Vajeništvo: Majhen, a pomemben korak za gospodarstvo

Ljubljančan Mark je sedemnajstletni dijak drugega letnika srednje poklicne in strokovne šole Bežigrad, med mladimi Ljubljančani že dolga leta znane pod ljubkovalnim vzdevkom Teksas. V šolo in iz šole se Mark vozi z mopedom, ki ga sam vzdržuje in popravlja. Popraviti pa zna še veliko več kot le svoje kolo z motorjem.

»Razstaviti in sestaviti znam celoten motor BMW, večine modelov avtomobila in motornih koles. Če bo šlo vse po sreči in če bodo z menoj še naprej zadovoljni, bom po končanem šolanju dobil službo na servisu, kjer zdaj opravljam prakso. Tega si zelo želim, saj ljudi in način dela že poznam, za delodajalca pa je najbrž tudi bolje, da zaposli nekoga, ki ga že pozna,« pravi Mark.

Pexels

Akrapovič štipendira »Marke«

Mark ni vajenec, ampak dijak, ki ima z delodajalcem pogodbo, da pri njem lahko opravlja praktični del pouka. Vajeništvo je za trg dela ključno, ker bo po pričakovanjih predlagatelja, ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, pripomogel k zmanjšanju brezposelnosti med mladimi oziroma pospešil vključevanje mladih na trg dela. Igor Akrapovič, lastnik istoimenskega izdelovalca svetovno znanih izpušnih sistemov, zamisel o uvajanju pripravništva podpira.

V Sloveniji nam primanjkuje ljudi, ki bi znali kaj ročno narediti. V zadnjih letih smo se kot sistem vse preveč usmerili v produkcijo fakultetno izobraženih ljudi, zmanjkalo pa nam je usposobljenih kadrov 
 za delo v proizvodnji.

»V Sloveniji nam primanjkuje ljudi, ki bi znali kaj ročno narediti. V zadnjih letih smo se kot sistem vse preveč usmerili v produkcijo fakultetno izobraženih ljudi, zmanjkalo pa nam je usposobljenih kadrov za delo v proizvodnji,« nam je povedal Akrapovič. Tudi v njegovem obratu v Črnomlju na vajeništvu podoben način že usposabljajo več mladih. Da bi si zagotovili, da bodo usposobljeni mladi pri njih tudi ostali, z njimi sklenejo pogodbo o štipendiranju. »Nikogar ne morem prisiliti, da po končanem šolanju ostane pri nas v službi, si pa seveda želimo, da usposobljeni mladi ostanejo, delo je zanimivo, referenca ni slaba, zato ne vidim razloga, da bi nam štipendisti uhajali,« dodaja Akrapovič.

Kdo bo vajenec?

Pri pisanju nove zakonodaje na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport so prisluhnili gospodarstvu in se zgledovali po dobro delujočih sistemih v Nemčiji in Avstriji, je pojasnila državna sekretarka na ministrstvu Andreja Barle Lakota.

Eden od ciljev reforme je zmanjšanje prekarnega dela. Ta cilj je razumljiv in pohvale vreden, sporne pa so metode, s katerimi nameravajo v vladi to doseči. zdi se, da jim je bliže prepoved kot fleksibilizacija trga dela, ki si jo želijo delodajalci.

Vajenec bo imel status dijaka, ki se najmanj pol časa svojega izobraževanja praktično usposablja na delovnem mestu. Vajenec bo za čas dela pri delodajalcu v skladu z zakonom o delovnih razmerjih imel zagotovljeno pravno varstvo, upravičen pa bo tudi do plačila. Po novem takšno plačilo ne bi vplivalo na družinske prejemke in socialne transferje v družini vajenca. Barle Lakotova pojasnjuje, da sistem vajeništva, kot si ga je zamislilo ministrstvo, temelji na tesnem partnerstvu med šolo, delodajalci in zbornico. Število in narava tako imenovanih učnih mest, ne delovnih, bosta določena glede na potrebe trga dela in delodajalcev. Čeprav se od vajeništva veliko pričakuje, vključitev v sistem vajeništva ne bo obvezna ne za delodajalce ne za dijake.

