Tudi igralce klonirajo, mar ne?

Ko sem pred skoraj dvema desetletjema sedel v kinu Komuna in užival ob ogledu filma Gladiator, sem nestrpno pričakoval zaključne scene z odličnim Oliverjem Reedom. Te so morali ustvariti računalniško, saj je legendarni igralec med snemanjem na Malti umrl zaradi zastoja srca. (Menda se je v lokalni gostilnici srečal z ameriškimi marinci in se z njimi pomeril v pitju; potem ko je popil osem piv, dvanajst dvojnih rumov ter polovico steklenice viskija – ter celotno rundo zase in za marince tudi plačal – se je zgrudil in umrl). Nad dosežkom sem bil navdušen, čeprav nisi mogel zgrešiti, v katerih scenah ga nadomešča računalniška animacija – večino časa je bil proti kameri obrnjen s hrbtom, obraza od blizu skoraj ni pokazalo, pa še tisto, kar se je videlo, je delovalo nekoliko androidno.

Reuters

Svetlobni oder slovenskih korenin

A do danes je tehnologija zelo napredovala, tudi zaradi Paula Debevca, profesorja in raziskovalca na Inštitutu za kreativne tehnologije Univerze Južne Kalifornije (zadnji dve leti pa tudi člana Googlove Virtual skupine), ki je naredil ogromen skok naprej z uvedbo osvetljenega odra – kroglo, v kateri obraze igralcev skenirajo po tem, ko jih osvetljuje 346 skupkov virov svetlobe, sestavljenih iz več kot 20.000 led žarnic. Tako nastanejo visokoresolucijski virtualni modeli 3D. Toliko žarnic ni potrebnih zato, da je oseba res močno osvetljena (to bi lahko dosegli z enim samim močnim reflektorjem), ampak ker z osvetljevanjem z vseh možnih kotov lahko nastane digitalna podoba, ki povsem natančno posnema vsako drobno gubo, vsak neznansko droben premik – toliko različnih virov svetlobe poskrbi za prave podatke o vseh dimenzijah skenirane osebe in naredi razliko med odličnim virtualnim modelom in navadno dvodimenzionalno fotografijo.

Do danes je tehnologija močno napredovala, tudi po zaslugi Paula Debevca, profesorja in raziskovalca na Inštitutu za kreativne tehnologije Univerze Južne Kalifornije.

Dodatno natančnost omogoča tudi spreminjanje barve osvetlitve; tako lahko dobijo modele, ki so pripravljeni za vstavljanje v različna okolja; obraz osebe je seveda videti drugačen, ko ga osvetljuje samo mesečina ali ko sredi puščave stoji pod žgočim soncem, ki je v zenitu, in tudi drugačen, ko stoji na snegu ob jutranjem svitu …
Ko smo Paula Debevca poklicali v Los Angeles, smo ga glede na priimek seveda najprej vprašali po slovenskih koreninah in smeje se je pritrdil: »Drži, res imam slovenske korenine. In lani mi je končno uspelo skupaj z očetom Slovenijo tudi obiskati. Ne boste verjeli, kdo je bil eden od najinih gostiteljev – Rajmond Debevec!«

Reuters

Paul je pojasnil, da je njegov izum – svetlobni oder – široko uporaben za ustvarjanje računalniških grafik, ki delujejo tako prepričljivo kot fotografija, nato pa po digitalni animaciji kot posnetek osebe. A samo natančen prenos vseh podatkov o obrazu v digitalni zapis še nikakor ne more pričarati prepričljivih gibljivih slik. Bistvo se namreč skriva v drobnih premikih, mikro premikih kože, ki nastanejo, ko govorimo in se odzivamo na okolico, pri čemer je zelo pomembna usklajenost vseh mikro premikov hkrati. Če se gubica ustvari za le delček sekunde prepozno, če se pri odpiranju oči veki enakomerno hitro odmikata, namesto da bi najprej za trenutek še delovali kot zalepljeni, nato pa se s pospeškom premakneta, bo gledalec takoj opazil, da to ni posnetek človeka, ampak računalniška animacija.

Obrazne nepravilnosti zvezdnikov

Paul se že leta ukvarja tako s celotno tehnologijo izdelave virtualnih modelov kot z dodelavo mikro premikov in detajlov kože. S svojo tehnologijo je pomagal ustvariti filme, kot je Avatar in skeniral zvezdnice, kakršna je Angelina Jolie. A nanj ne naredijo vtisa s svojo karizmo, ampak na njih opazi predvsem tisto, kar jih dela zanimive – drobne nesimetrije in nepravilnosti na obrazu. Pri čemer mu je najbolj v spominu ostal zvezdnik Bradley Cooper; po Paulovem opisu ima ta zvezdnik eno oko vsaj centimeter nižje od drugega.

Pred leti je po spletu krožil posnetek, kako naj bi grški finančni minister Janis Varufakis med govorom Nemčiji pokazal sredinec. Posnetek je bil videti povsem pristen, a se je pozneje izkazalo, da je to bila digitalna manipulacija.

In kaj tako skeniranje omogoča? Če je bila digitalna Audrey Hepburn v oglasu iz uvoda še videti nekoliko ne povsem podobna sama sebi, pa s sedanjo tehnologijo in procesorsko močjo že lahko ustvarijo digitalne podobe, ki so že (skoraj?) povsem prepričljive. V zadnjih letih smo v kinu na platnu tako lahko občudovali digitalne animacije dveh zvezdnikov: Paul Walker je umrl v prometni nesreči, zato so morali nekatere njegove prizore za film Hitri in drzni 7 ustvariti digitalno. Podobno so za film Rogue One: zgodba vojne zvezd digitalno poustvarili lik princese Leie iz začetnih filmov. Nekateri gledalci nad tem sicer niso bili preveč navdušeni, a ko je Carrie Fisher, ki je Leio odigrala v prvotnih filmih, prvič videla prizor, ni ugotovila, da gre za računalniško animacijo, ampak je domnevala, da so to stari posnetki, na katere je že pozabila.

Teoretično je že zdaj torej mogoče narediti celoten film, ne da bi se igralec res pojavil na snemanju, a za zdaj je to izjemno drag in predvsem dolgotrajen proces, kar pomeni, da je za studio še dražji od plačila zvezdnikov. Paul Debevec dolgotrajnost postopka opiše zelo plastično: »Našega digitalnega igralca – Iro sem pilil dve leti. Dve leti sem dodeloval vse mogoče premike kotičkov ust, premikov kože, gibanja oči.«

Jet Li je rekel ne

Reuters

Debevčev izum danes omogoča spreminjanje določenih scen (na primer pri snemanju filma Dekle z zmajskim tatujem je bila celo za kaskaderko prenevarna vožnja z motorjem, zato jo je opravila s čelado na glavi, nato pa so digitalno čelado zbrisali in dodali glavo igralke), v prihodnosti pa bo lahko nastal celoten film z digitalno animiranimi igralci. Nekateri od njih se že sami dajejo skenirati za uporabo teh animacij v prihodnje. Kaj to pomeni? Se bo Scarlett Johansson nekoč zgolj sprehodila po rdeči preprogi in sprejemala čestitke, filme pa bodo ustvarjali z animacijo njene digitalne podobe? Morda se za igralce to sliši kot idealno življenje, a ni mogoče verjeti, da bi bili tudi v primeru takšnega nastajanja filmov igralci tisti, ki bi si lastili svoje digitalne podobe. Eden teh, ki se je že pred leti uprl studiu na tem področju je bil Jet Li, ki je blestel s predstavitvijo svojih borilnih veščin. Bil je eden od igralcev, ki so jih snubili za snemanje nadaljevanj Matrice (tudi to trilogijo so snemali s pomočjo izuma Paula Debevca), a je sodelovanje zavrnil. Šele letos je pojasnil, zakaj. Želeli so, da vse njegove značilne gibe in prikaze borilnih veščin digitalizirajo ter shranijo v svojo digitalno knjižnico. Pravice za uporabo teh podatkov bi ostale njim. »A s takšnim dogovorom bi lahko studio za katerikoli film uporabil vse moje gibe, le da bi obraz digitalno zamenjali s katerikoli drugim igralcem, ki bi nastopal v tistem filmu. Jaz od tega ne bi imel nič. V to nisem mogel privoliti – dolga leta, celo življenje, sem trdo treniral zato, da lahko izvajam vse te gibe. Tega ne morem tako poceni prodati.« In to je bilo že pred desetletjem.

Ko Varufakis pokaže sredinec

Digitalno spreminjanje videa je tam, kjer ni v igri človeški obraz, postalo že skoraj preprosto. Pred leti je po spletu zaokrožil posnetek, kako naj bi grški finančni minister Janis Varufakis med govorom Nemčiji pokazal sredinec. Posnetek je bil videti povsem pristen, a se je pozneje izkazalo, da je šlo za digitalno manipulacijo – Varufakis je v resnici le dvignil roko, dlan pa so mu nato digitalno predelali tako, da je kazal sredinec.

Sinhronizirani filmi bodo tako videti še precej bolj prepričljivo.

A takšne obdelave videa niso uporabne zgolj za manipulacije – pred kratkim je britanska družba Synthesia v sodelovanju z novinarskim voditeljem BBC Matthewom Amroliwalo prikazala, kaj je mogoče doseči s tovrstno digitalno obdelavo obraza. Voditelj je prebral novice v angleščini, v družbi Synthesia pa so posnetek predelali tako, da sta njegova obrazna mimika in premikanje ust povsem sledila tudi posnetkom, ki so jih naredili v drugih jezikih (čeprav teh ni posnel Matthew). Na zaslonu je bilo prepričljivo videti, kako bere novice še v španščini, hindijščini in mandarinščini. Sinhronizirani filmi bodo tako videti še precej bolj prepričljivo – govor in obrazna mimika ter premikanje ust igralcev na platnu bodo v vseh jezikih lahko povsem usklajeni!

Da takšna predelava videa lahko nastane, morajo najprej digitalizirati osebo, ki bo prikazana, nato še tiste, ki posnamejo preostale jezike. Nato je treba digitalno uskladiti obrazno mimiko pri izgovorjavi posameznih glasov, pri tem pa iskati pravo ravnotežje med obraznimi premiki govorca in naravnimi premiki obraza osrednje osebe pri sitih glasovih. Vsakdo od nas ima namreč nekoliko specifično obrazno mimiko za iste glasove. Vse to zahteva veliko človeškega dela in še ni mogoče, da bi potekalo v živo, hkrati z dogajanjem, pri čemer bi takojšnje spreminjanje videa zahtevalo tudi zelo veliko procesorsko moč.

Reuters

Ne le na platnu ...

Če smo prej omenili, da bi se igralci lahko le še sprehajali po rdečih preprogah, pa Paul Debevec skrbi, da jim tudi to ne bi bilo več treba. »Osvetljeni oder ves čas dopolnjujemo in nadgrajujemo, z njim imamo tudi vse več dela. A zdaj se več ukvarjam z novimi izzivi; ne le, kako digitalno na posnetku zamenjati obraz ali dodati novo osebo, ampak kako to osebo prikazati v realnosti – s hologramom!« Morda se slavnim igralcem tako tudi po rdeči preprogi ne bo več treba sprehajati – to bo naredil kar njihov hologram.