Vplivi iger političnih elit in gospodarskih velesil na podjetja

Živimo v obdobju nenehnih geopolitičnih pretresov. V zadnjih letih jih je v neposredni bližini Evrope zagrmelo kar nekaj. Od arabske pomladi, ruske aneksacije ukrajinskega polotoka Krim, odločitve Britancev, da zapustijo EU, vse do propadlega turškega puča in sirske državljanske vojne, ki žene v naše kraje na stotisoče beguncev. Danes straši nemške, evropske in posredno tudi slovenske izvoznike vse bolj nepredvidljiva politika Washingtona, ki pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa stopnjuje napetosti med ZDA in Kitajsko, s čimer sili svet vse bliže trgovinski vojni.
Vse od druge svetovne vojne se ni zgodilo, da je na šahovnici svetovnih velesil takšna množica pomembnih igralcev. Delitev sveta na ZDA in zaveznice na eni ter Rusijo na drugi strani je stvar preteklosti, stvar časov hladne vojne. Tradicionalnim velesilam ZDA, ki jih Donald Trump sili v spore s celo vrsto držav, EU in Rusiji se je pridružila vsako leto močnejša Kitajska, v ne tako oddaljeni prihodnosti bo začela mešati karte geostrateških iger tudi Indija.
Politična nestabilnost postaja stalnica. Trenja se ne dogajajo le »na terenu«, selijo se tudi v digitalne sfere, kjer se borijo za prevlado hekerji. Postranska škoda so lahko tudi podjetja. Hekerji so, denimo, leta 2014 napadli Sony, ker je posnel komedijo Ubijalski intervju, v kateri protagonista pod krinko novinarskega dela načrtujeta atentat severnokorejskega vodje Kim Džong Una. Merjenje moči med političnimi silami večkrat pljuskne v podjetniško sfero in to tako na globalni kot tudi lokalni ravni. Ni si težko zamisliti scenarija zaostritve odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Razmeroma nedolžen ukrep poostrenega nadzora na mejah bi lahko v tem primeru povzročil hude nevšečnosti in poslovno škodo podjetjem, zlasti tistim, ki se ukvarjajo s prevažanjem hitro pokvarljivega blaga.

Shutterstock

Nevarnost za izvoznike

Tak scenarij se je v omejeni obliki uresničeval med zaostrovanjem spora pred in po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča o vprašanju hrvaško-slovenske meje. A pri tem se večina zaveda, da je njegova nadgradnja in morebitno rožljanje z orožjem z obeh strani Kolpe zelo malo verjetnen, če že ne nemogoč scenarij. »Bistvena značilnost razvitih držav je stabilnost,« je poudaril dr. Bogomil Ferfila, ekonomist in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Dejstvo je, da je verjetnost hudega geopolitičnega pretresa v Evropi razmeroma majhna. V poslovnem smislu se težko zgodi kaj močno nepredvidljivega. Hkrati pa je res tudi, da bi pred nekaj leti marsikdo zamahnil z roko že ob omembi možnosti, da bo skupnost zapustila ena od držav. Toda danes se Evropa in Velika Britanija pripravljata na brexit.
Kljub vsemu, brexit ne prinaša katastrofe. V razvitem svetu so tako tveganja razmeroma nizka, zaradi večje kupne moči, stabilnosti in predvidljivosti poslovnega okolja na trgu je posledično več konkurence, podjetja poslujejo z manjšimi dobički. Manj razvite države so druga zgodba. Tam lahko podjetja na eni strani ustvarjajo precej večje dobičke – pogosto vladajo bolj stimulativno davčno okolje, poceni delovna sila, ki je ne ščitijo sindikati ... –, vendar se morajo hkrati zavedati precej večjih tveganj. »V Afriki in Aziji se lahko politične razmere spremenijo zelo hitro,« opozarja Ferfila. Podjetje je pred odločitvijo, ali tvegati ali ne. Vsekakor pa mora po besedah Ferfile pred vstopom na nov trg zelo dobro spoznati tamkajšnje okolje, da ne pride pride na primer ravno v vojne razmere.
Toda na vsa tveganja se je težko pripraviti. Kaj lahko povzroči geopolitična nestabilnost, ponazori podatek, da so slovenska podjetja še leta 2009 v Egipt izvozila za skoraj 70 milijonov evrov blaga, medtem ko je ta znesek po razpihovanju arabske pomladi do leta 2013 upadel celo pod 30 milijonov evrov, torej za več kot polovico. Skupni izvoz blaga Slovenije v istem obdobju je medtem zrasel s 16,3 na 21,5 milijarde evrov, kar pomeni približno 32-odstotno rast. Zaradi majhnega zneska izvoza, na katerega lahko drastično vpliva že propad enega ali dveh večjih poslov, in dejstva, da je vzporedno z arabsko pomladjo potekala kriza v Evropi, je te podatke smiselno vzeti nekoliko z rezervo.
Bolj nazoren primer je Ukrajina, kjer se je leta 2014 razplamtela revolucija, ki so jo izkoristile ruske vojaške enote za zasedo polotoka Krim. Rusija je stopnjevala pritisk s prekinitvami dobave zemeljskega plina, s trgovinskimi sankcijami, kar je naposled pripomoglo k strmoglaviljenju ukrajinske valute grivne. Ena od posledic so bili močno okrnjeni ukrajinski zunanjetrgovinski odnosi – tudi s Slovenijo. Če so slovenska podjetja še leta 2013 v Ukrajino izvozila za več kot 250 milijonov evrov blaga, se je vrednost izvoženih izdelkov do leta 2015 znižala na malo več kot 121 milijonov evrov.

