Venezuela: Kako se je najbogatejša država z nafto znašla v krizi

Venezuela je bila v zgodnjih šestdesetih letih bogata: proizvedla je več kot 10 odstotkov svetovne surove nafte. Njen bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca je bil veliko večji od BDP sosednjih Brazilije in Kolumbije. Tudi za ZDA ni veliko zaostajala. To so bili časi, ko je Venezuela želela diverzificirati svoje bogastvo in se izogniti fenomenu »prekletstva virov«, kjer države z lahkim zaslužkom od surovin (kot sta nafta in zlato) zapostavljajo druge produktivne dele svojega gospodarstva. Stabilna demokracija je dajala vtis, da gre za vzorno državo na sicer problematičnem območju.

Iskanje grešnega kozla

Kako je lahko šlo v državi, ki je tako bogata z nafto, toliko narobe? Mark Green, vodja ameriške agencije za mednarodni razvoj, krivi predsednika Nicolása Madura, ki je maja lani dobil še en šestletni mandat na volitvah. Nedvomno Maduro ni nedolžen, ampak za odgovor, kako je lahko Venezuela zdrsnila v tako globoko vsesplošno krizo, je treba pogledati v zgodovino. Varovalka za bombo, ki zdaj razstreljuje venezuelsko naftno industrijo – in državo skupaj z njo – je bila odstranjena v času Huga Chaveza, kmalu po prevzemu oblasti v poznih devetdesetih, piše revija Foreign Policy. S tem se oddaljujejo od diskurza nekaterih organizacij in medijev, ki opozarjajo, da je za situacijo v Venezueli kriva gospodarska vojna, ki jo vodijo Združene države. Kolektiv Investig'Action, ki ga je leta 2004 ustanovil Michel Collon, meni, da so za nastalo situacijo krive gospodarske sankcije proti Venezueli, ki so se začele v času Baracka Obame, Trumpova administracija jim je dodala še finančne. Konec januarja - le dva meseca po uvedbi embarga na izvoz iranske nafte (izjemoma je lahko iransko nafto kupovalo osem držav) - je ameriška administracija prepovedala nakup venezuelske surove nafte. Finančno izolirana Venezuela je za nameček obdana še z desničarskimi sosedami – Brazilijo, Kolumbijo in Ekvadorjem.



Tiskovna agencija United Press International (UPI) pa opozarja na nevidno roko Saudove Arabije. Cena nafte je tako kot pri vseh drugih surovinah regulirana s ponudbo in povpraševanjem. Če pride do presežka nafte ali zmanjšanja povpraševanja, se cena zniža. Med letoma 2008 in 2014 sta bila ponudba in povpraševanje dokaj stalna, in sicer okoli 80 milijonov sodčkov nafte dnevno. Je pa v tem času proizvodnja stalno naraščala, zato je konec leta 2015 povprečna ponudba dosegla 97 milijonov sodčkov na dan, pri čemer se povpraševanje ni povečalo. Del večje ponudbe nafte na trgu je mogoče pripisati ameriški nafti iz skrilavcev, ki jo pridobivajo s hidravličnim drobljenjem (ang. fracking). Ampak bolj kot ZDA so jo zagodli Saudijci, ki so namenoma črpali velike količine nafte iz političnih razlogov. »Kot edina država proizvajalka nafte, ki ima zadostne rezerve za ureditev trga na ta način, je Saudova Arabija t. i. 'swing' proizvajalec«, kar pomeni, da je tudi »sposobna uničiti trg«, so zapisali pri UPI.

Tuje vmešavanje

Ameriški novinar Max Blumenthal, ki sodeluje z uglednimi mediji, kot so New York Times, Huffington Post in Salon, pa tudi drugi tuji novinarji opozarjajo, da je težava v Venezueli večplastna. Venezuelci niso brez vsega, trgovine so polne, cene sicer vrtoglave. Marca so se v državi začeli še izpadi električne energije.


Maduro je za električne izpade v Hidroelektrarni Simona Bolivarja krivil Američane, čeprav venezuelski inženirji pravijo, da ni šlo za sabotažo, ampak je krivo nevzdrževanje omrežja. Dokument iz leta 2010, ki ga je objavil WikiLeaks, sicer pravi, da sile, ki so hotele zrušiti Chaveza, računajo na električne mrke, je za Grayzone poročal Max Blumenthal. Propad elektroenergetskega sektorja v državi so videli kot »prelomni dogodek«, ki bi »verjetno vplival na javne nemire na način, kot ga ne bi mogla nikoli doseči nobena opozicijska skupina«.

