»Vsi se bojijo invalidov, čeprav ne vedo, zakaj«

Brezposelnost invalidov upada že od leta 2013. V lanskem letu je bilo število brezposelnih oseb najnižje v zadnjih desetih letih, pravijo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Zmanjševanje je odraz stabilne strokovne in finančne podpore, ki jo omogoča Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) – tako v času iskanja in priprave na ustrezno zaposlitev kot tudi v času trajanja zaposlitve (storitve zaposlitvene rehabilitacije). Po ZZRZI vlada z uredbo določa, koliko invalidov mora zaposliti podjetje glede na svojo velikost in dejavnost. Kvote so določene za delodajalce z več kot 20 zaposlenimi: zaposliti morajo od dva do šest odstotkov invalidov glede na skupno število delavcev, različno po dejavnostih. Z uredbo je določeno tudi, kateri invalidi se štejejo v kvoto.

Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo med brezposelnimi konec marca 13.751 invalidov, kar je 4,7 odstotka manj kot v enakem obdobju lani. Konec preteklega leta je bilo v evidenci brezposelnih prijavljenih 13.663 invalidnih oseb ali 17,4 odstotka vseh registriranih brezposelnih oseb. V povprečju so bili stari 50,7 leta. Konec minulega leta pa je bilo zaposlenih 34.311 invalidov. V lanskem letu se je zaposlila 3101 registrirana brezposelna invalidna oseba. V povprečju so bile pred zaposlitvijo na zavodu prijavljene 25,6 meseca. Ključni element, ki omejuje zaposljivost invalidov, so njihova znanja in veščine, včasih tudi neugodna izobrazba. To pomeni, da je izbor del zanje precej ožji. Na uspešnost zaposlovanja invalidov poleg stopnje ovir in težav, ki so prisotne pri invalidu, vpliva tudi motivacija invalida za zaposlitev.
 

Petina invalidov dela v invalidskih podjetjih

Po informacijah invalidskega sklada število delodajalcev, ki zaposlujejo invalide, narašča. Na Ministrstvu za delo poudarjajo, da je večina invalidov zaposlena v običajnem delovnem okolju, vsi pa se zaradi teže invalidnosti ter omejitev ne morejo zaposliti na odprtem trgu. Zato država ohranja posebne oblike zaposlitve, kot so invalidska podjetja in zaposlitveni centri, ki zaposlujejo najtežje invalide. Tako so od skupno 34.311 zaposlenih invalidov invalidska podjetja in zaposlitveni centri zaposlovali 6628 (najtežjih) invalidov.

Skoraj petina vseh zaposlenih invalidov dela v invalidskih podjetjih. Ta so del socialne ekonomije, tako v Sloveniji kot v drugih državah. Pri nas imajo že skoraj 60-letno tradicijo. V takem podjetju mora biti zaposlenih vsaj 40 odstotkov invalidov, v resnici pa se ta delež približuje polovici. Konec novembra lani je bilo v Sloveniji 144 invalidskih podjetij. Ta prejemajo od države mesečno subvencijo za vsakega zaposlenega invalida, prispevki za ZPIZ ostajajo podjetju za njegov razvoj, medtem ko zavarovancem, oproščenim plačila, prispevke nadomesti država iz proračuna, je pisalo Delo.
Eno večjih podjetij, ki zaposluje invalide, je Želva. Iz majhne delavnice, v katero so bili vključeni trije zaposleni – vsi trije so bili invalidi -, je zraslo podjetje z 252 zaposlenimi, med katerimi je polovica invalidov. »Vsako leto na novo zaposlimo od sedem do deset invalidov. V lanskem letu smo jih na novo zaposlili 20,« pojasnjuje direktorica Želve Mira Potokar.

Tudi v podjetju Dobrovita imajo zaposlenih 115 ljudi, od tega 65 s statusom invalida. »Od leta 2014 vsako leto prek zaposlitvene rehabilitacije usposabljamo okoli 50 invalidov,« pravi direktor Dobrovite Igor Pavel. Podjetje ponuja geodetske storitve, urejanje okolice in čistilni servis. »Opravljajo najrazličnejša dela – od manj zahtevnih, pa do najbolj zahtevnih oziroma vodstvenih del.«
 

Od urejanja okolice do geodetskih meritev …

Invalide zaposlujejo na delovna mesta, ki ustrezajo njihovi stopnji izobrazbe, izkušnjam in tudi omejitvam, ki izhajajo iz invalidnosti. »Delodajalci iščejo sodelavce, ki znajo in zmorejo opravljati dela v njihovi dejavnosti, zaradi tega so za vse iskalce zaposlitve, tudi za invalide, ključna njihova pridobljena formalna in neformalna znanja, veščine in kompetence za opravljanje določenega dela ter pripravljenost za učenje in prilagodljivost na delovnem mestu,« pravijo na zavodu za zaposlovanje. K zaposljivosti tudi težjih kategorij zagotovo bistveno pripomorejo subvencije za plače invalidov, plačilo stroškov podpornih storitev in prilagoditve delovnega mesta kot tudi številna invalidska podjetja in zaposlitveni centri, dodajajo na invalidskem skladu.

