Vinska prestolnica … sredi Azije

Ujeti v objem naravnih rezervatov so morali visoko v zrak. Pogled s ptičje perspektive razkriva Hongkong kot džunglo v nebo segajočih nebotičnikov, v katerih domujejo finančne korporacije, podjetja in tamkajšnji prebivalci. Bi si želeli stanovati v 65. nastropju?

»Prav nič zabavno ni, ko udari tajfun,« pripomni domačin med mojim glasnim razmišljanjem o srečnem dejstvu, da to območje ne pozna močnih potresov. Hongkong je šok za čutila. Že od daleč je težko sprocesirati preplet svetlikajočih se pismenke in imen zahodnih korporacij, ki plezajo po nebotičnikih. Od blizu se vizualni kakofoniji pridruži še mešanica vonjav prvovrstne azijske kulinarike, izpušnih plinov in množice ljudi azijskih, zahodnjaških in afriških potez. Kratkohlačnikov, kravatarjev in brezdomcev, ki se po preozkih pločnikih in mreži mostov prebijajo neznano kam v betonski labirint.

Zbiranje prvih vtisov prekine zgolj obžalovanje, da je poletna oprava spravljena nekje v kovčku sredi hotelske sobe. A tegobe človeka, nevajenega toplega in vlažnega jesenskega ozračja Hongkonga, so bile pozabljene vsakič znova ob pogledu na gosto posejane vrtoglavo visoke stavbe, ki presunejo verjetno tudi prebivalce mest, ki premorejo kaj več od 20-nadstropnih stolpnic slovenske metropole.

jan bratanič

Tempo življenja v Hongkongu je bliskovit, za mnoge se ustavi zgolj med prometnimi konicami, v zastojih, ki so nekaj vsakdanjega v 7,5-milijonskem mestu. Reka luči pod mostom se je tako skorajda ustavila. A tudi če bi mimo mene drsela, kot prepeva Dominik Kozarič, bi iz nje jasno razločil nenavadno veliko avtomobilov znamke Tesla. Tako čez palec jih je bilo v nekaj minutah mogoče našteti nekajkrat več kot jih premore Ljubljana in celo več kot jih odkrije dnevni sprehod po San Franciscu, ki leži v bližini sedeža Tesle, kjer kuje Elon Musk svojo vizijo prihodnosti.

Razlog za poplavo tesel raznovrstnih oblik se kakopak skriva v davkih. Hongkonške oblasti se namreč zavedajo težav, ki jih v tako gosto naseljenem mestu povzročajo škodljivi plini, ki se vijejo iz izpuhov nepreglednih množic pločevinastih konjičev. Ker 100-odstotni davek na avtomobile ni deloval kot dovolj dober vzvod za odvračanje domačinov od nakupa – v Hongkongu je avtomobil verjetno celo večji statusni simbol kot pri nas – so davek odpravili in s tem močno pocenili registracijo električnih vozil. Rezultat? Še več avtomobilov na cesti, saj so bogati izkoristili priložnost za občutno cenejšo registracijo tesle, vendar ne za prvo, temveč največkrat drugo vozilo, je dejal eden od sogovornikov. V letošnjem prvem četrtletju je bilo v Hongkongu na novo registriranih 3700 vozil te znamke, od tega 2939 samo marca. Ta rekord bo verjetno obstal še kar nekaj časa, oblasti so namreč dokončno vrgle puško v koruzo aprila, ko so odpravile davčno olajšavo na električna vozila. Isti mesec ni bilo nobene registracije tesel, maja jih je bilo pet.

Vinska metropola

V Hongkongu poteka vse precej hitreje kot pri nas, kar ne velja le za posel in življenjski ritem, ampak tudi za politične odločitve. Celoten aparat je usmerjen k učinkovitosti in spodbujanju poslovnega okolja. Ko oblasti opazijo, da ukrep ne deluje, ga odpravijo, kot v primeru tesle, ali pa ga ohranijo oziroma še okrepijo, kot v primeru vina.

Splošno prepričanje, da Hongkonžani ne vedo ničesar o vinu, je prva velika zmota, na katero sem naletel, še preden sem vstopil v vinarski posel.

