Voda je velik posel

Perrier, Evian, Vita Coco, Fiji, Juliana, Costella, Kaplja, Dana, Jana, Radenska Naturell, Oda, Zala … so le ene izmed ustekleničenih (v steklenici) in embaliranih vod (v plastenki), ki jih je moč najti na prodajnih policah. Industrija embalirane vode je v fazi velikega poka in zdi se, da je leta 2016 trg vode izgubil glavo – ni več omejitev, kaj je voda, kaj so kupci pripravljeni kupiti in kako globoko bodo segli v žep ob nakupu tekočega zlata novega stoletja. Pogosto niti ni več dovolj, da je voda samo voda – imeti mora posebne moči. Vode, obogatene z vitamini, minerali in drugimi substancami, obljubljajo boljše počutje, hidracijo, antioksidacijo in celo tako postranske stvari kot je izguba celulita.

Milijardni in hitro rastoči posel

Leta 2015 je potrošnja embalirane vode samo v Veliki Britaniji zrasla za dobrih deset odstotkov, hitreje kot v vseh evropskih državah razen Romunije (dobrih 14 odstotkov). Povprečna rast v EU je bila 5,6-odstotna, medtem ko se je potrošnja v Sloveniji povečala za slabih pet odstotkov, kažejo podatki iz poročila analitske družbe Canadean, ki jih povzemajo v evropskem združenju industrije pijač Unesda.

Shutterstock

Nekoliko nižja rast niti ni presenetljiva glede na visoko kakovost vode, ki priteče iz vodnih pip v slovenskih domovih. Gospodinjstva so po podatkih državnega statističnega urada (Surs) za mineralno ali izvirsko vodo leta 2015 sicer odštela povprečno 45,71 evra oziroma 17,64 evra na člana gospodinjstva. Za brezalkoholne pijače je povprečno gospodinjstvo medtem namenilo 54,03 evra, kar je 8,05 evra manj kot leta 2012. Trend usihanja trga sladkih pijač je prisoten že dolgo. Če je povprečni Slovenec še leta 2010 popil skoraj sto litrov gaziranih pijač na leto, je bila ta številka po podatkih Canadeana predlani nižja skoraj za tretjino (71 litrov). »V primerjavi s trgom sladkih pijač je trg vod relativno stabilen. Slovenija je po potrošnji ustekleničene oziroma embalirane vode z 61 litri nekoliko nad polovico evropskega povprečja, ki znaša 110 litrov na osebo, ter precej nižje od naših sosed,« so nam povedali v Pivovarni Laško, ki je v lasti nizozemskega Heinekena.

Začetek revolucije

Prodaja vode na svetovnem potrošniškem trgu je relativna novost. Zdaj je tako stokrat večja kot leta 1980, in to v državah, kjer je voda iz pipe pitna in kakovostna, v državah, kjer se ni treba bati kolere ali katere druge bolezni. V preteklosti je bil nakup čiste, pitne vode nujnost, a so si jo lahko privoščili le bogati. James Salzman v knjigi Pitna voda: Zgodovina (Drinking Water: A History) opisuje, kako so srednjeveški menihi ob svetniških izvirih polnili steklenice vode in jih ponujali romarjem, bogati Evropejci so se mudili v toplicah in se namakali v vodi z zdravilnimi učinki, potem pa je prišlo leto 1740, ko so Britanci ponudili prvo ustekleničeno vodo iz Harrogata, ki je bil že leta 1914 največji izvoznik vode na Otoku, dobavljal pa jo je tudi v oddaljeni Bombaj (zdaj Mumbaj). Na začetku 20. stoletja je revolucijo ustekleničene vode skoraj pogubil novi posel – Alexander Cruickshank Houston je uspešno kloriral vodo in jo naredil pitno. Dobičkonosna panoga ustekleničene vode pa je doživela preporod leta 1977 s televizijskim oglasom, ki je prepričal Američane (in posledično ves svet): »Globoko izpod planin v Franciji, s procesom, ki se je začel pred milijoni let, narava daje življenje ledeniškemu izviru: Perrier.« Med letoma 1975 in 1978 se je v ZDA prodaja ustekleničene vode Perrier povečala z 2,5 milijona steklenic na 75 milijonov steklenic, so zapisali v Guardianu.

Ustekleničene marketinške zgodbe

Že leta 1985 je revija Time opazila, da je »snobizem do vina zamenjal snobizem do vode«. Cene nekaterih ustekleničenih izvirskih vod so zdaj izjemno visoke: pet dolarjev za 750 mililitrov ustekleničene japonske Finé ali avstralske Tasmanian Rain, 23 dolarjev za finsko vodo Veen, 219 dolarjev za Fillico, 402 dolarja za Kona Nigari Water in 60.000 dolarjev za 750-mililitrsko steklenico iz 24-karatnega zlata Acqua Di Cristallo Tributo a Modigliani. Visoke cene dosegajo tudi nekatere mineralne vode, med njimi slovenska mineralna voda ROI – Roitschocrene iz Rogaške Slatine; na tujih trgih je za pol litra treba odšteti 50 evrov in več.

