Vinograd je tovarna brez strehe

Slovenska vina v svetu niso neznanka. Odlikuje jih kakovost. Kljub slovesu, ki so ga v svet ponesli nekateri naši vinarji, pa se slovensko ne prodaja tako dobro kot madžarsko. Tudi zato, ker promocija šepa.
Fotografija: Shutterstock
Odpri galerijo
Shutterstock

Trta je ena najzahtevnejših rastlin, ki jih gojimo. Precej časa mora preteči, da obilno rodi, pravi Aleš Kristančič, ki je slovensko vino na drugo stran Atlantika ponesel že v 80. letih. Ne glede na težavnost posla je bilo leta 2015 v register pridelovalcev grozdja in vina (RPGV) vpisanih 30.000 pridelovalcev grozdja in vina, ki so obdelovali skupno slabih 16.000 hektarjev vinogradov. Po podatkih ministrstva za kmetijstvo (MGKP) je v vsakem od vinorodnih okolišev najmanj ena večja klet, ki odkupuje grozdje, registriranih pridelovalcev vina, ki svoje vino tudi stekleničijo, pa je že več kot 2300.

Spodbudni so tudi lanski ekonomski kazalci. Lani je vinarstvo na zaposlenega doseglo petkrat večji dobiček kot leta 2015, pravi poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva Kmetijskega inštituta Slovenije. To je presenetljivo, saj v povprečju vinarstvo dosega le okoli 5000 evrov dobička na zaposlenega. Tudi kazalniki donosnosti za dejavnost vinarstva so se v zadnjem letu povečali za štirikrat. Donosnost prodaje je dosegla 5,1 odstotka, sredstev pa 2,1 odstotka. Sicer pa v zadnjem desetletju grozdje in vino skupaj predstavljata od devet do 13 odstotkov vrednosti kmetijske proizvodnje, kar je največ med rastlinskimi pridelki, pravijo na ministrstvu za kmetijstvo. V vrednosti rastlinske pridelave pa je ta delež med 17 in 23 odstotki.

Odvisni od vremena

»Vinograd je naša tovarna. A ta naša tovarna nima strehe. Nismo podvrženi tveganjem tržišča, ampak narave, ki nam vsako leto podari dar,« na vprašanje, kakšna bo letošnja bera, odgovori Kristančič, ki ga širni svet pozna z znamko Movia.

4,7 milijona litrov vina smo lani izvozili v vrednosti okoli 14 milijonov evrov, uvozili pa 13,4 milijona litrov, vrednih skoraj 13 milijonov, pravijo na Ministrstvu za kmetijstvo.

Letos je narava briškim vinarjem povzročala veliko skrbi. »Začelo se je s pozebo, potem je padala točka. V najbolj občutljivi fazi rasti trte se je zdelo, da bo izguba velika. Potem pa so se zavoljo burje stvari malce obrnile na bolje,« pravi. Da letošnja bera ne bo tako obilna kot lanska, pritrdi tudi Tatjana Puklavec, direktorica vinske kleti P&F Jeruzalem Ormož: »Ampak naši vinarji so navdušeni. Zgodnje sorte so dobro uspele, pri poznih pa smo izgubili kar nekaj pridelka zaradi dežja, ampak rizlinga in šipona bo dovolj. Vinarji pravijo, da bodo letos naredili najboljšo mešanico sauvignona.« Mati narava ne postreže vsako leto s tako dobro letino, kot je bila leta 2015 – lani smo zato proizvedli nekaj več kot 823.000 hektolitrov vina, navaja statistični urad. Bela vina so v letu 2015

2016 predstavljala 69 odstotkov skupne proizvodnje vin (570.000 hektolitrov), glede na kakovost pa so največji delež predstavljala vina z zaščiteno označbo porekla. Glede na zmanjševanje potrošnje vina pa morajo vinarji čedalje večji delež pridelka prodati na tujih trgih. Delež prodaje pri imenih, kot so Movia, Marjan Simčič ali pa Aleks Klinec, gre v prid prodaji na tuje, saj doma prodajo le nekaj odstotkov vina.