V Želvi opravljajo različna dela: urejajo zelene površine, opravljajo hišniška in vzdrževalna dela s področja elektroinštalacijskih, vodoinštalaterskih, slikopleskarskih in drugih splošno vzdrževalnih del. Prav tako opravljajo storitve čiščenja poslovnih, proizvodnih in šolskih prostorov, skupnih prostorov večstanovanjskih stavb ter gospodinjstev, izdelujejo pohištvo in drugo notranjo opremo za stanovanjske in poslovne prostore, šivajo in perejo obleke za individualne stranke in tudi za večje gospodarske družbe, našteva Mira Potokar. Opravljajo tudi različna strokovna in administrativna dela na različnih delovnih mestih. »V povezavi z negospodarskimi dejavnostmi, v katerih prav tako zaposlujemo invalide, pa izvajamo koncesijsko dejavnost zaposlitvene in poklicne rehabilitacije, program socialne vključenosti, program za prehod mladih na trg dela, varstvo, vodenje in zaposlitev pod posebnimi pogoji kakor tudi institucionalno varstvo,« dodaja sogovornica.

V Dobroviti smo usmerjeni predvsem v zaposlovanje oseb s statusom invalida z duševnimi boleznimi. Pri zaposlovanju je ključna potreba po kadru in razpoložljivih delih,« pojasnjuje Igor Pavel. Pri njih so zaposleni gluhi, ljudje s težavami s hrbtenico in druge ranljive ciljne skupine. So unikum med invalidskimi podjetji, saj ponujajo tudi geodetske storitve. Idejo so realizirali pred štirimi leti. »To storitev smo uvajali v času, ko potreb po tem ni bilo. Cene za opravljanje teh storitev so bile nizke, konkurenca pa velika. Ampak smo dosegli cilj – storitev z višjo dodano vrednostjo,« se spominja Pavel. Na oddelku geodezije so zaposleni trije geodeti, eden od njih ima status invalida, preostali invalidi v Dobroviti pa opravljajo administrativna dela. Naročniki geodetskih storitev so večinoma občine.
 

… in peke

Invalidi, ki v skladu z merili ocenjevanja zaposlitvenih možnosti po ZZRZI dosegajo nižjo delovno učinkovitost, tisti, ki potrebujejo pomoč in podporo pri zaposlovanju ali prilagoditev delovnega mesta, se lahko zaposlijo v podporni zaposlitvi, na zaščitenem delovnem mestu v zaposlitvenem centru ali invalidskem podjetju, pravijo na zavodu za zaposlovanje.

Eno izmed podjetij, ki sodeluje z invalidskimi podjetji, je Lars&Sven Burgers, ki sodeluje z vzgojno-izobraževalno ustanovo Janez Levec. Tam se izobražujejo ter usposabljajo otroci in mladostniki s posebnimi potrebami, predvsem učenci z motnjami v duševnem razvoju in avtizmom. »V sklopu te ustanove deluje tudi VDC Janez Dela, prek katerega na vsaki naši poslovni enoti zaposljujemo po enega varovanca. Obenem pa za nas opravijo veliko dela v pekarni, kjer vsakodnevno pripravljajo sveže pekovske izdelke za potrebe naše verige hitre prehrane Lars&Sven Burgers,« nam je povedal direktor Primož Novak.

V poslovalnicah jim delo dodeli vodja izmene. »Delo je prilagojeno vsakemu varovancu posebej glede na njegove zmožnosti. Zjutraj začnejo z urejanjem poslovalnice in okolice (npr. pometanje, zalivanje zelenja, čiščenje miz, urejanje klopi in sedišč). Po odprtju lokala pomagajo pri sestavljanju in izdaji burgerjev. Dela za napravami se načeloma izogibamo, da ne pride do neljubih nesreč (opekline z oljem ali na žarih),« pojasnjuje Novak. V pekarni Janez Dela pripravljajo in ročno mesijo pekovske izdelke. Ker je cilj v program vključiti čim več varovancev, veliko dela opravijo ročno, razlaga Novak.