Avtor tega memoranduma je Srđa Popović iz Centra za uporabne nenasilne akcije in strategije (CANVAS), beograjske organizacije za spodbujanje demokracije, ki jo financirajo ZDA in ki je usposobila tisoče pro-ameriških mladinskih aktivistov v državah, kjer si Zahod prizadeva za spremembe režima. Popović je zapisal: »Ključ do trenutne Chavezove šibkosti je zaton elektroenergetskega sektorja.« Pri tem je poudaril, da se vodostaj na Guri znižuje. Blumenthal je prepričan, da se danes v Venezueli odvija točno ta scenarij. Da ni vse tako, kot se zdi na prvi pogled, opozarja tudi Glenn Greenwald (danes novinar in publicist, nekoč pa pravnik in tudi žvižgač). Raúl Gallegos, pomočnik direktorja za globalno analizo tveganj pri svetovalnem podjetju Control Risks in strokovnjak za Venezuelo pa nasprotno meni, da je za nastalo situacijo krivo slabo upravljanje z denarjem od prodaje črnega zlata.

Neodgovorno upravljanje

Raúl Gallegos je prepričan, da za krizo ni kriva nafta in naftni trgi, ampak ljudje, ki ne znajo upravljati z nafto. Meni, da ZDA niso dežurni krivec za nastalo situacijo, čeprav so v preteklosti s sankcijami marsikaj zakuhale. »ZDA že več kot 20 let niso imele vpliva na venezuelsko vlado, kar zadeva gospodarjenje z nafto. Sploh v času vladavine Huga Chaveza. Zato lahko rečemo, da so imele ZDA v zadnjem času malo besede pri dogajanju.« Gallegos zato odgovor na vprašanje, kaj je privedlo do zloma, išče v zgodovini. Odkar so leta 1914 v Venezueli odkrili nafto, »nobena vlada ni poskušala odgovorno upravljati naftnega bogastva«. Nobena vlada ni dajala dobičkov od nafte na stran za prihodnost, ni razmišljala o ustanovitvi trajnostnega sklada, iz katerega bi reinvestirali denar v različne projekte, »da bi lahko Venezuelci uživali ne le v naftnem bogastvu, ampak tudi v pametnih investicijah. Hugo Chavez je sicer ustanovil sklad, v katerem so zbirali del prihodkov od nafte, ampak je sočasno odločal tudi o trošenju tega denarja«, pripoveduje Gallegos, ki je nedavno izdal tudi knjigo Crude Nation: How Oil Riches Ruined Venezuela. »Chavez je denar trošil v zameno za priljubljenost. In v zadnjih 100 letih v Venezueli nismo videli političnega razreda, ki bi imel pogum narediti, kar je potrebno, da bi bilo drugače. Veliko drugih držav je namreč postopalo drugače. Katar in Aljaska sta ustanovila sklad, v katerega se stekajo dobički od nafte, Čile ima podoben sklad s prihodki od bakra. Norveška se je za naftni sklad odločila prav zaradi težav, ki so jih opazili v Venezueli,« razlaga Gallegos. »Tudi današnja opozicija ne razmišlja o ustanovitvi sklada, želi se zgolj rešiti 'chavizma', ki je nedvomno kriv za sedanjo krizo, ampak zelo malo ljudi govori o tem, kako upravljati s premoženjem, kar je srčika težave.«


