Veljali smo za šampione tranzicije, a kaj smo zdaj?

V skupino višegrajskih držav nas je pred dobrima dvema desetletjema vabil legendarni češki predsednik Vaclav Havel. Toda skrivna depeša, ki jo je na zunanje ministrstvo naslovil Zvone Dragan, takratni slovenski veleposlanik v Pragi, ni nikdar prispela v prave roke, do predsednika Milana Kučana. Po ukazu tedanjega premiera Janeza Drnovška naj bi končala v nekem »predalu«, se je v intervjuju za Dnevnik spominjal Dragan.

Odgovor na vprašanje, ali je šlo zgolj za Drnovškovo osebno užaljenost, ker sam ni bil deležen povabila, ali vzvišen pogled na države, ki so za železno zaveso prestale »ledeno dobo socializma«, danes pravzaprav ni več tako pomemben. Ključno, ko se ozremo v zgodovino, je dejstvo, da smo Slovenci leta 1994 najverjetneje zamudili lepo priložnost za tkanje tesnih gospodarskih vezi. Čeprav smo debelo desetletje veljali za šampione tranzicije, na dobri poti proti preobrazbi v »malo Švico«, so nas višegrajske države med krizno streznitvijo ujele. Nekoč male pike v vzvratnem ogledalu gospodarskega napredka nas danes v marsikaterem pogledu prehitevajo po levi in desni.

Pri nas je veljalo nezaupanje do tujcev »s kovčki, polnimi denarja«, višegrajske države pa so se jim odpirale.

Na tehtnici tveganj ...

Višegrajske države so se v preteklosti izkazale za izredno uspešne pogajalke z Brusljem. Z evropskimi milijardami so zgradile železnice, ceste, celo predele mest, uspešno so se upirale omejevanju izpustov ogljikovodikov, ki bi ohromili industrijo premoga in povezane elektrarne, kronski lobistični dosežek pa je bila izvolitev Poljaka Donalda Tuska za predsednika evropskega sveta.

Namesto močnih gospodarskih zaveznic smo dobili resne tekmice. »Bolj jih zaznavamo kot tveganje za Slovence. Žal nismo izkoristili vseh priložnosti, ki smo jih imeli ob začetku tranzicije, in posledice tega je čutiti še danes,« so prepričani v Gorenju, ki posluje na vseh štirih trgih. Razlog je precej preprost: medtem ko se je pri nas zaradi nezaupanja do tujcev »s kovčki, polnimi denarja«, korporativnih interesov in slabih namenov dogajalo privatizacijsko plenjenje, so se višegrajske države odpirale tujcem.

Razkorak na tem področju je zastrašujoč. Vrednost tujih neposrednih vlaganj na Poljskem se je denimo med letoma 2000 in 2015 povečala za skoraj sedemkrat, na 213 milijard dolarjev. Na Češkem je bila rast petkratna (na 113 milijard dolarjev), na Madžarskem več kot štirikratna (92 milijard dolarjev), kažejo podatki Svetovnega investicijskega poročila, ki letno pripravlja Unctad. Slovaki, s katerimi se radi primerjamo, so v petnajstih letih privabili za celoten slovenski BDP naložb iz tujine. Njihov obseg se je v tem času povečal s sedmih na 48,2 milijarde dolarjev. V Sloveniji, ki je po številu prebivalcev resda 2,5-krat manjša od Slovaške, je bilo konec preteklega leta skupno vsaj štirikrat manj tujih neposrednih vlaganj (11,85 milijarde dolarjev).

»Največje razlike so v poslovnem ozračju in zakonodaji, ki je v višegrajskih državah bistveno bolj poslovno naravnana, medtem ko je usmeritev Slovenije bolj socialna,« vidijo ključne razlike v Gorenju. In čeprav je slovenska vlada sprejela nekaj ukrepov, s katerimi bi postali bolj privlačni za tuji kapital, kot na primer znižanje davka na dohodke pravnih oseb na 17 odstotkov ali pa olajšave za vlaganja v raziskave in razvoj, je napredek še (pre)počasen. Lani je bilo tako pri nas napovedanih samo za 151 milijonov dolarjev tako imenovanih greenfield vlaganj (ustanovitev novega podjetja ali tovarne s tujim kapitalom). V Slovaški, za katero se poleg multinacionalk prek iniciative 16+1 zanimajo tudi Kitajci, je bilo po oceni Unctada najavljenih za 3,47 milijarde dolarjev takih vlaganj.

