Tehnologija nepovratno spreminja družbo

Nasprotje med tehnično determinističnim in družbeno determinističnim zasnutkom je že leta 1968 Amitai Etzioni postavil v tezo o aktivni družbi: nastajanje novih tehnik in njihovih povezanih strukturnih vplivov na družbene soodvisnosti je proces, ki ga zanemarjamo. To ozko vzajemno soodvisnost označuje kot ko-evolucijo ali kot ko-konstrukcijo tehnike in družbe. Tehnična preobrazba sproža tudi družbenopolitično preobrazbo. To se je dogajalo od 17. do 18. stoletja vsakih sto let, nato vsakih 50 in danes na deset let. Cikli družbenih preobrazb pod pritiskom tehnike so vse krajši. Geneze novih tehnologij in razjasnitve tehnične spremembe in družbenoekonomskih institucionalnih sprememb ni videti.

Politika je bila slepa za znanilce tehnoloških prelomov. Ni se zavedala rušilnega pritiska tehnike na družbo. Ta podjetja lahko ogrozi ali jim omogoči razcvet.

To sta ugotovila šele Ulrich Dolata in Raymund Werle (2007) v svojem delu Družba in moč tehnike: družbenoekonomska in institucionalna preobrazba zaradi tehniziranja. Družbeni pomen tehnike kot akterja se kaže v spremembah družbe, odvisno od globine posega in od družbene sposobnosti prilagajanja njenim impulzom. V obrobnih državah poteka ta proces zamegljeno, ker smo samo sledilci, medtem ko deluje v razvitih državah družbeno revolucionarno, ker povzroča globoke družbene šoke. Inovacije razvijejo tem večjo moč delovanja, čim večja je njihova specifična globina poseganja in čim večja je sposobnost prilagajanja prizadetih struktur in akterjev. Tehnika torej vpliva tudi na družbena razmerja, na odnose med akterji, na politični sistem in politične stranke.

Pexels

Če izhajamo iz tega koncepta, lahko razložimo propade držav in političnih sistemov: razpad Sovjetske zveze in komunizma, razpad Jugoslavije, razpad DDR. Demokracija je ena od njih, pokazala je veliko sposobnost prilagajanja, dobila pa je nekatere lastnosti, ki so jo naredile močnejšo v tehničnem razvoju in inovacijah. Vpliv tehnike je za vsemi alarmantnimi dogajanji, ki navidezno vodijo v kaos: to so brezposelnost, nesposobnost političnih elit za spremembe družbe, nesposobnost ljudi, da se uprejo stihijskemu dogajanju, ki jih peha v revščino. Napačne so razlage problemov demokracije, kot da se dogaja njen propad, v resnici gre za krče njenega prilagajanja. Vrsta revolucionarjev, kot Marks, Lenin, Bakunin, Engels, bi danes strmela nad žilavostjo demokracije. Vsi režimi, ki so jo zatirali, so propadli. Zato moramo analizirati dogajanje med tehniškimi in institucionalnimi spremembami družbe, da odkrijemo vzvode razvoja.

Stare in nove tehnike niso samo iz bolj ali manj ciljno usmerjenih soodvisnosti delovanja sestavljene družbene konstrukcije, ampak so tudi družbene strukture, oblikovane z vplivnimi faktorji. So bistveni dajalci impulza družbenoekonomskim pretvorbam. Ta splošna soodvisnost tehnike, družbenoekonomske in institucionalne pretvorbe je vseskozi prisotna v ko-evoluciji tehnike in institucij. Pritisk tehnike na družbene spremembe je čedalje močnejši in poteka vzporedno z vse bolj bliskovitim tehnološkim razvojem. Vse, kar se dogaja prelomnega v družbi in kar zahteva reforme, je povezano s pritiskom tehnike: šolstvo je zastarelo, ker je ne dohaja, brezposelnost je znak, da so človeški viri pod pritiskom čedalje večjih zahtev tehnike odpovedali. Vsaka bolna točka v družbi pomeni zanemarjanje vpliva tehnike takrat, ko je bil še čas. Politika je bila slepa za znanilce tehnoloških prelomov. Ni se zavedala rušilnega pritiska tehnike na družbo. Sprejeti moramo dejstvo, da vpliva tehnika na brezposelnost in da se zahteve, povezane z izobrazbeno ravnjo zaposlenih, povečujejo. Politični sistem in demokracija sta pod njenim pritiskom. Tehnika podjetja lahko ogrozi ali jim omogoči razcvet.