Venezuela se je nenehno soočala z bogastvom in korupcijo, kar je privedlo do krize. »Ta cikel se je v zadnjih 100 letih večkrat ponovil, zdajšnji pa je najhujši, kar so jih videli. Ampak tudi v času 'super cikla', ko so bili dobički nenavadno visoki, niso varčevali. Zato v tem času ni politično nekorektno reči, da so se Venezuelci znova in znova odločali ravnati neodgovorno, namesto da bi se naučili iz preteklih napak,« pripoveduje Gallegos. Ne glede na politična nagnjenja dosedanja prizadevanja vlad niso obrodila sadov. »Desetletje nadzora cen proizvodov in kapitala privede do korupcije in manka tujega kapitala, in če vlada neučinkovito vodi podjetja, ta propadejo. V Venezueli smo videli, da je vlada silila podjetja v proizvodnjo in prodajo proizvodov pod ceno. To je privedlo do pomanjkanja, krčenja proizvodnje in izgube delovnih mest. Vlada sicer meni, da je bila težava redistribucija, in so se odločili za tiskanje denarja. Ampak ko denar tiskaš iz nič namesto iz gospodarske rasti, posledično proizvodi postanejo izjemno dragi. Inflacija v Venezueli ni posledica nekega podjetja, ampak logike tiskanja denarja, ki poganja hiperinflacijo,« pravi Gallegos in dodaja, da za takšno stanje ni kriva administracija Georgea Busha mlajšega, Baracka Obame ali Donalda Trumpa. »Zadnji trije ameriški predsedniki niso imeli nič z odločitvami, ki jih je sprejela venezuelska vlada. Odločitve sta sprejemala Hugo Chavez in Maduro.« Sogovornik v luči tega pravi, da je v Venezueli odvisnost od nafte podobna odvisnosti od nakupovanja, koncepta, ko kupujemo stvari, ki jih ne potrebujemo, in se znajdemo v hudi finančni zagati: »V Venezueli je to kulturno pogojeno – ko so cene nafte visoke, ljudje trošijo denar, ker ne vedo, kako dolgo bo trajalo, kar je narobe, in to je glavna težava.«

Kam je izginilo 1,3 bilijona dolarjev?

V Venezueli sicer še vedno delujejo nekatera ameriška naftna podjetja, kot je Chevron. Slednje lahko črpa nafto, od vsakega načrpanega in prodanega sodčka nafte pa določen delež pobere vlada v obliki davkov, licenčnin ipd. »V Venezueli je 90 odstotkov prihodkov ustvarjenih od na trgu prodanega sodčka nafte šlo v 'državni žep'.


To je 90 centov od vsakega dolarja. Le 10 centov je pospravilo mednarodno naftno podjetje,« pravi Gallegos, ki zato ne verjame, da so pohlepne mednarodne naftne korporacije izsušile venezuelsko vlado in so posledično krive za krizo, ki jo je zakuhala nafta. Če je Venezuela toliko služila z vsakim sodčkom nafte, kam je šel denar? »Veliko je izginilo v korupciji, koliko, je težko oceniti. V različnih škandalih se omenjajo raznolike številke. Najbolj odmeven je bil primer nekdanjega osebnega stražarja Huga Chaveza, ki je danes milijarder.« Na podlagi dostopnih dokumentov in bilanc državnega podjetja Petróleos de Venezuela S.A. (PDVSA) je Gallegos izračunal, da so med letoma 1999 in 2014 (leto po smrti Chaveza) zapravili 1,3 bilijona ameriških dolarjev; večinoma je šel denar za drage socilane programe, poniknil zaradi korupcije ali pa so ga potrošili brez pravih učinkov.
»To je 30-krat več, kot je stal Marshallov načrt za obnovo Evrope po drugi svetovni vojni. Treba je priznati, da je socialni program, ki ga je Chavez uvedel leta 2003, ko so se cene nafte dvigovale, na začetku pomagal mnogim obubožanim Venezuelcem. Denar je bil namenjen za osnovno izobraževanje in subvencioniranje stanovanj, tudi zdravil. Nekateri programi so izboljšali življenje, ampak niso bili vzdržni, saj jih je prežemala korupcija. Poleg tega ti programi niso bili zasnovani tako, da bi ljudem omogočali ekonomsko neodvisnost in vzpon po socialni lestvici v srednji razred,« pripoveduje sogovornik. Določeni sicer dobri projekti so bili slabo vodeni in so na koncu presegli ceno tudi za dvakrat. Ocenjuje, da so slabo upravljanje, korupcija in socialni programi pobrali velik del izkupička od nafte. Pod Madurom so se stvari poslabšale, meni Gallegos.

Kako je propadlo najbolj zgledno podjetje

Vse to se je zgodilo v Venezueli, ki je imela dolgo časa spodobno naftno podjetje. Čeprav je bil naftni sektor nacionaliziran leta 1976, je imelo podjetje PDVSA poseben status in je bilo ločeno od političnih vzvodov. »Mnogo let so PDVSA vodili kot zasebno podjetje, bilo je dobro vodeno in celo zgled drugim. Še v 90-ih letih je bilo tako, čeprav so ga občasno pestile težave s korupcijo.« Država je bila kljub naftnemu bogastvu revna, nekateri direktorji PDVSA pa so si lahko privoščili luksuzna stanovanja v Miamiju in drugod po svetu, a Gallagos pravi, da so bili tudi direktorji Chevrona in drugih naftnih družb dobro plačani za svoje delo, dobivali so visoke dodatke.


