Turčija: Raj za turiste, pekel za domačine

Nekdanji gospodarski tiger na pragu Evrope je tik pred padcem na kolena, kamor ga silita strmoglavljenje lire in pomanjkanje strukturnih reform, ki jim avtoritarni voditelj Recep Tayyip Erdoğan ni naklonjen. Vprašanje tako ni, ali se lahko Turki izognejo krizi, temveč predvsem, kako globoka bo ta.
Fotografija: Reuters
Odpri galerijo
Reuters

Recep Tayyip Erdoğan še nikoli ni bil bliže nazivu sultan. Po ukinitvi premierske funkcije že dober mesec samostojno vlada, vsak dan ima bolj v pesti sodišče in medije, imenuje ter odstavlja podpredsednike vlade, ministre in visoke državne uradnike ... in očitno vodi državo v novo krizo. Turško-ameriško obmetavanje s sankcijami, ki je pospešilo padec turške lire, je pritegnilo pozornost svetovne javnosti in tudi Bruslja, od katerega se je Turčija v zadnjih letih nekoliko odmaknila. In v katerega sobanah se je pisala usoda turške sosede Grčije.

Reuters
Reuters


Zgodba držav, ki sta bili nekoč združeni v Otomanskem cesarstvu, katerih državljani so nato večkrat drug proti drugemu merili z orožjem, tekmic v turizmu in kulinarike, se zadnje tedne obrača na glavo. Grki so ta teden izšli iz zadnjega od programov pomoči v skupni vrednosti 288,7 milijarde evrov, ki jih je ob kolapsu javnih financ zanje pripravila trojka, katere varčevalni ukrepi so Grke pahnili v gospodarsko luknjo, globljo od tiste, ki jo je skopala velika depresija v ZDA ali pa hiperinflacija v Weimarski republiki. Toda Grki se počasi pobirajo, lani so se izvili iz recesije, prihodnje leto naj bi njihov BDP zrasel hitreje od dveh odstotkov, medtem ko se njihovi sosedje Turki spoprijemajo z vse hujšimi gospodarskimi težavami. Več kot 80-milijonski narod mladih je z izjemnim človeškim kapitalom še pred nekaj leti veljal za gospodarskega tigra na pragu Evrope. Toda državo, katere gospodarstvo je po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF) leta 2011 zraslo za več kot enajst odstotkov in bilo lani najhitreje rastoče v skupini držav G20, menda že prihodnje leto čaka recesija.

Reuters
Reuters

 

Padec lire in kredibilnosti

Glavni razlog za črnoglede napovedi je kolaps turške lire, ki je samo letos proti evru in dolarju izgubila več kot 40 odstotkov vrednosti. Menjalni tečaj bi vse, ki so se po Istanbulu sprehajali pred desetletjem, verjetno šokiral. En evro je bil tedaj vreden okoli dve liri, danes pa bi zanj iztržili več kot sedem lir – skoraj štirikrat več. Čeprav je Turčija zaradi tega vse cenejša za tujce, kar so letošnje poletje negativno občutila hrvaška turistična podjetja, so razmere za domačine vse prej kot rožnate.

Trgovec z živino: Ljudje pridejo, povprašajo po cenah in odidejo. Posel je mrtev.

