"Terorizem ne vpliva na posel tako, kot si predstavljamo na Zahodu"

»Lahko si v Afriki – v Gani ali Nigeriji, v Aziji na Šrilanki ali v Latinski Ameriki v Argentini in kmalu ugotoviš, da imajo te države veliko več skupnega, kot bi si morda lahko zamislil. Čeprav se razlikujejo kulturno in podnebno, so si v nekaterih pogledih z investicijskega vidika precej podobne.« Serkin bo 10. oktobra na Bledu kot glavni govornik nastopil na konferenci Tveganja in priložnosti za slovensko zunanje gospodarstvo, ki jo medijska hiša Delo organizira skupaj z Inštitutom za strateške rešitve.

Obmejni trgi obsegajo 24 odstotkov svetovne površine, 22 odstotkov globalne populacije, pridelajo pa le osem odstotkov svetovnega BDP

Serkin je izvršni urednik skupine PRS, največje svetovne družbe, ki se ukvarja s kvantitativnim ocenjevanjem tveganj posameznih držav, in svetovalnega podjetja Frontier Funds Media & Intelligence, ki svetuje o možnostih in tveganjih v teh državah za različne investicijske sklade in podjetja, vključno z Alluvial Agriculture in Exotix Capital.

Pred tremi leti je napisal knjigo, pravzaprav slikovit potopis desetih držav, ki lahko v prihodnjem desetletju izpeljejo visoko gospodarsko rast. 

Pixabay

Kaj so pravzaprav obmejni trgi, o katerih pišete v knjigi Frontier: Exploring the Top Ten Emerging Markets of Tomorrow? So to nastajajoči trgi?

To so države, ki imajo posebne karakteristike. Veliko številčno populacijo, ki presega 80 milijonov, in relativno mlado prebivalstvo. To jim na domačem trgu omogoča vzpostavitev uspešnih podjetij. Vse imajo tudi posebno tržno dinamiko, ki jih dviguje iz preteklih razmer. Včasih je to sprememba političnega sistema, denimo v Vietnamu, ki danes dovoljuje določeno obliko kapitalizma. Včasih je to prihod žensk na trg. Na primer v Savdski Arabiji je strog religijski sistem še pred kratkim onemogočal ženskam delati, zdaj pa se vse bolj premikajo proti sekularizirani družbi. Te države se zaradi različnih dejavnikov počasi dvigajo iz revščine. Nastaja srednji razred, kar pomeni, da imajo ljudje zdaj na voljo več denarja, ki ga lahko zapravijo, recimo za mobilni telefon.
Kljub temu imajo ljudje v teh državah še vedno nizke dohodke, države nimajo veliko denarja za investicije, borznega trgovanja ni veliko, imajo tudi relativno nekonsistentno zakonodajo, kar otežuje investiranje. Tveganj za investitorje je veliko več, zato je pred odločitvijo nujno treba narediti skrben pregled.

V knjigi ste zapisali, da ste bili pridržani v Egiptu, v Savdski Arabiji ste bili priča obglavljenju, v Nigeriji pa ste doživeli brutalno policijsko korupcijo. Nikakor dobra popotnica za morebitne investitorje, bi lahko rekli. So se stvari na teh območjih kaj spremenile?

Egipt je dober primer gospodarskega napredka, ne pa političnega.

V Savdski Arabiji se lahko zgodi prva javna ponudba delnic (IPO) naftne družbe Saudi Aramco. Če se bo to zgodilo, bodo v državo iz tujine letele milijarde dolarjev.

Veliko ljudi je imelo tam težave z vojaško vlado in političnimi strankami, nekateri so morali zapustiti državo ali pa so bili v zaporu. Zdaj se država spreminja, a se ne demokratizira. Egipt ekonomsko zelo napreduje. Če vprašate Egipčana, kakšno je življenje, bo dejal, da težko. Inflacija in brezposelnost sta izredno visoki, veliko ljudi ne dobi dela, za katero se je šolalo. Po drugi strani pa se država močno spreminja, strogo sledi načrtom Mednarodnega denarnega sklada (IMF) in Svetovne banke, da bi zmanjšala inflacijo in brezposelnost. Napovedi za Egipt so vsekakor spodbudne. Če greš na takšen trg kot investitor, lahko vidiš svetlobo na koncu predora.