»Ampak biti dobro plačan direktor v naftni družbi v ZDA, kjer je močan srednji razred, je nekaj povsem drugega kot revni v Venezueli, kjer je bila dobro plačana le elita izbrancev. To je privedlo do zamere, ki je pomagala ustoličiti Chaveza. Obdan je bil z ljudmi, ki so bili prepričani, da vodilni pri PDVSA ne smejo biti tako bogato nagrajeni in da bi moralo biti podjetje zavezano dajati denar za socialne programe.« Zato je Chavez prevzel nadzor nad PDVSA in na položaje postavil enako misleče. Mnogi zaposleni so visoko cenili meritokracijo in so v podjetju ostali tudi po »prevzemu«, razmere opisuje Gallegos, in upali, da se bodo rešili Chaveza, kar se je sicer vrnilo kot bumerang – mnoge je odpustil, PDVSA, ki je bilo dobro podjetje po zahodnih standardih, pa se je znašlo na cesti v propad.

Za nameček so februarja letos zahodne sile uvedle sankcije glede trgovanja z venezuelsko nafto in zlatom. Kako bo to vplivalo na Venezuelo? Kdo še kupuje venezuelsko nafto? »Naftni trg je najpomembnejši trg na svetu. Če imaš nafto, boš našel trg, da jo prodaš. Vprašanje je le, kako zelo si jo želiš prodati,« odgovarja Gallegos. Na trgu je ogromno posrednikov, ki kupujejo venezuelsko nafto. Med njimi je tudi Indija, danes pa jo kupujejo predvsem Rusi in Kitajci. Po mnenju Gallegosa posameznikov, ki želijo kupiti nafto, ne manjka, vendar imajo ZDA vzvode, kako otežiti nakup.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da venezuelska nafta še vedno predstavlja približno 7 odstotkov uvoza surove nafte v ZDA, njen pomen za rafinerije v ZDA pa je še večji. Ampak uvoza sedaj ni, zato se nekateri sprašujejo, ali lahko ZDA živijo brez venezuelske nafte. Leta 1954 je država ustvarila več kot polovico dobička pri ameriški družbi Standard Oil, ki je kasneje postala Exxon Mobil. Ko je v državnem udaru leta 2002 Hugo Chavez za kratek čas izginil, je cena nafte West Texas Intermediate, ki je zelo kakovostna in lahka, v dveh dneh zaradi bojazni, da bo neka druga država črpala več nafte, padla za 10 odstotkov. In čeprav je v začetku leta ameriški predsednik Donald Trump v Venezueli priznal vodjo opozicije Juana Guiadoja za vodjo države, v znak česar je predsednik Nicolas Maduro prekinil odnose z največjo trgovinsko partnerico, naftni trg potresnega sunka ni občutil. Pomembnost države, ki je bila do naskoka Saudove Arabije sredi 20. stoletja največja svetovna izvoznica nafte, je danes obrobna, ocenjujejo tuji analitiki. Lanskoletni upad proizvodnje in pretresi v državnem podjetju PDVSA so Venezuelo na lestvici proizvajalk nafte potisnili za Nigerijo, Angolo, Alžirijo in Združeno kraljestvo. Zahodni Teksas danes zavoljo nafte iz skrilavcev proizvede trikrat več surove nafte kot omenjena južnoameriška država, ugotavlja Bloomberg.