Shutterstock
Shutterstock

Kaj nam 
najbolj teče

»Kultura poznavanja in pitja vin se je v zadnjih 25 letih izjemno dvignila. Izdanih je bilo tudi nekaj resnih knjig o vinu. Pivcev vina je vse več,« na vprašanje, ali smo Slovenci, glede na to, da živimo v vinorodni deželi, tudi ljubitelji vin, odgovarja Robert Gorjak iz Belvin vinske šole, ki je že leta 2008 spisal prvi Vinski vodnik po Sloveniji 2016, v katerem je zaobjel vse pomembnejše slovenske vinske kleti. V isto smer kažejo tudi podatki Sursa. V tržnem letu 2015

2016 je potrošnja vin v Sloveniji znašala nekaj več kot 900.000 hektolitrov. Od tega je bilo 68 odstotkov belih vin. Znotraj teh količin nam najbolj tečejo vina vstopnega cenovnega razreda, opaža Gorjak. Med njimi cviček, jeruzalemčan, refošk … A imamo radi tudi buteljke, kjer je, kot kaže, malvazija zamenjala rebulo kot najbolj priljubljeno sorto, čeprav tudi rebuli ni hudega.

Brici ponesli vino v svet

Štajerska je bila v 80. letih vodilna vinska regija v Sloveniji. Zdaj se zdi, da se največje vinske zgodbe pišejo v Brdih, kjer se rojevajo velika vina. Videz ne vara, pritrjuje Gorjak. »Danes je več svetovno poznanih vinarjev v Brdih, se pa zgodbe ustvarjajo tudi na Štajerskem. Koncentracija odličnih vinarjev je velika, odraz kakovosti pa so cene vin, ki jih dosegajo,« pravi Gorjak, ki je lani vinski vodnik objavil na spletni stran ovinu.si. Da je danes več poznanih vin iz Brd, ki na tujih trgih dosegajo visoke cene, je treba pripisati predvsem menjavi generacij vinarjev konec 80. in v 90. letih. »Vsi v Brdih so bili tedaj stari okoli 20 let, bili so drzni.«

»Za eno steklenico vina načeloma potrebujemo le en kilogram grozdja, ampak iz tega kilograma lahko naredimo en tip vina, ki ga prodamo poceni, s čimer bomo težko preživeli, ali pa naredimo nekaj, kar zahteva res ogromno, in postavimo višjo ceno. Etiket ima svet že dovolj, potrebuje pa morda nov okus,« o drznosti, ki je prepričala tudi tuje vinske kritike, razmišlja Kristančič. V nasprotju z Brdi pa na Štajerskem kar nekaj tedaj uveljavljenih vinarjev ni več, ker jim mlada generacija ni sledila. »Ampak Štajerska doživlja preporod,« opaža Gorjak.

Shutterstock
Shutterstock

Šepajoča promocija

Mnogi, ki pridejo v Slovenijo, so presenečeni nad kakovostjo vin. Delež kakovostnega vina po podatkih kmetijskega inštituta predstavlja kar 70 odstotkov pridelave. Kljub temu mnogi še vedno ne poznajo slovenskih vin, ker »generična promocija vin šepa oziroma je skoraj ni«, opozarja Gorjak. Po besedah Puklavčeve pa Slovenija ne more konkurirati na svetovnem ali evropskem trgu, ker za seboj nimamo države. Takšno stanje je kljub ukrepom skupne kmetijske politike, znotraj katerih naša država finančno podpira vinogradniško-vinarski sektor: omogoča sodelovanje na sejmih, izdeluje tržne raziskave, ponuja svetovalne dejavnosti in izobraževanje vinarjev. »»Naša država pomaga in daje denar za promocijo za skupine vinarjev bodisi iz Štajerske bodisi iz Brd, Dolenjske ... Ne pa za posameznike,« ukrepe komentira Kristančič, ki se že leta udeležuje vinskih sejmov. Kristančič ne pravi, da si želijo denar: »Od države vinarji potrebujemo pomoč v obliki organizacije.«

Na Nizozemskem in drugod v trgovinah so vina razporejena glede na okus in ne regijsko: sladka, suha, polsuha. Prodamo veliko več kot na policah, kjer so razporejena regijsko.

