V tekmi za silicijevo dolino

Tajvan mora pohiteti z iskanjem dovolj dobrega razloga za svoj obstoj kot samostojne države in gospodarstva. Iz pogovora, ki je trajal borih deset minut, se je namreč razvila prava čezoceanska drama. Trump in kitajsko politično vodstvo sta si izmenjala nekaj groženj z resnim »poseganjem v temelje zdravih kitajsko-ameriških odnosov«, partijska glasila pa so iz Pekinga sporočila, da se bo Kitajska, če bo bodoči ameriški predsednik nadaljeval takšne provokacije, prisiljena odreči »mirni združitvi« in celo poseči po orožju, če bo treba otok iztrgati iz neljubega poskusa, da bi v njem prebudili željo po odcepitvi. 

Položaj je torej naslednji: Tajvan je s 23,5 milijona prebivalcev na 36.000 kvadratnih kilometrih površine, z gospodarstvom, ki se ponaša z več kot 500 milijardami dolarjev nominalnega bruto domačega proizvoda (BDP), in oboroženo silo, ki šteje skoraj 300.000 vojakov, pravzaprav samostojna država. Le da Ljudska republika Kitajska tega ne priznava. Glede na to, da je Kitajska država z 1,3 milijarde prebivalcev, 9,6 milijona kvadratnih kilometrov površine, 11.000 milijardami dolarjev BDP in vojsko, ki šteje več kot dva milijona vojakov, opremljenih z najsodobnejšim orožjem, pa tudi skorajda ves preostali svet (z izjemo 22 držav Srednje Amerike, Afrike in Svetega sedeža) s Tajvanom nima diplomatskih odnosov. 

Kitajski žvenket 
z orožjem

Vse odkar so ZDA leta 1979 svoje veleposlaništvo preselile iz Tajpeja v Peking, je tajska varnost odvisna od tega, kako bistven bo pomen otoka s strateško pomembnim zemljepisnim položajem za ameriško prevlado v Aziji pa tudi za ameriško gospodarstvo, zlasti za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, za katero so bili tajvanski proizvajalci polprevodnikov nenadomestljiv člen proizvodne verige. 

Brez pretiravanja lahko trdimo, da so bili prav polprevodniki eden najpomembnejših dejavnikov obrambe Tajvana pred Kitajsko. In prav zaradi tega med otokom in »velikim kopnim« (kot pogosto sama sebe imenuje Kitajska) že dolgo traja tekma za vodilno mesto v tej industriji. Če bi azijska sila na tem področju prevzela prevlado ali otok preprosto ne bi šel v korak s posodobitvijo te industrijske panoge, bi se dodobra zmanjšal tudi pomen Tajvana za ZDA. In vprašanje je, ali bi bile v tem primeru ameriške letalonosilke pripravljene pripluti do Tajvanske ožine vsakič, ko bi začela Kitajska žvenketati z orožjem, in ali bi lahko Tajvan še vedno računal na brezpogojno zaščito, če bi se Komunistična partija Kitajske odločila, da je napočil trenutek za nacionalno združitev – zlepa ali zgrda. 

Tajvan je pravzaprav samostojna država. Le da LR Kitajska tega ne priznava.

Posamezni ekonomisti so izračunali, da je Kitajska v letu 2014 za uvoz polprevodnikov porabila več denarja kot za nakup nafte v tujini. Za polprevodnike je namenila 241 milijard dolarjev, za nafto 228 milijard dolarjev. Podobno je bilo tudi lani. Ker je velika proizvajalka elektronskih naprav, prihaja iz Kitajske kar od 45 do 60 odstotkov globalnega povpraševanja po polprevodnikih, pri čemer se ta država v glavnem opira na uvoz. Šele ko se je začela srečevati z vse večjimi izzivi, kar zadeva varnost podatkovnih bank, je ugotovila, da mora na tem področju nujno povišati stopnjo samozadostnosti. Zato bo v prihodnjih petih do desetih letih v to industrijsko panogo vložila več kot 25 milijard dolarjev, končni cilj pa je, da se do leta 2020 letna proizvodnja v tej panogi poveča za 20 odstotkov. 

Taoyuan – mednarodno središče inovacij

Ker je Tajvan edinstven na svetu po tem, da je družbe, ki oblikujejo čipe, ločil od tistih, ki jih nato izdelujejo iz silicijevih plošč, obe vrsti družb pa ločil od tistih tretjih družb, ki polprevodnike spravijo v uporabno obliko in jih testirajo, mu je uspelo omejiti priliv kitajskih naložb v ta sektor, in to tako, da je pred njimi zaprl vrata v prvo fazo proizvodnje, torej v oblikovanje čipov. 

Odkar je na predsedniških volitvah leta 2016 zmagala predsednica Demokratske napredne stranke (DPP), ki je v svojem statutu kot končni cilj navedla razglasitev Republike Tajvan, so se odnosi med dvema stranema ožine tudi na tem področju občutno ohladili. Odgovor ene in druge strani na takšno zoževanje prostora za sodelovanje je povečanje naložb v lastne ključne industrije, ki omogočajo čim višjo stopnjo samozadostnosti. Polprevodniki so ena od visoko postavljenih prioritet. 

