V šoli nikoli nisem slišal, da je bil Žiga Zois podjetnik

Mednarodna raziskava Gem, ki jo tudi v Sloveniji izvajajo že 17 let, odraža zdravje nacionalnega podjetniškega duha. Za Slovenijo letošnji podatki kažejo, da se vedno več ljudi čuti sposobne za podjetništvo, anketiranci pa v svojem okolju zaznavajo podjetniške spodbude, kar je spodbudno, žal pa se velika večina ne odloči stopiti na podjetniško pot. Zgodnja podjetniška aktivnost je glede na omenjeno raziskavo namreč že tradicionalno majhna, leta 2018 pa je upadla še za dodatna dva odstotka. Kot pišejo avtorji raziskave Neizkoriščen podjetniški potencial, ugotovitve nakazujejo tudi potrebne ukrepe: spremembe v vladni politiki, spremembe kulturnih in družbenih norm, povečanje finančne podpore in spremembo izobraževanja ter usposabljanja.

Imamo res pozitiven odnos do podjetnikov?

Rezultati raziskave Gem so presenetljivo pokazali, da ima slovenska družba (70,5 odstotka anketiranih) pozitiven odnos do podjetništva pa tudi, da je podjetnik spoštovan poklic. A zakaj torej avtorji raziskave pišejo, da so potrebne spremembe kulturnih in družbenih norm? Vodja raziskovalnega tima in eden izmed urednikov zbornika, v katerem je raziskava izšla, dr. Miroslav Rebernik z Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, tudi predstojnik Inštituta za podjetništvo in management malih podjetij, pojasnjuje: »Ljudje v anketi in tako na splošno sicer izražajo dobro mnenje o podjetnikih, kar je po mojem mnenju tudi posledica pozitivnih zgodb v medijih, ampak ko jih na predavanjih vprašam, ali bi za svojo hčer raje videli, da bi imela podjetje ali službo v banki, večina izbere varno službo v banki. Med tem, da nekdo vidi podjetnike kot spoštovane, in tem, da se sam odloči za podjetniško pot oziroma k njej spodbuja ljudi iz svoje okolice, je precejšnja razlika. To pot moramo še prehoditi, za to pa bo treba izkoreniniti globoke družbene vzorce, ki izvirajo še iz socializma.«

Kako spremeniti vzorce

Po mnenju profesorja Rebernika bi proces preobrazbe družbenih norm lahko pospešili s spremembo šolskega sistema. »Res je, da se del norm kreira v primarnem okolju, torej družini, a velik del se ustvari tudi skozi izobraževanje in družbo, torej prijatelje, znance, vzornike. Če že v vrtcu in osnovni šoli ni pozitivnega odnosa do ustvarjalnosti, samostojnih pobud, kreativnosti in kritičnosti, ne moremo pričakovati, da se bo posameznik na fakulteti ali kasneje v službi čudežno spremenil.

Enako je, če v družbi velja prepričanje, da so bogati pokvarjeni in podjetniki izkoriščevalski. Ne vem, kako je zdaj v šolskem sistemu, ampak v mojih časih nihče ni govoril, da je bil Žiga Zois podjetnik, niti tega nismo slišali o nobenem drugem podporniku slovenskih kulturnikov. O njih so govorili vse drugo, samo kot o podjetnikih ne, bili so ljubitelji umetnosti, razsvetljenci, humanisti, baroni, meceni itd. Nihče nam ni povedal, da so bili ustanovitelji podjetij, pobudniki podjetniških idej, lastniki železarn, bankirji z izrazito podjetniško miselnostjo in podjetniškimi sposobnostmi.«

Da bi dosegli stanje, ko bi podjetnike ne le spoštovali, ampak bi se za podjetniško pot odločalo več ljudi (raziskava Gem je namreč pokazala, da podjetniško namero uresniči le 6,4 odstotka vprašanih, kar je močno pod evropskim povprečjem), bomo potrebovali še precej časa. »Glede na premike v zadnjih skoraj dveh desetletjih, odkar izvajamo raziskavo, bomo potrebovali vsaj še generacijo ali dve,« meni sogovornik.

Foto

Namere imamo, a jih ne uresničimo

Zanimivo je, da pri nas v nasprotju z uresničevanjem zgolj namero o podjetniški aktivnosti izraža 16,3 odstotka vprašanih, kar je precej več kot v drugih državah. Tudi po deležu ljudi, ki menijo, da imajo potrebno znanje, izkušnje in sposobnosti za podjetništvo, se je Slovenija vedno visoko uvrščala, leta 2018 je tako menilo kar 51 odstotkov ljudi, kar nas uvršča na tretje mesto evropskih držav, za Hrvaško in Slovaško. Ker samozaznavno sposobnost lahko ocenimo šele takrat, ko se ta uresniči, ne moremo reči, da je podjetniško znanje tudi zares ustrezno.

