Uničujoče zablode neoliberalizma

Tako niti ni presenetljivo, da je bil public enemy #1 zadnjih nekaj let – težavna evropska periferija – do nadaljnjega postavljen v drugi plan. A čeprav o zloglasnih »PIIGS« že nekaj časa niste nič slišali, ne skrbite, zatišje zagotovo ne bo dolgo trajalo. Za to bo slej kot prej poskrbela Evropska Unija oziroma natančneje njeni »paymasterji«, neoliberalne finančne elite, ki se mastnemu plenu zlepa ne bodo kar odpovedali. Pri odločitvah, kdo v Evropi živi in kdo umre, kdo je plenilec in kdo plen, kdo bo finančno prosperiral in kdo bo v finančni osamitvi umrl počasne in boleče smrti, v zadnjem času pa celo, kdo ostaja del velike evropske družine in kdo ne, je ljudstvo hočeš nočeš postalo druga violina, mesto zvezdniškega solista pa so zasedli finančniki, bankirji in politiki, ki so tako postali ultimativni arbitri naših življenj, naše sedanjosti in naše prihodnosti. Toda kako je do tega sploh prišlo, kako smo pustili, da so zadeve ušle tako daleč izpod nadzora?

Odgovor se skriva v samem ustroju globalnega kapitalizma, te megalomansko plenilske in tehnokratsko zbirokratizirane hobotnice, ki se po moralnosti lahko primerja s terminatorjem, po transparentnosti pa z ljubljansko meglo in ki je vsak dan bolj zbirokratizirana, manj transparentna in manj odgovorna ljudstvu. V ZDA, zibelki tovrstnega ustroja, ima vse niti v rokah naveza Fed - Wall Street, na stari celini pa imamo Evropsko Unijo, ki je vsak dan bolj zreducirana le še na zakonodajno roko zloglasne Trojke, na projekt totalitarnih finančnih institucij (IMF, WB, OECD), tega lobističnega aparata neizvoljenih in nikomur odgovornih finančnih elit, zloveščih znanilcev finančne apokalipse ter glavnih sponzorjev vse bolj zloveščih, vse bolj povampirjenih in vse bolj destruktivnih neoliberalnih politik.

Da s sistemom ni vse v najlepšem redu, je jasno vsem. Verjetno celo najvplivnejšim svetovnim voditeljem, ki se z rastočim nezadovoljstvom in trenji soočajo že leta, v dokončno streznitev pa jih bosta morda (čeprav malo verjetno) prisilili zveneči klofuti v obliki nedavno izglasovanega Brexita in še bolj nedavno izvoljenega Donalda Trumpa. Ironija je, da bi lahko Trump, še bolj pa Brexit, pravzaprav služila kot šolska primera neoliberalne paradigme demagoškega zavajanja in okoriščanja na račun nevednega in neukega plebsa, saj v bistvu predstavljata mokre sanje finančnih elit, zapakirane kot triumf demokracije[1]. Kakorkoli že, oba dogodka nedvomno predstavljata kulminacijo ljudskega nezadovoljstva z establišmentom in njegovo neoliberalno dogmo, toda svet je imel podobne uničujoče prakse čast spoznati že bistveno prej.

Shutterstock

Dolga zgodovina neoliberalizma...

Čeprav bi po imenu utegnili sklepati, da gre pri neoliberalizmu za relativno noviteto, pa njegovi zametki segajo že v konec 30. let prejšnjega stoletja. Predpona neo- se tako nanaša na odmik od takrat prevalentne liberalne doktrine, katero so vodilni ekonomski misleci tistega časa proglasili za glavnega krivca Velike depresije in jo obsodili na smrt. Vseeno pa se svojim najgloblje zakoreninjenim prepričanjem glede laissez-faire kapitalizma niso bili pripravljeni kar tako odpovedati, zato so se organizirali v Kolokvij Walterja Lippmana in kasneje Društvo Mont Pelerin ter modrovali o evoluciji liberalne teorije. Za najvplivnejšega zagovornika ideologije, ki jo danes poznamo kot neoliberalizem, in torej njenega de facto utemeljitelja, se je izkazal pripadnik avstrijske šole Friedrich Hayek, njegovo štafeto pa je kasneje prevzel znameniti monetarist in član notorične chicaške šole Milton Friedman. Doktrina je nato doživljala vzpone in padce, toda vedno bila nekako na periferiji, v senci prevladujočega povojnega konsenza ekonomskih politiki, združenih okrog osrednjih keynesianističnih načel socialne države s centralističnim nadzorom, vladnim intervencionizmom in nacionaliziranimi industrijami.

