Tehnološki napredek? Najboljši material za čevlje je še vedno usnje.

Z ustanovitvijo Vivobarefoot se je posvetil izdelavi čevljev barefoot za bosonogi tek in hojo. Kot soustanovitelj znamke United Nude je leta 2014 v Londonu prvič predstavil 3D-natisnjene čevlje, skupaj s H&M pa je oblikoval inovativen model v modni industriji z znamko Worn Again.

Galahad Clark je predstavnik sedme generacije legendarne britanske čevljarske družine Clarks. Si je od nekdaj želel biti del obutvene industrije? »Ne. Uporniško sem se vpisal na študij v ZDA, a mi ni uspelo,« odvrne. Tako se je lotil družinskega posla – z druge strani, konkurenčne. »Sem črna ovca družine,« pravi v smehu. Zakaj? »Ker hodim okoli in ljudem razlagam, da so čevlji slaba stvar.« Prepričan je, da lahko za svoja stopala naredimo največ, če čim več hodimo bosi. Tako se je porodila tudi ideja o bosonogih čevljih. Da bi naredil čim boljše, je v puščavi Kalahari preučeval tehnike teka pri tradicionalnih lovcih, pri Finskih staroselcih (Samijih) se je učil izdelovanja mokasinov iz usnja severnih jelenov ... Znanje staroselcev o obutvi povezuje z zdravjem, oboje pa nadgrajuje s sodobno tehnologijo. Vsaj majhen kos 80 milijard dolarjev vredne svetovne čevljarske industrije želi izviti iz krempljev uničevanja. In ni ga strah. V vnemi vzneseno pogleduje k naprednim tehnologijam in novim izzivom.

Ljudje po svetu čedalje pogosteje nosijo bolj športne čevlje, z nizko peto, fleksibilne, mehke, raztegljive.

Naredil je prve čevlje brez lepila in čevlje iz alg. Vedno namreč razmišlja zunaj okvirjev, saj zgolj konkurenčnost ni dovolj. Trdi, da je treba izkoristiti vse priložnosti, tudi tehnološke. Že danes v obutveni industriji v ospredje prihajajo 3D-tiskalniki in novi materiali. »Treba se je vprašati, kakšne bodo tehnologije, ki bodo spreminjale naša življenja v prihodnosti,« je prepričan Clark, ki z letnim prometom 40 milijonov dolarjev, ob prodaji milijona parov čevljev na leto in ob 30-odstotni rasti ohranja predanost ekološkim vrednotam. Sočasno uresničuje svoje sanje izdelovati čevlje s starodavno modrostjo in sodobno tehnologijo, ki jih prodaja prek lastne verige trgovin v Evropi – tudi v Ljubljani –, ZDA in Avstraliji. Pravi, da mu pri zagonu podjetij družina, ki ima korenine v čevljarstvu, ni pomagala. Dali mu niso niti penija.

Kaj so največji trendi v čevljarski industriji danes?

Preprost odgovor na to je, da ljudje po svetu čedalje pogosteje nosijo bolj športne čevlje, z nizko peto, fleksibilne, mehke, raztegljive. Spreminja se tudi način izdelave čevljev. Čevljarska industrija se robotizira; posledično čevlje izdeluje vse manj ljudi.

Ali tudi vaše podjetje za izdelavo čevljev že uporablja robote?

Ja, do neke mere.

Shutterstock

Kaj počnejo ti roboti?

Nekoč smo zgornji del čevlja zašili ročno, ročno smo izrezovali tudi kroj, danes pa režemo z laserjem. Namesto šivanja je vse skupaj na neki način 'zvarjeno' s pomočjo avtomatiziranega robotskega sistema. Roboti so začeli skupaj stiskati tudi podplate in medpodplate. Adidas je pred kratkim odprl proizvodno linijo v Nemčiji. Ta je skorajda v celoti robotizirana. V tovarni menda dela le okoli deset ljudi, vsak teden pa naredijo na tisoče parov športnih copat. Tako tovarne čevljev postajajo čedalje bolj podobne avtomobilskim.

Kako pa robotizacija vpliva na kakovost čevljev?

Mislim, da je s čevlji tako kot z avtomobili. Odkar jih izdelujejo roboti, so bolj vzdržljivi, lažji, bolj učinkoviti. Hitreje jih naredimo. S tehnologijo prihajajo tudi novi materiali. Je pa pogled na to odvisen tudi od naših nazorov – kako tradicionalni smo.

Nekateri še vedno trdijo, da so najboljši čevlji v celoti narejeni po meri. Se lahko sodobni čevlji torej kosajo z natančno izdelanimi iz preteklosti?

Lahko. Nisem namreč prepričan, da so bili čevlji nekoč boljši kot danes. Prve čevlje so veliko pred industrializacijo izdelali afriški bušmani, ki so za osemurni lov po vročem pesku in med trnjem, ki ga v divjini ne manjka, morali zaščititi svoja stopala. Čevlje potrebujemo za zaščito, saj v nasprotju z živalmi nimamo blazinic ali kopit.

Upam si reči, da se bomo s 3D-tiskanjem čevljev vrnili v preteklost in začeli izdelovati čevlje, podobne avtohtonim.

Od Afrike do Arktike so čevlje izdelovali iz lokalnih materialov. Samiji na Laponskem (na severu Finske, op. a.) so izdelovali čevlje iz kože severnega jelena. Čevlji so bili izjemno lahki, za skoraj 50 odstotkov lažji od sodobnih čevljev, prožni in toplejši od večine današnjih pohodniških čevljev. Za notranjo izolacijo so uporabljali slamo. Oblikovali so jih tako, da niso izgubili niti centimetra kože. Tudi ameriški Indijanci so vedeli, da je udoben čevelj osnova, imel pa je tudi svoje mesto v duhovnosti. Zaradi prizemljenosti so pri obuvalih upoštevali pravilo, da med človeškimi podplati in zemljo ne sme biti več kot en sloj naravnega usnja. Z industrializacijo pa se je vse spremenilo. Množična proizvodnja se je prilagajala modnim obdobjem. Upam si reči, da se bomo s 3D-tiskanjem čevljev vrnili v preteklost in začeli izdelovati čevlje, podobne avtohtonim. Spet jih bomo delali po meri – s skeniranjem noge, za vsakega posameznika posebej; za njegova stopala, ne več po univerzalnih kopitih. Narejeni pa bodo iz lokalnih materialov.

Takšni čevlji bodo najbrž dražji. Koliko bi morali odšteti za tak par?

Res je, na začetku ne bodo poceni. Danes zgolj stroški para 3D-tiskanega čevlja znašajo 200 dolarjev. Če pri tem upoštevamo cene na maloprodajnem trgu in vse marže, bo potrošnik za tak čevelj moral odšteti najmanj 500 dolarjev. Se pa bodo cene z razmahom 3D-tiskanih čevljev nedvomno znižale in sledile trendu padajočih cen računalnikov; danes ga ima v žepu vsakdo.

Kako blizu je takšna realnost?

To je vprašanje za milijardo dolarjev. Na stotine podjetij po vsem svetu, še posebej na Kitajskem, se trudi izpopolniti 3D-tiskanje čevljev.

Je Kitajska torej vodilna tudi v tem, za zdaj nišnem poslu?

Ne, tudi ZDA in vsi drugi veliko vlagajo v ta segment.

3D-tiskalnike uporabljate tudi v vašem podjetju. Kaj so največji izzivi pri njihovi uporabi?

Imamo nekaj različnih 3D-tiskalnikov. To je sveže področje, kjer preskušamo veliko novih tehnologij, od različnih vrst prahu in gelov do trdnih vlaken. Vsako leto pridejo na plan nove tehnologije, velik izziv pa je dobiti materiale za te tiskalnike. Naš prvi 3D-tiskani čevlji, ki so oblikovani po navdihu starih domorodskih skupnosti, bodo v prodaji že letos. Je pa težko reči, kako bodo ljudje zaslužili s 3D-tiskanimi čevlji, še posebej, če tiskalnika nimajo v lasti. Nedvomno bo ta napredek spremenil čevljarsko industrijo. Tovarne čevljev bodo polne 3D-tiskalnikov, kar bo spremenilo industrijsko proizvodnjo. Sočasno se bodo pojavile nove niše. Vedno obstaja visokokakovostna usnjarska niša.

Ali lahko že danes s 3D-tiskalniki natisnejo usnjen čevelj?