»Če nekdo trdi, da je dober slikar, tega ne bomo vzeli za suho zlato, dokler ne vidimo slike. Po drugi strani pa tisti, ki že a prióri meni, da ni sposoben, ne more in ne zna, nikoli ne bo stopil na podjetniško pot ali se lotil česa novega. Zato je bolje, da je v državi večji delež ljudi, ki menijo, da so sposobni, čeprav marsikdo izmed teh ni. Kot sva že dejala, je namreč dolga pot med tem, da se nekdo počuti sposobnega, in trenutkom, ko to sposobnost uresniči in pokaže,« pravi sogovornik.
Pri prepoznavanju poslovnih priložnosti smo v letu 2018 zelo napredovali, saj 42,2 odstotka vprašanih v svojem okolju prepoznava poslovne priložnosti, s čimer smo še vedno nekoliko pod povprečjem, a je precej bolje kot nekoč, saj je še leta 2015 zgolj 20,5 odstotka vprašanih prepoznavalo priložnosti. »Slabi rezultati so bili leta 2015 še posledica finančne krize, saj se gospodarska rast takrat še ni odrazila v novih priložnostih v okolju. Gospodarske rasti tudi niso povzročila nova podjetja, ampak so jo zagotovila uveljavljena izvozna podjetja z internacionalizacijo in nekoliko zaradi rasti kupne moči na domačem trgu.«



Če človek ne vidi priložnosti, te tudi ne more poskusiti realizirati. Tako imamo tudi zaradi tega zelo malo podjetniške dinamike, ki se izkazuje v deležu nastajajočih podjetnikov. Podjetnikov, ki imajo podjetje manj kot tri mesece, je bilo lani 4,02 odstotka, tistih, ki imajo podjetje ne več kot tri leta in pol in že izplačujejo plače, pa 3,6 odstotka. Ustaljenih podjetnikov, ki poslujejo več kot tri leta in pol, je bilo 6,8 odstotka, tistih, ki so prenehali poslovati, pa 2,4 odstotka. Ali to pomeni, da se za podjetniške vode odločamo sicer v manjši meri, a preudarno in zato bolj uspešno? »Osebno menim, da je za gospodarstvo kot celoto bolje, da bi imeli več novonastalih podjetij in več propadlih začetniških, ker bi se s tem tvoril humus, kjer bi uspevala uspešna podjetja, ki bi bolje in hitreje osvajala nove trge. Schumpetrova kreativna destrukcija nas uči koncepta ustvarjalnega rušenja, torej, da nove ideje na obstoječem trgu izrinejo stare produkte in storitve ter jih nadomestijo z novimi. Rojevanje in propadanje podjetij je zato normalen in zaželen proces, ki vodi k napredku gospodarstva. Slovenija je pri tem še bolj toga,« pojasnjuje profesor.

Depersonalizacija uspeha

Da so vzrok za tako togost res kulturne norme, o katerih smo govorili na začetku članka, verjetno kaže tudi dejstvo, da se Slovenci glede na raziskavo Gem ne bojimo neuspeha. Strah pred njim je izrazilo le 37,4 odstotka vprašanih, kar nas uvršča visoko nad povprečje, neuspeha se manj kot mi bojijo le še Nizozemci in Francozi.

Zakaj se torej pogosteje ne odločamo za uresničevanje podjetniških namer, če pa menimo, da smo sposobni, in nas ni strah? »Nismo dovolj ambiciozni. Nimamo želje biti boljši. Veliko krivdo nosi izobraževalni sistem, ki depersonalizira uspeh. Danes učencu ali študentu ne smeš več reči, da je najboljši v razredu. Zaradi GDPR na tablo z ocenami ne smeš zapisati imen študentov, da bi se ti, kot smo se nekoč mi, med seboj lahko primerjali, kar bi jih spodbudilo, da bi hoteli biti boljši. Danes lahko objavimo le številko indeksov, nekateri pa trdijo, da niti tega ne bi smeli. To je neumno. Ljudi moramo naučiti, da se primerjajo med seboj, ker samo tako lahko razvijejo željo, da bi bili boljši. Veste, pred kratkim je Bill Gates ob žalni slovesnosti za preminulega Paula Allena dejal: 'Že v osnovni šoli sva veliko delala skupaj, pa potem v srednji in na fakulteti. Potem pa sva na naslovni strani časopisa videla novico o novem računalniku in Allen je dejal: 'Poglej, vse to se dogaja brez naju, kako to, da midva nisva zraven?' To je tista želja po napredku, o kateri govorim. Lakota po tem, da želiš nekaj spremeniti, biti boljši in biti del napredka, ki jo pogrešam pri nas. Premalo pozitivno spodbujamo drug drugega, preveč smo zavistni.'
To se kaže ne le v tem, da ne ustvarjamo dovolj dobrih novih podjetij, ampak tudi slabo vodimo obstoječa, nadaljuje sogovornik. »Mi sicer tečemo čedalje hitreje, a drugod tečejo še hitreje. Človek je hiter v odnosu do drugega. Mi žal nismo dovolj hitri, da bi prehitevali.«