Velik zagon sta jim dali naftni krizi v 70. letih, ki sta povzročili hudo globalno recesijo in rekordno povojno brezposelnost. Neuspeh levičarskih politik pri oživljanju gospodarstva je spodbudil vzpon desnih opcij in s tem tudi dokončni preboj neoliberalizma v mainstream, med najbolj znanimi proponenti pa so bili zloglasna »Železna lady« Margaret Thatcher v Britaniji, bivši filmski igralec Ronald Reagan v ZDA in brutalni diktator Augusto Pinochet v Čilu. Rezultat je znan. Čeprav ne povsem črno-bel, saj so določeni ukrepi delovali tudi pozitivno, denimo počasno okrevanje gospodarstva ter rast produktivnosti in učinkovitosti, pa je narod za to plačal visoko ceno. Dolgoročni učinki naštetih neoliberalnih eksperimentov so bili med drugim kolaps tradicionalnih industrij, teptanje sindikatov in delavskih pravic, rezanje korporativnih davkov, opustošenje socialnih varnostnih mrež ter množične stavke in nasilne proteste.

...in kratek zgodovinski spomin

Zveni znano? Brexit je v naših spominih resda najbolj svež, toda zaradi vsesplošne medijske gonje in kampanje paničarjenja je vanje zagotovo najgloblje vtisnjen Grexit. Grožnje z izključitvijo »neodgovornih«, »lažnivih« in »lenih« Grkov iz EU so postale politični vsakdan, prav tako scene gorečih Aten in v solzivec zavitega trga Syntagma. Za pridobitev mednarodne finančne pomoči, ki je vsaj do nadaljnjega preložila finančni in posledično popoln sistemski kolaps, se je morala država praktično sama pribiti na križ. In čeprav Grki pri nastali situaciji gotovo niso povsem brez masla na glavi, pa je šlo pri grškem »bailoutu« povečini za prikriti »bailout« neodgovornih, hazarderskih francoskih in nemških bank, ki so bile obenem seveda razglašene za »prevelike za propad«. Z drugimi besedami, šlo je torej za eklatantno prerazporejanje evropskih davkoplačevalskih evrov v žepe finančnih elit, zapakirano v razumno, smotrno, modro dejanje.

Zveni znano? Tudi evropska politična smetana, najpogosteje v zvezdniški zasedbi Merklove, Junckerja, Camerona, Rajoya et al., namreč vseskozi metodološko igra vlogo »el Sabio de Bruselas«, starega modreca in glas razuma, ki mora napol vzgojno napol naveličano oštevati razposajene in neodgovorne šolarčke Ciprasa, Varufakisa, Iglesiasa. Obenem pa taista smetana nerazumljivo vedno znova vleče hudo iracionalne poteze. Da je bila EU za ugajanje finančnim elitam in izpolnjevanje njihovih nerealnih, iracionalnih kapric pripravljena dopustiti plenilsko pustošenje Grčije oziroma ji celo pokazati vrata in s tem ogroziti obstoj same Unije, je namreč hudo iracionalno. In čeprav je interes kapitala kot ponavadi dosegel svoje in je Grčija pokleknila, situacija pa se je vsaj za nekaj časa umirila, je grško ljudstvo pokazalo, da bo imelo laži, sprenevedanja, poniževanja in izsiljevanja počasi dovolj.

Shutterstock

Zgodovinski trenutek resnice

To nas lahko navdaja z upanjem, da smo morda vendarle prišli do točke, kjer bo tudi litoželezni oklep neoliberalne doktrine varčevanja začel pokati, kjer bo tudi panevropskemu oziroma celo panglobalnemu ljudstvu dovolj laži, sprenevedanja, poniževanja in izsiljevanja, kjer bomo končno dočakali triumf razuma. Vse več kredibilnih ekonomistov in celo sam IMF namreč opozarja, da se še nobeno večje gospodarstvo iz krize ni izvleklo s strogim varčevanjem, da so bile projekcije napačne in da varčevalni ukrepi ne spodbujajo rasti prek okrepljenega zaupanja zasebnega sektorja, kot je bilo domnevano. V praksi so se trenutni protikrizni ukrepi izkazali za izjemno kontraproduktivne, saj so obdobjem fiskalne konsolidacije praviloma sledila obdobja krčenja in ne rasti BDP, vsak upad BDP za eno odstotno točko pa pomeni rast dolgoročne brezposelnosti za 0,6 odstotne točke.

