V Avstriji lahko delodajalec zahteva od zaposlenih, da delajo 12 ur na dan ...

Na začetku julija je avstrijski parlament občasno spominjal na poln stadion, na katerem gledalci množično mahajo z enakimi zastavicami. Opozicijski poslanci so v rokah držali transparente z risbami, podobnimi prometnim znakom, na katerih sta bili z rdečo črto prečrtani številki 12 in 60, medtem ko so na drugem koncu parlamentarne dvorane poslanci strank vladajoče koalicije dvigovali table z napisi »Zagotovljena prostovoljnost«.

To so počeli zaradi načrtovane reforme delovnega časa v Avstriji. Vladajoči ljudska stranka (ÖVP) in svobodnjaška stranka (FPÖ) sta s podporo poslancev stranke Neos pričakovano izglasovali predlog spremenjenega zakona o delovnem času. Ostro so mu nasprotovali poslanci socialdemokratske stranke (SPÖ).

Zakon so spremenili zato, da bi »prilagodili« delovni čas, kar sta že dolgo zahtevali vodilni avstrijski organizaciji delodajalcev, gospodarska zbornica in združenje predstavnikov industrije. V avstrijski gospodarski zbornici poudarjajo, da je »prilagodljivost podjetij vse pomembnejši dejavnik uspeha v razmerah ostre konkurence«. Zagovorniki interesov delodajalcev trdijo, da je vlada s spremembo zakona o delovnem času rešila eno od pomembnih gospodarskih vprašanj. Prilagodljiv delovni čas zagotavlja pomembne prednosti zaposlenih in podjetij ter omogoča konkurenčnost Avstrije kot poslovne lokacije, pravijo v avstrijski gospodarski zbornici.

Za mnoge ni več omejitev

Po novem avstrijskem zakonu o delovnem času, ki je začel veljati 1. septembra, lahko delodajalec po potrebi zahteva od zaposlenih, da (občasno) delajo ne kakor doslej, torej največ deset ur na dan, ampak do 12 ur na dan in do 60 ur na teden.

Vprašanje je dodatno razdelilo avstrijsko družbo. Takšna sprememba spodkopava tradicionalno avstrijsko »socialno partnerstvo«, utemeljeno na sporazumnem strateškem odločanju delodajalcev, zaposlenih in države. Spomladi letos, ko je javnost izvedela, kaj pripravljajo v novem zakonu o delovnem času, je več kakor 100.000 ljudi protestiralo na demonstracijah, ki so jih organizirali avstrijski delavski sindikati. Vendar jim ni uspelo prepričati vlade, ki je celo preložila datum začetka veljavnosti zakona za nekaj mesecev nazaj: namesto da bi zakon začel veljati 1. januarja 2019, kakor so sprva načrtovali, je začel veljati 1. septembra letos.

V novem zakonu med drugim piše, da je dovoljen delovni čas do 12 ur na dan ter da delavci in uslužbenci lahko delajo do 60 ur na teden.

V novem zakonu med drugim piše, da je dovoljen delovni čas do 12 ur na dan ter da delavci in uslužbenci lahko delajo do 60 ur na teden. Zavrnejo lahko samo 11. in 12. delovno uro v istem dnevu. Toda vprašanje je, ali lahko to storijo, ne da bi tvegali, da se bo delodajalec odzval negativno, pravijo kritiki novega zakona.

Zakon pravi tudi to, da kdor dela s premičnim delovnim časom za pet delovnih dni v tednu, v katerem dela po 12 ur na dan (skupno 60 ur na teden), ne dobi plačanih nadur.

Za zaposlene, ki lahko sami določajo svoj delovni čas, sploh ne velja več zakon o delovnem času. Pred tem so časovne omejitve delovnega časa veljale za vse, razen za vodilne menedžerje v podjetjih, člane upravnih odborov in druge osebe na visokih poslovnih položajih. Zaradi načina dela na njihovih položajih njihov delovni čas ni omejen, nimajo pravice do nadur, minimalnega nočnega počitka, prostih koncev tedna itd. Zdaj so v tej kategoriji vsi tisti zaposleni, ki »zelo samostojno odločajo« o svojem delovnem času. To so vsi zaposleni, katerih delovni čas ni »vnaprej določen«.

V podjetjih, v katerih ni sveta delavcev, sme vodja zaposlenim zapovedati, da delajo največ štiri konce tedna v letu. V podjetjih, v katerih deluje svet delavcev, se morajo s tem nujno strinjati predstavniki sveta delavcev.