Dobre rezultate ima naša skupnost zagonskih podjetij. A kot poudarja Rebernik, zelo dolgo traja, da nova podjetja ustvarijo nova delovna mesta, saj je to peklensko zahteven proces. Zato je poleg novih podjetniških pobud treba nameniti pozornost tudi inovativnosti znotraj obstoječih podjetij, tako imenovanemu notranjemu podjetništvu. »Obstoječa podjetja bi morala bolj kreirati nove ideje, projekte, procese, vpeljati nove načine dela in procesov idr., s čimer se povečuje tudi število delovnih mest. Slovenska podjetja so tukaj še precej šibka, vzrok pa je v pomanjkanju usposobljenega inženirskega kadra in v šibkem znanju o sodobnih menedžerskih praksah.«

Pomanjkanje znanja in kapitala

Podjetnik mora najprej ustvariti produkt za trg, nato pa znati kreirati organizacije; ustvariti ustrezen organizacijski sistem, ki je sposoben ustvarjati produkte, pravo ekipo, razdeljevanje nalog, vzpostavljanje kulture itd. »Dostikrat se zgodi, da je podjetje sposobno narediti dober izdelek, ki je na trgu konkurenčen, ni pa sposobno ustvariti dobro zasnovanega podjetja. Vsaka pomoč, ki jo lahko podjetniki prejmejo, predvsem v obliki izobraževanj in usposabljanj, seznanjenja z dobrimi praksami, mentorskega sistema, je izjemno dragocena,« svetuje sogovornik. Podjetniki večkrat krivdo valijo na državo in okolje, a kot pravi Rebernik, četudi bi imeli okolje Švice ali Švedske, bi še vedno šepali pri znanju inženirskega in menedžerskega kadra. »Nimamo dobrih praks vodenja, timskega dela, izkoriščanja kreativnega potenciala zaposlenih. Tudi 'fast food' produkcija kadrov, ki se dogaja zadnja leta, ne koristi. Določene visoke šole in fakultete kratko malo nimajo dovolj usposobljenega lastnega kadra, vpetega v sodobno raziskovanje, zato proizvajajo diplomante, ki nimajo sodobnega znanja.«

Tista podjetja, ki pa imajo dovolj znanja in potenciala za rast, se v Sloveniji prepogosto srečajo s pomanjkanjem kapitala. »Slovenija nima na voljo tveganega kapitala. Po 25 letih težko rečemo, da smo mladi, vendar še vedno nimamo dovolj razvitih kapitalskih struktur, ki bi bile pripravljene investirati v rast. Imamo določeno aktivnost poslovnih angelov in dva sklada. Podjetja, ki rastejo, se lahko zanesejo le na podjetniški sklad. Ta ima zelo pomembno funkcijo in dobre rezultate, koristno bi bilo njegovo moč še okrepiti, obenem z razvojem celotnega startupovskega ekosistema. Banke niso najboljši vir financiranja, tudi zato ne, ker terjajo visoko zaščito svoje naložbe. Seveda banka ne sme tvegati, to ni njena naloga, njena naloga je, da varno nalaga varčevalska sredstva.

S spremembo podjetniškega okolja bi morali privabiti še več tujega kapitala, ki bi vlagal v naše podjetniške zgodbe. Težko je biti pameten, kako privabiti tuji kapital. Predvsem se mora kapital počutiti varno. To pa se takrat, ko so zakoni enoznačno napisani in stabilni, ko sodni sistem deluje in ščiti pravice vlagateljev. Z recepti pa je tako, saj veste, kako,« še pristavi sogovornik.

Pija.kapitanovic@delo.si