To pa pomeni, da je cela truma vsevednih strokovnjakov, insiderjev in analitikov na čelu z vso neoliberalno politično elito vred, ki z mikroskopsko preciznostjo krmari med finančnimi špekulacijami in državnim pustošenjem, a jih obenem preseneti vsaka najmanjša gospodarska stagnacija (ker je v nasprotju s kapitalistično dogmo nenehne ekspanzije) in jih šokira vsak borzni balonček (ker je v nasprotju s kapitalistično dogmo vsemogočne nevidne roke), zato tudi ni presenetljivo, da kljub svoji vsevednosti leta 2008 niso znali napovedati največjega finančnega in gospodarskega zloma po Veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja, torej podcenjevala dvoje: dolgoročno zmožnost držav z dovolj fiskalnega manevrskega prostora, da (pre)visoke stopnje zadolženosti znižajo organsko prek krepitve gospodarske rasti, ter kratkoročne negativne učinke vsiljenega varčevanja, ki so neposredno povzročili nižjo gospodarsko dejavnost in višjo brezposelnost na kratek rok. In ti učinki so bili milo rečeno strahotni, saj se je položaj evropske periferije namesto stabilizacije javnih financ katastrofalno poslabšal, sociala in zdravstvo sta v razsulu, produktivnost duši uničujoča brezposelnost, zaradi obubožanega izobraževalnega sistema pa je močno ogrožena tudi njihova konkurenčnost na dolgi rok – 20 let ali več.

Neoliberalizem ni neumen, le popolnoma brezobziren

In če se zdi na prvi pogled takšno ravnanje povsem skregano z zdravo pametjo, za njim pravzaprav stoji hladno preračunljiva, kapitalistično učinkovita in brutalno neizprosna logika. Strogo varčevanje je namreč ključen vidik neoliberalne agende za prerazporejanje družbenega premoženja v žepe finančnih elit. In ko je državna molža končana, je država seveda dodobra zadolžena prav pri »mojstrih zlatnikov«, ki si na ta način zagotovijo rentniško obrestno izsesavanje še za nedoločeno prihodnost. Za dobro mero pa takšna politika ekonomskega podrejanja opustoši tudi vse javnofinančne varovalne mehanizme in povzroči uničujoč politični kaos, ki takšne države spravi na kolena in kapitalistični »nadrasi« močno olajša nadzor nad »marionetami« – bolj kot je država šibka in zadolžena, lažje jo upravljaš in v nedogled narekuješ finančne pogoje. A ključna težava tega pristopa je, da parazitski kapitalizem neizogibno postane mrhovinarski kapitalizem, saj neoliberalni virus gostitelja slej kot prej pokonča, in tudi trenutni varčevalni ukrepi vse bolj spominjajo na pretepanje mrtvega konja. Koliko ljudi se mora znajti pod pragom revščine, da bodo izpolnjena merila za konec strogega varčevanja? Kakšno ceno bodo prihodnje generacije plačevale za to, da se današnje elite valjajo v več denarja, kot ga lahko porabijo v desetih življenjih?

Toda to niti ni pravilno vprašanje: predpostavlja namreč, da so pravila igre za vse enaka, kar pa za finančne elite, te megalomanske funkcionalne sociopate, že davno ne velja več. Finančna industrija, ki v imenu lastnih interesov dosledno vztraja pri sledenju črki zakona, pri odplačevanju vsakega centa dolga, pri spoštovanju pravil, je vedno slovela ravno po tem, da sama po istih pravilih nikoli ni igrala. Še več, pravila si je najraje kar sproti izmišljevala in prikrajala. Če bi namreč finančna industrija igrala po pravilih, vseh teh kolosalnih dolgov, »podružbljenih« izgub in »potrošnje prek meja vzdržnosti«  – neposrednega produkta njenega nenasitnega pohlepa, špekulacij, mahinacij in hazardiranja – sploh nikoli ne bi bilo.

