poliestrske jakne iz flisa se v enem pranju sprosti milijon mikrovlaken (oziroma kar 1,7 grama mikrovlaken, kot so v partnerstvu s tekstilnim podjetjem Patagonia ugotovili na Univerzi Kalifornija, op.a.), pri pranju para najlonskih nogavic pa 136.000, kot je ugotovitve znanstvenikov z Univerze v Manchestru strnila britanska medijska hiša BBC. Raziskave kažejo, da mikrovlakna na koncu zaužijejo ribe in druga vodna bitja, ki končajo v prehranjevalni verigi. Našli so jih tudi v školjkah iz britanskih voda. V študiji, ki so jo izvedli na Univerzi v Exetru, so ugotovili, da so mikrovlakna v okolju spremenila vedenje živali.
Vse to in še več so razlogi, zakaj so v slovenskem zagonskem podjetju PlanetCare razvili filtre za pralne stroje, ki so namenjeni prav filtriranju teh mikrodelcev.

Od spiruline do oblačil

V zagonskem podjetju PlanetCare nenehno pereta dva pralna stroja. Najraje perejo flise, v smehu pravijo člani kolektiva, ki želi s posebnimi filtri, ki ujamejo mikroplastiko, zmanjšati količine le-te. Prav sintetična mikrovlakna so največja težava, pravi dr. Andrej Kržan, odgovoren za razvoj v podjetju PlanetCare, sicer pa raziskovalec, zaposlen na Kemijskem Inštitutu.


»Ocenjujejo, da mikrovlakna predstavljajo 35 odstotkov vse mikroplastike v oceanih in morjih. To je velik del mikroplastike. Je pa ta del ostal neopažen, ker se to dogaja v pralnem stroju. Ta vlakna, ki gredo v odtok, so izredno majhna in jih ne vidimo, zato se doslej nismo ukvarjali z njimi.« Ker sedaj to vemo, je zasvetila rdeča luč, pravi Kržan. Drugače od naravnih vlaken, kot so svila, bombaž in volna, ki so naravno razgradljiva, mikroplastika iz plastičnih vlaken ni. Zato so izumili poseben filter, ki ga je mogoče pritrditi na pralni stroj, pravi Hakim El Khiar.

Zgodba o filtru za mikroplastiko se je rodila spontano, pravi vodja podjetja PlanetCare Mojca Zupan. Začelo se je z vprašanjem, kako bi filtrirali in gojili algo spirulina doma, se spominja. Podoben filter, ki so ga razvili za filtriranje spiruline, so uporabili tudi za mikroplastiko. »Hakim je naredil domači laboratorij. Prali smo doma v garažah,« se Zupanova spominja v smehu. In dodaja, da je pustila redno pravno službo in se posvetila zagonskemu podjetju.

Najbolj učinkovit filter

PlanetCare ima vloženih pet patentov in dva delujoča filtra, ki ju je že mogoče kupiti. Enega lahko namestite na odvodno cev ob pralnem stroju, z drugim pa nadomestite obstoječi filter pred črpalko. Tudi industrijski filter je že prestal alfa testiranje. Filtri sicer še niso končani, še vedno jih razvijajo. So pa enostavni za uporabo, pravi Hakim El Khiar, »ker stranka obstoječi filter preprosto zamenja. Treba je poznati le model in leto izdelave pralnega stroja, da lahko natisnemo pravi filter«.


V filter se ujamejo mikrovlakna, ki so podobna tistim iz sušilnega stroja. Sodelujejo z večino večjih proizvajalcev pralnih strojev po svetu, a zaenkrat še z nobenim niso podpisali pogodbe. Se pa industrija zanima za to, pravi Zupanova: »Proces implementacije takega filtra v pralni stroj je precej dolgotrajen.« Pravi, da je na trgu sicer precej izdelkov, ki obljubljajo čudeže, a se za zdaj gibljejo bolj v sferi ozaveščanja kot učinkovitosti. »Zato smo šli korak dlje,« pojasnjuje Zupanova. Ko je filter poln (po približno 20 pranjih), ga enostavno pošljete k njim nazaj, da ga obnovijo in vam pošljejo novega. »Učinkovitost naših filtrov je 80- do 90-odstotna. Kartušo pod kontroliranimi pogoji odpremo in jo očistimo v posebnem bazenu, kjer zbiramo mikrovlakna za ponovno uporabo.« Okoli 100 ljudi pere s temi filtri, večina je tujcev. Predvsem Angleži, Nizozemci, Slovencev pa je malo manj, pravijo. »Uporabnik s temi ujetimi vlakni ne more nič. Tudi filter je narejen tako, da ga ni mogoče odpreti,« pojasnjuje Kržan.