Kaj pa Nigerija in druge afriške države? Ali niso nekatere še vedno destabilizirane zaradi terorizma?

Da in ne. Nigerija, ki je največje gospodarstvo Afrike, kar zadeva populacijo, ima težave s terorizmom. Na severu države predstavlja grožnjo ​Boko Haram, a ta ne vpliva na življenje v Lagosu ali drugih mestih, ki so tudi zelo velika. Vsakodnevno življenje tam ni podvrženo strahu. Kenija ima podobno dinamiko. Srečuje se z napetostmi, ki jih povzroča zemlja domorodnih prebivalcev Somalije, kjer deluje teroristična organizacija Al Shabaab. Preden sem bil v Keniji, so bombardirali nakupovalno središče. Bilo je grozljivo, veliko je tudi etničnih in verskih napetosti, ampak to ne vpliva na vsakdanji posel ali življenje, kot bi lahko sklepali iz časopisnih člankov in njihovih naslovov. Tudi v Veliki Britaniji smo živeli s terorizmom Severne Irske, a to ni vplivalo na naše vsakdanje življenje. Če gledaš na državo le skozi naslove člankov, je slika veliko bolj grozljiva, kot je v resnici. Bolj kot pred terorizmom v Nigeriji vlada strah pred zlomom države, ki je bila pred desetletji sestavljena po meri kolonialistov.
Velika težava za posel pa je terorizem v Burmi. Zaradi napetosti na obmejnih območjih so investitorji tam veliko bolj previdni. Burma ima 30 različnih odporniških gibanj, ki onemogočajo mir, zaradi česar zahodni investitorji redko pridejo tja. To pa ne pomeni, da nimajo tujih investicij, kar nekaj kapitala je prišlo iz Kitajske, Južne Koreje in Japonske.

Kako pa v teh desetih državah delujeta izobraževalni in pravni sistem, ki sta za investitorje velikokrat ključna?

Pixabay

Težko je posploševati. Egipt ima, recimo, dober izobraževalni sistem, tudi nekaj dobrih univerz, ljudje so izobraženi, žal včasih celo preveč za dela, ki jih opravljajo. V Savdski Arabiji imaš na eni strani izjemno bogate skupine ljudi, ki imajo dostop do izobrazbe, ampak jim nikoli v zgodovini ni bilo treba delati, ker imajo denar in živijo v bogati državi. Posledično nimajo dovolj delovne sile, recimo zdravnikov, ki so pogosto tujci. Delovno silo uvažajo tudi za preostale panoge, saj bogataši nimajo motivacije za opravljanje nekaterih del.
Kar pa se tiče delovanja pravne države, so, recimo v Nigeriji, kot pišem v svoji knjigi, pogosti primeri, ko uradni uslužbenci želijo izsiliti od ljudi denar za prekrške, ki jih niso storili. Nigerija je v tem pogledu še vedno težavna, nima vzvodov, da bi preprečili korupcijo. Na splošno je Afrika problematična. Še najmanj morda Gana, kjer je korupcije čedalje manj. Kot investitor moraš korupcijo vzeti v račun, vsekakor pa s pomočjo nje ne smeš delati posla. Hočem reči, da moraš kot investitor prepoznati, da tudi koruptivne države potrebujejo investitorje in sprejeti dejstvo, da bo šel del kapitala v koruptivne namene, žal. Deset odstotkov tvojega denarja gre tja, kamor nočeš, da gre, če hočeš, da gre 90 odstotkov denarja tja, kamor hočeš, da gre.

Kaj je po vašem mnenju največje napačno prepričanje ljudi pri vlaganju v nastajajoče trge?

Brez zamere, ampak to, da verjamejo časopisom. Vemo, da ljudje želijo negativne, pompozne zgodbe, zaradi česar na vsakih deset negativnih zgodb prideta le dve pozitivni. To je narava novinarstva. Tako imajo konzumenti novic o nekaterih državah grozne predstave, nekateri trgi in dobre prakse pa so podcenjeni in prezrti. V resnici pa obstaja veliko zgodb, ki bi jih lahko zaradi sprememb povedali. V Afriki, recimo, tehnološki razvoj poteka neverjetno hitro, tam obstajajo rešitve, ki jih v razvitem svetu sploh še nimamo.

Kakšne?

Velik preboj je na področju finančne tehnologije, izjemen je razmah mobilnega denarja in zavarovanj. Eno izmed podjetij, s katerim sem delal, LeapFrog Investments, podpira družbo AllLife iz Južne Afrike, ki omogoča zavarovanje ljudem, obolelim za virusom HIV. V Južni Afriki je bilo zelo težko dobiti življenjsko zavarovanje, če si imel HIV, če nisi imel zavarovanja, pa nisi mogel dobiti hipoteke. Izključenost ljudi je bila in je še vedno velika. To podjetje je ugotovilo, da če bodo jemali zdravila, bodo živeli še veliko let, in razvili so sistem, ki temelji na redni mesečni komunikaciji med zavarovalnico in zavarovancem, da se prepričajo, da jemljejo zdravila in so zdravi, posledično pa tudi lahko odplačujejo hipoteke. To rešitev je zavarovalnica aplicirala v Londonu in rešila težavo razvitega sveta, kjer je ta povezano z diabetesom tipa 1. Ti ljudje težko sklenejo življenjsko zavarovanje, proces je dolg in drag, ker veljajo za rizično skupino. A kot v primeru virusa HIV, če jemljejo zdravila in skrbijo za svoje zdravje, niso več rizični.
Veliko inovacij se dogaja tudi na področju kmetijstva. Eno izmed podjetji, Alluvial Agriculture, išče rešitev za varno pridelavo hrane, da bi zmanjšalo revščino med kmeti. V Afriki so kmetije izjemno majhne, velike le 0,5 hektara. To podjetje majhna zemljišča poveže s sosednjimi, da dobijo eno veliko območje malih individualnih kmetij, ki jim nato omogočijo primerne stroje, traktorje in skladišča. Namesto da ročno obdelujejo zemljo, lahko vsak kmet, recimo 20 minut v času žetve, uporablja traktor, pridelek pa po žetvi pusti v hladnem skladišču, zaradi česar ga ni prisiljen takoj prodati po najnižji ceni. Primeri dobre prakse se dogajajo tudi na posojilnem področju. V Afriki, predvsem v ruralnem delu, nekoč veliko ljudi ni moglo dobiti posojila. Zdaj z mobilnim sistemom plačevanja posojilodajalci spremljajo plačilno disciplino. Ker so tudi prebivalci revnih držav dobili mobilne telefone, po katerih, kot že rečeno, poteka veliko plačilnega prometa, banke lahko spremljajo kreditno sposobnost ljudi.

Ampak kdo sploh investira na te trge?

Tisti, ki se jim ti trgi zdijo privlačni. Vzroki pa so različni. Nekateri, ki so navajeni nizke donosnosti, želijo videti, kaj še lahko naredijo, da jo povečajo. Investiranje je lahko povezano tudi z osebnim zadovoljstvom. Te države so v resnici še vedno revne, zato na investicije vplivajo tudi altruistični vzgibi. Nekateri ljudje želijo s prilivom denarja pognati določene industrije in dvigniti ljudi iz revščine. Obstajajo podjetniki, ki vlagajo v te države, ker so presodili, da potrošniki želijo dobrine, ki jim jih lahko oni zagotovijo. Res pa je, da je posel v teh državah drugačen kot v razvitejših. Recimo v Keniji je M-Pesa storitev omogočala plačevanje z mobilnim telefonom že veliko pred tem, ko je bilo to mogoče v razvitih državah. SafariCom, telekomunikacijsko podjetje, ki je razvilo mobilni denar, je našlo način, kako omogočiti mestnemu prebivalstvu pošiljanje denarja na vas. Prej so za to uporabljali avtobus, denar so dali v ovojnico in se zanašali na šoferja, včasih je kaj manjkalo, včasih denar sploh ni prispel. Zdaj pa to naredijo varno in zanesljivo po telefonu, v vasi pa ga s telefonom tudi lahko dvignejo. To so disrupcije, ki jih poskušamo opaziti in na podlagi tega svetovati podjetjem.

