Veš, svet, svoj dolg?

Se še spomnite evrske krize? Izbruhnila je, ko je morala Grčija priznati veliko večji dolg od prej navedenega in ko so se zaradi prav tako previsokega državnega zadolževanja zamajale še nekatere druge države. Ali se zgodovina ponavlja? Po prepričanju nekaterih ekonomistov ponoven trd padec preprečuje le še poplava denarja iz Evropske centralne banke (ECB).

Gunther Schnabl z leipziške univerze: »Dolgovi niso pod nadzorom.«

Sodobna ekonomska znanost ne ponuja preprostih rešitev za dolg. Nasprotno, kar nekateri razumejo kot glavni problem gospodarskega razvoja, se drugim ne zdi problem. Hitra gospodarska rast lahko učinkovito obračuna z dolgom, pravijo nekateri, drugi pa nasprotno – da prevelika državna poraba lahko ovira gospodarstvo. Vroče razprave, ki so se razvnemale sredi najhujše evrske krize, so zdaj vsaj malo potihnile, a se po mnenju nekaterih ekonomistov dolžniški položaj celo slabša. »Dolgovi niso pod nadzorom,« trdi Gunther Schnabl z leipziške univerze. Da se območje z evrom ni ničesar naučilo, po njegovem prepričanju kaže odločitev proti kaznovanju Portugalske in Španije kljub večjim proračunskim primanjkljajem od obljubljenih. »Samo ECB preprečuje državne stečaje,« je zapisal na ekonomskem blogu pobude Novo socialno tržno gospodarstvo.

Schnabl: ECB ustvarja finančne balone

Mnogi napačno verjamejo, da gre pri tem predvsem za družbeno solidarnost, a je nemški »urejeni liberalec« Ludwig Erhard, ki je kot gospodarski minister in kancler opazno zaznamoval ta izraz, še pred njo postavljal tržno svobodo. Poleg varstva konkurence je ena od temeljnih postavk razvoja, ki je Nemčijo po drugi svetovni vojni dvignil iz ruševin med svetovne gospodarske velesile, tudi trdna valuta. Ekonomisti, kot je Schnabl, ECB obtožujejo odkritega financiranja problematičnih držav in ustvarjanja finančnih balonov. Po tem ekonomskem razumevanju superpoceni denar povečuje celo neenakost, saj z njim največ pridobivajo prav tisti, ki že imajo veliko.

S tem se povečuje tudi nevarnost politične polarizacije v Evropi in tudi nemški minister za finance Wolfgang Schäuble je predsednika ECB Maria Draghija že obtožil, da je sokriv za dvig nacionalistične Alternative za Nemčijo. Ta stranka je šele pozneje skočila na protitujski vagon, nastala pa je kot nasprotnica prerazporejanja denarja na območju skupne evropske valute.

Drugi kritiki poudarjajo, da nadzor nad dolgovi v evrskem območju ni deloval že od vsega začetka in ne deluje niti zdaj, saj štirinajst od devetnajstih članic presega maastrichtsko omejitev državnega dolga na šestdeset odstotkov bruto domačega proizvoda. Med temi državami je tudi Nemčija, a ga s proračunsko »črno ničlo« in drugimi ukrepi postopno znižuje. Nekateri pa se vedejo, kot da bi bile za zadnje krize res krive le pogoltne banke.

Še več, številne vlade so finančne težave, ki so jih s prevelikim zadolževanjem povzročile tudi same, reševale predvsem z zviševanjem davkov. Po prepričanju liberalnih analitikov je samo vprašanje časa, kdaj bodo svetovni investitorji prepoznali cesarjeva nova oblačila. Strah pred goloto Evrope po krizi – in ne samo Evrope – pa je z vsakim zasedanjem centralnih bank vse večji. Čeprav vsi vedo, da rekordno nizke in celo negativne obresti ne morejo vladati v neskončnost, se trgi zdijo odvisni od vse večjega pritoka poceni denarja.

Reuters

Prehitro ukrepanje FED lahko zaduši rast in zaposlovanje

Številni »keynesijanski« ekonomisti verjamejo, da je tako tudi prav. »Slišim govorice, da ameriška centralna banka (FED) razmišlja o zviševanju obresti na svojem prihodnjem srečanju, če pa ne takrat, pa kmalu,« je poleti pisal Paul Krugman. »Res, res upajmo, da to ni res.« Opozarja, da je uradna brezposelnost res nizka, a nešteti brezposelni sploh ne iščejo več dela, rast in inflacija pa sta še nizki. FED lahko ob razgrevanju gospodarstva vedno ukrepa, če pa bo ukrepala prehitro, lahko bo zavrla rast in zaposlovanje. Že to kaže, kako visoka pričakovanja imajo »neokeynesijanci« do denarne politike, staro- ali novoliberalni pa opozarjajo, da je preveč poceni denarja pomagalo napihniti že balone zadnje finančne krize. Medtem se je svetovni dolg samo še povečal. Bloomberg navaja, da je leta 2014 dosegel že trikratno velikost svetovnega gospodarstva in se je medtem le še povečal.

Strukturne reforme nujne

Mantre, da omejevanje državne potrošnje omogoča lažje delovanje gospodarstva, kljub podpisu pakta o stabilnosti in rasti ne upoštevajo niti številne evrske države. Ene zato, ker se imajo za prevelike, druge, ker zaradi razdeljenosti prebivalstva o tem vprašanju ne dobijo dovolj stabilnih vlad, tretje pa preprosto mislijo, da bi morali njihove dolgove plačevati drugi. Evrsko območje pri teh dilemah ni osamljeno, čeprav je zaradi pomanjkanja skupnih oblasti še posebno ranljivo. Nekateri ekonomisti zagovarjajo načelo, da bi moral zasebni sektor gospodarstva rasti hitreje kot javni. Tako je v Švici, kjer država s tem preprečuje tudi zviševanje davkov za zapolnitev državnega proračuna. Prvi pogoj obračunavanja z davki je dobro delujoče gospodarstvo vsake države in ni naključje, da tudi predsednik ECB Mario Draghi na vsaki tiskovni konferenci opozarja na nujnost strukturnih reform in drugih ukrepov.

Če gospodarstvo deluje, lahko tudi država porabi več. Dokaz je Nemčija.

Če gospodarstvo deluje, lahko tudi država porabi več. To najbolje dokazuje Nemčija, ki je v preteklih letih precej zviševala plače in pokojnine ter zniževala dobo upokojitve. Ker se stroški dela že več let povečujejo hitreje od evropskega povprečja, se nekateri ekonomisti že sprašujejo, ali tudi osrednja evropska gospodarska sila že zapravlja svoje konkurenčne prednosti, saj njena produktivnost stagnira. Po ocenah kölnskega gospodarskega inštituta so se stroški proizvodnje v zadnjih petih letih povečali za trinajst odstotkov. Podobno se dogaja tudi v Italiji, v Franciji in Španiji pa se hitrost povečevanja zmanjšuje. Pri izvozu Nemčiji za zdaj še pomaga šibki evro, a strokovnjaki opozarjajo, da takšen razvoj dolgoročno ne deluje. Sprašujejo se, ali velika koalicija med krščanskimi demokrati in socialdemokrati že ogroža pridobitve zadnjih reform pod socialdemokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem.