Utopično mesto na morju postaja realnost?

Bomo kmalu lahko živeli na morju, v plavajočih mestih, ki bodo tekmovala med seboj v zakonodaji, čim bolj prijazni prebivalcem? Bo tam lahko živel vsak, ki si bo to želel, ali le izbranci, ki jim bo to dovoljeno?

Zgraditi mesto na morju, zunaj teritorialnih voda katerekoli države, in se tako izogniti zakonodaji in omejitvam ter začeti na novo; zgraditi družbo na novih temeljih, brez birokracije in omejitev zapletenih (in včasih nesmiselnih) zakonov.

Kako zaobiti zakonodaje držav? Naselbino ustanoviš v mednarodnih vodah.

Tovrstnih idej je bilo v preteklosti malo morje, a nekoliko bolj resno je postalo, ko sta tovrsten projekt naznanila Patri Friedman (ja, vnuk »tistega« Friedmana – Miltona, prejemnika Nobelove nagrade za ekonomijo in večnega zagovornika­ prostega trga) in Peter Thiel, milijarder in soustanovitelj družbe Paypal. Patri je vedno javno govoril: »Imamo dobre ideje, kako bi morala družba delovati, da bi bila učinkovitejša in prijaznejša do prebivalcev. In precej lažje kot preoblikovati svojo državo je ustanoviti novo, kot nekakšen startup, in v majhnem obsegu testirati svoje ideje ter jih prilagoditi, da bo sistem postavljen tako, da bo kar najbolje služil svojemu namenu.« Tudi Peter Thiel, ki je prispeval denar za skupni projekt The Seasteading Institute, je takrat slovesno napovedal, da bo čez desetletja človeštvo gledalo na ustanovitev tega inštituta kot na logični korak k ustvarjanju novih, učinkovitejših modelov delovanja javnega sektorja za potrebe ljudi.

Pixabay

Ena sama dobrota …

Osnovni namen je bil torej zaobiti zakonodajo vseh držav in začeti brez spon birokratskih ovir. Inštitut od začetka močno propagira osem velikih moralnih imperativov, kakor jih imenuje – vsi so zelo filantropski:

Na jeziku sama filantropskost, v mislih le lasten dobiček?

• Obogatimo revne: po njihovih besedah zgodovina dokazuje, da kadar se otoki ali polotoki znebijo nadzora večje države, hitro prosperirajo in znajo sami najti ustreznejše poti do uspeha. Za zgled nekoliko poenostavljeno dajejo tri primere; Hongkong in njegov razvoj, ko se je znebil britanske nadvlade (v času britanske nadvlade je bil le majhno pristanišče z ne dosti več kot privezom za britansko mornarico,­ danes se tam bohoti plejada nebotičnikov),­ Singapur (pred drugo svetovno vojno tam skoraj ni bilo drugega prevoznega sredstva kot rikše, danes ima odlično infrastrukturo z zelo hitrimi železniškimi povezavami) ter Mavricij (prej reven otok, povsem odvisen od svoje pridelave sladkorja, po pridobitvi avtonomije pa je zacvetel in razvil vrsto industrij). Na svetu je 700 milijonov ljudi, ki si želijo zapustiti državo, a nimajo kam iti. Mesto na morju bi jim dalo prostor pod soncem.
• Ozdravimo bolne: države po svetu z zakonodajo omejujejo raziskave, ki se morda zdijo sporne, a bi lahko prinesle zdravila in terapije, ki bi zdravili zdaj neozdravljive bolezni.
• Nahranimo lačne: alge so vedno bolj uporabljane v prehrani ljudi; njihovo preprosto gojenje in hitra rast naj bi pomagala nahraniti lačne.
• Očistimo okolje: velike farme alg bi ob reševanju prehranskih težav hkrati čistile okolje; prehranjujejo se namreč z ogljikovim dioksidom in lahko prispevajo k čistejšemu ozračju.
• Ustvarimo oceansko akvakulturo: sodoben ribolov je škodljiv in trajnostno nevzdržen, ribogojnice na odprtem morju bi lahko bile odlična rešitev.
• Napajajmo svet s trajnostno energijo: oceani vsrkajo ogromno sončne energije, nedaleč pod gladino pa je voda hladna – to naj bi sodobne morske termoelektrarne izkoriščale za stalno pridobivanje energije v vseh vremenskih razmerah (tudi v mrzlih oblačnih dneh je gladina precej toplejša od vode v globinah).
• Izboljšajmo vladne službe: veliki javni sistemi so preveč togi, da bi ustrezali vsem, poleg tega jih je težko korenito spremeniti in izboljšati. Mesta na morju, ki bi bila sestavljena modularno, kar pomeni, da bi vsak plavajoči dom lahko zapustil mesto in se priključil drugemu, bi ustvarila okolje, v katerem bi se različni sistemi potegovali za čim več prebivalcev. Majhna okolja, v katerih je možno preizkušanje novih idej in konceptov, ter zdrava tekmovalnost bi pripeljali do novih, učinkovitih in uporabnikom prijaznih sistemov.
• Ustavimo spopade: vlade ­ponujajo enotne rešitve za vse, kar pomeni,­ da se v državi spopadajo različne skupine s ciljem doseči uzakonitev za vse nečesa, kar ustreza le eni skupini. A pogosto celo za lastno skupino ljudje napačno presodimo, kaj bo dolgoročno koristno – ljudje ne predvidevamo dobro, kaj bo koristno, pač pa odrivamo to post festum, kar pomeni, da bi množica poskusov z različnimi sistemi precej bolje pripeljala do prave rešitve kot neskončno spopadanje za dosego svoje verzije sistema.