Mesto je bilo še pred dvema desetletjema v rokah Britancev, zato bi marsikdo pomislil, da od alkohola po barih in restavracijah točijo v glavnem pivo in viski. A že lep čas ni več tako. »Splošno prepričanje, da Hongkonžani ne vedo ničesar o vinu, je prva velika zmota, na katero sem naletel, še preden sem vstopil v vinarski posel,« je obujal spomine iz udobnega naslanjača Greg De 'Eb, nekdanji diplomat, danes pa lastnik največje vinske kleti v Hongkongu. Pred 17 leti, ko se je spogledoval s predčasno upokojitvijo, se je udeležil konference hongkonške vlade, na kateri je občinstvo najprej mrmrajoče negodovalo ob ideji o Hongkongu kot trgovskem središču za vino in se za konec prav nevljudno krohotalo ob predlogu, da bi nekdanje vojaške bunkerje lahko spremenili v prostor za hrambo vina.

»Če je to vladna zamisel, bom imel veliko podpore, in če se vsi režijo, ne bom imel nobenih tekmecev,« je tedaj razmišljal De 'Eb. Raziskava trga je prinesla veliko presenečenje, a ga je le še utrdila v prepričanju, da je poslovna ideja prava. Kar 15 do 17 odstotkov zalog dragih vin v britanskih vinskih kleteh je bilo namreč v lasti Hongkonžanov – največ na svetu glede na število prebivalcev.

Ko je Hongkong leta 2008, torej osem let po predstavitvi ideje, povsem odpravil uvozne dajatve na vino, je bil uspeh tako rekoč zagotovljen. Od takrat do konca preteklega leta se je uvoz vin več kot podvojil, na 62,9 milijona litrov, vrednost uvoženih vin pa je v istem obdobju zrasla za kar 321 odstotkov. Rast prodaje dragih vin je bila skokovita, samo med letoma 2008 in 2011 je Hongkong obvladoval 54 odstotkov svetovnega trga dražb dragih vin. Danes obvladuje 42 odstotkov.

Slovenci odlični za v kozarec, francozi za v klet

De 'Eb ima v svoji kleti Crown Cellars, ki se, mimogrede, razteza čez pet rovov nekdanjih vojaških bunkerjev, več kot 1,3 milijona buteljk, katerih vrednost presega tri milijarde hongkonških dolarjev (okoli 325 milijonov evrov). V vinskih kleteh po Hongkongu, teh je več kot 60, je danes shranjenih vsaj 10, če ne 20 milijonov buteljk dragega vina, ki je močen statusni simbol. Tudi zato je v njih malo prostora za slovenska vina, za katera bodo sicer strokovnjaki brez zadržkov dejali, da so kvalitetna, kar pa ne pomeni, da po njih povprašujejo vlagatelji v vina.

jan bratanič

»Poznam Aleša Kristančiča in Movio,« je denimo odvrnil na vprašanje o slovenskih vinarjih De 'Eb, a v isti sapi dodal, da so slovenska vina dobra predvsem za popiti, ne pa za hraniti kot investicijo. Podobno velja za avstralska, novozelandska in tudi južnoameriška. »Poglejte v katerikoli dražbeni katalog, največ se trguje s francoskimi vini, nekaj z vini iz doline Napa v Kaliforniji in nekaj z italijanskimi.« To seveda ne pomeni, da drugod ni dobrih vin, vendar za zdaj na investicijskem trgu niso uspešna.

Slovenski vinarji tja niti ne merijo. Želijo si predvsem odprtja novega trga, bodisi v Hongkongu – premogel naj bi 70.000 restavracij in posledično velja za precej »žejno« mesto – bodisi na Kitajskem, kjer je poraba vina v strašanskem porastu. Ali pa drugod po Aziji, ki v preteklem desetletju ni doživljala hujše gospodarske krize in z njo povezanega padca povpraševanja kot preostali svet. Prvi cilj večine je sicer še vedno Kitajska. Kar 61 odstotkov vina, ki se steče čez Hongkong, konča na Kitajskem. In kar je za Slovence pomembno, kitajsko povpraševanje se v zadnjem času spreminja. Če so nekoč pili vino zgolj bogati, ki so z buteljkami dokazovali svoj status sosedom in prijateljem, je danes med pivci vina vse več mladih, za katere je najpomembnejši presek kakovosti in primerne cene.

Boj za prepoznavnost in azijske kupce

Novi trendi govorijo v prid tudi slovenskim vinarjem, ki se na azijskih trgih tradicionalno spopadajo s precej veliko težavo – azijsko naklonjenostjo rdečim vinom. Slovenci namreč pridelamo (69 odstotkov) in popijemo precej več belega vina, po katerem na azijskih trgih (še) ni toliko povpraševanja. »Azija je trg rdečega vina. Šampanjec ali beli burgundec sta še uspešna, druga bela vina pa precej manj,« je denimo pojasnila vinska mojstrica iz Hongkonga Deborah Meiburg, ki je lani sodelovala pri promociji naših vin.

Podobne izkušnje imajo nekateri slovenski vinarji, ki se podajajo na Daljni vzhod. »Kitajci v več kot 90 odstotkih prisegajo na rdeče vino. Če nimaš dobrega rdečega vina, lahko pozabiš na ta trg,« razloži položaj Aleks Simčič, ki pod znamko Edi Simčič na srečo pridela poleg belega precejšnje količine kakovostnega rdečega vina. Tako je uspešen tudi na Kitajskem in drugod po Aziji. »Delamo na Japonskem, Tajskem, na Kitajskem in tu v Hongkongu. Na azijskih trgih ustvarimo od 20 do 30 odstotkov prodaje,« pove Simčič.

»Kultura pitja vina v Aziji se močno spreminja,« medtem opaža vinar Danilo Steyer, ki je bil na letošnjem hongkonškem sejmu vina in žganja četrtič: »Prvo leto je večina ločila le med rdečim in belim vinom, o sauvignonu ali chardonnayju niso imeli pojma.« Še pred koncem sejma je prodal vse zaloge rdečega vina, pri kupcih pa se je začelo počasi »prijemati« tudi belo.

Slovenci zasenčili konkurente

Polni ambicij so se na hongkonški sejem vina in žganja (Hong Kong International Wine and Spirits Fair 2017) podali tudi drugi slovenski vinarji, ki so bili zaradi dobre lokacije in posrečene konceptualne poroke čebelarstva in vinarstva – Slovenija je na sejem pripeljala paviljon, v katerem predstavlja čebele in čebelarstvo – med 1100 razstavljavci zagotovo med najbolj opaznimi. Poleg Simčiča in Steyerja so svoja vina v Hongkongu predstavljali še Vinakoper, Goriška brda, Vinakras, Santomas, Radgonske Gorice, Kraljice in Ščurek.

»V Goriških brdih je ščurek ime za murna,« me je, še preden bi utegnil skovati šalo iz njegovega priimka, podučil Matjaž Ščurek, eden od sinov slovitega vinarja iz Medane. Hongkong so zanj nekakšna vrata na azijske trge, ki bi lahko prinesli dodatno stabilnost. »Azija je, vsaj zadeva vinsko kulturo, na nekakšnem začetku. Toda ljudje bi se radi naučili, radi bi spoznavali vina. Zato vidimo tu velik potencial, zato smo tukaj. Želimo si košček tega azijskega velikana,« ne skriva ambicij na kitajskem trgu. Čeprav letna nihanja so, izvozi Ščurek v Azijo do 10 odstotkov svojega vina.

»Slovenci smo se lepo pozicionirali na trgu,« je ocenila Larisa Žibrik, ki je na sejmu zastopala vinsko klet San Tomas. »Povpraševanje ni težava, višjo rast omejuje naša proizvodnja,« je nadaljevala in dodala, da v Sloveniji zaradi tega že krepijo proizvodnjo najbolj kakovostnih vin. Prek uvoznika v Shenzenu prodajo na Kitajsko vsako leto vsaj nekaj tisoč buteljk.

Na Kitajsko se želijo prebiti tudi Kraljice – štiri vinske kraljice, ki pod eno blagovno znamko združujejo vina treh slovenskih vinorodnih okolišev. »Med obiskovalci so deležna največ pozornosti vina posebnih trgatev, kot sta ledeno vino in suhi jagodni izbor,« je dejala Lidija Mavretič, ki si želi, da bi Hongkong in Kitajska nekoč pomenila polovico vseh prihodkov: »Januarja bomo podpisali prvo pogodbo.«

V Aziji je treba najti vstopno točko, ali je to Singapur ali Hongkong, je precej vseeno. Ključno je, da si nekje prisoten. Če te ni, te ni.

Tako rekoč stari maček v Aziji pa je Vinakoper, eden največjih proizvajalcev vina pri nas. V kratkem bodo samo na Kitajsko, kjer poslujejo desetletje, izvozili več kot pol milijona evrov vina v enem letu. »Lani smo dosegli preboj, prodaja se je podvojila,« je pojasnil Aleš Ekstanič in ponovil ugotovitev večine evropskih vinarjev: »Uspešni smo z nekaterimi belimi vini, na primer zlatim muškatom, ampak vsi se zanimajo predvsem za visoko kakovostno rdeče vino. Samo to šteje.«

Čeprav Kitajci niso veliki poznavalci vina, česa takega ne bi mogel trditi za Hongkonžane in obiskovalce tamkajšnjega sejma. Kupci so radovedni, vse bolj iščejo lokalno, kar je lahko dobra niša za slovenske vinarje. »Pivec vina, če je normalen, bi vselej rad poskusil nekaj novega,« je prepričan Simčič.

Njegove besede je najbolje potrjevala vrsta pred stojnico Nike Jere, ki pa ne prihaja iz klasične vinarske, temveč čebelarske družine. Na sejmu je predstavljala medena vina, med katerimi je bilo največ zanimanja za penečo se medico. »Prišla sem brez velikih pričakovanj, preverit trg ...«, a je Hongkong zagotovo zapustila izredno zadovoljna. Peneča se medica je šla za med in bo odslej celo na vinski karti ene od nemških michelinovih restavracij.

jan bratanič

Še bolj zadovoljen je bil Aleksander Šikar, izvršni direktor proizvajalca sladoledov Stork, ki je največji posel sklenil že pred začetkom sejma. »Imamo dogovor s trgovinsko verigo 7/11, ki ima samo v Hongkongu več kot tisoč trgovin. Skladišče in distribucija sta urejena, v ponedeljek bomo začeli dostavljati sladoled,« se mu je smejalo, medtem ko je mimoidočim delil sladoled s Kocbekovim bučnim oljem, ki je bil prava uspešnica med slovensko delegacijo in obiskovalci sejma, tudi prodajalci. »Vizitk imam kot solate, vsaj 70 kontaktov sem dobil,« se je obregnil ob navado Hongkonžanov, da ti v prvem možnem trenutku v roke porinejo vizitko: »Če bom imel s petimi konkretne pogovore, bom zadovoljen.« Šikar in Stork sta našla svojo vstopno točko v Azijo in to je pravzaprav namen takšnih sejmov. »Saj ni pomembno, ali si v Singapurju ali Hongkongu. Ključno je, da si nekje prisoten. Če te ni, te namreč ni,« je razložil svojo logiko za uspeh v Aziji Simčič. »Na Kitajskem imaš deset večjih mest. Hongkong je sam po sebi zgolj eno mesto,« je dodal.

Toda kakšno mesto. Mesto, kjer se še vedno srečujeta zahodni in azijski svet, mesto, ki še vedno nosi britanski pečat – ta ni viden le v kopici pubov in angleško govorečih domačinov, temveč tudi v pravni ureditvi mesta, ki je del Kitajske, a živi v svojem, ločenem sistemu – ter mesto nenehnega boja za obstoj v tekmi s kitajskimi celinskimi velikani, ki jih izdatno podpira Peking. Hongkong kljubuje vsemu in sprejema vse. Ostaja eden najbolj odprtih delov sveta, kjer ne manjka priložnosti za slovenska podjetja.