Vse, kar je mogoče, bo spremenjeno v algoritem

Kaj za vas pomeni biti človek?

Biti človek zame pomeni vseživljenjsko učenje in soudeležbo pri ustvarjanju boljšega sveta in družbe, poleg tega pa ne vem, kaj bi brez bližine svoje družine in prijateljev.

Sprašujem zato, ker bo glede na napovedi veliko ljudi v bližnji prihodnosti izgubilo službo. Kako bi družba morala poskrbeti zanje in ali pride v poštev temeljni univerzalni dohodek?

Vprašanje je zelo kompleksno. Samo v Veliki Britaniji bo v petih do desetih letih izgubilo delo pet milijonov ljudi. Med njimi ne bodo le fizični delavci, ampak tudi visokoizobraženi, saj tudi tehnološka podjetja delajo vedno več z manj ljudmi. Zato moramo dobro razmisliti o temeljih naše družbe. Ljudje z denarjem mislijo, da zagovarjam ludizem, Vedno so obstajali ljudje, ki jih je bilo strah prihodnosti, toda zdaj ne gre za to, prihodnost je že tukaj in je realna.

Ko ljudje izgubijo službo in se nihče ne ukvarja z njimi, da bi ne le s formalnim izobraževanjem, ampak tudi neformalnim, dobili kompetence za opravljanje kakšnega drugega dela, dobimo brexit in dobimo Trumpa. To je problem. In tega nas mora biti strah. Ljudi, ki bodo izgubili delo, moramo izobraziti, da bodo razvili svoje sposobnosti in se tako samouresničili.

Tudi predajanje znanja utegne biti problem, saj se tako znanje kot denar vedno bolj akumulirata le v maloštevilnih podjetjih.

Natanko to se že dogaja. Pet največjih na svetu, Facebook, Apple, Google, Amazon in Microsoft, so vse platforme, ki pridobivajo in so lastnice največjega števila podatkov. Podatki pa so nova menjalna valuta. Tudi novi igralci, kot sta Uber in Airbnb, pospešeno delajo na tem, da bi zbrali čim večjo količino podatkov. Uber recimo zbira mestne transportne podatke po vseh mestih po svetu. Amsterdam pa je, da bi zmanjšal prometne zamaške, v partnerstvu z Googlom uporabil podatke, ki jih je ta zbral od voznikov, ki uporabljajo pametne telefone. Amazon bo imel kmalu že polovico skladišč in logističnih centrov od končne destinacije oddaljenih povprečno le 20 milj (zdaj je ta delež 45 odstotkov), kar pomeni, da bo klasična trgovinska dejavnost lahko popolnoma izpodrinjena, saj bo vsak raje kupoval ceneje po spletu. Tako dobivamo monopole, z njimi pa močne pritiske na zniževanje cene delovne sile in drugih dobrin. Politiki se s tem sploh ne ukvarjajo, nobene vizije nimajo, kako to urediti, mislijo le na svoja štiri leta. Toda za odgovore na to, kar nam prinaša nova realnost, je treba imeti dolgoročne vizije. Trenutno opazujemo le površje nove realnosti, vemo pa, da se današnja tehnologija razvija eksponentno.

Prav zato sem vas vprašala, ali je morda odgovor temeljni dohodek, za katerega bi sredstva pridobili s posebnim davkom za ta podjetja?

Želim si, da bi imeli ljudje temeljni dohodek, a bi hkrati osvajali nova znanja. Prepričan sem, da nam to lahko uspe. Bo pa vedno neki delež ljudi, ki ne bodo hoteli delati. Brezposelni so velikokrat tudi precej negativni in se branijo sprememb.

Nove kompetence in znanje bodo povezani z visokotehnološkimi znanji in inovacijami, večina pa nima inovatorsko-raziskovalne žilice, želijo si zgolj dela po naročilu.

Tega, da se bo vse avtomatiziralo, ne moremo ustaviti. Vse kar se lahko spremeni v algoritem, se bo. To ni slabo, ljudem bo prihranjeno monotono delo. Po drugi strani pa se bodo lahko vrnili k svojemu bistvu in začeli razmišljati, kako oblikovati svoje življenje. Ravno s tem se zdaj ukvarjam. Metodo sem poimenoval sokratski dizajn, njen cilj pa je, da ljudje začnejo aktivno razmišljati o smislu in pomenu svojega življenja, kajti le tako nam bo uspelo oblikovati družbo kreativnega kolektiva. Skozi sokratski dialog ljudi prisilimo, da začnejo razmišljati o bistvu življenja, ker tega ne počnejo več. Koristno je tudi v podjetjih, kjer vodilni običajno samo govorijo in nikoli ne poslušajo, tu pa morajo ponoviti, kar je predhodnik povedal. Da to lahko učinkovito izvedeš, morata biti tvoja zavest in razmišljanje na visoki ravni. Danes se ljudje običajno osredotočajo zgolj na to, kar bodo oni povedali in naredili. To je neproduktivno. Tudi čistilka, ki je vsak dan v podjetju, pri svojem delu opaža izredno zanimive stvari, ki lahko koristijo kolektivu.

Če bodo čistilke zamenjali roboti, in to se bo zgodilo, kakšen naj bo potem njen namen v življenju?

Najprej se moramo kot družba znebiti prepričanja, da si uspešen, če imaš veliko denarja. Ljudje si želijo postati 'nekdo', vrednost pa jim pomeni le denar, pri čemer jih ne zanima, ali jih to, kar počnejo, veseli in izpopolnjuje. V Parizu je neko zagonsko podjetje prišlo na odlično idejo. Gospe, ki rade kuhajo, v aplikaciji objavijo, da bodo danes pripravile na primer korenčkovo juho, in ljudje, ki ne utegnejo kuhati, se prijavijo na juho. Gospa skuha naročeno število porcij in s tem zasluži.

Zanimivo, na Nizozemskem pa obstaja projekt, pri katerem mladi v zameno za brezplačno bivanje v domovih za upokojence tem kuhajo in zanje hodijo po opravkih.

Ta projekt je zanimiv tudi zato, ker odpravlja mantro, ki jo je družba zgradila, da so ljudje po 40. letu neuporabni in le odvečen strošek. Ampak to ni res. Danes živimo dlje, smo veliko bolj čili in zdravi, kot so bili pred petdesetimi leti. Prav zato se moramo »na novo ustvariti«. Glede človeštva sem optimističen. Smo inteligentni, iznajdljivi in kreativni pri ustvarjanju denarja in vrednosti. Kot že rečeno, sebe in svoje otroke moramo pripraviti na novo realnost, ki je že tukaj. Smo zadnja generacija, ki je vedela, kakšno je življenje offline. Otroci, ki se zdaj rojevajo, verjetno ne bodo imeli nikoli priložnosti sami voziti avtomobila. Razmisliti moramo o tem.

Ali menite, da bi morali kot družba zmanjšati svoje potrebe?

Ljudem je težko vzeti tisto, na kar so navajeni. Menim, da nam ni treba zmanjšati potreb, če nam uspe spremeniti produkte in se premakniti s fosilnih goriv na obnovljive vire energije ter z globalnih na lokalne trge. Ker vse naredimo na Kitajskem, velikanske količine ladijskih kontejnerjev vsak dan onesnažujejo okolje in naravne habitate.

Če izvzamemo tretjo generacijo biogoriv, ki še ni v uporabi, za zdaj nikakor ne proizvedemo dovolj čiste energije, da bi zadovoljili svoje potrebe?

V teoriji, če bi vsi začeli uporabljati sončne celice, bi se izšlo. A jih ne, je pa res, da se ta razvoj dogaja v trenutku, ko govoriva. V Dubaju so zdaj zgradili največjo tovarno na sončne celice, ki zagotavlja dovolj energije za celotno državo. Res je, da imajo tam ogromno sonca, vendar proizvajajo višek energije in jo lahko izvažajo. Veliko je odvisno tudi od vizije. Kaj želimo? Tukaj je še odgovornost politike, da recimo kot v Franciji prepove uporabo plastičnih izdelkov, vrečk, kozarcev, pribora. (V Franciji morajo trgovine do leta 2020 prenehati prodajati te izdelke; op. a.) Ljudje pozabljajo, da Tesla ne bi bil tam, kjer je, brez Baracka Obame.

Zakaj?

Ker jim je Obama po finančni krizi leta 2008, ko je veliko solarnih podjetij bankrotiralo, dal sredstva za razvoj. Verjel je v to. Res je, da ima Elon Musk zelo močno vizijo, toda brez sredstev Obamove administracije in njihove vizije ne bi preživel. Naj se vrnem k vašemu prvemu vprašanju. Biti človek pomeni, da se stalno učimo novih stvari. Če se nehaš učiti, kaj boš potem počel? Ves dan gledal Netflix?

Prav to je moje naslednje vprašanje. Internet stvari, umetna inteligenca, robotizacija nam lajšajo življenje, a nas po drugi strani delajo bolj lene in manj razmišljajoče.

Voranc Vogel

Kdaj ste nazadnje videli sončni vzhod?

Pred dvema tednoma.

Dobro vam gre. Večina ljudi v mestih ne vidi sončnega vzhoda.

Marsikdo ne ve več, kdaj je sezonski čas zelenjave, kakšno zelenjavo uporabiti za juho, saj jo dobijo v vrečki. Vse je že pripravljeno, ni treba razmišljati.

Ampak se lahko naučite, vse je na spletu. Juha iz vrečke ni okusna. Jamie Oliver je napisal knjigo o tem, kako pripraviti zdrav obrok v petnajstih minutah.

Torej ne mislite, da bodo ljudje, ki se niso pripravljeni ali zmožni se učiti, v novi družbi zapostavljeni?

Ne. To, o čemer govorite, je rezultat koncepta industrializacije in načina izobraževanja, ki izvira še iz obdobja industrializacije. Izobražujemo se za varilce, zdravnike, odvetnike ... Ne pa individualno. Moje tri hčerke so obiskovale tradicionalno javno belgijsko šolo in ena je ponavljala razred zaradi neznanja v matematiki. Ko sem z njo delal vaje, ji je šlo odlično. Izkazalo se je, da ima panične napade, ker je pri reševanju testa časovno omejena. Prepisal sem jih v zasebno šolo, ki izobražuje glede na individualne potrebe učencev. Tam pa se je razcvetela.

Tudi uvedba bolonjskega sistema po Evropi je imela tak namen.

Žal ni šlo v tej smeri. Z ustreznim učenjem moramo začeti že zelo zgodaj, ne pa da deklice prek Disneyjevih risank učimo, kako naj bodo princese in čakajo princa na belem konju. Moj partner pri projektu sokratskega dialoga zdaj sodeluje pri reformi srednješolskega sistema na Nizozemskem. Problem, ki so ga prepoznali s pomočjo učencev, starih od 12 do 20 let, je, da je učna snov zastarela. Nič nimam proti učiteljem, menim, da povečini fantastično opravljajo svojo nalogo, toda učenci so poročali o tem, da se učijo zastarelih stvari. S pomočjo interneta današnja mladina v srednji šoli ve že veliko več kot nekoč, izobraževanje pa se temu še ni prilagodilo. Ne dovolijo jim pogovora, morajo le sedeti in poslušati, kar jih nervira, saj o stvareh, o katerih jim učitelji predavajo, že veliko vedo in bi se o njih radi pogovarjali, ne pa zgolj poslušali.