»Panoga govori o združevanju in povezovanju, a s figo v žepu,« odvrne Gorjak, ki je prepričan, da se mora vinarstvo odločiti, kaj želi. »Panoga si mora sama napisati strategijo promocije in jo predložiti vladi,« razmišlja Gorjak. Če bi imeli skupno strategijo, bi se lahko kosali z Avstrijo in Madžarsko, meni Puklavčeva. Prav Madžarska je v zadnjih letih naredila veliko za promocijo vina, opozarja sogovornica. »Država stoji za vinarji in jih potiska v ospredje, zato se madžarska vina danes dobro prodajajo. Če bi bilo tako tudi v Sloveniji, bi najverjetneje videli podoben rezultat,« je prepričana Puklavčeva, ki meni tudi, da se slovenska vlada še ne zaveda zelo dobro, kakšen potencial ima v vinih.

A to ne pomeni, da promocije domačih vin nimamo. Bi pa z boljšim izkoriščanjem tujega trga lahko vina prodajali po višji ceni, razmišlja Gorjak. A če bi čakali samo na državo, Kristančič, Marjan Simčič, Puklavec in drugi ne bi bili nikoli prisotni na tujem trgu. Kako so lahko slovenski vinarji konkurenčni tujim proizvajalcem? »Če želimo prodajati na tujih trgih, moramo vlagati v promocijo blagovne znamke. Evropska konkurenca ni tako velika, so pa trg deloma iztirile Južna Afrika, Nova Zelandija, Čile, Argentina, Avstralija, ki so v zadnjih desetih letih postale velike proizvajalke in izvoznice vina,« pravi Puklavčeva.

Cena odvisna tudi od načina pridelave

»Slovensko vino ima v primerjavi s francoskim veliko boljše razmerje med ceno in kakovostjo, a ne dosegamo tako nizkih cen kot vina iz Čila, Južne Afrike ali Avstralije,« razlaga Puklavčeva. Deloma so vina iz omenjenih držav cenejša tudi zavoljo modernizacije. Po vinogradih v kalifornijski Napi in Sonomi se vozijo samovozeči traktorji, nameščene imajo grelce, ki v primeru padca temperatur ogrejejo ozračje v vinogradu. Imajo tudi senzorje proti škodljivcem. Tudi v Italiji je že nekaj vinogradov deloma avtomatiziranih. »Velika večina proizvodnje vin na svetu ima industrijski pristop, kjer se vedno bolj uporabljajo sodobne tehnologije pri sami pridelavi grozdja in kasneje predelavi. S tem se dosegajo nižji stroški in večji hektarski donosi,« pravi Marjan Simčič, srce vinske kmetije Simčič, kjer na leto pridelajo 90.000 steklenic vina.

Danes je več svetovno poznanih vinarjev v Brdih, se pa zgodbe ustvarjajo tudi na Štajerskem. Koncentracija odličnih vinarjev je velika, odraz kakovosti pa so cene vin, ki jih dosegajo.

