Veseli Oliver in razočarana Olivia ali neplačano delo v višini 1000 milijard evrov

Nadobudna tajnica Olivia bi morala biti zadovoljna, saj se je uspešno prijavila na razpisano delovno mesto po njenih željah. A se je na istem razpisu preizkusila še kot Oliver in bila šokirana, saj so ji kot moškemu ponudili štiri evre na uro več kot ženski. Na drugem razpisu bi Leo dobil skoraj tretjino večji dohodek kot njegov ženski jaz Anna-Lena, podobno se je pripetilo Iris in Dirku. To so sporočili v nemški organizaciji za ženske pravice Terre de Femmes, kjer so tudi posneli prizadevanja najprej v žensko in nato v moškega preoblečenih ljudi za ista delovna mesta. Presenečene so morda tudi številne druge Nemke, ki so januarja dobile pravico do informacij o plačilu kolegov na podobnih delovnih mestih. Statistike kažejo, da povprečna Nemka zasluži od 17 do 21 odstotkov manj kot moški in že prejšnja vlada krščanskodemokratske prvakinje Angele Merkel se je sklenila bojevati proti tem razlikam.

Povprečna Nemka zasluži od 17 do 21 odstotkov manj kot moški.

Na videoposnetku, ki so ga predvajali, pa je videti, da Olivia in Oliver nista nastopila z istimi kvalifikacijami, ampak se je moški jaz iste osebe kitil z vodstvenimi izkušnjami, ženski pa le z delovanjem v vojski in prodaji. Kritiki tudi opominjajo, da nihče ne bi zaposloval moških, če bi ženske z istimi kvalifikaciji dobivale manj denarja, in tudi nekatere druge raziskave kažejo, da ženske v tradicionalno moških poklicih kot gradbeni inženirji ali strojniki na istih delovnih mestih dobivajo približno enake plače. »Razlika v dohodkih nastane, ker se ženske ne povzpnejo na enake položaje,« je v časopisu Die Welt navajala Simone Reif iz spletne borze dela Stepstone, ki je tudi del Springerjevega koncerna.

Ženskam ni zavidati

A je Nemčija vendarle tudi na priznanih lestvicah enakopravnosti žensk pri zaposlovanju daleč od vrha, kot pri britanski reviji Economist redno objavljajo okrog 8. marca.

Tudi Nemke se soočajo s svojim gibanjem #MeToo, Feministka Alice Schwarzer pa biča tudi »lažno strpnost« z islamskimi »fašisti enaindvajsetega stoletja«.

Lani so Nemke pri debelini »steklenega stropa«, na katerega ženske pogosto naletijo pri službenem napredovanju, obtičale na devetnajstem mestu od devetindvajsetih sodelujočih držav OECD, letos celo na dvajsetem. Res tudi Nemke študirajo in se zaposlujejo kot še nikoli, a so Nemci še vedno v prednosti, zato so daleč od skandinavskih in nekaterih vzhodnoevropskih držav, ki so pri vrhu tega seznama, pri deležu menedžerk pa tudi od ZDA.

Konservativno-socialdemokratska vlada kanclerke Merklove je že leta 2015 poleg spodbujanja večjega deleža žensk v zvezni javni upravi sprejela tridesetodstotne ženske kvote za nadzorne svete velikih na borzah kotirajočih podjetij ter večjim naprtila obveznost za določanje lastnih ženskih kvot. Na spletni strani še vedno socialdemokratskega ministrstva za družino in ženske navajajo prepričanje, da kvote delujejo. »V nemških vodstvih se premika,« so lani poročali bundestagu. V podjetjih, ki so obvezana k tridesetodstotni kvoti žensk v nadzornih odborih, se je njihov delež zvišal s 25 na 27,3 odstotka, v drugih z 19,5 na 21,2 odstotka, in to v komaj dobrem letu dni. Dodajajo pa, da je veliko še treba narediti, saj je delež žensk še premajhen in podjetja, na katera lahko država vpliva, so napovedali prizadevanje za še večji delež, a to, kot rečeno, ne zmanjšuje zaostanka drugod, še posebno na direktorskih stolčkih.