Predstavljamo si ordoliberalizem (nemška beseda ordnung pomeni red) z urejenim trgom, ki ne dopušča izgub, in z močno državo. S svobodo individua, ki nikogar ne ogroža. Z optimalno konkurenco, ki ne dopušča korupcije.

Če se zdi, da je demokracija odpovedala, je to zaradi pritiska tehnike. Krize medijev ne bi bilo brez ogromnega napredka informacijske tehnologije. Pritisk tehnike je čedalje močnejši, vse spremembe so povezane z njim, nekje bolj, drugod manj. Pri pojasnjevanju družbenopolitičnih sprememb tega pritiska tehnike ne moremo in ne smemo več zanikati. Tisti, ki sovražijo tehniko, ker se je bojijo, so veliki krivci. Vse spremembe v političnih sistemih, tudi demokraciji, so povezane s tehničnim napredkom, ki grozi, da nas bo preplavil. Visoko razviti, ki te spremembe povzročajo in jih potencirajo, so najbolje pripravljeni in najbolj prilagodljivi. Te moramo posnemati. Sprejeti moramo, da tehnika vpliva na brezposelnost, da je zdravstvo čedalje bolj učinkovito, zaradi česar je demografski razvoj na prelomu. Družboslovje se zato usmerja v razlage poteka in različic tehnične preobrazbe. Ni pa raziskav, kako nove tehnologije povzročajo pritisk na družbene spremembe in prilagoditve v procesu geneze, difuzije in izkoriščanja tehnike in kako se ta predela v družbi. Kako se torej dogajajo z novimi tehnikami sproženi procesi v družbenoekonomski in institucionalni pretvorbi. Zato je treba zavreči deterministični pogled na tehniko kakor tudi na družbeni razvoj. Ta je rezultat človeškega delovanja kot družbeni pojav, kar ne pomeni, da se ne razlikuje od drugih družbenih pojavov in da je brez lastnih vplivov. Te pa niso enosmiselni.

Nismo tehnični deterministi, če pripišemo tehniki prominentno vlogo za konstitucijo moderne družbe in v procesu družbenoekonomskih in institucionalnih sprememb. To je usoda moderne družbe. Temu ne moremo uiti.

Pexels

Zaton demokracije?

Demokracija se razvija v državah z demokratično tradicijo, ki pa je Slovenija nima. Demokracija ni konec zgodovine, mora pa se vsak dan na novo privajati in je zato podvržena spremembam. Teorija in praksa evropskih demokracij sta se od razsvetljenstva naprej posvečali predvsem razvoju slovnice (gramatike) reprezentativne parlamentarne demokracije. Plebiscitarni elementi so v njej izjema. Redki imajo referendume, plebiscite, ljudske iniciative, ljudsko odločanje in niso regularni, ampak izredni postopki. Razvoja slovnice direktnodemokratičnih postopkov ni bilo. V parlamentarizmu določajo poslovniki, kdaj se zaslišijo prizadeti krogi in strokovnjaki, če odbori zasedajo javno ali nejavno. So nepregledni, vendar zagotavljajo demokratične in javnopravne standarde.

V direktnodemokratičnih postopkih pa tega ni. Državljani odgovarjajo samo z da ali ne. Kako je postavljeno vprašanje, je odvisno od akterjev. Nasprotje med obema demokracijama moramo premagati. Volivci odločajo, koga bodo poslali v ljudsko predstavništvo, zato je volilni zakon tako pomemben. Pri nas o tem ne odločajo, ker je zakon oblikovan po koristih strank. Njegovi predelavi se razumljivo krčevito upirajo. Obe demokraciji lahko moduliramo, oba modela si ne nasprotujeta. Takšno tekočo demokracijo velja razvijati. Tehnološki napredek bo pripeljal do zlitja obeh demokracij, v kar pa se nihče ne poglablja. Za to je potreben globok vpogled v informacijske tehnologije.