Na katere izmed teh desetih trgov se steka največ denarja?

Ko sem bil v Keniji, so bombardirali nakupovalno središče. Bilo je grozljivo, veliko je tudi etničnih in religijskih napetosti, ampak to ne vpliva na vsakdanji posel ali življenje, kot bi lahko sklepali iz časopisnih člankov in njihovih naslovov

Veliko je zanimanja za investicije v Savdsko Arabijo. Tam se zna zgoditi, sicer po mojem mnenju malo prepozno, prva javna ponudba delnic (IPO) naftne družbe Saudi Aramco. Če se bo to zgodilo, bodo v državo iz tujine letele milijarde dolarjev. Tudi Vietnam je čedalje bolj priljubljen za investicije, predvsem zaradi manjših stroškov delovne sile v primerjavi s Kitajsko. Podjetja se zanimajo za investicije, povezane z najemom proizvodnih obratov, predvsem v tekstilni industriji. Veliko tujih investicij je zadnje čase dobil Vinamilk, ena največjih družb v državi, ki proizvaja mleko in mlečne izdelke ter izvaža v več kot 20 držav.
Zaradi velikega obsega investicij je delež tujega lastništva v družbi Vinamilk presegel zgornjo mejo, ki jo določajo vietnamske oblasti. In to ni osamljen primer, podobne stvari se dogajajo tudi pri drugih vietnamskih delniških družbah.
Pa tudi sicer se vietnamska vlada, ki jo vodi komunistična stranka, precej vmešava v gospodarstvo in ga poskuša nadzirati.

Od kod prihaja največji delež investicij, iz Evrope, ZDA ali Kitajske?

Veliko investicij je iz Evrope, več kot iz ZDA. To je morda povezano s tem, da ima Evropa na številnih obmejnih trgih svoje nekdanje kolonije. Največji center za tuje investicije na te trge je London. Investicije iz ZDA so še vedno pogoste usmerjene v Južno Ameriko, predvsem v Argentino.

Kolikšen delež investicij v obmejne trge prihaja iz evropskih skladov?

Te številke je težko podati. Obmejni trgi obsegajo 24 odstotkov svetovne površine, 22 odstotkov globalne populacije in pridelajo le osem odstotkov svetovnega BDP, je v uvodu knjige napisal Mark Mobius, vodja skladov za nastajajoče trge in ustanovitelj podjetja Mobius Capital. Do konca leta 2013 je tržna kapitalizacija na nastajajočih trgih znašala 1,5 trilijona dolarjev. V to je bilo vključenih več kot 7000 podjetij z letnim prometom v povprečju 2,5 milijarde dolarjev.

Omenili ste, da so nekateri trgi še vedno v domeni vlad in so strogo regulirani. Ampak kolikšen delež investicij na lokalnih trgih je resnično v rokah lokalnega prebivalstva?

V Savdski Arabiji imaš na eni strani izjemno bogate skupine ljudi, ki imajo dostop do izobrazbe, ampak nočejo delati, ker jim zaradi bogastva ni treba. Posledično nimajo dovolj delovne sile, recimo zdravnikov, ki so večinoma tujci.

Lokalne investicije pogosto omejuje bančni sistem, ki ni urejen na način, da bi lokalnim podjetnikom omogočal zagonski denar. Prejšnji teden sem bil v Egiptu in se pogovarjal z bankirji in tudi direktorji velikih bank, ki so priznali, da je težko investirati v lokalna podjetja, ker imajo državne obveznice visoke obresti. Zato težko upravičijo dodatno delo in dodatno tveganje, ki je potrebno za investicije v mala lokalna podjetja. To ni značilno le za Egipt, ampak tudi za Nigerijo in Argentino. Niti pokojninski skladi niso motivirani za investicije v ruralno gospodarstvo. Te izzive morajo trgi v razvoju spremeniti, če hočejo, da se resnično kaj premakne.