Hudičev pakt

Čeprav ima finančna industrija praktično neomejeno finančno moč, pa se njena zgodba v izolaciji s tem tudi konča. Za dosego absolutne nadvlade ji je tako manjkal še pomemben člen – zakonodajna moč. Neoliberalna klika je tako v pregovorno nenačelnih, populističnih in demagoških politikih našla perfektnega partnerja v zločinu. A celo politiki – patološki lažnivci z akutnim pomanjkanjem razumevanja koncepta objektivne odgovornosti – niso popolnoma brez nadzorstva in odgovornosti do javnosti. In da bi lahko nemoteno nadaljevali svoj plenilski pohod, so se poslužili še tistega zadnjega, odločilnega kamenčka v mozaiku – preusmerjanje pozornosti, hujskanje množic, prelaganje odgovornosti za nastalo situacijo na zunanjega sovraga. Napovedi, da se bo zaradi hude krize in nevzdržnih socialnih razmer v Evropi začela krepiti totalitarna, fašistoidna, antidemokratična struja, so se že začele uresničevati. Toda ironija je, da je ekstremna fašistična desnica, ta sociopatska ideologija večvrednosti, pravi amater v primerjavi z neoliberalno finančno desnico, ki to doktrino večvrednosti tudi dejansko uresničuje. Neoliberalci, ki sami sebe prevratniško vidijo kot odlično alternativo pretirani regulaciji, zbirokratiziranosti, celotnemu tehnokratskemu državnemu aparatu, očitno predstavljajo tudi odlično alternativo fašizmu, ki slovi prav po svojem patološkem strahu pred demokracijo.

Tudi finančnim elitam je namreč demokracija všeč, dokler je le črka na papirju, dokler je ljudstvo dejansko ne izvaja. Trenutna evropska politična apatija je seveda voda na njihov mlin, saj je dejstvo, da je trenutna (gospodarska in politična) evropska kriza precej hujša, kot bi bila, če bi pomembne odločitve zadnjih 20 let sprejemali na bolj demokratičen in obče ozaveščen način. Seveda pa se je Evropa tudi pri obvladovanju množic, pranju možganov in ideološke indoktrinacije učila od mojstrov. Neoliberalizem smo namreč z vsemi paradigmami, klišeji, slogani in kultizmom vred uvozili iz ZDA pod predpostavko, da bo enoten trg s skupno valuto omogočal politični nadzor nad finančnimi trgi. Toda trgi so obrnili vloge in sami prevzeli politični oziroma kar ideološki nadzor nad politiko, demokracijo in samim življenjem, Evropejci pa lahko sedaj s strani le nemočno opazujemo, kako situacija vse bolj uhaja izpod nadzora.

Res pa je tudi, da je bila Evropa v svojih pričakovanjih skrajno naivna, saj neoliberalizem ne funkcionira niti v njeni domovini, za kar je bilo opozorilnih znakov več kot dovolj. ZDA se namreč ponašajo z daleč največjo ekonomsko neenakostjo v razvitem svetu, ki pa še zdaleč ni neizogibna oziroma ni nastala kar sama od sebe – kot posledica »prostega trga« in ekonomskih zakonitosti – temveč jo je ustvarila, oblikovala in okrepila politika, kar poudarja tudi Joseph Stiglitz, Nobelov nagrajenec za ekonomijo in velik nasprotnik neoliberalnega konsenza. Slednji konec koncev ni nič drugega kot politični paket deregulacije in liberalizacije finančnih trgov, financializacije gospodarstva, privatizacije javnih storitev ter razdavčitve bogatih in kapitala, ki ima za neposredno posledico ekstremno ekonomsko neenakost. Za to, da sprevidiš korelacijo med dajanjem bogatim in še večjim bogastvom, med jemanjem revežem in še večjo revščino, pa navsezadnje ne rabiš biti niti Nobelov nagrajenec.

Laž ima kratke noge, a debelo denarnico

Kako torej, da so ljudje kljub tako predvidljivim, tako očitnim in tako neizogibnim rezultatom nad njimi še vedno presenečeni? Odgovor na to leži v neoliberalni oglaševalski mašineriji, ki seveda razpolaga z ogromnim proračunom, predvsem pa ji je v velikem interesu svoje kontradiktorne mantre predstavljati kot sveto resnico.