Nismo tehnični deterministi, če pripišemo tehniki prominentno vlogo za konstitucijo moderne družbe. To je usoda moderne družbe.

Diagnoze kriz demokracije so tako stare, kot je sama. Vlečejo se kot mit skozi filozofsko in politično misel zahodnega sveta od Aten naprej vse do melanholične melodije v ozadju demokracije v globalizaciji. Vsa plemenita imena evropske duhovne zgodovine so se temu posvečala, od Platona do Maxa Webra, od levih do desnih. Demokratični moment je ugasnil, prehaja v stanje postdemokracije, ki nosi mnoge preddemokratične poteze. Demokracija je brez alternative, je pa ogrožena. Vendar to še ni kriza. To so krči pretvorbe pod pritiskom tehnike in s tem povezanih pretresov modernih družb, odvisno od sposobnosti pretvorbe demokratičnih institucij, kultur in postopkov. Švica se loči od Slovenije, Poljska od Madžarske.

Kriza demokracije je izum teoretikov, daleč od empirije, ki sledi idealu normativno pretirane demokracije. Prisotnost besede »kriza« je zameglila analitično jedro pojma. To ni višek ali preobrat nevarnega razvoja, ni huda sistemska motnja demokracije, ki bi ogrožala njeno eksistenco. V resnici se nobena moderna demokracija ni zrušila. Sčasoma so okrevale in so danes bolj zdrave kot kdaj prej. Vse vrste demokracije (liberalna, konservativna, socialna, pluralistična, elitna, kritična, feministična, kozmopolitska, republikanska, kritična, postmoderna ali multikulturna) so samo vrh ledene gore. Ločimo tri tipe demokracije: minimalistična, srednja in maksimalistična. Klasika demokracije minimalizma je Joseph Schumpeter, kjer so jedro volitve. Srednja trdi, da so volitve demokratične, če so položene v zagotovljene državljanske pravice in kontrole oblasti, in da izvoljene vlade v resnici vladajo, ne pa finančni trgi, centralne banke ali drugi demokratično nelegitimni dejavniki. Maksimalistom pa to ni dovolj; hočejo politične rezultate, predvsem socialno pravičnost. Pri minimalistih ne vidimo razloga za krizo, pri konceptu »socialne« demokracije pa vidimo same krize. Socialno nepravičnost stiliziramo v krizo demokracije.

Pojem krize je difuzen. Uporablja se inflacionistično v družboslovju, politiki in publicistiki. Ne vprašamo se, kdaj se začne in kdaj neha. Krizo vidimo kot predznak zloma demokracije. Uporablja se pojem latentne krize, kar pomeni, da se dolgo vleče in nima konca. Potem je diagnoza nesmiselna in analitično neuporabna. Tisti, ki imajo obstoj »zlatega veka« demokracije za mit, diagnosticirajo ogroženost demokracije, ki premika osi legitimnosti v zrelih demokracijah. Ta dinamika se vidi na treh centralnih ravneh: participaciji (udeležbi), reprezentaciji (predstavništvu) in vprašanju: Kdo v resnici vlada? (to je inkluzija – vključenost). Prva se zmanjšuje, participacija se lomi, inkluzija odpoveduje. Demokracija izgublja participativno jedro in postaja »demokracija gledalcev«. Udeležba na volitvah usiha, najbolj v vzhodni Evropi, najmanjša je v Švici in ZDA.

Pexels

Volilna udeležba

Še hujša je volilna selekcija. Velja pravilo, da z manjšo volilno udeležbo raste socialna izključenost. Spodnji sloj izgine, srednji ostane. Spodnji sloj trdi, da volitve ne vplivajo na politično odločanje. Nasprotno trdi srednji sloj, da vpliva. Majhna volilna udeležba in usihanje članstva v političnih strankah odtehtata nove oblike nekonvencionalne participacije. Aktivna oblika udeležbe in vmešavanja so se povečali. To je pozitivno civilnodružbeno angažiranje. Pri tem pa se zaostruje socialna selekcija: angažirajo se mladi in izobraženi za demokracijo. Tudi pri referendumih volijo bolje izobraženi, nižji sloji ne. Trend gre torej v dvotretjinsko ali celo polovično demokracijo.

Politične stranke so bile dolgo posrednik med državo in družbo. Članstvo jim vse bolj uhaja. Tako postajajo karteli z malo člani in monopolističnim parlamentarizmom z zahtevkom za predstavništvo. Ni pa videti alternativnih organizacij z isto demokratično legitimnostjo splošnih volitev.

Nadaljnja vznemirjujoča ugotovitev je vse manjše pritrjevanje državljanov strankam in parlamentu. Drugi dejavniki (policija, vojska, cerkve, ustavno sodišče in centralna banka) imajo višjo vrednost podpore. Čim dlje so javne institucije od jedra politike, boljše rezultate ocene imajo. To je očitna nejevolja nad politiko. Grozi premik osi legitimnosti od večinskih demokratičnih postopkov k nevečinskim ekspertizam. Družba se spreminja pa tudi njena pripravljenost za organiziranje. Stranke s svojimi programi so postale anahronistične. Menetekel obsodba je zapisana na njihove plakate. Število strank pa raste. Lahko je to sodobna razširitev programske ponudbe, ki je dobro sprejeta pri volivcih. Vendar je še drug vidik: stranke so bile po osamosvojitvi politične integracijske instance. Integrirale so v politiko skupaj s cerkvijo in sindikati spodnje sloje. Če se bo to nadaljevalo, bo vplivalo na socialno kohezijo družbe. Vse več odločitev se sprejema zunaj nacionalnih demokratičnih postopkov, to so deregulirani trgi, globalni koncerni, veliki investitorji, banke, nadnacionalne organizacije in režimi. To ni demokratično. Poleg tega je umik politike iz internacionalnega tržnega dogajanja pripeljal do finančne krize 2008. Volivci so bili brez moči; reševanje bank, paketi za reševanje evra in varčevalna politika so bili brez alternative. To potrjuje tezo o postdemokraciji – o velikih političnih vprašanjih se odloča v velikih fondih v nedemokratičnih postopkih. Politika izgublja svoje najpomembnejše vire legitimnosti, torej demokratično diskusijo o tem, katera je najboljša rešitev, ki služi skupnosti.

Toda kljub tem napakam alarmistični krizni scenariji za prihodnost niso empirično utemeljeni. Tudi postdemokratična podmena, da je bilo prej v »zlati dobi« demokracije bolje, ne drži. Razvite demokracije prepredajo različni trendi, transparentnost strank, parlamenta in političnega razreda je večja, manjšine so bolje zavarovane. Toda premikajo se osi legitimnosti demokratičnega vladanja. Stranke zahajajo in nadomestka, kot je bil bliskoviti vzpon Macrona v Franciji, še ni. Moč bank, agencij za oceno javnega mnenja in globalnih podjetij je strahovito narasla. Globalizacija trgov zožuje demokratični manevrski prostor. Nadnacionalne organizacije, kot so IMF, EU, OECD, se ne morejo demokratizirati po kakovosti nacionalnih držav.

Kritika demokracije

Kdor se loteva kritike demokracije, še ne zasluži etikete desnega populista. Vprašati se moramo, koliko je upravičena skepsa do sedanjega stanja demokracije. Kje je v resnici zastoj reparature? Na treh mestih, kjer demokracija ne zmore izpolniti obljub; blaginja ne raste avtomatično, reprezentacija ne pomeni avtomatično, da se čutimo zastopane, in biti izvoljen ne pomeni avtomatično, da imaš sam izbiro.

V EU smo navajeni, da demokracija in rastoči življenjski standard spadata skupaj. Danes to po krizi ne velja več. Res pa demokracija omahuje, ko mora upravljati tveganja blaginje. Odkar smo vstopili v EU, je naša blaginja rasla. Odpor do izgube svoje pozicije imenuje gospodarska psihologija rastoč strah pred izgubo. Od politike pričakujemo, da bo varovala blaginjo.