Pixabay

Brez države (še) ne gre

Po začetni investiciji Petra Thiela se je v inštitut nateklo še nekaj denarja, Thiel (zdaj uradno ni več udeležen v projektu) je svoj vložek nato še več kot potrojil, a niti zvrhana mera kreativnosti, ki naj bi jo imeli člani inštituta, ni prinesla recepta, kako za znosen denar zgraditi takšno kolonijo. Zato so se odločili najprej izpeljati pilotni projekt. Toda za testiranje koncepta, kako ubežati državni zakonodaji, so najprej potrebovali podporo države. Ker niso našli cenovno znosne rešitve, kako sredi oceana zgraditi varno naselbino, so zaprosili za pomoč Francosko Polinezijo in letos z njimi podpisali memorandum, da lahko zgradijo svoje testne naselbine ob njihovi obali. Francoska Polinezija si od tega obeta nekaj koristi, konec koncev je to država, katere BDP je zgolj dvakratnik premoženja Petra Thiela.

Za gradnjo prve naselbine, ki naj bi zrasla blizu Tahitija, bodo seveda potrebovali dodatna sredstva, ki jih bodo zbrali – kako drugače kot z ICO; izdajo kriptokovancev. Dogovor s Francosko Polinezijo predvideva, da se bo gradnja začela leta 2019, inštitut pa naj bi poskrbel, da ne bodo uničevali okolja ter da bodo s svojim obstojem pomagali lokalnemu gospodarstvu, otočje pa naj ne bi posegalo v delovanje naselbine. Toda podrobnosti o zakonodaji in različnih dovoljenjih bo treba še doreči v naslednjih sporazumih. Za razliko od mnogih podobnih poskusov v preteklosti se tokrat zdi, da bo morda ob obali Tahitija zares začelo nastajati vsaj delno samoupravno mesto na morju (čeravno lahko še vedno skeptično gledamo na njihove dolgoročne napovedi, po katerih bodo do leta 2050 imeli več deset milijonov prebivalcev v njihovih plavajočih mestih na planetu). Morda še ne bo tako samoupravno, kot bi si njegovi ustanovitelji želeli, a če bi jim uspelo vzpostaviti vsaj približno delujoče okolje, bi morda nato našli tudi mesto v mednarodnih vodah, kamor bi lahko preselili koncept.

Pixabay

Noetova barka za bogataše?

Če bi zadeva uspela, bi bilo veliko vprašanje, v kaj bi se razvila. Inštitut povsod razglaša omenjenih osem moralnih imperativov, se sklicuje ne milijone obubožanih v državah brez prihodnosti, ki bi lahko našli zatočišče v takih futurističnih mestih, a bolj ko zadeva postaja resnična, več je dvomljivcev, ki pravijo, da je vsa filantropskost inštituta le v besedah, v resnici pa je ta koncept zanje igračka, ki bi jim ob morebitnem uspehu lahko prinesla velike finančne ugodnosti. Če si želijo ustvariti mesto, v katero ne seže zakonodaja nobene države, bi to bilo tudi mesto, v katero ne seže roka davčne uprave. Je to le način, da bi moderni bogataši, ki imajo občutek, da bi jim moralo biti vse dovoljeno, prišli do kraja pod soncem, v katerem nad njimi ne bi bilo več niti zakonodaje, ali res zametek utopične družbe, v kateri bi vsi lahko živeli svobodno? Glede na to, da The Seasteading Institute v dokumentih ves čas omenja varovanje okolja in skrb za revne ter lačne, je po tem, kako z levo roko opravijo s tematiko preživljanja ljudi na teh otokih, lažje sklepati, da so to bo bolj prazne besede, njihovi cilji pa precej bolj sebični, kot si želijo priznati. Če s filantropskostjo mislijo resno, se bodo o skromnem življenju na morju verjetno veliko naučili kar od novih sosedov, sicer pa bodo Francoski Polinezijci ob pogledu na bližnje razkošje le še bolj občutili svojo revščino.

Ladja Freedom

Ena izmed zgodnejših idej o svobodni naselbini, ki bi se izognila državni zakonodaji, je ladja Freedom. Kot plavajoče mesto za bogataše bi elegantno rešila prebivanje na morju brez zapletene gradnje – mesto bi bilo preprosta ladja, ki bi počasi plula po svetu in obiskovala poslovno najpomembnejša pristanišča na svetu. Njeni prebivalci tako s stalnim prebivališčem na ladji ne bi spadali v nobeno državno zakonodajo, hkrati pa bi imeli možnosti za srečanja z drugimi poslovneži na različnih koncih sveta (ladja bi seveda imela tudi svoje helikopterje, s katerimi bi bogataši kadarkoli lahko odšli na kopno). Načrti so predvidevali kar 1,3 kilometra dolgo ladjo, na kateri bi bilo prostora za 50.000 ljudi. V natančnih načrtih gradnje v devetdesetih letih so predvideli, da bo ladja zaplula na prvo plovbo leta 2001, a do zdaj smo dočakali le obtoževanja med snovalci projekta in investitorji, ki drug drugega obtožujejo prevarantskih namer.

Jules Verne

Ideja o plavajočem mestu svobode vsekakor ni nova. Jules Verne je že leta 1895 izdal knjigo Plavajoči otok, ki se dogaja v mestu na ogromni ladji oziroma umetnem plavajočem otoku sredi Tihega ocena. V mestu živijo sami milijonarji.