Ruska roka rešila pred bankrotom

Venezuela ima v boju proti ZDA dve močni zaveznici – Rusijo in Kitajsko, državi, katerih največja tekmica so ZDA. Kot so zapisali pri spletnem časniku Oil Price, se ruski predsednik Vladimir Putin trudi vpliv Moskve razširiti čim dlje, tudi v Venezuelo s podporo Maduru. Caracas in PDVSA v bistvu ne poplačujeta svojih dolgov, zato je podjetju grozil bankrot, kar je povzročilo veliko zaskrbljenost med upniki, ki so v zadnjih mesecih poskušali zagotoviti denar. Rusija je tako postala ključna zaveznica za razdejani narod – pokazala je pripravljenost biti upnik. V zameno za zmerna posojila, predujem, varščine in orožje v zadnjih petih letih, odkar je Maduro prišel na oblast, si je Moskva zagotovila pomembne interese na petih največjih naftnih poljih v Venezueli. Madurov režim je prenesel več kot polovico svojega poslovnega, rafinerijskega in infrastrukturnega podjetja Citgo na ruskega državnega naftnega giganta Rosneft za 1,5 milijarde dolarjev, ki so jih plačali z nujno potrebnimi dobrinami. To je precejšnja nagrada za Moskvo. Ne le v smislu krepitve njenih naftnih rezerv v državi z največjimi zalogami nafte, temveč omogoča Rusiji strateško prisotnost v regiji, ki so jo dolgo šteli za izključno pod vplivom ZDA.


Ampak ZDA imajo pripravljeno »orožje«, s katerim bi lahko zahodne države in podjetja razširili gospodarsko vojno proti Venezueli, je v poročilu zapisal Bloomberg. Venezuela je imela že pred uvedbo sankcij težave z dobavo nafte kupcem – zaradi neplačanih dolgov je tanker Icaro s 400.000 sodčki nafte mesec in pol vedril ob nizozemskem otoku Curacao. Podjetja, ki poslujejo z družbo PDVSA – od dobaviteljev goriva do mehanikov in sistemskih tehnikov za upravljavce vlečnih ladij – se pogosto znajdejo v vicah, saj za svoje storitve niso plačana. V agoniji postajajo vse bolj obupana in z obračanjem na karibska sodišča tvegajo prekinitev odnosov z venezuelskim naftnim velikanom. Več podjetij je sicer sledilo ameriški družbi ConocoPhillips, ki je lani zmagala v sodnem postopku, po katerem so lahko pridržali 12 venezuelskih tankerjev, ko so pluli mimo Karibov.

Naftno piratstvo?

Nizozemski Karibi so tako trn v peti PDVSA, ki upravlja terminale na otokih Curacao, Bonaire in Aruba za shranjevanje in ponovni izvoz surove nafte v Združene države in Azijo, saj sodišča dopuščajo zaseg tankerjev. Eden najbolj zaskrbljujočih sklepov Bloombergovega poročila je vprašanje, ali bi se politični kaos v Venezueli lahko preselil na Karibe v obliki »tankerskega piratstva«. Dobavitelji celo sledijo naftnim tovorom podjetja PDVSA vsaka dva do tri tedne, da bi videli, kako blizu so karibskim ozemljem, je dejal en upnik. In če bo PDVSA želel več prodati v Azijo, bo moral to nafto na poti nekje shraniti, ta pot pa pelje mimo Karibov, kjer je nafta izpostavljena zasegu.

V lanskoletni decembrski izdaji poročila Monthly Oil Market Report je OPEC (Organizacija držav izvoznic nafte) zapisala, da je Venezuela novembra 2018 proizvedla 1,1 milijona sodčkov nafte dnevno, kar je 41 odstotkov manj kot v istem obdobju leta 2017 in 26 odstotkov manj kot v začetku leta 2018. Ob takšnem trendu je zelo verjetno, da bo letos proizvodnja padla pod en milijon sodčkov dnevno. Prav tako Venezuela izjemno malo vlaga v iskanje novih zalog nafte in vzdrževanje naftne infrastrukture. Slednje je sicer neposredno povezano z odvisnostjo prihodkov od prodaje nafte.

Državno« zlato

Venezuela pa ni bogata le z nafto, ampak tudi z zlatom, ki ga nezakonito kopljejo. »Kriminalne organizacije v sodelovanju z oboroženimi silami pod vodstvom države nadzirajo ta netransparentni posel, ki se ne ozira na okoljske standarde. Kolikor vemo, je veliko zlata kupovala Turčija, pa tudi države Bližnjega vzhoda. To so viri zaslužka za vlado, ki z nezakonitimi kopi pridobiva denar, ki ga izgublja z nafto,« pojasnjuje Gallegos. Vse več je tudi nelegalnega trgovanja z bencinom, ki je izdatno subvencioniran in skoraj zastonj. Povpraševanje naj bi bilo znatno večje, kot je proizvodnja. Vse to so mehanizmi, s katerimi država dobiva denar in zaradi česar so člani režima srečni.