Shutterstock

Da je trg ustekleničene vode zaživel, je pripomogla tudi tehnologija: leta 1977 so odkrili PET oziroma vrsto plastike, ki se danes na veliko uporablja za embalaže. Velika podjetja brezalkoholnih pijač – Coca-Cola, Nestlé, PepsiCo itd. – so hitro skočila na vlak in začela ponujati svoje embalirane vode, ki so doživele razcvet z novimi inovacijami: okusi, sladili, elektroliti, minerali, vitamini ...

Tudi Slovenija je na tem vlaku, čeprav je pri nas kakovost pitne vode iz pipe precej boljša kot drugod po svetu, pravi Boštjan Kočar, direktor H2O skupine, d. o. o., in predsednik Slovensko-izraelskega poslovnega kluba, ki se ukvarja s tehnologijami za vodo in optimiranjem sistemov komunalne infrastrukture: »Vse več ljudi kupuje embalirano vodo. A ta po kakovosti, razen nekaterih znamk, ni bolj kakovostna od vode iz pipe. Vzrok za večjo prodajo je predvsem marketing podjetij, ki ponujajo embalirano in ustekleničeno vodo. Ta je agresivnejši od marketinga podjetij, ki se ukvarjajo s preskrbo s pitno vodo. Zadnja so neprofitna in skrbijo, da imamo vsi dovolj kakovostne pitne vode.«

Če so nekateri ponudniki embaliranih vod morda celo preveč agresivni na trgu, so tisti, ki polnijo iz najkakovostnejših vodnih virov pogosto premalo ambiciozni. »Morali bi prodajati zgodbe, to bi bila priložnost za slovenska podjetja, ki prodajajo ustekleničeno vodo, vendar bi jo morali prodajati v višjem cenovnem razredu, ker je nadpovprečno kakovostna,« je prepričan Kočar. Evian se denimo oglašuje kot izvirska voda z zdravilnimi učinki. Toda Kočar razkriva, da jo Francozi kemično obdelujejo. »Evian izvirsko vodo popolnoma filtrira z membranskimi in osmoznimi postopki, pobere iz nje vse minerale in soli in jim potem primeša koktejl novih mineralov in soli. Prav zato lahko Evian proizvaja vodo identičnega okusa tako v Švici, ZDA, Afriki in Aziji,« razlaga.

V desetletju podelili 18 koncesij

V Sloveniji smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, vendar, pravijo na ministrstvu za okolje in prostor (MOP), to ne pomeni nobene spremembe za posameznika glede uporabe vode za pitne namene. »Pomeni, da sta posamezniku zagotovljena dva litra pitne vode na dan, ne pa tudi voda za tuširanje, pranje ipd.,« si ustavno spremembo tolmači Kočar. Za posebno rabo vode za potrebe lastne preskrbe s pitno vodo je še vedno treba pridobiti vodno pravico, pravijo na MOP. Na ministrstvu so nam že poleti povedali, da je bilo v obdobju 2005–2015 za uporabo vode za proizvodnjo pijač podeljenih 18 koncesij. Trije koncesionarji vode za to še ne uporabljajo. Lani pa so bile podeljene tri koncesije koncesionarjem, ki so imeli sklenjeno koncesijsko pogodbo samo za del vrtin, uredbe pa so bile izdane za vrtine, ki so bile brez koncesije.

Dovoljena količina za proizvodnjo pijač pri zdaj aktivnih koncesionarjih znaša 3,08 milijona kubičnih metrov na leto.

Kočar razlaga, da morajo koncesionarji, ki dobijo pravico za črpanje vode za proizvodnjo pijač, po pravilniku na ta vodni vir namestiti merilno napravo: »Na podlagi tega merilnega mesta je treba državi sporočati, koliko vode je bilo načrpane, vendar nadzora nad merilnimi mesti ne izvaja nihče.« To pomeni, da tudi Radenska, Heineken in drugi sami poročajo, koliko vode so načrpali. »Na podlagi letnega rezultata lahko pristojni uradi ocenijo, koliko vode je koncesionar prodal kot produkte,« razlaga Kočar in opozarja, da bi bilo treba teh dobrih 40.000 odjemnih mest kakovostno opremiti z merilno opremo in jih tudi nadzirati, kar bi v državno blagajno prineslo kak dodaten evro za zaščito slovenskih voda.

Juliano menda želita tudi Coca-Cola in Nestlé

Pri nas sta največja proizvajalca ustekleničene in embalirane vode Radenska in Laško (Heineken). A to ne pomeni, da proizvajajo tudi najkakovostnejše vode, pravi Kočar, ki meni, da imamo več kakovostnih embaliranih voda, med katerimi izstopajo: Costella, Juliana, Voda902 in Zlata kaplja. Vse naštete se po njegovem mnenju polnijo iz »vrhunskih vodni virov«.