V Sloveniji pa 48 sort vinske trte, ki jih gojimo, že stoletja raste na strmih legah, kar pomeni na eni strani izrazito drago pridelavo, na drugi pa kakovosten pridelek grozdja. »Težko je imeti samovozeče traktorje, saj so vinogradi na strmih pobočjih. V Kaliforniji je to mogoče, ker je ravna, v naši regiji pa je skorajda nemogoče,« na vprašanje, kako je z modernizacijo pri nas, odvrne Puklavčeva. Pravi, da na posestvu še vedno večino dela opravijo ročno. So pa vložili tudi v posodobitev strojev. »Pri najkakovostnejših vinih v tradicionalnih vinskih regijah je še vedno potreben človek, saj najbolj kakovostna in cenjena vina prihajajo iz regij, kjer so vinogradi specifični, tako po legah kot lokacijah. Posestva so marsikje povsem razparcelirana, velikokrat zelo strma. Zato zahtevajo še vedno obilico ročnega dela in specializirano strojno opremo, ki jo še vedno upravlja človek. Mislim, da se na teh območjih tudi v prihodnosti ne bo moglo kaj dosti spremeniti. V ta segment spadajo tudi Brda,« pritrjuje Simčič. »Navijam za modernizacijo. Menim, da se moramo stalno razvijati, a samo modernizacija ni rešitev. Ne sme posegati v naravne procese in okuse,« dodaja Kristančič. V kalifornijski Sonomi Kristančič modernizacije in robotizacije sicer ne vidi kot negativnih. »To je neprimerljivo z nami. Kaj bi delali mi, če bi se z vinom začeli ukvarjati pred 100 leti kot oni? V Kaliforniji so neobremenjeni s kulturno dediščino, sortnim izborom, s tem, kaj smeš dodajati in česa ne. Enako Avstralci,« razmišlja Kristančič. »Ljudje so v Brdih zaradi pozicije, klime in dobre prsti že v 13. stoletju pridelovali vina. Zato je za vina iz te regije pomembnejše upoštevanje tradicije. Za kakovost se je treba tudi odrekati količini,« dodaja Simčič. Gorjak meni, da smo do steklenice precej modernizirani. A ko pridemo do promocije te steklenice in vsega, kar še sledi, capljamo za dolino Nape. Deloma tudi zato, ker denarja za promocijo ni – privoščijo si jo lahko izjemno velike vinske kleti. »Pri nas celoten proces pridelave in prodaje nemalokrat sloni na eni osebi – vinarju. Ta je vse: pridelovalec grozdja, kletar, prodajalec in marketinški guru,« razmere oriše Gorjak.

Shutterstock
Shutterstock

Razporeditev po okusu veča prodajo

Posebnost naših vinorodnih okolišev je tudi prednost. Butična vina so iskano blago. »Tujci posegajo po vinih iz Gruzije, Slovenije in tudi Madžarske,« pravi Puklavčeva, ki z možem živi na Nizozemskem. A to ne pomeni, da vinarji ljudi ne poučujejo več o geografiji. Čeprav je na Nizozemskem slovensko vino najti v vsakem supermarketu, tudi v največji verigi Jumbo, mora Puklavčeva še kdaj pojasniti, kje je ta država. »A slovensko vino na Nizozemskem postaja vse bolj prepoznavno,« pravi. Izboljšala se je tudi prodaja, kar je treba pripisati inovativni razporeditvi vin na policah. »Na Nizozemskem in drugod v trgovinah ne najdemo več vin glede na regijo – Španija, Čile, Francija, Italija, Slovenija –, ampak so razdeljena glede na okus: sladka, suha, polsuha, sveže s pridihom citrusov ipd. Naša vina v sekciji sveže in sadno se, recimo, odlično prodajajo in prodamo veliko več kot na policah, kjer so razporejena regijsko. To je dobro tudi za kupca, saj se laže odloči za nakup vina na podlagi okusa. Tudi male specializirane vinske trgovine so že posvojile ta koncept. Morda bi bilo to smotrno tudi v Sloveniji,« še pravi Puklavčeva.

Več iz rubrike

ikonomija

V rokah enega odstotka kmetovalcev kar 70 odstotkov kmetijskih zemljišč po svetu

Lastništvo kmetijskih zemljišč je vse bolj neenakomerno porazdeljeno, tako je danes vse večji delež svetovnih kmetijskih zemljišč v rokah peščice.

ikonomija

Umetna inteligenca postala del državne strategije Savdske Arabije

Savdijci aktivno vlagajo v projekte umetne inteligence, kar je postalo del državnega načrta. Do leta 2030 bodo vložili kar 20 milijard dolarjev.

ikonomija

Slovenski projekt pametne ptičje hišice zbral že preko 700.000 evrov

Projekt pametne ptičje hišice Bird Buddy, za katerim stoji pretežno slovenska podjetniška ekipa, na globalni spletni platformi za množično financiranje Kickstarter beleži izjemno zanimanje.

ikonomija

Nova Zelandija nad lockdown z uporabo znanosti

Nova Zelandija uporablja tehnologijo modeliranja in ugotavljanja hitrega genomskega zaporedja covid-19, s čimer se je izognila »lockdownu«.

Komentarji: