Temna stran prevelikega hrupa in razsvetljenosti

Osemdeseta leta 19. stoletja so bila v New Yorku nekaj posebnega. Manhattan je kazal obrise prihodnosti svetovnih mest. Čez zaliv se je vzpenjala prva gondola, med Brooklynom in Manhattnom je rasel velik jekleni most in Thomas Edison je razkopaval ulice v spodnjem vzhodnem predelu. Leta 1882 so zabrlele prve žarnice javne razsvetljave v zgodovini. Odprtje osvetljave na približno dveh kvadratnih metrih enega največjih mest na svetu so v New York Timesu takrat pospremili z zapisom: »Okoli petih popoldne so luči začele delovati. Bil je še beli dan, zato je bila svetloba videti bledo. Šele okoli sedme ure zvečer, ko se je začelo večeriti, se je električna svetloba res predstavila in pokazala, kako svetla in stabilna je.« Danes napaja žarnice v večjem delu sveta izmenični tok, katerega izumitelj je bil Nikola Tesla, toda Edison je položil temelje na področju električne energije in osvetljave, ki sta pregnali temo iz življenj večjega dela globalnega prebivalstva.

V mestih in tudi manjših naseljih že kar nekaj časa ni več opaziti stvari – popolne teme in tišine. Čeprav se zdi to večini prebivalcev nekaj povsem normalnega, naša telesa na takšno stanje evolucijsko niso najbolje pripravljena. Rezultat so težave z zdravjem.

Pexels

Hrup uničuje življenja

Samo v Evropi naj bi bilo več kot 50 odstotkov ljudi izpostavljenih čezmernemu hrupu, pri čemer ne govorimo o prepevanju mujezinov z vrha minaretov, razbijanju cerkvenih zvonov navsezgodaj ob koncu tedna ali glasnem veseljačenju domačinov in tujcev v središčih mest. Gre predvsem za hrup, ki ga mnogi zavestno sploh ne slišijo več. Hrumenje motorjev ob glavnih prometnicah, ropot mimoidočega vlaka, brnenje električnih napeljav ...

NIJZ: Glede na izvedene protihrupne ukrepe sklepamo, da se je stanje vsaj za nekatere najbolj izpostavljene prebivalce ob najbolj prometnih cestah izboljšalo.

Vse to vpliva na zdravje. »Ocena bremena bolezni kaže, da obremenitev s hrupom v okolju predstavlja več kot milijon izgubljenih zdravih let življenja vsako leto,« so pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) citirali študijo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je bila objavljena leta 2011. Hrup povzroča daleč največ motenj spanja, zaradi česar naj bi Evropejci vsako leto izgubili 903.000 zdravih let življenja, vznemirjenost in razdraženost pomenita dodatno izgubo 587.000 let, 63.000 let vzamejo bolezni srca in krvožilja, 45.000 let razvojne težave otrok in 22.000 let težave s sluhom.

Najbolj izpostavljeni so prebivalci mest z več kot 50.000 prebivalci. »Velik delež prebivalcev je izpostavljenih ob najprometnejših cestah, na primer v Ljubljani,« pravijo pri NIJZ, kjer sicer ne razpolagajo s podatki o izpostavljenosti vseh prebivalcev Slovenije. Karte hrupa so namreč izdelane samo za Ljubljano, Maribor, najprometnejše ceste in železniške proge – in tako bo očitno tudi ostalo glede na to, da ministrstvo za okolje in prostor v programu varstva proti hrupu kot problematične opredeljuje le ceste, ki jih na leto prevozi več kot tri milijone vozil, in železniške proge, po katerih se prepelje več kot 30.000 vlakov. »Glede na izvedene protihrupne ukrepe sklepamo, da se je stanje vsaj za nekatere, najbolj izpostavljene prebivalce ob najbolj prometnih cestah izboljšalo,« trdijo. A stanje je vse prej kot idealno, v Sloveniji je zaradi hrupa vsako leto na novo hendikepiranih 4000 ljudi. Vsota stroškov pomeni družbeno škodo osem milijonov evrov na leto, smo pred kratkim že poročali v Delu.

Država medtem očitno ne jemlje resno zdravja državljanov. Zaradi nespoštovanja evropskih direktiv o hrupu je prejela že dva opomina Bruslja, zadnjega lanskega novembra. V njem evropska komisija državi nalaga, da mora novelirati zastarele načrte programa varstva pred hrupom, sprejeti karte hrupa in akcijske načrte za mestni občini Maribor in Ljubljana ter večino glavnih prometnic in železniških prog. Zapleta pa se tudi pri uredbi o hrupu, ki so ji mnogi zelo nasprotovali. Kjer je danes dovoljeno hrumeti z enim buldožerjem, bi jih lahko po novem brez časovnih omejitev povzročalo hrup 64. V industrijskih conah, ki veljajo za območja z najnižjo stopnjo zaščite pred hrupom, uredba zaščito medtem zvišuje.

Pexels

Naj bo luč ...

Nič kaj dosti bolje ni pri onesnaženju s svetlobo, kjer je bila Slovenija s celotno ureditvijo področja pred dobrimi desetimi leti med najnaprednejšimi evropskimi državami, a ji do danes ni uspelo niti natančno izmeriti, kako osvetljeni so določeni predeli države. Računsko sodišče je tako lani jeseni ocenilo, da ministrstvo za okolje in prostor ni bilo učinkovito pri preprečevanju svetlobnega onesnaženja.

Omejitve iz leta 2007, povezane s porabo energije, niso več merodajne. Tehnološki napredek je namreč na trg dal svetila, ki imajo manjšo porabo, a sočasno zagotavljajo tudi več svetlobe. »Stanje na področju svetlobnega onesnaženja se poslabšuje, meni Andrej Mohar, predsednik društva Temno nebo Slovenije. »V zadnjih letih se po vseh slovenskih občinah nameščajo zgolj in samo okoljsko škodljive svetilke LED z visoko barvno temperaturo 4000 kelvinov. Te svetlobno zelo onesnažujejo okolje, saj vsebujejo modro barvo, ki se močno siplje v atmosferi,« pravi in nadaljuje, da so te svetilke za nameček moteče za starejše občane, saj se bleščijo bolj kot rumene, ki so okoljsko veliko ustreznejše. Številni občani se tako obračajo po pomoč k društvu Temno nebo Slovenije, saj jim občine postavijo pred spalnice bele svetilke LED, ki so ponavadi veliko premočne. »Imeli smo celo tako drastične primere, da so občani grozili s prodajo hiše, če jim občina ne umakne novih motečih svetilk pred spalnicami,« se spominja Mohar.

Andrej Mohar: Industrijo že več let prosimo, naj namešča oranžne svetilke LED, ki so okoljsko najbolj sprejemljive, pa do danes niso postavili niti ene same. To, kar počnejo industrija in projektanti, je odkrito rečeno okoljski kriminal.

»Industrijo že več let prosimo, naj namešča amber LED (oranžne svetilke LED), ki so okoljsko najbolj sprejemljive, pa do danes niso postavili niti ene takšne,« opozarja Mohar in jezno nadaljuje: »To, kar počnejo industrija in projektanti, je odkrito rečeno okoljski kriminal. Ministrstvo za okolje medtem nič ne stori, očitno je za uradnike dovolj velik uspeh, da si industrija polni žepe s prodajo razsvetljave v pretiranih količinah, za davkoplačevalce pa ni nikomur mar.«

V društvu Temno nebo Slovenije opažajo tudi, da je očitno preveč denarja v cestnih in drugih infrastrukturnih projektih, zaradi česar naj bi bili vsi projekti razsvetljave močno pretirani. »Pred nekaj dnevi sem srečal projektanta tovorne železniške postaje v Kopru. Priznal je, da so namestili trikrat več razsvetljave, kot je treba, saj so imeli na voljo evropska sredstva, ki jih je bilo treba porabiti,« navede enega od primerov te sporne prakse Mohar, ki vidi pogosto več gorja kot koristi od evropskega denarja, vsaj na področju svetlobnega onesnaženja. »Tam, kjer so sredstva EU, je rezultat vedno katastrofalen,« pravi, a hkrati poudarja: »Tam, kjer ni sredstev EU, pa na žalost ni nič bolje, saj projektanti nameščajo razsvetljavo v skladu s svojimi internimi pravili, ki so jih sprejeli znotraj svojega ceha.« Javnost na te standarde nima vpliva, po Moharjevo gre namreč za interese industrije svetil, ki naj bi razmišljala o tem, kako čim več prodajati in še prihodnjih sto let nameščati novo in novo razsvetljavo.

Pexels

... a zatem pridejo zdravstvene težave

Še pred nekaj desetletji bi bilo takšno pritoževanje nad osvetljevanjem skorajda bogokletno. Tako kot ceste je namreč prav razsvetljava pogosto pomenila dokaz razvoja regije, preganjanje teme, v kateri prežijo nevarnosti. A če je razsvetljava pregnala človeški strah pred temo, je s seboj prinesla vrsto stranskih učinkov, ki so s porastom uporabe drugih svetilnih naprav, kot so pametni telefoni, računalniki, televizorji, le še bolj intenzivni. Pri čemer je ta, da je v mestih na nočnem nebu nemogoče s prostim očesom videti Mlečno cesto, še najmanjši.

Svetlobna onesnaženost škoduje tako rastlinam, ki imajo težave z rastjo in sezonskimi cikli, insektom, katerih populacije se krčijo in zato ne opravljajo naloge opraševanja rastlin, in živalim – 30 odstotkov vretenčarjev in 60 odstotkov nevretenčarjev je nočnih živali. Negativen vpliv pa ima tudi na življenja ljudi. V EU jih kar 90 odstotkov živi na območjih s svetlobnim onesnaženjem.

Zakaj je svetloba za ljudi škodljiva? »Še posebno bela svetloba, z velikim deležem modre, prekinja tvorbo melatonina, ki je hormon spanja,« pojasni Mohar. To je lahko zelo naporno za organizem, ki je rezultat na sto tisoče let evolucije, katere stalnica je bil vselej dnevno-nočni ritem. Ko ta ritem prekinjamo z umetno svetlobo, tvegamo hude zdravstven težave. V daljšem obdobju lahko svetlobna onesnaženost poleg nespečnosti zaradi pomanjkanja melatonina prinese težave s čezmerno telesno težo, celo raka na dojki, prostati ali debelem črevesu (raziskave so pokazale, da je pri nočnih delavcih večja verjetnost za razvoj raka) in depresijo. Melatonin je namreč antidepresiv. »Je naključje, da se je v zadnjih letih depresija v družbi tako povečala?« se pri tem sprašuje Mohar.

In nič ne kaže, da se bo svetlobna onesnaženost zmanjšala. V razvitem svetu je bilo nočno nebo med letoma 2012 in 2016 osvetljeno skoraj enako, v manj razvitem pa je bilo vsako leto prižganih več luči. Povprečna rast svetlobne onesnaženosti v svetu je bila v tem obdobju 2,2 odstotka na leto. Edini izjemi, kjer je bilo svetlobnega onesnaženja v tem obdobju manj, sta državi Jemen in Sirija, vendar je to posledica vojne.