Pilotno uvajanje vajeništva že prihodnje leto

Vajeniško izobraževanje bo pilotno uvedeno že na začetku prihodnjega šolskega leta za štiri programe poklicnega izobraževanja. Vajenci bodo lahko bodoči mizarji, kamnoseki, oblikovalci kovin – orodjarji in dijaki programa gastronom hotelir.

Pilotno bodo sistem vajeniškega izobraževanja ponudili omejenemu številu šol in delodajalcev, v prvih treh letih pa pričakujejo do okoli 200 vajencev na generacijo. Število delodajalcev pa bo odvisno od števila registriranih vajeniških delovnih mest na pristojnih zbornicah in seveda od števila pogodb, ki bodo sklenjene z vajenci.

Prenova sistema poklicnega izobraževanja in uvedba vajeništva bo do konca leta 2021 predvidoma stala 2,7 milijona evrov, večina tega, natančno 2,1 milijona evrov, bodo evropska sredstva. Za spodbude delodajalcem, vključenih v sistem vajeništva, je predvidenih skupaj 28,4 milijona evrov, od tega bo 22,7 milijona evrov evropskih sredstev.

Pexels

S čim lahko zasluži vaš sedemnajstletnik?

Če imate visoko izobrazbo in če tudi vi sodite med starše, ki zviška gledajo na prej omenjeni Teksas, vam ob naslednjem obisku avtomehanika predlagam, da pogledate cenik; ura dela avtomehanika gotovo stane več, kot sami zaslužite na uro. Da prej omenjeni Mark govori resnico, nam je potrdila tudi njegova ravnateljica Frančiška Al Mansour: »Seveda je vse odvisno od dijaka, njegovega interesa za stroko in materialnega stanja družine, vendar je res tudi, da številni naši dijaki že zelo kmalu zmorejo s praktičnim znanjem, ki ga pridobijo pri nas in delodajalcih, sami zaslužiti denar zase in za svojo družino.«

Podoben sistem, kot je vajeništvo, imajo dijaki strokovnih šol že zdaj na voljo, če sklenejo individualno pogodbo z delodajalcem. Ob uvedbi vajeništva bodo šole pri delodajalcih preverile, koliko strokovnih teoretičnih vsebin lahko zaupajo delodajalcem in koliko teh vsebin bo ostalo na plečih šol. Ravnateljico bežigrajske strokovne šole skrbi, ker tak sistem vajeništva ni zavezujoč za nikogar, ne za dijake ne za delodajalce. »Zakaj je tako, ne vem, se mi pa ne zdi pametno, da delodajalec vlaga čas in energijo v usposabljanje dijaka, ta pa se nato zaposli v drugem podjetju, in obratno, da dijak pri delodajalcu preživi veliko časa, nima pa jamstva, da ga bo ta zaposlil,« pravi Al Mansourjeva.

Da bi se izognili morebitnim zapletom, sogovornica delodajalcem predlaga, naj po Akrapovičevem zgledu sklenejo pogodbo o štipendiranju z dijaki in jih tako zavežejo, da po šolanju ostanejo v njihovem podjetju.

Delovna reforma brani delavca, skrbi delodajalca

Podobno kot uvedba pripravništva je tudi delovna reforma velika želja slovenskih delodajalcev, a zdi se, da jih predlog, ki še ni v medresorskem usklajevanju na vladi, ni ravno navdušil. Nasprotno.

Tudi Igor Antauer, generalni sekretar Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije, podpira prizadevanja vlade, da bi uredila trg dela. »Eden od ciljev reforme je zmanjšanje prekarnega dela. Ta cilj je razumljiv in pohvale vreden, sporne pa so metode, s katerimi nameravajo v vladi to doseči. Zdi se, da jim je bliže prepoved kot fleksibilizacija trga dela, ki si jo želijo delodajalci,« pravi Antauer.

Delodajalci obrti in podjetništva so na zadnjem posvetu napovedali, da bodo na področju zaposlovanja vztrajali:

• pri boljši ureditvi občasnih in začasnih del brezposelnosti;
• pri ohranjanju delovnih mest tako, da bi starejši zaposleni lahko prenašali znanje na mlajše in bili zaposleni krajši delovni čas pri enem ali več delodajalcih;
• pri uvedbi začasnega prehoda delavcev na zavod za zaposlovanje v dejavnostih, ki so sezonske, in možnostjo vrnitve k istemu delodajalcu ob ponovnem začetku sezone;
• pri hitrem odzivu izvršne oblasti na razvoj in verifikacijo novih programov ali znanj za brezposelne za potrebe delodajalcev;
• pri ohranjanju in povečevanju znanj in veščin v celotnem obdobju zaposlitve;
• pri večji vključitvi delodajalcev v programe aktivne politike zaposlovanja;
• pri doslednem preprečevanju dela na črno;
• pri poostrenem nadzoru čezmejnega opravljanja storitev tujih delodajalcev in vztrajanju pri doslednem izpolnjevanju pogojev po slovenskih predpisih;
• pri premišljeni deregulaciji poklicev.

Antauer se zaveda, da bo predlog uvedbe odpovedi zaradi nekompatibilnosti in nesposobnosti težko sprejemljiv za druge socialne partnerje, po drugi strani pa je predlagano zvišanje kazni težko sprejemljivo za delodajalce. Kot najbolj problematičen del predlagane reforme sogovornik poudarja možnost, da država podjetniku zaseže vsa sredstva v primeru zamud pri izplačilih plač.

Težava je, da se celotna delovna zakonodaja pri nas prevečkrat spreminja in prilagaja trenutno aktualnim anomalijam na trgu dela, torej se pravila spreminjajo od primera do primera. V medijih smo konec leta 2015 doživeli veliko akcijo delovnih inšpektorjev. Po uredništvih so iskali primere sodelavcev s statusom samostojnih podjetnikov, ki so v medijskih podjetjih delali kot redna delovna sila. »Predlagana reforma rešuje samo ta problem honorarnih sodelavcev. Rešitve pa so zelo v škodo delodajalcev, delodajalec nima nobenega jamstva, da bi dogovor o poslovnem sodelovanju s honorarnim sodelavcem tak tudi ostal,« pravi Nataša Luša, prokuristka na časniku Delo, dolgoletna odvetnica, ki področje delovne zakonodaje podrobno spremlja že trideset let.

Pexels

Zakaj delodajalce moti predlagana reforma?

