Umetna inteligenca v teatru: Plačali boste le, če se boste smejali

Na sedeže so namestili tablice, ki vas snemajo, programska oprema pa analizira vašo obrazno mimiko. In vsakič, ko zazna nasmeh – hop, podraži vašo vstopnico. Vsak nasmeh obiskovalca stane 30 centov. A brez skrbi, ne morete se prismejati do bankrota, zgornja meja za plačilo je 24 evrov. Potem ko ste se zasmejali že osemdesetkrat, je torej vsak vaš naslednji smeh brezplačen.

Bolj kot za resen poslovni model je šlo za (zelo uspešno) marketinško kampanjo, ki je s svojo izvirnostjo v gledališče privabila precejšnje število obiskovalcev v obdobju, ko je obisk zaradi zvišanja davkov na gledališke vstopnice strmo upadel.

Domiselna akcija oglaševalske agencije The Cyranos McCann je požela številne pohvale, le nekateri so pol v šali pol zares izrazili pomisleke – kot na primer direktor londonskega kluba 99 Club James Woroniecki: »Zveni zabavno, dokler vseh možnih posnetkov s prepoznavami obrazov ne pošljejo naprej na NSA.«

Reuters

Oglas gleda vas

V zgoraj omenjenem neškodljivem primeru so takšni pomisleki sicer bolj zbadljivka kot resno opozorilo, a pri nekaterih rešitvah, kjer zasloni, v katere gledate, prepoznavajo in analizirajo vaše značilnosti, so ti povsem upravičeni. Že leta 2015 so se začeli pojavljati poskusi z reklamnimi zasloni, ki so imeli vgrajene kamere in so prikazovali vsebino ne le zgolj glede na to, kdo je tisti, ki gleda zaslon, pač pa tudi, kako se pri tem počuti. Programska oprema je poskušala razbrati čim več značilnosti osebe, ki stoji blizu zaslona – vse od pričeske do oblačil razkriva, koliko ima oseba verjetno pod palcem. Oglaševalski gigant M&C Saatchi je že takrat v sodelovanju z Microsoftom na londonskih ulicah testno postavil oglaševalske panoje/zaslone, ki so prikazovali različne verzije oglasa glede na razpoloženje tistega, ki si jih je ogledoval.

Ko vam računalnik ne bo dovolil poslati elektronske pošte, ker ste jo napisali v afektu ...

Od konca lanskega leta se na največjem evropskem oglasnem panoju na znamenitem londonskem trgu Piccadilly Circus oglasi prav tako prilagajajo množici mimohodcev.

Glede na množico pešcev in vozil na trgu verjetno tako ali tako ni smiselno, da bi se oglas na takšnem panoju prilagajal posamezni osebi v množici, agencija, ki pano oddaja v najem, trdi, da se prikazovanje oglasov prilagaja določenim parametrom celotne množice; programje ves čas analizira, kako močno je na trgu takrat zastopana kakšna starostna skupina, kateri spol prevladuje in katerih znamk so vozila na trgu. Družba, ki upravlja pano, trdi, da programje ne prepoznava posameznih oseb in ne zbira njihovih podatkov.

Tudi sledi vam …

Že dve leti na podoben način ameriško podjetje Clear Channel Outdoor Americas analizira ljudi, ki gredo mimo njihovih oglasnih mest. Oglaševalcem tako lahko ponudijo zelo natančne podatke o potencialnih gledalcih njihovih oglasov – vse od spola, starosti in načina oblačenja do vzorca, ob katerih urah je kakšna povprečna struktura množice ob njihovih oglasih. A pozor, naredili so tudi korak naprej – združili so moči z nekaterimi ponudniki mobilne telefonije in s pomočjo geolociranja mobilnih telefonov analizirajo, koliko tistih, ki gredo mimo oglasa, se v naslednjih dneh oglasi v trgovini oglaševalca ali prek svojega telefona obišče njegovo spletno prodajalno. Zatrjujejo sicer, da so vsi podatki anonimizirani ter za namene preučevanja obdelujejo le agregirane podatke, kar pomeni, da ravnanja določenega posameznika iz njihovih podatkov ni mogoče razbrati.

Reuters

Ne delamo nič novega

Se vam zdi takšno sledenje kar nekoliko grozljivo? Pri podjetju Clear Channel Outdoor Americas trdijo, da ne zbirajo in ne uporabljajo nobenih podatkov, ki se za te namene ne bi uporabljali že zdaj, le da to delajo bolj učinkovito in izvirno.

Čedalje več oglasnih panojev ima vgrajene kamere, ki analizirajo mimoidoče.

O tem, kako učinkoviti so pri svojem delu, je za zdaj še težko soditi; kot smo videli tudi v primeru britanskega podjetja Cambridge Analytica, ti o svojih zmožnostih z različnimi sogovorniki govorijo zelo različno; ko odgovarjajo javnosti, bi sklepali, da s svojimi metodami zaobjamejo le obrise različnih segmentov ciljanih oseb, ko smo slišali njihove prodajne nagovore potencialni stranki, so svoje metode opevali, kot da zlahka targetirajo vsako osebo posebej s takšno natančnostjo, da bodo znali pri vsaki pritisniti na prave tipke za dosego svojega cilja.

Resnica je verjetno nekje vmes, dejstvo pa je, da je smer razvoja jasna (nekoliko jo bo preusmerjala zakonodaja oziroma predvsem njeno izvajanje v praksi), določeni prijemi pa so še precej v povojih. Ravno v začetku letošnjega leta je raziskovalka z M. I. T. Joy Buolamwini objavila svojo raziskavo, v kateri je proučevala, kako natančna je umetna inteligenca pri prepoznavi obrazov pri programih, ki so že na trgu (uporabila je rešitve Microsofta, IBM in kitajske družbe Megvii). V nekaterih primerih deluje odlično – po njenih raziskavah s fotografij programje pri belskih moških v kar 99 odstotkih primerov pravilno prepozna spol. Pri rešitvah vseh treh podjetij je bila napaka v tej skupini pod enim odstotkom. Odlično, mar ne? Kaj pa pri skupini temnopoltih žensk? Tu se nobeno od treh podjetij s svojim dosežkom res ne bi moglo pohvaliti; Microsoftovo orodje je tu zgrešilo v kar 21 odstotkih primerov. In se s tem odrezalo opazno bolje od obeh konkurentov, ki sta oba zgrešila v skoraj 35 odstotkih primerov. Če so napake tako velike pri tako osnovni značilnosti, je analiza drugih značilnosti s pomočjo kamer in umetne inteligence še precej bolj negotova; programska oprema bo potrebovala še nekaj časa, preden bo lahko na prvi pogled ocenila, kako premožen je posameznik, kaj ga zanima in kaj bi mu bilo najlažje prodati. A z izboljševanjem umetne inteligence, ki potrebuje predvsem veliko vaje (oziroma ogromne količine podatkov, iz katerih »se uči«), bo uporabnost tega, da to lahko naredi zelo hitro za zelo veliko množico primerov, vedno večja.

Razpoloženje ni pravo

Če se ob misli na to, da vas bo umetna inteligenca analizirala na vsakem koraku in poskušala ugotoviti ali celo predvideti vaše želje, zmrazi, niste edini. Čeprav seveda drži, da napredna tehnologija v tem primeru ne koristi le podjetjem za marketinške namene, pač pa prinese prednosti tudi uporabnikom. Vprašanje je le, kaj se vam zdi še smiselno in koristno, kaj pa že pretiran vdor v vašo zasebnost. Amazonov algoritem, ki v skladu z vašo zgodovino nakupov in nakupi ljudi, ki so kupovali iste in podobne knjige, vedno bolje predlaga, katera knjiga bi vam še utegnila biti všeč, se morda zdi dobrodošla prednost njihovega sistema. Kaj pa oglas, ki ne analizira le vaših preteklih nakupov, pač pa tudi vaše telesne značilnosti in trenutno razpoloženje? Bi si vklopili opcijo programske opreme, ki bi vas opozorila, da ste sporočilo napisali v afektu, zato bo odposlano šele čez določen čas, če ga boste potrdili? Ali podobno, če bi v alkoholiziranem stanju pisali nekdanjemu partnerju ali šefu?

Nadaljevanje članka preberite TU.