Ko je tajvanska vlada 8. septembra odobrila načrt vzpostavitve »azijske silicijeve doline«, s katerim bi se severno mesto Taoyuan spremenilo v mednarodno središče tehnoloških inovacij, je bil to eden od odgovorov sedanje vlade na krizo, ki jo je povzročil predvsem upad globalnega povpraševanja po prenosnih računalnikih in tablicah. Program zgraditve »silicijeve doline« se začne s preusmeritvijo dela inženirskega kadra iz poslov, povezanih s strojno opremo, v sektor, ki so ga poimenovali »Internet of Things« (IoT). To delo so zaupali prvi ministrici za digitalno tehnologijo v tajvanski zgodovini, 35-letni Audrey Tang, ki se najraje predstavlja kot »mestna hekerka«, svoj položaj v vladi pa opisuje kot »kanal, ki povezuje inteligenco in moč«.

Polprevodniki so eden najpomembnejših dejavnikov obrambe Tajvana pred Kitajsko. Med njima je tekma za vodilno mesto v industriji.

Z začetnim proračunom v znesku 360 milijonov ameriških dolarjev za leto 2017 je treba najprej doseči prvi cilj, to pa je: v prihodnjih sedmih letih vzpostaviti ekosistem stotih zagonskih podjetij, nato pa jih povezati z drugimi inovacijskimi središči, kot je tisto v Kaliforniji. 

Možnost dobička iz vsega tega je že zdaj sila mamljiva. Ta bi bil sestavljen iz novih tehnologij in izdelkov, namenjenih izvozu, kot so, denimo, elektronski sistemi za zaračunavanje cestnin, ki so bistveno cenejši od hišic s človeško delovno silo. Te sisteme zdaj že na veliko izvažajo v Vietnam in na Filipine. 

Tajvanske komparativne prednosti pri tem so kapital in izkušnje, vendar to še zdaleč ni dovolj v konkurenci s takšnimi tekmeci, kot so Južna Koreja, Kitajska ali Japonska, ki so vse po vrsti veliko večji trgi od tajvanskega in so v primerjavi s Tajvanom a priori vedno korak pred njim že zato, ker so članice ZN in vseh drugih multilateralnih organizacij. 

A otok se kljub vsemu ne vda. Njegov nacionalni svet za razvoj se prav zdaj ukvarja z novimi ureditvami in ukrepi, s katerimi bi pritegnili tuje možgane in doma zadržali svoje znanstvenike, ki se pogosto selijo v Ameriko in Evropo. V prihodnje bodo imeli strokovnjaki možnost plačevanja nižjih davkov, ponudili jim bodo višje plače in boljše socialno varstvo, poleg tega bodo poenostavili postopke za pridobitev vizumov in dovoljenj za bivanje. Če bo Tajvanu to uspelo, bo postal zgled uspešnega prehoda na model industrije 4.0, s čimer bi se kakovostno izpopolnil proces tajvanske preobrazbe iz kmetijskega gospodarstva, ki je tukaj vladalo sredi prejšnjega stoletja, ko je proizvodna industrija znašala komaj 14,7 odstotka njegovega bruto domačega proizvoda, prek proizvodnje lokomotive v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta industrija in proizvodnja znašali več kot 70 odstotkov BDP, do države digitalnega gospodarstva, ki več kot četrtino bruto domačega proizvoda ustvari v informacijski in komunikacijski tehnologiji. 

Vendar so se ovire pojavile že na začetku uresničevanja tega projekta. Razlika med ZDA in Tajvanom je v tem, pravi, denimo, Nice Cheng, da se v Ameriki ljudje spuščajo v vse mogoče, kar ni prepovedano ali omejeno z zakonom, medtem ko se na Tajvanu bojijo lotevati stvari, ki niso urejene z zakonom. To pa bi utegnila biti resna ovira za uspešno oblikovanje azijske silicijeve doline v Taoyuanu.

Drugi problem je vstopanje zagonskih in malih podjetij na trg kapitala. Približno polovico skladov s trga kapitala je trenutno usmerjenih k elektronski industriji, pravi Nice, zdaj pa bi jih bilo treba nujno čim več preusmeriti k digitalnemu gospodarstvu. Tretja ovira se kaže na trgu talentov, saj se tudi tukaj mladi ljudje, ki se ponašajo z izjemnimi sposobnostmi in zanimivimi idejami, obračajo proti izhodu oziroma tujini. Tajvanci so odkrito kritični do svojega izobraževalnega sistema. Ko se načne vprašanje, ali je mogoče ustvariti silicijevo dolino, pogosto poudarjajo, da med celotnim izobraževanjem tajvanski otroci redko slišijo koga, ki bi jih spodbujal k inovacijam, pa čeprav za ceno neuspeha. 

Vse to je mogoče (in se tudi mora) spremeniti, kajti uresničitev azijske silicijeve doline se vse jasneje pojavlja kot pot okrevanja gospodarskega razvoja pa tudi kot ultimativni pogoj za obstoj otoka kot neodvisnega gospodarstva in družbe. Samo digitalno tajvansko gospodarstvo lahko pripelje do tega, da bo otok odporen proti nadaljnjemu ohlajevanju odnosov s Kitajsko in diplomatski avanturi novega ameriškega predsednika. In prav zavest, da je to tekma za življenje, lahko iz Tajvana naredi zmagovalca. Tudi tokrat.