Kaj so največji izzivi pri zaposlovanju invalidov? Potokarjeva pravi, da se Želva srečuje s podobnimi težavami kot vsa ostala podjetja: »Trenutno največji izziv je pridobivanje ustreznih kandidatov za prosta delovna mesta, na splošno pa je glavni izziv v invalidskem podjetju zagotavljanje primernih del oziroma poslov, ki jih glede na strukturo zaposlenih lahko opravljamo ustrezno kakovostno in po konkurenčni ceni.« Novak pa pravi: »Pomembno je, da vodja izmene delo varovanca nadzira in vodi. Navodila morajo biti kratka in razločna.«

Dodaja, da se je sodelovanje z ustanovo Janez Levec zgodilo naključno in spontano: »V Zavod Janeza Levca je vključen eden od otrok našega arhitekta oziroma projektanta. Med projektiranjem nam je namignil, da so se v centru pričeli resno ukvarjati tudi s peko kruha. Tako smo se kmalu dobili na sestanku pri ravnatelju Mateju Rovšku, s katerim smo se zelo hitro dogovorili za sodelovanje. Začeli smo z dobavo pekovskih izdelkov iz njihove hišne pekarne in nato nadaljevali z zaposlitvijo njihovih varovancev v naših poslovnih enotah.« Med letoma 2017 in 2018 je Lars&Sven skupno odkupil za okoli 190.000 evrov pekovskih izdelkov.

Zavezanci, tisti, ki imajo več kot 20 zaposlenih, lahko svojo obveznost izpolnijo tudi tako, da sklenejo pogodbo o poslovnem sodelovanju z zaposlitvenim centrom ali invalidskim podjetjem. Delodajalci, ki presegajo z uredbo določeno kvoto zaposlenih invalidov, so nagrajeni s spodbudami za zaposlovanje invalidov, nasprotno pa so tisti, ki kvot ne dosegajo, kaznovani s plačilom posebnega prispevka za spodbujanje zaposlovanja invalidov (v višini 70 odstotkov minimalne plače za vsakega invalida, ki bi ga morali zaposliti), je poročalo Delo.
 

Podjetja so še vedno previdna

Na vprašanje, ali so podjetja naklonjena sodelovanju s podjetji, ki zaposlujejo invalide, Igor Pavel odvrne, da imajo še vedno nekaj težav. Predvsem zavoljo stigme, nepoznavanja tega področja: »Vsi se bojijo invalidov, čeprav ne vedo, zakaj.« Opaža, da podjetja previdno stopijo v stik z njimi. Preteči mora kar precej časa, da sklenejo dogovor. A ko enkrat naredijo ta preboj, so navdušeni: »To so dolgoročna sodelovanja z velikimi slovenskimi podjetji, tudi ameriško ambasado.«



Tudi Želva ima pestro paleto naročnikov, ki se razlikujejo glede na posamezne panoge, v katerih razvijajo svoje dejavnosti. »Storitve opravljamo za vse tipe naročnikov: od fizičnih oseb in manjših podjetij do največjih podjetij v zasebnem sektorju ter ministrstev, občin, šol in drugih javnih zavodov v javnem sektorju. Prav tako je zelo heterogena struktura naročil, ki sega od enkratnih nakupov ročno izdelanih izdelkov do večletnih koncesij, posebej pa velja izpostaviti kvotne pogodbe, prek katerih lahko delodajalci z več kot 20 zaposlenimi, ki nimajo zaposlenega predpisanega števila invalidov, uveljavljajo nadomestno izpolnitev invalidske kvote,« razlaga Potokarjeva.
 

Slovenija z najboljšo zakonodajo

Ali država dovolj dobro podpira zaposlovanje invalidov? »Država dobro podpira zaposlovanje invalidov, seveda pa je še veliko možnosti, kapacitet in idej, za katere upamo, da se bodo v prihodnjih letih še razvile, nadgradile in razširile,« odvrne Potokarjeva.

Zaenkrat delo invalidom omogoča predvsem kvotni sistem zaposlovanja. »Stremimo k cilju trga dela brez predsodkov, kjer tudi prisila ni več potrebna,« pravijo na ministrstvu za delo. A dodajajo, da dokler tega ne dosežemo, »je državna intervencija v obliki prispevkov in nagrad dobrodošla in uspešna«.

Kje šepamo? Pavel je prepričan, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami to področje zakonsko in normativno dobro urejeno: »Imamo odlične predpise, zato se pred tujimi kolegi rad pošalim, da imamo najboljšo zakonodajo na svetu. Pogosto pa je žal tako, da traja precej časa, da to tudi oživimo.« Pri slednjem ima v mislih Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki daje možnost kvotnih pogodb, ki so »dober mehanizem za obstoj zaposlitvenih centrov, invalidskih podjetij, ki zaposlujejo te ranljive osebe, saj na ta način lahko skupino izvlečemo iz marginalizacije«. Šepa tudi izvajanje postopkov javnega naročanja s pridržanimi javnimi naročili, saj se, kot pravi Pavel, naročniki raje odločajo za javni razpis kot za pridržano javno naročilo, ker tega mehanizma ne poznajo. »Ampak postopoma se stvari spreminjajo in premikajo. Naročniki postajajo vse bolj pogumni,« še opaža Pavel.