Državljan se lahko izrazi prek interneta javno. Ta revolucija gre skupaj z izgubo ugleda klasičnih avtoritet: politiki, akademski eksperti, novinarji. Zapeljiva misel se širi tudi pri nas: raje nekaj več dobičkonosne diktature in nekaj manj tvegane demokracije. V ZDA gredo razlike v blaginji v bizarne višine. Zato sta najstarejši varovalni ideji, nacionalizem in socializem, zapustili svojo ideološko konkurenco in sklenili zavezništvo. Ljudje se sprašujejo, koga zastopajo njihovi domnevni predstavniki. Volivce? Ali sami sebe, vase zaljubljeno elito? Zato ljudje vidijo veliko koalicijo – elitokracijo. Čudijo se veliki harmoniji med prvo in četrto vejo oblasti, med vladajočimi in mediji, to jim je sumljivo in zato nikomur ne verjamejo, kar nasprotuje temelju demokracije, to je nadzoru in ravnotežju. Politika je prevzela avtoritarne poteze: šefi držav se dogovarjajo v bruseljski palači sveta, parlamenti nacionalnih držav pa so samo organi za klikanje. Kritika globalizacije z leve in desne vsebuje tudi jedro kritike demokratičnega primanjkljaja, to je izgube nadzora nad našo usodo. Lizbonsko pogodbo so zagovarjali z argumentom, da bo EU bolj demokratična in učinkovita. To pa je nesmisel, česar celo novinarji niso opazili. Resnica je, da oboje ne gre. Demokracijo in učinkovito kooperacijo držav imamo lahko samo pogojno skupaj.

Demokracija ima lahko napake. Vendar je z interno kritiko med vsemi političnimi sistemi močnejša, ne šibkejša. Kritika pa mora biti natančna. Demokracija uspeva zaradi dvoma. Premalo dvoma o njej vodi k temu, da raste velik dvom o njej.

Napovedi o vlogi tehnike

Zelo verjetno bo umetna inteligenca v prihodnosti prevladovala in ljudi tendenčno izrinila, trdi Yvonne Hofstetter v svoji knjigi Prevzem sveta. O tem ve veliko kot direktorica podjetja Teramark Technologies, ki se ukvarja z izvrednotenjem velikih količin podatkov – big data. Bodo torej inteligentni stroji delali politiko? Za takšen razvoj že imamo razločne znake. Big data shranjuje naše védenje, umetna inteligenca analizira naše namere. In ker nas natančno poznajo, lahko z nami manipulirajo, nas imajo neopazno v varuštvu. Rečemo lahko celo, da je predelava družbe v gospostvu umetne inteligence že v polnem teku. Če jo res hočemo, nismo še nikoli demokratično glasovali. Ali zato grozi, da bosta svoboda in demokracija med odpovedovanjem politike in prevlado big data zdrobljeni? Morebiti bomo big data enostavno prekleli, da bomo še naprej delali kot doslej? Lahko bomo imeli opraviti z visoko nevarnimi scenariji – izvolitev desne radikalne vlade, evrokriza, zapora notranjih meja –, inteligentni stroji pa bodo samostojno preračunavali politične izzive in jih obvladali. Digitalizacija napreduje čedalje hitreje. Načrtujemo jo, jo subvencioniramo. Gospostvo umetne inteligence se bliskovito približuje. Sledila bo skrajna optimizacija vseh plati življenja, dosedanje ekonomske teorije bodo izginile, najprej neoliberalizem. Predstavljamo si, da bo to nekje blizu ordoliberalizmu (nemška beseda Ordnung pomeni red), z urejenim trgom, ki ne dopušča izgub, in z močno državo. S svobodo individua, ki nikogar ne ogroža. Z optimalno konkurenco, ki ne dopušča korupcije. Človeštvo živi od utopije.

––––––––––––––

Prof. dr. inž. Marko Kos je bil v industriji konstruktor, nazadnje direktor Inštituta za RiR Litostroj, je avtor knjig Pot iz neinovacijske družbe (1986), Pogled v prihodnost (1986) in Industrializem (1988). Bil je profesor na fakulteti za strojništvo in profesor za menedžment na fakulteti za družboslovje; je prejemnik državne nagrade za življenjsko delo na področju inovacij.