Vpisa v gimnazije čedalje manj

V začetku aprila so se končali vpisi v srednje šole za prihodnje šolsko leto. Podatki zadnjih let (graf) kažejo, da se zanimanje za tehnične poklice povečuje, za gimnazije pa upada. Po mnenju generalne direktorice direktorata za srednje in visoko šolstvo Elvire Šušmelj se bo ta trend nadaljeval in vpisa v gimnazije bo še nekoliko manj. »Po mojem mnenju se bo ustalilo nekaj odstotkov pod eno tretjino generacije. Imamo pa že danes območja v Sloveniji, kjer ni veliko mestnih središč, zato se tam v gimnazije vključi le dvajset odstotkov generacije.« To je za trenutno gospodarsko sliko ugodno, a je, kot opozarja Šušmeljeva, treba paziti, da delež vpisa v gimnazije ne upade preveč. »Družba potrebuje tako naravoslovni kot družboslovni kader. Ne smemo iti iz ene skrajnosti, ko smo imeli obdobje navala na gimnazije in splošno znanje, v drugo, ko bi imeli le praktična in strokovna znanja.« Po mnenju Elida Bandlja, direktorja Centra za poklicno izobraževanje (CPI), je povečan vpis v strokovne in tehnične šole posledica gospodarske rasti, v kateri je potreb za tehnične kadre čedalje več. »Po drugi strani pa se še vsi dobro spominjamo, koliko ljudi z gimnazijo in fakulteto iz družboslovnih smeri je v obdobju krize ostalo brez službe ali pa več let ni dobilo zaposlitve.«

Pexels

S tehnično srednjo šolo si ne zapreš nobene poti

Vpliv na spremembo strukture vpisov v srednje šole, ki je v zadnjih petih letih zanihala v korist strokovnih in poklicnih šol, pa gre pripisati tudi sistematičnemu pristopu promocije poklicnega izobraževanja ter njegovemu pomenu. »Mladi, ki so nekoliko bolj racionalni, se zavedajo, da imajo s tehnično izobrazbo na koncu dve poti. Ali možnost nadaljnjega šolanja ali možnost zaposlitve,« pravi sogovornik. Spremenila se je tudi plačna struktura. Če so bili včasih ljudje s poklicno izobrazbo z redkimi izjemami slabše plačani kot tisti z univerzitetno, danes ni več tako. »Cena te delovne sile se dviguje. Obrtniki znajo ceniti kadre in jih primerno plačujejo. Nekateri poklici imajo še vedno le minimalno plačo, a jih je čedalje manj. Tudi ljudje cenijo kvalitetne mojstre in so za njihove storitve pripravljeni pošteno plačati. Kakovost je pomembna in to je tudi razlog, da se mladi pogosteje odločajo za takšne poklice.«

Elido Bandelj, Center za poklicno izobraževanje (CPI): Cena te delovne sile se dviga. Obrtniki znajo ceniti kadre in jih primerno plačujejo.

Če pogledamo le programerje – veliko najboljših že v srednji šoli osvoji dovolj znanj in izkušenj, zato se na fakulteti že v prvem ali drugem letniku prenehajo izobraževati, ker jim šola ne ponuja dovolj velikega izziva. Za delo jim ni treba hoditi na razgovore, saj jih podjetja novačijo že na pragu fakultet. Dobesedno. Pred ljubljansko fakulteto za računalništvo se neredko v dopoldanskih urah znajdejo promocijske stojnice podjetij, ki obupano iščejo nov kader. Kot mi je dejal eden od profesorjev na omenjeni fakulteti v neformalnem pogovoru, je v prvem letniku morda le eden ali dva študenta v generaciji brez delovnih izkušenj. Podjetja pa kadrov ne iščejo le na fakultetah, ampak že v srednjih šolah.

Potreb po tehničnih kadrih je ogromno

Na Srednji šoli tehničnih strok Šiška, ki skrbi za področje poklicnega in strokovnega izobraževanja iz elektrotehnike, računalništva in mehatronike, se zavedajo, da se vzporedno z zanimanjem mladih za tehnične poklice veča tudi interes podjetij, ki potencialne kadre iščejo že med srednješolci. Ob približevanju koncu leta jih je na šoli obiskalo 13 najuspešnejših slovenskih podjetij. Šola sicer sodeluje z več kot 50 podjetji, dijaki pa opravljajo prakso v več kot 800 podjetjih doma in v tujini. Kljub stalnemu zmanjševanju števila dijakov zaradi manjših generacij so v samo zadnjih šestih letih na omenjeni šoli število oddelkov z 22 povečali na 32, število dijakov pa se je z manj kot 600 povišalo na skoraj 900.

Simona Petrič, direktorica podjetja Elvez: Pomembno je, da mlade navdušimo in jih ne prestrašimo, preden začnejo delati v praktični delovni sredini. Predstavimo jim realen prikaz stanja, kot ga vidimo v gospodarstvu.

»Na šoli se zavedamo, da izobraževanja ne moremo ločevati od gospodarstva. Dijaki poklicnih šol tako v podjetjih preživijo najmanj 24 tednov, dijaki srednjega strokovnega izobraževanja pa štiri tedne. To je že čas, v katerem delodajalci prepoznajo znanja in kompetence dijakov pa tudi kakovost in način dela šole ter dovzetnost za pobude, ki pridejo od podjetij. Sodelovanje šole in gospodarstva je nujno, predvsem pa je pomembno, da mladim širimo vedenje in odpiramo možnosti, ki jih imajo v načrtovanju svoje karierne poti,« je na Dnevu za kariero izpostavila Darinka Martinčič Zalokar, ravnateljica šole.

Pexels

Ana Žemva Novak, svetovalka na področju poklicnega izobraževanja in vajeništva pri Gospodarski zbornici Slovenije, pri delu z različnimi podjetji opaža, da je potreba po kadrih ogromna. »Razlogi so različni, od tega, da se podjetja širijo, gredo na nove trge, imajo nove proizvode, zaposleni se upokojujejo ... Podjetja zelo rada vzamejo mlade kadre, s katerimi začnejo sodelovati že v šolskih letih in jih potem v podjetju naprej razvijejo ter oblikujejo,« pravi Zalokarjeva.

Programi niso več ozko usmerjeni

S tem se strinja tudi Bandelj iz CPI. »Šola mora dati mladim generična znanja, na podlagi katerih jih delodajalci potem oblikujejo dalje. Danes se zaposlitve in delovne obveznosti menjajo na sedem let in podjetja morajo nenehno vlagati v kadre, če hočejo biti konkurenčna. Zavedanju, da poklici niso več za vse življenje, so se prilagodili tudi poklicni programi. Niso več tako ozki, kot so bili nekoč, običajno se lahko srednješolec izobrazi za več poklicev, za katere se potrebujejo podobna znanja in kar mu omogoča lažje prekvalifikacije na karierni poti,« pravi Bandelj. Poklicni standardi, torej programi, se glede na stanje v družbi spreminjajo na pet let. Kljub temu pa je po sogovornikovih besedah pri mladih treba še bolj razvijati ustvarjalnost in podjetnost.

Pexels

Tehnični poklici potrebujejo najboljše učence

»Takšnih sprememb si najbolj želimo. S tem bi se tudi najboljši učenci začeli vpisovati v poklicno in tehnično strokovno srednješolsko izobraževanje. Le tako bomo lahko gradili razvojne razmisleke za celotno gospodarstvo in s tem boljša delovna mesta. Ko govorimo o ustvarjanju prihodnosti, moramo najprej poskrbeti za njene nosilce, torej mlade. To pomeni tudi, da jim ob vstopu na trg dela omogočimo, da začnejo nabirati izkušnje. Z veseljem jih povabimo k sebi, da spoznajo tehnične poklice in se nad njimi navdušijo. Vemo, da ni razvoja podjetja brez razvoja njegovih kadrov. Zanj pa lahko najbolje poskrbimo skozi takšna povezovanja in sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami,« je v srednji tehnični šoli v Šiški dejal Aleksander Zalaznik, generalni direktor podjetja Danfoss Trata in višji podpredsednik DEN Controls. Simono Petrič, direktorico podjetja Elvez, povečanje interesa za tehnične šole veseli, saj je v gospodarstvu povpraševanje po takšnih kadrih ogromno. »Pomembno je, da mlade navdušimo in jih ne prestrašimo, preden začnejo delati v praktični delovni sredini. Predstavimo jim realen prikaz stanja, kot ga vidimo v gospodarstvu, in jih ozaveščamo o delovnem okolju, ki je velikokrat drugačno, kot si ga predstavljajo. Zaradi globalne in dostopne digitalizacije je veliko mladih usmerjenih samo v hitro dostopne informacije in rešitve, vendar je za uspešno strokovno delo v praksi še vedno temeljna osnova klasična pot postopnega pridobivanja znanja.«

Ne smemo iti iz ene skrajnosti v drugo. vsi se še dobro spominjamo, koliko ljudi z gimnazijo in fakulteto iz družboslovnih smeri je v obdobju krize ostalo brez službe ali pa več let ni dobilo zaposlitve.

Po besedah generalne direktorice direktorata za srednje in visoko šolstvo Elvire Šušmelj bodo v srednjeročnem obdobju ostali iskani in izvajani vsi poklici, ki jih poznamo danes. »Spremembe pa bodo pri posameznih znanjih z določenega področja. Strojništvo je aktualno v vseh razsežnostih, enako elektrotehnika, še več bo potreb po znanjih mehatronike in računalništva.«

Ravno v teh izobraževalnih smereh pa je po besedah učiteljev in profesorjev menda skrita ena velika pomanjkljivost, zaradi katere učnega procesa ne zmorejo narediti tako aktualnega in zanimivega, kot bi si želeli. To je pomanjkanje denarja za najsodobnejšo opremo. »Oprema ni nikoli končana zgodba. Več sredstev za opremo bi zagotovo potrebovali. Mora se posodabljati in tudi se. Žal pa nam je, da smo v letih krize prejeli manjša sredstva za izobraževanje, kar je šlo skoraj vedno na račun manj vlaganj. Kljub temu pa so srednje šole z medpodjetniškimi izobraževalnimi centri (PIC), kamor se je usmerilo veliko evropskih sredstev, naredili velik korak v opremljenosti. Ne bi bilo pravično, če bi dejali, da zaostajajo za sodobnimi centri. CC-stroj ima danes vsak PIC. Ker pa razvoj strojne in programske opreme zelo hitro napreduje, je tudi potreb po novi opremi vedno veliko,« pojasnjuje sogovornica. Po koncu krize se je po njenih besedah zmanjšalo tudi število družbenoodgovornih podjetij, ki so včasih redno skrbela, da so šole dobile opremo, na kateri so se učenci izobraževali. Ta podjetja v določenih okoljih še obstajajo in prispevajo kar nekaj finančnih sredstev za opremo, a jih je precej manj kot pred krizo.«