… in priložnosti

A Slovencem potenciala vendarle ne manjka, meni Mario Holzner z Dunajskega inštituta za mednarodne gospodarske primerjave (WIIW): »Podobno kot Češka ima tudi Slovenija nekatere geografske prednosti, saj leži v bližini bogatih industrijskih centrov na jugu Nemčije, severu Italije in v Avstriji. Razdalja je pogosto pomemben dejavnik pri odločanju tujcev za vlaganja.«

Med višegrajskimi državami je poleg protibegunske žice na južnih mejah še ena ključna podobnost. Vse so zaradi vpetosti v dobaviteljske verige postale specialistke za proizvode srednje visoke tehnologije. »Če se nočete ujeti v 'middle-income trap' (past rasti plač in posledičnega padanja konkurenčnosti; op. p.), boste morali začeti proizvajati visokotehnološke proizvode,« je poudaril Holzner, ki vidi majhnost Slovenije – pogosto slabost v gospodarskem smislu – v tem primeru celo kot prednost. »Vsi se poznate med seboj, kar bi morali izkoristiti za preprosto in učinkovito reorganizacijo gospodarstva.«

Češka prehitela Slovenijo že leta 2012.

Vendar na to še čakamo, tako kot čakamo na jasno razvojno strategijo, katere odsotnost pomeni, da začenjamo počasi zaostajati za višegrajskimi državami. Čehi so denimo stavili na avtomobilsko industrijo in se v preteklem desetletju prebili med 15 največjih svetovnih proizvajalcev vozil. Samo v prvih devetih mesecih letos je s proizvodnih linij zapeljal že milijonti avtomobil. Velikani kot Hyundai, Škoda, družna tovarna Toyote ter skupine PSA Peugeot-Citroën in dobavitelji avtomobilske industrije zaposlujejo že 150.000 ljudi.

Češka je prva višegrajska država, ki je prehitela Slovenijo po BDP na prebivalca po pariteti kupne moči, in to že leta 2012. Lani je dosegla že 87 odstotkov povprečja EU, medtem ko je Slovenija od s tveganimi posojili napihnjenega vrhunca pri skoraj 90 odstotkih povprečja EU in strmem padcu zatem prilezla na 83 odstotkov evropskega povprečja.

Za njo še vedno zaostajajo tako Poljaki, Madžari kot Slovaki, vendar bodo s svojo poslovno usmerjenostjo in odprtostjo za tuji kapital zaostanek kmalu še bolj znižali. Madžarska prestolnica Budimpešta in slovaška Bratislava sta poslali pomembna centra za multinacionalke v vzhodni Evropi, še večjo težo pa imajo poljska velemesta Varšava, Krakov in v zadnjem času Vroclav. V šestem največjem evropskem gospodarstvu imajo svoje centre IBM, ki zaposluje na Poljskem več kot 7500 ljudi, HP, Motorola, Shell, Reuters in drugi. Tam proizvaja avtobuse Volvo, avtomobile nemški velikan Volkswagen, belo tehniko pa Bosch, Electrolux, Indesit, medtem ko sta s svojima proizvodnima obratoma prisotna tudi farmacevta Krka in Lek. A največji pečat so tujci pustili v finančnem sektorju, kamor so se naselili tako rekoč vsi veliki evropski igralci. Njihovo število ali vsaj število zaposlenih na Poljskem bi se lahko ob strahovih, ki jih povzroča brexit, v prihodnje še povečalo.

Shutterstock

Težave v »raju«

Toda prav brexit in begunska kriza ogrožata simbiozo štirih vzhodnoevropskih držav, ki so v zavezništvu od srečanja v madžarskem mestu Višegrad leta 1991. V desničarskih vladah Poljske in Madžarske se krepi protievropsko gibanje, ki ga radi imenujejo »kulturna protirevolucija«, katere ključna poudarka sta zahteva po večji suverenosti in moči nacionalnih parlamentov ter radikalen poseg v evropske dogovore. Čehi in Slovaki so bolj previdni in naj bi bili v sporu z madžarskimi in poljskimi predstavniki že tudi septembra, ko so višegrajske države družno zavrnile bruseljski predlog o begunskih kvotah.

»Ne želimo si prekiniti višegrajskega sodelovanja, toda nočemo, da postane ščit za neko noro kulturno revolucijo,« je za Financial Times dejal eden od diplomatov iz regije. Še dlje je šel njegov češki kolega: »V4 (višegrajska četverica; op. p.) je postala toksična blagovna znamka.«

Razprtije lahko Sloveniji koristijo, meni Holzner. »Najprej morate na miren način končati ta absurdni mejni spor s Hrvaško, nato pa se lotiti močnega lobiranja za pridružitev nekdanjih jugoslovanskih republik k EU. Zahodni Balkan je namreč naravno okolje za vaša podjetja.« A to seveda ne pomeni, da bi morali zanemariti priložnosti v višegrajskih državah, kamor izvozimo desetino blaga, temveč zgolj to, da se lahko večja priložnost skriva bliže domu.