Lahko zdrobijo usnje in ga zamešajo z lepljivo poltekočo materijo. S 3D-tiskalnikom nato natisnejo material, ki vsebuje 67 odstotkov usnja. Čeprav usnje predstavlja večino, iz tega še nikomur ni uspelo narediti čevlja. Nikomur tudi še ni uspelo iznajti umetnega materiala, ki bi funkcioniral bolje kot usnje.

So se pa raziskave materialov, ki naj bi nadomestili usnje, precej razmahnile. Razvijajo usnje iz gob, ananasa, raznih olupkov, alg …

Vse, razen gob smo poskusili in sodelovali z vsemi podjetji, ki jih proizvajajo. V ZDA obstaja podjetje, ki v laboratoriju vzgaja meso in usnje. Vendar še nismo prekosili živalskega usnja, ki ima neverjetno vzdržnost in se izboljšuje z nošenjem.

Shutterstock

Vas novo usnje iz rastlin torej ni prepričalo?

Bil sem impresioniran, vendar so ti produkti še vedno zelo dragi, pa tudi proizvodnja je majhna. Nekega glavnega voditelja na tem področju še ni. V čevljarski industriji se sicer že navdušujejo nad materiali iz rastlin, ki že zamenjujejo materiale iz nafte. Tako, recimo, pene za čevlje izdelujemo iz rastlinskih materialov, tudi alg.

Omenili ste nišne posle v čevljarski industriji. Tudi vaše podjetje je nišno, bi lahko rekli. Je to prednost?

Smo povsem nišno podjetje in za malo podjetje je to nedvomno prednost. Če hočeš uspeti na tako velikem trgu, moraš najti svojo nišo. Mi smo v niši 'barefoot' in mislim, da znanost, kako so čevlji narejeni, že prehaja v smer, kjer bo oblika čevlja postala zlati standard – kako bi morali biti narejeni zdravju prijazni, funkcionalni čevlji. Sam sem dolgo časa preučeval zdravje stopal in biomehaniko. Če damo otrokovo nogo v čevelj, ki v osnovi ni oblikovan po nogi in ji tudi ne omogoča naravnega gibanja, bomo otrokove noge, ki se še razvijajo, deformirali. To sicer še vedno ni konvencionalna modrost, čeprav se zavedanje o tem prebuja. Spomnite se na javni zdravstveni škandal o tem, kako čevljarska industrija uničuje naša stopala in način našega gibanja. To se mora končati. V podjetjih Nike in Adidas to v zadnjem času razumejo, v Clarksu pa komaj kdo hoče kaj vedeti o tem.

Shutterstock

Kaj torej priporočate?

Kako delamo čevelj, je sekundarnega pomena. Primarnega pomena je, da bi se morala čevljarska industrija strinjati, da moramo dopustiti, da se otroška stopala razvijajo naravno. Kar 98 odstotkov čevljev, ki so na nogah otrok v zahodnem svetu, povzroča deformacijo stopal in nenaravno uničuje način gibanja.

Je to krivda materialov ali oblike?

Vsega. Oblike, ki prste spredaj stisne, pa tudi oblike pete in višine podplata. Pa tudi materialov, predvsem oblazinjenja, ki ne omogoča raztezanja in krčenja stopala v čevlju. Stopalo je podobno roki in če s čevljem omejujemo gibanje, ima to negativne posledice. To je škandal.

Vi proizvajate čevlje, ki so otroškim nožicam prijazni. Koliko pa stanejo?

So dragi. Ker poslujemo v nišnem sektorju (smeh). Ampak smo aktivni v kampanjah, skozi katere poskušamo prepričati večje proizvajalce čevljev, da bi se spremenili.

Kaj bi lahko storila Slovenija, kjer čevljarska industrija umira?

Alpina je sicer res v lasti bank, vendar bi po mojem mnenju lahko pri izdelavi čevljev sledila pristopu, ki temelji na stopalih. Lahko bi se poglobila v znanost, se sestala s strokovnjaki … Je 50 milijonov evrov vredno podjetje, kar je precej veliko, vendar na trgu tekmuje s podjetjem, kot je Salomon. Toda ima priložnosti, lahko se postavi na stran znanosti, na kateri velikih podjetij ni, ker tudi niso dovolj pogumna, da bi sledila znanosti. In prav tukaj je prednost malih podjetij, ki lahko naredijo veliko dobrega za naša stopala.