Če si upaš …

Ustanove in združenja, ki ščitijo pravice zaposlenih v Avstriji, ostro nasprotujejo novemu zakonu o delovnem času. »Če zaposleni pove, da ni pripravljen delati nadur, tvega, da ga bodo takoj odpustili. O tem, ali je bila odločitev, da ga odpustijo, upravičena ali ne, odloča delovno sodišče šele čez nekaj mesecev,« je za avstrijski radio Ö1 izjavil direktor dunajske delavske zbornice dr. Christoph Klein.

Shutterstock

Delovni teden s štirimi dnevi, kakor jih omogoča zakon, se ne spreminja: tako kakor pred tem je tudi po novem zakonu 40 delovnih tedenskih ur mogoče razdeliti na štiri dni po deset delovnih ur. V večini pogodb s premičnim delovnim časom določijo, kdaj je »jedro delovnega časa« – v katerem obdobju dneva oziroma od katere do katere ure med delovnim dnem mora biti zaposleni na svojem delovnem mestu. Toda če lahko zaposleni v štirih dneh opravi svoj delovni teden, se mora delodajalec vendarle izrecno strinjati s tem, da je zaposleni, denimo, v petek prost. Novi zakon, ki dovoljuje do 60 delovnih ur na teden, ne določa, da je zaposleni po štirih dneh, v katerih je vsak dan opravil po deset ali 12 delovnih ur, avtomatično peti dan prost.

Klein poudarja, da zakon nič ne pove o tem, v kakšni obliki je mogoče vzeti dopust – samo kot proste ure ali kot polne proste dni. Zakon nič ne govori o tem niti takrat, ko je dopust že nujno treba dati zaposlenemu. »Šele pol leta po tem, ko je zaposleni delal dlje od standardnega delovnega časa – če se medtem še vedno ni dogovoril o tem, kdaj bo dobil proste ure oziroma dni –, lahko zaposleni enostransko vzame dopust, ki mu pripada, če to vsaj štiri tedne vnaprej sporoči delodajalcu. In če si to seveda upa storiti,« ugotavlja Klein v svojem spletnem dnevniku delavske zbornice.

Najboljše zaščite pravic zaposlenih pri vprašanjih, povezanih z dolžino delovnega časa, v Avstriji ne zagotavlja zvezna vlada, ampak Evropska unija: predpisi EU določajo, da število tedenskih delovnih ur povprečno ne sme presegati 48 ur v 17 tednih oziroma štirih mesecih.

Klein, ki je sicer doktor prava in izredni profesor na Univerzi v Salzburgu, je zelo kritičen tudi do širitve kroga ljudi, za katere ne bo veljala niti nova omejitev 60 delovnih ur na teden. Kakor smo že povedali, so bili v tem krogu ljudi pred tem samo vodilni menedžerji. Novi zakon pa v prihodnje ne bo več ščitil niti delovnega časa ljudi s posebnimi znanji, med drugim informacijskih strokovnjakov, znanstvenikov, delavcev v različnih ustvarjalnih dejavnostih, novinarjev in številnih zaposlenih v zdravstvu, socialnih dejavnostih in nekaterih drugih poklicih.

To velja tudi za vse druge delavce, pri katerih pogodba o delovnem času temelji na zaupanju. Klein opisuje delovne pogodbe na podlagi zaupanja takole: »Razporedi svoje delo, kakor hočeš, pomembno je le to, da bomo zadovoljni s tem, da si opravil kup nalog, ki smo ti jih določili.« To pomeni, da ti ljudje ne bodo imeli pravice do nadomestila za nadure, razen če tega za njihov konkretni poklic ne določa avstrijska kolektivna pogodba, sklenjena za konkretno področje med delodajalci in zaposlenimi. Takšne pogodbe so v Avstriji običajne za številna poslovna področja oziroma poklice.

Pri novem zakonu o delovnem času je za zaposlene zelo pomembno tudi to, kaj se bo zgodilo s plačevanjem nadur, predvsem 11. in 12. delovne ure v dnevu, saj je bilo takšno nadomestilo do zdaj tudi do 50 odstotkov višje od plačila za redni delovni čas. Vlada je obljubljala, da se tu nič ne bo spremenilo. Toda po sprejetju novega zakona so nekatera podjetja že napovedala, da ne bodo plačevala nadur, ampak bodo namesto tega dajala proste dni zaposlenim.