Shutterstock

Majhnost je lahko prednost

Ena od držav, ki je letos spet pod drobnogledom mednarodne javnosti, je Iran, za katerega se je po sklenitvi jedrskega sporazuma leta 2015 govorilo kot o novi veliki priložnosti za slovenska podjetja. Predsednik Borut Pahor je leta 2016 v Teheranu slovesno odprl slovensko veleposlaništvo, kjer je v nagovoru izrazil upanje o tesnejšem političnem in gospodarskem sodelovanju. A ravno to bi bilo lahko ogroženo. ZDA so namreč letos spomlad izstopile iz jedrskega sporazuma in bodo z novembrom Iran zopet udarile s sankcijami, ki vodijo nazaj v ekonomsko osamitev. Tokrat morebiti celo brez sodelovanja Evrope, ki se trudi z vzpostavitvijo mehanizma, ki bi evropskim podjetjem omogočil finančni obvod in nadaljevanje nemotenega trgovanja z Iranom.
A vprašanje je, koliko evropskih multinacionalk bo z nadaljnjim poslovanjem z Iranom tvegalo srd ameriškega političnega vrha. Iz poročanja mednarodnih medijev je mogoče razbrati, da se z novembrom iz Irana oziroma iz poslov z iranskimi podjetji umikajo tako francoski proizvajalec letal Airbus, nemška zavarovalnica Allianz, italijanska Banco Popolare, ladijska prevoznika CMA CGM iz Francije in Maersk iz Danske, nemški Daimler, francoski Renault, Deutsche Telekom, italijanska in avstrijska energetska družba Eni oziroma OMV in številni drugi.

Dušan Olaj: Bistvo je, da razpršiš tveganja na več različnih okolij, s čimer se izogneš usodnim posledicam lokalnih kriz

»Veliki se poslavljajo iz Irana. Jasno, ne morejo si privoščiti izgube ameriškega trga. To je realnost, to je moč ZDA,« je dejal Ferfila in poudaril, da so slovenska podjetja v nekoliko drugačnem položaju, saj v ZDA praktično ne poslujejo. Iran je lahko tako še vedno priložnost za slovenska podjetja. »Prednost majhnih držav in manjših podjetij je, da lahko občasno naredijo kakšen prekršek, pa tega nihče ne bo opazil,« je še dodal Ferfila.
Ante Milevoj, vodja Centra za mednarodno poslovanje v GZS, ob tem vendarle ocenjuje, da bi lahko zaradi sankcij nekoliko upadel slovenski izvoz v Iran. Vendar predvsem zaradi težav tamkajšnjih partnerjev. Hkrati ugotavlja, da nobeno od slovenskih podjetij zaenkrat ni prekinilo svojih aktivnosti v Iranu. Dušan Olaj, direktor Duola, potrjuje zadnjo trditev: »Doslej nekega negativnega vpliva sankcij proti Iranu nismo doživeli, saj so naši proizvodi izvzeti iz sankcij.« Kljub temu morebitnih negativnih posledic sankcij ne izključuje. »Verjetno jih bomo občutili posredno. Sankcije onemogočajo finančno poslovanje iranskih podjetij, kar pomeni, da so tamkajšnji kupci nelikvidni, ne dobijo bančnih garancij, nimajo deviz, njihova kupna moč upada.«