Za recikliranje filtrov in ujetih mikrovlaken se dogovarjajo z nizozemskim podjetjem za ravnanje z odpadki in s španskim partnerjem. »Iz odpadka, ki nastane pri obnovi filtra, bi Španci delali ohišja za filtre ter druge izdelke. Je pa najprej treba zbrati zadostne količine filtrov in mikrovlaken, šele potem lahko razvijemo nove modele recikliranja,« razlaga Kržan.

V petih letih za pet olimpijskih bazenov

Koliko mikroplastike pri pranju bi lahko ujeli, če bi imeli nameščene takšne filtre? »Za pet olimpijskih bazenov,« brez obotavljanja odvrne Kržan. »To je okoli 131 ton mikrovlaken. Slišati je morda malo, a je treba upoštevati, da govorimo o res majhnih vlaknih. Najlaže si jih predstavljate kot prašne delce, ki jih vidite v svetlobi, ko po sušenju stresate perilo. »Takšno količino mikrovlaken bi lahko nabrali v petih letih. Sicer pa tudi vlakna iz sušilca nimajo teže, zato so številke toliko bolj impresivne. Težava onesnaževanja voda z mikroplastiko je namreč v tem, da to onesnaževanje poteka vsak dan in povsod,« pravi Kržan.

»Če bi imelo vsako evropsko gospodinjstvo tak filter, bi bil učinek hitro večji, v svetovnem merilu pa bi bil to poseben mejnik, če vemo, da vlakna iz sintetičnih tkanin predstavljajo največji prispevek onesnaženosti morij z mikroplastiko,« dodaja Zupanova.
In glede na to, da gre tekstilna industrija v smeri »več in ceneje«, kar pomeni še več umetnih materialov, bo sčasoma težava vse večja in ne manjša.

»Trenutno je 60 odstotkov blaga ali tekstilov narejenih iz umetnih vlaken oz. plastike. In ta segment narašča. Tekstilna industrija se sicer trudi in išče rešitve, ki pa niso enostavne in do njih ne bodo prišli hitro. Kaj bomo v tem času? Filtrirali. Pralni stroj sicer ni krivec za onesnaževanje, je pa primerno mesto, kjer lahko vlakna ustavimo. Ampak ko imamo mikroplastiko enkrat v morju in v sedimentu, je konec zgodbe. In je prepozno,« poudarja Kržan.

Ne le v morju, tudi v človeškem blatu

Ko so svoj izum predstavili v Amsterdamu, so bili nad njim navdušeni tudi netekstilci, še posebej pozitivno se je odzvala športna industrija. Tam sicer za mikroplastiko, ki se sprošča pri pranju, v veliki meri še vedno krivijo poceni oblačila.

Čeprav nihče ne želi govoriti o tem, ali bolj kakovostna in dražja oblačila med pranjem resnično oddajajo manj mikroplastike kot poceni oblačila – tista za nekaj evrov –, teorija ni iz trte izvita. Pa saj ste najbrž že sami opazili, da nekatere stvari po nekaj pranjih izgubijo mehkobo, predvsem flisi in druga športna oblačila.



Kako daleč seže mikroplastika, je pokazala tudi raziskava. Mikroplastiko so namreč našli v človeškem blatu, kar nas, tako Kržan, sicer ne bi smelo presenetiti. Mikrovlakna tudi vdihujemo. »Zato je treba po sušenju vedno počakati, da se stvari v sušilcu ohladijo, saj se mikrovlakna le tako usedejo,« pravi Kržan, ki pričakuje, da bodo v prihodnosti pospešeno proučevali vpliv mikrovlaken na naš organizem. Čeprav vplivi onesnaženja z mikroplastiko iz pranja nikakor niso v celoti raziskani, so študije pokazale, da lahko mikroplastika potencialno zastrupi prehranjevalno verigo, se kopiči v prebavilih živali in zmanjša sposobnost nekaterih organizmov, da absorbirajo energijo iz živil. Vpliva lahko celo na vedenje nekaterih živali, kot so ugotovili pri rakih.
»Obkroženi smo s plastiko in šele sedaj ugotavljamo, kam je prišla. Je pa še čas, da se s to težavo spoprimemo. Stoodstotno se plastike ne moremo znebiti. Če ne bi bilo plastike, ne bi imeli športne opreme, kakršno poznamo danes, pol avta bi manjkalo, … Ampak če količino zmanjšamo za 20 ali 30 odstotkov, storimo veliko,« razmišlja Kržan o majhnih, a pomembnih korakih.