Uničevanje osebnega in družabnega življenja

»Industrialci so pred volitvam vlagali v novo vlado in zdaj zahtevajo svoj delež. To je začetek zlonamernega uničevanja naše družbe, predvsem našega družinskega, klubskega in družabnega življenja,« je za dunajski časopis Kurier izjavil Erwin Zangerl, vodja delavske zbornice Tirolske. Z Zangerlom se strinjajo tudi drugi zagovorniki delavskih pravic. »Gospod zvezni kancler bi moral 12 ur asfaltirati in brez odmora stati na soncu 12 ur ob asfaltu, katerega temperatura znaša 200 stopinj Celzija. Gospodje bi nato razumeli, kaj res pomeni fizično delati,« je prepričan Peter Grandits, član delavskega sveta gradbenega podjetja Porr. »Minilo je več kakor sto let, odkar smo doumeli, da ljudje v službi zbolevajo in umirajo. Zato so že pred stotimi leti uvedli osemurni delovni čas,« poudarja Grandits.

Minilo je več kakor sto let, odkar smo doumeli, da ljudje v službi zbolevajo in umirajo. Zato so že pred stotimi leti uvedli osemurni delovni čas.

Novi zakon o delovnem času bo spremenil tudi način dela ob nedeljah in praznikih. Seveda je avstrijska delovna zakonodaja že pred tem dovoljevala izjeme pri obveznih nedelovnih dneh ob nedeljah in praznikih. Ne samo tisti, ki delajo v javni varnosti in podobnih dejavnostih (vojska, policija, nadzor poletov itd.), ampak tudi vsi zaposleni v gostinstvu, prometu, zdravstvu in kulturnih ustanovah (gledališčih, kinematografih in drugod) pa tudi vsi, ki delajo v medijih in vseh tistih proizvodnih podjetjih, v katerih zaradi tehničnih razlogov ni mogoče prekiniti proizvodnje, vedo, da morajo občasno delati ob nedeljah in praznikih. O tem, v katerih dejavnostih in poklicih morajo zaposleni delati ob takšnih dnevih, so pred tem v Avstriji določali s kolektivno pogodbo ali z uredbo ministrstva za socialne zadeve. Novi zakon predvideva, da lahko delodajalec v tistih podjetjih, ki ne spadajo med zgoraj omenjena, prav tako zahteva od zaposlenih, da delajo do štiri nedelje oziroma praznike v koledarskem letu, če se je tako dogovoril z delavskim svetom oziroma (če v podjetju ni delavskega sveta) če se je o tem dogovoril posamezno z vsakim od svojih zaposlenih, od katerih namerava zahtevati, da delajo ob nedeljah in praznikih.

Katoliški škofje so v Avstriji ostro protestirali proti temu, da zakon odobrava delo ob nedeljah in praznikih v podjetjih oziroma dejavnostih, v katerih to ni res nujno. Predstavljajte si takšne dogodke v nekem malem ali srednjem podjetju, v katerem ni delavskega sveta: delodajalec pokliče zaposlenega in mu pove, da bo moral delati ob nedeljah vsake tri mesece prihodnje leto. Zaposleni ve, da lahko formalno zavrne takšno »ponudbo«, tako kakor ve, da bi lahko zavrnil delodajalca, če bi ga ta vprašal, ali bi bil pripravljen delati 12 ur na dan oziroma 60 ur na teden. Zaposleni tega res ne bi hotel sprejeti, saj mu niti najmanj ni všeč, da bi moral delati katero koli nedeljo ali praznik. Takrat namreč redno hodi v cerkev, igra nogomet v občinskem klubu, z družino se odpravi na izlet … Zaposleni skratka ve, da lahko teoretično zavrne delodajalca, vendar hkrati ni tako socialno neinteligenten, da ne bi vedel, kaj bi zavrnitev pomenila za njegov položaj v podjetju, za njegov odnos z delodajalcem in s tistimi sodelavci, ki nadrejenega niso mogli zavrniti.

Franz Georg Brandtner, predsednik sindikata zasebnih uslužbencev Dunaja, ki ima zelo veliko članov, je 1. september 2018, ko je začel veljati nov avstrijski zakon o delovnem času, označil za »črn dan v zgodovini delavskega gibanja«. »Napeto opazujem, ali bo gospodarstvo res upoštevalo to, kar je do zdaj obljubljalo, in ne bo uporabljalo novih predpisov v škodo zaposlenih,« je dodal Brandtner, ki sedanji avstrijski zvezni ministrici za socialne zadeve Beate Hartinger-Klein (iz stranke FPÖ) pravi »ministrica za socialno razgradnjo«. »Naš boj se nadaljuje,« napovedujejo voditelji avstrijskih sindikatov.