Shutterstock

Kako se spopasti z geopolitičnimi tveganji

Dejstvo je, da dogajanje v Iranu ne bo usodno vplivalo na slovenski izvoz, čeprav se je ta med letoma 2015 in 2017 podvojil na dobrih 54 milijonov evrov. Olaja tamkajšnje dogajanje ne skrbi: »Bistvo je, da razpršiš tveganja na več različnih okolij, s čimer se izogneš usodnim posledicam lokalnih kriz,« pravi in dodaja: »Če se zgodi globalna kriza, tako in tako prizadene vse. Nemogoče se ji je izogniti.«
Toda tudi v krizah je mogoče poslovati dobro, če podjetniki dovolj dobro poznajo državo. »Potoval sem po Afganistanu, bil sem v Kabulu, kjer je skoraj vsak dan en teroristični napad. A nato sem prišel v iraški Kurdistan, kjer je bila prava oaza miru,« je opisal svoje izkušnje Ferfila. Kaj je nauk te zgodbe? »Tudi v državah, kjer so nemiri, vojne, obstajajo mirni predeli. Predeli, kjer teče posel skorajda nemoteno. Spomnite se samo vojne na Hrvaškem, med katero je večina Slovencev še naprej hodila tja na morje.«
Nekaj podobnega se je pred leti dogajalo prav v prej omenjenem iraškem Kurdistanu. Kakšen dan vožnje od krvavih pohodov pripadnikov Islamske države so, kot je poročal Economist, tri zahodne naftne družbe – Genel Energy, DNO in Gulf Keystone – nemoteno nadaljevale črpanje tekočega zlata, ki je bilo s konvoji cistern nato prepeljano v Turčijo. Vrednosti delnic omenjenih družb so sicer padle in to za skoraj tretjino, toda vlagatelji so se hitro prilagodili, vračunali v enačbe višjo ceno kapitala in posel je potekal naprej.

Izpoved varnostnika

»Zavedali smo se, da gremo na varnostno nekoliko bolj tvegano območje, a smo na koncu pristali v vojni,« je dejal eden od direktorjev omenjenih družb. V takšnih primerih se podjetniki pogosto zatečejo k varnostnikom ali kar k telesnim stražarjem. »Streljali se ravno nismo, smo pa morali reševati nekaj kočljivih situacij,« nam je povedal Dalibor Debartoli, direktor podjetja IBS Varovanje. Bolj kot s slovenskimi podjetji v zadnjem desetletju sodeluje z izraelskimi, ki so zaradi okolja, kjer živijo, zunanje politike države ter bridkih izkušenj iz pretekle in polpretekle zgodovine precej bolj previdni od slovenskih poslovnežev.

Dr. Bogomil Ferfila: Prednost manjših podjetij je, da lahko občasno naredijo kakšen prekršek, pa tega ne bo nihče opazil.

Zanje se lahko zdi tvegano že počitnikovanje v Sloveniji. »Pred leti je ena največjih izraelskih bank svoje zaposlene poslala na štirinajstdnevni dopust v Ljubljano, kjer smo jih na priporočilo ministrstva spremljali mi,« je pojasnil Bartoli, ki opozarja, da je 80 odstotkov varovanja preventiva – zbiranje podatkov, iskanje potencialnih nevarnosti, skrbno načrtovanje, skratka, vse, da se stranke in varnostniki izognejo težavam. Izraelci se z njimi v Sloveniji niso srečali, toda obstajajo predeli sveta, kjer je tveganje precej večje.
Tudi v razvitem svetu, denimo že v New Yorku, kjer ni več nenavadno, da si poleg znanih športnih zvezdnikov in estradnikov telesne stražarje omišljajo premožni finančniki. Terorizem, politična nestabilnost in vedno trdnejše prepričanje, da elita bogati na plečih množic, stopnjujejo nelagodje. Nekateri bogati Newyorčani imajo telesnega stražarja za šoferja, spet drugi imajo doma oboroženo čistilko iz Filipinov, še več jih najame stražarje, ko gredo na dopust. Lastnik enega izmed posojilnih skladov je na dopustu v Parizu, ki ga je preživel z ženo in desetletnim sinom, za 2000 dolarjev na dan najel še dva oborožena telesna stražarja, poroča New York Post.
Slovenski podjetniki večinoma nimajo teh skrbi. Ker izhajajo iz okolja, kjer ni veliko kriminala, so pogosto morda celo premalo previdni. Toda ponekod so tveganja preprosto prevelika. Ena takšnih držav je na primer Nigerija, za katero na ministrstvu za zunanje zadeve pišejo, da obstaja tveganje terorističnih napadov, ugrabitev (tudi tujcev), oboroženih ropov in drugih oboroženih napadov. »Tudi tam smo že bili,« se spominja Bartoli in pravi, da je država tvegana predvsem zaradi revščine. »Vedeli smo, da za volanom ne sme sedeti belec, saj se lahko hitro zgodi, da se ti kdo vrže pod kolesje in nato zahteva odškodnino ali še kaj hujšega.« Ob tem prizna, da je vsaka država specifična, največkrat pa poslovneži nočejo zgolj mojstra borilnih veščin, temveč predvsem nekoga, ki se spozna na posel, je dober šofer, zna načrtovati poslovno pot, na kateri izbrati prave kraje za prenočitev, za kar se Bartoli največkrat obrne na zaupanja vredna lokalna varnostna podjetja.
In to velja tudi v poslu. »Če greš v tvegano državo, potem si zelo odvisen od svojih lokalnih povezav,« je poudaril Ferfila. Vendar pa niti domačini ne morejo pomagati, če postane gospodarstvo žrtev geopolitičnih iger velesil.