Usihanje oaz za karavano davčnih prebežnikov

Svet pretresajo vojne. Sirski so dali obraz begunci na naših mejah ... v dežju, blatu in nemilosti neenotne evropske politike do prebežnikov. Neposrednega stika z vojno, ki se zaostruje med davkov lačnimi oblastmi in mojstri izmikanja davčnim obveznostim, večina Evropejcev pa še ni imela. A to gotovo ne bo trajalo večno.

Davčni ples multinacionalk in oblasti je že med krizo negativno vplival na debelino denarnic večine Evropejcev. Vlade so v kolebanju med varčevanjem in spodbujanjem gospodarstva podjetjem zagotovile skoraj 25-odstotno davčno razbremenitev dobičkov – prispevek podjetij v proračune držav Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) se je od začetka krize do konca leta 2014 znižal s 3,6 odstotka BDP na 2,8, v Sloveniji pa celo s 3,2 odstotka na 1,2. Potrošniki so se morali sprijazniti s temu ustrezno višjimi davščinami, od socialnih prispevkov do davkov na dodano vrednost (DDV). Zdaj ko želijo oblasti odpraviti sporne davčne prakse multinacionalk, ki živijo za visoke dobičke in marže, potrošnike najverjetneje čakajo višje cene nekaterih proizvodov, na primer Applovega iPhona in drugih njegovih elektronskih »igrač«.

Davčne oaze in multinacionalke

Pozornost se je od kazanja s prstom na davčne oaze, od koder so se v aferah Luxleaks in Panamaleaks iz tropskih in evropskih nabiralnikov prikazali podjetja in poslovneži, preusmerila k napadanju multinacionalk, ki od doma bežijo v kraje davčnih obvodov z eksotičnimi imeni, kot so »Dvojni irski sendvič«, »Singapurska frača« ali »Bermudska črna luknja«.

Apple ni prvi, ki se je zaradi svoje davčne politike znašel pod drobnogledom Bruslja, a je gotovo na prvem mestu po višini davkov, ki jih do zdaj (še) ni plačal. Presenečenje? Niti ne. Apple za podobo družbenoodgovornega snovalca trendov na področju pametnih telefonov, računalnikov, tablic in drugih tehnoloških proizvodov, ki jih potrošnik »preprosto mora imeti«, izkorišča večino spornih navad velikih multinacionalk. Svojo moč uporablja za izsiljevanje dobaviteljev, proizvodnjo na Kitajskem pa seli v manj razvite in temu ustrezno cenejše zahodne province, od koder občasno pricurljajo novice o vse prej kot idealni obravnavi zaposlenih. Med loščenjem zaslonov pametnih telefonov iPhone, ki so na proizvodni poti, kot je poročal New York Times, včasih šli tudi skozi otroške roke, se je, denimo, pred leti zastrupilo 137 ljudi.

In tako pridemo tudi do izmikanja davkom. Tehnološki velikan iz Cupertina v Kaliforniji brezsramno izkorišča davčne optimizacije, čeprav je po vrednosti na borzi na svetovnem vrhu. Kot prvi je do zdaj ustvaril več kot 18 milijard dolarjev čistega dobička v enem samem četrtletju. V preteklem desetletju je samo zunaj ZDA ustvaril dvesto milijard dolarjev dobička, na katerega je povprečno plačal le štiriodstotni davek. To je skoraj desetkrat manj, kot bi znašalo davčno breme v ZDA, kjer so dohodki pravnih oseb obdavčeni s 35 odstotki. Na Irskem, kjer ustvari kar 90 odstotkov vseh prihodkov zunaj ZDA, je, denimo, leta 2014 plačal zgolj 0,005 odstotka davka na dobiček. Evropska komisija s podporo ministrov za finance držav z območja evra od Irske zato zahteva izterjavo 13 milijard evrov neplačanih davkov z obrestmi.

Reuters

Irska »dilema«

Marsikdo, ki se želi vživeti v kožo Ircev, sprejema odločitev EU kot veliko darilo Ircem. Le katera država bi se branila nepričakovanih davčnih prihodkov v višini šest odstotkov BDP oziroma celotnega letnega proračuna za zdravstvo? Odgovor je vsaj tokrat preprost – Irska!

Za potomci Keltov z zelenega otoka je težko desetletje. Irska je ena od treh izvornih grešnic za evropsko krizo, ki je bila zaradi sesutja bančnega sistema po poku nepremičninskega balona primorana zaprositi za pomoč Bruslja. Toda krpanje visokega dolga s 13 milijardami evrov iz žepa ameriškega velikana spravlja oblast v Dublinu v veliko zadrego. Irsko gospodarstvo, pred krizo znano kot keltski tiger, črpa svojo moč prav iz prisotnosti tujih multinacionalk, za katere je pripravljeno pri plačevanju davkov zamižati na eno oko. Multinacionalke so prav zaljubljene v irske davčne ugodnosti in predvidljivost davčnega okolja. Če bodo Irci primorani spoštovati odločitev evropske komisarke za konkurenco Margrethe Vestager, te ugodnosti in varnosti ne bo več, kar lahko privede do pravega eksodusa multinacionalk. Apple bi s svojimi podjetji odnesel še 6000 dobro plačanih delovnih mest. Leta 2015 so multinacionalke na Irskem zaposlovale okoli 187.000 ljudi.

Optimistom kljub temu ni težko najti spodbudnih znamenj v irskem gospodarstvu. Po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat je to lani zraslo za rekordnih 32,4 odstotka – desetkrat hitreje kot slovensko gospodarstvo. Toda izjemna rast je skoraj izključno posledica prihoda več multinacionalk, saj je domače gospodarstvo lani zraslo za le tri odstotke. »Izterjati davke od multinacionalk bi pomenilo, da se Irski lahko zgodi to, kar bi se kmetovalcu, če bi pojedel ves krompir, namenjen sajenju za prihodnjo sezono,« je zagonetni položaj Irske ponazoril tamkajšnji minister za finance Michael Noon.

S podobno dilemo se bodo kmalu spopadle tudi druge države in druge multinacionalke. Naslednji v vrsti za poplačilo starih davčnih dolgov naj bi bil vladar trga hitre prehrane McDonald's. Podobna usoda čaka tudi kavarniško verigo Starbucks in prvo spletno trgovino zahodnega sveta Amazon. O davčni politiki zadnjih dveh je govoril tudi avstrijski kancler Christian Kern: »Vsaka dunajska kavarna ali stojnica za hot dog plačuje višje davke od multinacionalk.«

Prav razlika med malimi in velikimi je ena od glavnih motivacij OECD za iniciativo proti zmanjševanju davčne osnove in prelivanju davkov. »Razlika v efektivni obdavčitvi multinacionalk in manjših lokalnih podjetij je od štiri odstotke do 8,5. To pomeni, da so manjša podjetja v precej slabšem konkurenčnem položaju,« je že na spomladanskem obisku Ljubljane dejal David Bradbury, vodja davčne politike in statistike na davčnem oddelku OECD.

Večletnega izmikanja plačevanju davkov na dobiček je torej konec. Razmerja med multinacionalkami in manjšimi podjetji se bodo vsaj nekoliko uravnotežila, čeprav bo za nekatere države in multinacionalke to boleče. A »kamen«, s katerim hoče OECD ubiti 3600 bilateralnih davčnih dogovorov, še ne bo rešil vseh težav davčnih sistemov. Kljub drznim napovedim oblasti namreč ne smemo pozabiti, da je evropskim vladam samo zaradi neučinkovitega pobiranja DDV leta 2014 skozi prste spolzelo okoli 160 milijard evrov, le tretjino manj, kolikor bi s skrivalnicami na leto prihranile multinacionalke.