Kontradiktorne pa so zato, ker je neoliberalizem že v svoji osnovi narobe svet. Neoliberalizem je socializem za bogataše – pomaga zgolj tistim, ki pomoči že tako ali tako ne potrebujejo, in to na račun socialno šibkih in ranljivih, ki bi jim taista pomoč najbolj koristila. Toda neoliberalci stvari vidijo drugače: sami namreč trdijo, da je ekonomska neenakost zaželena in koristna, saj spodbuja gospodarsko rast, napredek in blaginjo za vse družbene razrede. S tem, da družba bogatašem dopušča še večje bogatenje, še več, k prerazporejanju družbenega premoženja v zasebne roke s političnimi odločitvami in zakoni celo aktivno prispeva, naj bi namreč družba bogatašem omogočala tudi, da to nakopičeno premoženje nato prek ustvarjanja novih delovnih mest, zagotavljanja boljših plač, potrošnje luksuznih dobrin pronica navzdol in ustvarja bogastvo za vse. Neoliberalna dogma zato kategorično zavrača vsakršno prerazporejanje premoženja od bogatih k revnim po političnem diktatu, saj bogataši sami najbolje vedo, kako premoženje prerazporediti navzdol, in lahko nato to pronicanje tudi najbolj učinkovito izvajajo.

A prav to pronicanje navzdol, famozni »trickle-down effect«, ideološko jedro neoliberalizma, je tudi njegova osrednja laž. Za to ugotovitev nam ni potrebno brati nobenih knjig ali poslušati nobenih ekspertov – zazreti se moramo samo skozi okno in opaziti vse hujšo, vse bolj strupeno, vse pogubnejšo ekonomsko neenakost. Medtem ko so finančne elite ob pomoči neoliberalnih politik obsceno bogatele in svoje premoženje urno selile v davčne oaze, so podjetja in delovna mesta izginjala, družbeno premoženje je izpuhtevalo, socialni sistemi pa so se nezadržno sesuvali.

Še bolj očitno neoliberalno doktrino na laž postavlja scenarij, v katerem se na prvi pogled zdi, da so se finančne elite močno uštele in je šlo nekaj hudo po zlu – kot se je nazadnje zgodilo leta 2008. Takrat so jim namreč države brž priskočile na pomoč – seveda po srce-parajočem apelu taistih elit, »prevelikih za propad«, ki je bil dejansko bolj prikrita grožnja – in poskrbele za podružbljanje njihovih izgub oziroma z drugimi besedami, za masovno, legitimizirano, državno sankcionirano selitev premoženja od revnih k bogatim. In prav tovrstni mehanizmi so v osrčju problema, ki ga predstavlja trenutni ekonomsko-socialno-politični status quo. Finančne elite so si namreč prisvojile skoraj neomejeno politično moč, s katero znova in znova uveljavljajo svoje neoliberalne doktrine, ki znova in znova ustvarjajo ekonomsko, socialno in politično nestabilnost, ki znova in znova povzroča nove krize, ki poskrbijo za nadaljnjo rast neenakosti. Enačba je torej razmeroma enostavna: ekonomska neenakost = socialna neenakost = politična neenakost = še večja ekonomska neenakost, kar izpostavlja tudi Stiglitz.

Nesprejemljiva cena neenakosti

Ko za trenutek izvzamemo hladno preračunljiv, tehnokratski pogled na situacijo, pa se pokaže tudi vsa moralna bankrotiranost in beda neoliberalizma. Dolgoročni učinki kratkovidnih politik, ki so v nekaj letih povzročile razdejanje, katero bo občutilo še več naslednjih generacij, so namreč tudi najbolj boleči in najbolj zaskrbljujoči, saj ljudem dolgoročno onemogočajo izobraževanje, osebnostno rast, realizacijo potencialov, izživetje svojih želja in sanj. Prav družba, ki ljudem omogoča vse našteto, pa je družba s pravilno zastavljenimi civilizacijskimi prioritetami, katere ji tudi dolgoročno nudijo največjo možnost preživetja, prosperitete in napredka.