Reuters

Nemčija ni povsod za drugimi

Odlikuje se pri dodatkih za varstvo in druge potrebe otrok, ki naj tudi ženskam omogočijo lažjo vrnitev na delo, a so se pri levičarskih zelenih in Levici že med sprejetjem zakonodaje o spodbujanju večjega deleža žensk v nadzornih svetih spraševali, ali ne bi bilo treba moških kvot uvesti pri vzgojiteljih v vrtcih ali učiteljih v osnovnih šolah.

Vlada kanclerke Merklove je leta 2015 poleg spodbujanja večjega deleža žensk v zvezni javni upravi sprejela tridesetodstotne ženske kvote za nadzorne svete na borzah kotirajočih velikih podjetij in večjim naprtila obveznost za določanje lastnih ženskih kvot.

Kako kontroverzno je lahko to vprašanje, pa najbolje vedo prav zeleni, ki so v kontekstu emancipacijskih gibanj to zahtevali že vse od svojega nastanka, pred časom pa so morali ustanoviti posebno komisijo za ugotavljanje spolnih zlorab svojih članov nad otroki. V prvem poročilu so govorili o več kot tisoč žrtvah in najbolj razvpiti zeleni politik Daniel Cohn-Bendit je sam navajal svoje spolno naravnane dotike z otroci. Kasneje se je opravičeval, da je v kontekstu tedanje spolne revolucije le »fiktivno v prvi osebi« opisoval starševske probleme z otroškimi seksualnimi željami, a je svoje pisanje kljub temu označil za nesprejemljivo in napačno.

Vprašanja spola odmevajo tudi drugje in tako kot številne druge demokratične države se tudi Nemke soočajo s svojim gibanjem #MeToo, čeprav daleč od hollywoodskih razsežnosti. Feministka Alice Schwarzer pa biča tudi lažno strpnost z islamskimi »fašisti enaindvajsetega stoletja«. Po silvestrski noči 2015, ki je s spolnim nasiljem migrantov nad Nemkami presunila državo, je med prvimi opozarjala na »sistematično strategijo spolnega nasilja izkoreninjenih, brutaliziranih in islamiziranih moških«. Po njenem prepričanju je največji sovražnik islamistov emancipacija žensk, drugi pa opozarjajo tudi na poudarjanje »nove moškosti« pri nacionalističnih odgovorih na naval islamskih moških med zadnjo begunsko krizo. Eden najbolj vidnih zagovornikov »nove moškosti« je sporni turinški voditelj Alternative za Nemčijo Björn Höcke, znan tudi po obsojanju spomenika žrtvam holokavsta v osrčju Berlina kot »spomenika sramoti«.

Reuters

Direktive ne pomagajo

Te dileme kažejo, da uravnavanje odnosov med spoloma v družbi ne more biti črno-belo in da le direktive ne bodo pomagale, ampak bi tako moški kot ženske potrebovali pomoč pri razumevanju želja in potreb nasprotnega spola. Ni nujno, da med te spada direktorski stolček, nobenega dvoma pa ni, da je v času rekordne stopnje razvez solidna finančna samostojnost vsakega posameznika zelo zaželena. Glede na prevlado študentk v številnih zahodnih državah bodo morda pomoč kmalu potrebovali tudi moški – ali pa tudi ne, saj še vedno prevladujejo v matematičnih in znanstvenih poklicih. Verjetno bo na obeh straneh še bolj potreba sinergija, ki jo konec koncev spodbuja tudi gospodarski razvoj.

Ta bo z robotizacijo gospodinjskih del morda pomagal tudi pri reševanju nekaterih drugih perečih vprašanj, ki prizadevajo predvsem ženske. Nemški zvezni statistični urad neplačano delo v gospodinjstvih in drugje ocenjuje na slabo tretjino bruto domačega proizvoda države, veliko večino tega dela pa še vedno opravljajo prav ženske. Raziskava bremenskega inštituta Leibniz kaže, da več gibanja zaradi dvakrat daljšega gospodinjskega in drugega dela ženskam pomaga k daljši življenjski dobi, a je to slaba tolažba v življenjskih obdobjih, ko morajo delati več od moških in kljub temu zaslužijo manj.