V preteklosti so pitje Juliane, kot je povedal direktor podjetja Marjan Krajnc, menda priporočali tudi na Onkološkem inštitutu, ker vsebuje največ mineralov, ki jih potrebujejo pacienti po kemoterapiji. Konkurenca na trgu je velika in Juliano po besedah Krajnca konkurenca tudi onemogoča, zato je marsikje ni na prodajnih policah. Poleg tega ne morejo konkurirati nizkocenovnim vodam. »Udarec so lobiji, ki se je želijo polastiti,« pravi. Za nakup Juliane sta se menda potegovala tudi Nestlé in Coca-Cola, a prodaji niso naklonjeni. »Edino upanje za Juliano je tuj trg,« nam je povedal Krajnc. Občina Jesenice je na dražbi družbi Voda Juliana kot edinemu dražitelju za 85.470 evrov prodala 2035 kvadratnih metrov zemljišča ob nekdanji železniški postaji na Hrušici, je junija pisalo v Delu. Vendar, pravi Krajnc, vode še niso speljali do obrata. 

Shutterstock

Vodo destilirajo 
in ponovno kondenzirajo

Ameriška Coca-Cola je eden največjih svetovnih proizvajalcev sladkih in gaziranih pijač, a hkrati tudi inovator na področju proizvodnje vode. Vodo, ki jo prodaja pod blagovno znamko Glaceau Smartwater, pridobiva iz izvira Morpeth, vendar jo pred embaliranjem parno destilira, kondenzira in nato vanjo injicira elektrolite. Gre torej vse prej kot za naravno izvirsko ali mineralno vodo, toda kljub temu je hčerinsko podjetje Glaceau Smartwater vredno okoli 25 milijonov evrov. Poleg tega so številne vode danes obogatene s sladkorjem. Cocacolina Glaceau Vitaminwater je vsebovala kar 23 gramov sladkorja, ki so ga po potrošniški gonji morali zamenjati s stevijo.

Značilnosti kategorij embaliranih vod, ki jih najdemo na trgovinskih policah

(Vir: Združenje polnilcev embaliranih vod)

V Sloveniji imamo poleg sorazmerno dobre kakovosti vodovodne vode iz pipe tudi zelo posebne in specifične embalirane vode. Imamo naravne mineralne vode, znane po svoji tradiciji in ugodni mineralni sestavi, ter izvirske vode, ki prav tako ustrezajo visokim zahtevam kakovosti. Na slovenskem trgu je tudi nekaj namiznih oziroma pitnih vod, ki prav tako sodijo v kategorijo embaliranih vod, vendar imajo nižje kakovostne zahteve v primerjavi z naravnimi mineralnimi oziroma izvirskimi vodami.

Kakšne so razlike?

⚫ Naravna mineralna voda ima svoj izvor v podzemnem vodnem viru, zaščitenim pred sleherno možnostjo kontaminacije in izteka, ali se črpa na izviru iz enega ali več naravnih iztokov ali vrtin. Odlikujejo jih mikrobiološka in kemijska neoporečnost že v izvoru, kar je navadno posledica globin, v katerih nastajajo. Sestava, temperatura in druge pomembne lastnosti morajo biti v okviru naravnih nihanj, dovoljeno je odstopanje ±20 odstotkov. Prepovedan je vsak postopek obdelave naravne mineralne vode, ki bi spremenil mikrobiološko sliko in oziroma kakršnokoli dodajanje oziroma odvzemanje snovi. Dovoljeni so le nekateri fizikalni postopki obdelave, kot so odstranjevanje neobstojnih sestavin (železo, mangan in žveplo) ter odvzemanje in ponovno dodajanje ogljikovega dioksida. Vsako naravno mineralno vodo v prometu mora predhodno priznati pristojno ministrstvo za prehrano. Nadzor nad kakovostjo naravne mineralne vode, ki je že na trgu, je zagotovljen z nenehnim spremljanjem parametrov naravne mineralne vode, tako pri proizvajalcu kot tudi organizaciji, ki jo je za tako dejavnost pooblastilo pristojno ministrstvo.

⚫ Izvirska voda izvira iz podzemnih globin, polni se pri izviru ter ima tudi po polnjenju enako čistost kot pri izvoru. Ustreza posebnim mikrobiološkim zahtevam iz predpisa, ki ureja naravno mineralno vodo in izvirsko vodo. Fizikalno-kemijske lastnosti izvirske vode morajo ustrezati pogojem iz predpisa, ki ureja pitno vodo. Postopek registracije pri pristojnem ministrstvu ni potreben.

⚫ Namizna voda je pripravljena iz pitne vode, naravne mineralne vode ali izvirske vode ter lahko vsebuje eno ali več dodanih snovi, na primer ogljikov dioksid, morsko vodo, natrijev klorid, kalijev klorid, kalcijev klorid, natrijev karbonat, kalcijev karbonat, natrijev hidrogenkarbonat, magnezijev karbonat, natrijev sulfat, magnezijev sulfat in natrijev fluorid. Glede mikrobioloških zahtev in fizikalno-kemijskih lastnosti mora izpolnjevati pogoje iz predpisa, ki ureja pitno vodo.

⚫ Za embalirano pitno vodo veljajo podobna merila kot za vodo iz javnega omrežja. Dovoljeni so postopki obdelave, onesnaževala smejo biti prisotna do predpisanih mejnih vrednosti.