In zato postaja vse bolj jasno, da je ta začarani krog neenakosti, gospodarske in družbene stagnacije, počasne smrti civilizirane družbe, torej pravzaprav spirala, ki seveda vodi le v eno smer – v nevzdržno socialno neenakost – kar ima za posledico nevzdržne medrazredne napetosti – kar ima za posledico vzpon skrajnih kseno-, homo-, islamo- in vse sorte drugih fobij – kar ima za posledico degradacijo vseh naprednih civilizacijskih norm – in družba naenkrat sedi na tlečem sodu smodnika. Na tej točki pa poti nazaj več ni in sistemska sprememba je neizogibna, manifestira pa se lahko zgolj na dva načina – družbena revolucija ali vojna. In čeprav se takšne apokaliptične napovedi v današnjem času morda zdijo pretirane, pa so jih kot takšne gotovo označevali tudi v Avstroogrskem Cesarstvu ali Weimarski Nemčiji.

Zato je nadaljevanje obstoječih neoliberalnih politik samomorilsko početje ter hkrati ključni argument za njihovo dokončno selitev na smetišče zgodovine. Čas je za vnovično revolucijo ali najmanj evolucijo, temeljito reformo tako gospodarskega kot političnega sistema, ki morata složno delovati v korist ljudstva in ščititi socialno ranljive, ne pa ravno obratno. Takšna reforma seveda ne bo niti hitra niti enostavna, obenem pa nikakor ne zagotavlja, da se bomo nato znašli v »zlati dobi« kapitalizma, podobni povojnemu obdobju. Toda brez prepotrebnih reform se utegnemo v ne tako daljnji prihodnosti namesto v povojnem znajti kar v dejanskem vojnem obdobju. Že zaradi cene, ki jo že in jo bomo še dolgo plačevali, ter vsaj vizije boljše prihodnosti pa je z revolucijo gotovo vredno vsaj poskusiti.

In višek ironije pri tem je, da prav neoliberalci ponujajo ultimativno rešitev – potrošnjo v okviru svojih zmožnosti. Kot smo že ugotovili, pa je težava le, da se prav oni zelo neradi držijo pravil. A kaj če bi se pravil enkrat za spremembo držali vsi? Če bi varčevanje in smotrno potrošnjo naložili tudi neoliberalcem?

Če bi bile finančne elite namesto rentništva, finančnih špekulacij, mahinacij, hazardiranja, retorike konstantnih privatizacij, liberalizacij, financializacij in razdavčitev – ki skrbijo le za molzenje države in prenos družbenega premoženja k obsceno bogatim – primorane enkrat za spremembo tudi same ustvarjati dejansko ekonomsko vrednost? Sedaj namreč prav te elite hazardirajo in trošijo največ med vsemi, več, kot so kadarkoli ustvarile, ter živijo na račun drugih. Kot pravi tudi Stiglitz, se je le redkokdaj v zgodovini tako malo ljudi okoriščalo s tako množico.

A napočil je čas, da se končno podamo na povratno potovanje ekonomske neenakosti – lahko jo vsaj zmanjšamo, če je že ne moremo povsem odpraviti. Začeti pa bo treba pri glavi – finančnih elitah – in jih udariti tam, kjer jih najbolj boli – po žepu. Pravičnejša razporeditev družbenega premoženja, progresivna obdavčitev bogatih, obdavčitev finančnih transakcij, preiskave in kazenski pregoni davčnih utaj in nelegalnih prenosov premoženja v davčne oaze ter ukinitev rentniške zakonodaje in nagrajevanja hazarderskih špekulacij z davkoplačevalskim denarjem so samo prvi, prepotrebni korak.

Ko na ta način z eno potezo znatno napolnimo državno malho ter se obenem znebimo zajetnega dela rentniških bremen finančnih elit, pa lahko ta sredstva investiramo v prepotrebne socialne varnostne mreže in kritično razvojno infrastrukturo, kot je šolstvo, znanost in tehnologija. Šele takšen sistem pa potem predstavlja tudi trdno osnovo za zdravo, vzdržno gospodarsko rast ter družbo prosperitete, napredka in pravičnosti. No, vsaj v teoriji. Sicer pa nikar ne vzemite moje besede za sveto. Navsezadnje saj veste, kaj pravijo o -topijah: kar je za nekoga U-, je za drugega kaj hitro lahko Dis-.