1. Novi predlog zakona o delovni inšpekciji povečuje pristojnosti inšpektorja. Ta bo lahko sam odločil, ali je neko razmerje poslovno sodelovanje ali delovno razmerje. Zdaj o tem odloča sodišče. »To je zelo grob poseg v pogodbeno svobodo. V tem delu zakonodaja ni izenačena s preostalim delom pravnega sistema. Ko kupite avtomobil, poiščete informacije o njem, sklenete pogodbo in plačate. Ko po delovni zakonodaji vstopite v neko pogodbeno razmerje, se šteje, da niste povsem opravilno sposobni in ne veste, kaj ste sklenili z delodajalcem,« pravi Luša. Tudi Igorja Antauerja iz združenja delodajalcev podjetnikov in obrtnikov skrbijo večja pooblastila delovnih inšpektorjev: »Vsi vemo, kako majhna je Slovenija, kako vsakdo vsakega pozna in smo si skoraj v sorodu. Sam si brez težav predstavljam, da neki podjetnik na svojega tekmeca naščuva delovnega inšpektorja, ki bo že našel, kar je treba, da ta vsaj začasno onesposobi njegovo konkurenco.«
   Ta predlog uvaja sistem samoupravnega socializma. zakon je že tako razmeroma nedodelan, s tem predlogom pa se uvaja soglasja sveta delavcev za cel kup poslovnih odločitev, kar je za ta čas popolnoma neprimerno. Ko sem predlog brala, nisem mogla verjeti, da je to mogoče.
2. Predlog spremembe zakona o delovnih razmerjih uvaja obrnjeno dokazno breme. To pomeni, da bo za delavca dovolj, da v postopku zatrjuje obstoj delovnega razmerja, delodajalec pa bo potem moral dokazati, da elementi delovnega razmerja ne obstajajo. Zdaj velja obratno, delavec mora dokazati, da obstajajo elementi delovnega razmerja, da na sodišču lahko iztoži redno zaposlitev. »Če dve odrasli, poslovno sposobni osebi skleneta neko pogodbo in se sporazumeta o tem, da bosta sklenili pogodbo za honorarno delo, potem pa ena stran toži za redno delovno razmerje, si ne predstavljam, kaj bi to pomenilo za zaupanje med nama. To je zelo nerodno in tako postane kočljivo vsako razmerje, celo razmerje s študentom,« pravi Luša. Na tej točki je predlagatelj v reševanju enega realnega problema naredil zmešnjavo, ki blokira kakršnokoli nadaljnje zaposlovanje. Smiselno bi bilo, da bi bile zelo natančno opredeljene ekonomsko odvisne osebe, da bi v prihodnje lahko imeli honorarne sodelavce, ekonomsko odvisne osebe in tudi osebe, ki bodo želele z delodajalcem sodelovati na drugih podlagah, med njimi pa bi morale biti meje natančno določene, da ne bi prihajalo do zlorab z nobene strani. »Mi želimo le urejen sistem,« poudarja Luša.
3. Čeprav je sodišče zadnja stopnja v reševanju spora, številne delodajalce moti, da zakon o delovnih razmerjih nesorazmerno močno ščiti delavce. Peter Pogačar, državni sekretar z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, to pojasnjuje s tem, da je zaposleni šibkejša stran v pogodbenem razmerju. »Zakon o delovnih razmerjih ni kot zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ko v zakon vstopata oba prostovoljno in sta enako močna. No, vsaj moški tako mislimo o poroki,« je na nedavnem posvetu delodajalcev obrti in podjetništva dejal Pogačar. Delodajalce moti, da imajo delavci olajšan dostop do sodišča na več ravneh: ni jim treba dokazovati svojih trditev, dejstvo, da imajo zagotovljeno pravno pomoč sindikata, jim pravdanje močno poceni, nimajo obveznosti plačevanja sodnih taks, in tudi če izgubijo sodni spor, ne plačajo stroškov, vsi sodni stroški v vsakem primeru bremenijo delodajalca.
4. Če bo zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, sprejet tak, kot je predlagan, se Slovenija lahko poslovi od tujih investicij, meni Nataša Luša. »Ta predlog uvaja sistem samoupravnega socializma. Zakon je že tako razmeroma nedodelan, s tem predlogom pa se uvaja soglasja sveta delavcev za cel kup poslovnih odločitev, kar je za ta čas popolnoma neprimerno. Ko sem predlog brala, nisem mogla verjeti, da je to mogoče,« pravi Luševa.

Kako spreminjanje delovne zakonodaje vidi Luševa, ki na tem področju dela že trideset let? »Spreminjala se je iz totalne normiranosti do v nekem obdobju precejšnjo podnormiranost. Zdaj se zakon o delovnih razmerjih, na žalost, dopolnjuje od primera do primera, zelo nekonsistentno in brez razmisleka o dolgoročnih posledicah,« pojasnjuje Nataša Luša.