Zaradi vztrajnega nižanja vrednosti lire se uvožene dobrine dražijo, kar spodbuja rast cen življenjskih potrebščin. Nepripravljenost Erdoğana, samooklicanega »sovražnika visokih obrestnih mer«, da bi dovolil centralni banki ukrepati z zvišanjem ključnih obrestnih mer, pa položaj le še poslabšuje. »Že tako nevzdržna inflacija bo jeseni presegla 22 odstotkov, preden bo v prihodnjem letu padla pod 20 odstotkov,« so pesimistični pri bonitetni agenciji Standard & Poor's (S&P) v utemeljitvi znižanja bonitetne ocene v območje, neprimerno za investiranje (junk). Turčija se je z oceno B+ izenačila z Grčijo, ki se giblje v drugo smer, saj počasi pleza navzgor po lestvici bonitetnih ocen in se vrača na mednarodne finančne trge. Za podobno potezo kot S&P se je odločila tudi Moody's, še druga od velike dvojice bonitetnih agencij. Zahtevani donosi na turške desetletne obveznice se tako že nekaj časa gibajo okoli 20 odstotkov.
»Valutne krize takšnih razsežnosti, kot smo ji priča v Turčiji, ni mogoče enostavno rešiti. Turške oblasti imajo sicer moč, da jo ustavijo, toda vse bolj sem prepričan, da ne bodo izvedle potrebnih ukrepov,« pravi Richard Grieveson, strokovnjak za Turčijo pri dunajskem inštitutu za ekonomske študije WIIW. Še več, po njegovem je neaktivnost vlade ter centralne banke le še pospešila odprodajo turške lire, ki daje pospešek tudi inflaciji. »Eden ključnih problemov z vidika vlagateljev je ekipa, ki jo je Erdoğan zbral okoli sebe po zmagi na junijskih volitvah. Na čelo novega, precej močnejšega finančnega ministrstva je prišel Berat Albayrak, njegov svak, medtem ko so morali oditi nekateri dobro podkovani ekonomisti, ki so bili dovolj izkušeni, da so si upali oporekati Erdoğanu,« poudarja Grieveson.
»Če Ankara ne bo sprejela ustreznih ukrepov denarne in fiskalne politike, je Turčija na dobri poti v krizo in morda globoko recesijo,« napoveduje Grieveson, po mnenju katerega sta najbolj ranljiva nepremičninski in gradbeni sektor, ki sta še nedavno doživljala razcvet, med katerim so se podjetja na veliko zadolževala v tujih valutah, medtem ko ustvarjajo prihodke predvsem v turških lirah.
Erdoğanu bi odslovljeni ekonomisti verjetno svetovali enega od naslednjih ukrepov. Prvič, centralna banka bi morala zvišati obrestne mere, po Grievesonovi oceni za kar tri do pet odstotnih točk (na 21 do 23 odstotkov), da bi vlagatelji spoznali, da Turki mislijo resno. Drugič, čeprav Turčija ni prezadolžena, bi morala zajeziti državno potrošnjo, še posebno ko je financirana s posojili, najetimi v tujih valutah. Naj spomnimo, da je Erdoğan od propadlega poskusa puča veliko vlagal v infrastrukturne projekte, s katerimi je hotel umetno višati gospodarsko rast. In tretjič, Erdoğan bi moral prenehati z iskanjem zunanjih sovražnikov in razpihovanjem teorij zarote, dobrodošla bi bila tudi umiritev odnosov z ZDA.

Reuters
Reuters

 

Ameriški pospešek v krizo

Spor z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom je samo eden od razlogov za valutne pretrese in grozečo krizo v Turčiji, a ni nepomemben. »Erdoğan se je naučil, kdo so njegovi pravi sovražniki, in to niso Evropejci,« je nedavno izjavil neki evropski diplomat. Njegov trenutni sovražnik sedi v Beli hiši.

Valutne krize takšnih razsežnosti, kot smo ji priča v Turčiji, ni mogoče enostavno rešiti. Turške oblasti imajo sicer moč, da jo ustavijo, toda vse bolj sem prepričan, da ne bodo izvedle potrebnih ukrepov.

V središču spora med Trumpom in Erdoğanom sta turška odločitev, da namesto ameriškega protiletalskega sistema Patriot kupijo ruski sistem S-400, in Andrew Brunson, evangeličanski pastor, ki se je po četrt stoletja bivanja v Turčiji leta 2016 znašel v zaporu zaradi domnevnega sodelovanja v poskusu puča. Trump, ki še vedno pritiska na Turke, da bi spremenili odločitev o raketnem sistemu, opisuje Brunsona kot »velikega Kristjana, patriota in talca« ter zahteva njegovo izpustitev, kar je podkrepil s sankcijami proti Turčiji. Washington je julija podvojil uvozne carine na turško jeklo (s 25 na 50 odstotkov) in aluminij (z 10 na 20 odstotkov). Erdoğan mu ni dolgo ostal dolžan, saj je za 120 in 140 odstotkov dvignil carine na ameriške avtomobile oziroma alkohol ter državljane pozval k bojkotu izdelkov tehnološkega velikana Apple.
Med ohlajanjem odnosov z ZDA se je Erdoğan zopet ogrel za Evropo, ki ji je z izsiljevanjem med migrantsko krizo, načrtnim iztrebljanjem Kurdov in odkrito islamizacijo Turčije vse bolj obračal hrbet. Zdaj je Evropa ena redkih morebitnih zaveznic. Tako ne more biti naključje, da je vlada v Ankari prejšnji teden sklenila, da bo iz zapora izpustila grška vojaka, obtožena vohunjenja. Na prostosti se je po 14 mesecih za zapahi znašel tudi Taner Kilic, prvi mož turške podružnice mednarodne organizacije Amnesty International. Prav tako ni naključje, da je turško sodišče v preteklih dneh izdalo potovalno dovoljenje nemški novinarki Masale Tolu, obtoženi širjenja propagande za teroristične skupine. To mnogi vidijo kot prvi korak k vnovični otoplitvi odnosov med Turčijo in Nemčijo, kjer živi štiri milijone Turkov.
Po pisanju Jima O'Neilla za Project Syndicate Erdoğan pravzaprav nima druge izbire. Rusi, čeprav bi si predsednik Vladimir Putin želel skrhati turško vez z zavezniki v Natu, so za rešitev Turčije finančno prešibki. Kitajci so preveč previdni oziroma preračunljivi, medtem ko so Katarci lahko zgolj finančna opora – v tem tednu sta centralni banki Turčije in Katarja sklenili tri milijarde dolarjev vreden dogovor o menjavi valut, medtem ko je Katar obljubil še 15 milijard dolarjev dodatne pomoči. Erdoğan bo torej najverjetneje na koncu našel zatočišče na Zahodu. Spomnimo, leta 2002, ko je Turčijo pretresala več kot 40-odstotna inflacija, je na pomoč priskočil IMF. Pred običajnimi Turki pa so medtem težki meseci, če ne celo leta.

Reuters
Reuters

 

Peklenska inflacija

Turčija ni Venezuela, kjer trenutno divja inflacija weimarskih razsežnosti, ko za hlebec kruha ni dovolj niti samokolnica denarja, toda cene življenjskih potrebščin rastejo bistveno hitreje kot v Evropi. Julija so se cene na letni ravni po podatkih turškega statističnega urada zvišale za 15,9 odstotka – cilj turške centralne banke je inflacija v okolici petih odstotkov. Toda že avgustovski podatki bodo pokazali precej bolj dramatično sliko, saj bodo cene zaradi strmejšega padca lire rasle še bistveno hitreje. Atilla Yesilada, svetovalka v istanbulski pisarni družbe Global Source Partners, je za New York Timesocenila, da vsak desetodstotni padec vrednosti lire v primerjavi z dolarjem pomeni za dve odstotni točki višjo inflacijo. Če ne zaradi drugega, se to zgodi že zaradi višjih cen goriva. Čeprav Turki iz Irana uvozijo okoli 40 odstotkov nafte, večino še vedno kupijo na mednarodnih trgih, kjer so cene v ameriških dolarjih – preračunano v lire se je nafta za Turke letos podražila skoraj za dvakrat, k čemur je krepko prispevalo tudi avgustovsko strmoglavljenje vrednosti lire proti dolarju.

Reuters
Reuters


Kombinacija padanja vrednosti lire in visoke inflacije pomeni, da so plače z vsakim dnem vredne manj. Turki izgubljajo kupno moč, kar se že pozna v padcu potrošnje. Lokali marsikje samevajo, prodaja traktorjev, katerih nakup je s 50-odstotnim financiranjem obresti na posojila lani spodbujala država, se je letos prepolovila, tudi pametni telefoni ne gredo več za med, prav tako se slabo prodajajo nekatera živila, na primer meso.
Dan po tem, ko so odjeknili streli pred ameriško ambasado v Istanbulu, so na drugem koncu mesta, v okrožju Esenyurt, obupovali trgovci z živino, ki se iz vseh predelov Turčije tam vsako leto zberejo pred kurban bajramom, muslimanskim praznikom, ob katerem družine po vzoru Abrahama žrtvujejo kozo, ovco ali kravo. »Ljudje pridejo, povprašajo po cenah in odidejo,« je v pogovoru za Financial Times dan pred praznikom obupoval živinorejec Mehmet Sorgun iz Tracije: »Posel je mrtev.« Cena živali naj bi bila v primerjavi z lani višja vsaj za desetino, kar je med drugim posledica višjih cen krme, ki jo morajo živinorejci uvažati in posledično plačevati zanjo v tujih valutah. »Lani je kilogram krme stal 45 lir, letos pa 70,« je za Financial Times potožil Bulent Tunc, direktor turškega združenja proizvajalcev rdečega mesa.
Edina svetla točka za Turke bi utegnil biti izvoz. Devalvacija valute je občasno orodje za spodbudo izvoznikov, ki postanejo zaradi nižjih cen bolj konkurenčni. Toda glavna težava turških podjetij bo odplačevanje dolgov v tujih valutah. In teh ni malo. Po zadnjih podatkih naj bi imela turška podjetja v tujih valutah najetih za kar 293 milijard dolarjev posojil – toliko kot znaša pet slovenskih BDP. Ti dolgovi bodo z vsakim zdrsom lire zahtevali večji del denarnega toka turških podjetij, kar bo nedvomno privedlo do številnih stečajev in prestrukturiranj, ceno za to pa bodo verjetno na svojih plečih nosili Turki.

Reuters
Reuters

 


Kaj bi Sloveniji prinesla turška kriza?

Slovenska podjetja so lani v Turčijo izvozila za nekaj manj kot 290 milijonov evrov blaga, kar je dober odstotek slovenskega izvoza. Strah, da bi turška kriza, četudi bo lira še naprej izgubljala vrednost proti evru, močno vplivala na poslovanje slovenskih podjetij, je torej odveč. Nadaljevanje trenutnih gibanj pomeni morda še največjo težavo za Gorenje, ki na trgu tekmuje s turškim Bekom, katerega bela tehnika bi se z nadaljnjim zniževanjem vrednosti lire cenila. Slovenci smo sicer lani iz Turčije uvozili za 566 milijonov evrov blaga.

Več iz rubrike

Komentarji: